Thomas Bernhard: Potonjenec

+ + + + +

Tri muzikalične pošasti

Bernhard je neverjetna tečnoba, nič mu ni bilo tako sveto, da se ne bi usajal in bentil, in to ven in ven, v valovih, včasih repetitivnih, drugič stopnjevano in še bolj jedkih, zakisanih. Avstrijska družba, higienska raven tamkajšnjih gostišč, mesta pa sploh, s Salzburgom in z Mozarteumom na čelu; Salzburg grozen in nevzdržen, mogoče celo pred Dunajem, ki je itak odvraten. Nemogoča je švicarska provinca, obupni in odvratni mnogoštevilni klavirski virtuozi, posebej tisti, ki uspešno nastopajo in nikoli ne podvomijo vase, o svoji veščini, ki ne spregledajo, kako bedno in brezupno je vse skupaj, igranje pred butasto publiko, v studiih, pehanje za slavo, obupno in odvratno. Klavirskih virtuozov se loteva v Potonjencu; naslov priskrbi vzdevek enega od trojice, lahko bi rekli, da gre za nekakšne prijatelje, če ne bi bili vsi do zadnjega takšne tečnobe, prijatelje, ki pri Horowitzu doštudirajo in se potem najbolj nadarjen med njimi po nekaj deset koncertih zapre v svoj studio, druga dva pa odnehata. Ne preneseta, da bi bil tako zelo boljši od njiju, boljši celo od Horowitza, da bi se v senci njegovega pošastnega genija skrivala dva tako inferiorna virtuoza, kot sta onadva. Opustita igranje, ker je slava nekaj, na kar sta računala, s čimer sta hotela prizadeti svoji premožni družini; slava in genialnost, ki pa v senci pravega genija zbledi. In tretji, to nam je ves čas jasno, je kljub svoji pošastnosti in odljudnosti, spremljani s tipično ameriško površinsko dobrodušnostjo in prijaznostjo, nedvomno boljši od obeh, morda celo od samega Horowitza, saj on naredi iz njega kongenialnega učitelja.

Bernhard ni naiven. Od svojega pripovedovalca se ogradi, tretji, preživeli, hodi po krajih drugoumrlega, suicidalca, in se spominja njegovih besed. Je rekel, sem premišljeval je najpogostejši zaključek stavka. Premišlja o tem, kaj je kamerad govoril, komentira, vse v stilu, kako brezupno in bedno je vse skupaj, klavirski virtuozi, Mozarteum, steinwayi, še prav posebej slava, s katero hočeš prizadeti domače, premišljuje. Hkrati pa je na delu tipičen Bernhardovski stavek, uvrtan, silovit, z veliko repeticije, ne samo posameznih besed znotraj stavka, ponavljajo se tudi celi sklopi. Pisavo vodi zlobnost asociacij, gre za viscious circus, ki se vrti okoli odvratnosti vseh vrst, ki jim je izpostavljen človek. Posebej še občutljivec in virtuoz, pahnjen v svet, ki gre počasi k vragu, četudi ni bil nikoli dosti boljši. Čeprav je modernistična asociacijska manira lahko izgovor za nereflektirano nabijanje, za prozaične poplave z manj truda in kontrole, je Bernhard s svojimi karikaturami genialcev, s tečnobami, ki ponavljajo samo to, kako bedno in brezupno je vse skupaj, ostal na visoki izvedbeni ravni. Njegov stavek je fugast, prepletenost tega proznega toka pa, čeprav ne gre za lahko branje, ravno z repeticijo cikne na karikaturo. Postane zabavno brati, kako bedno in brezupno je vse skupaj, virtuozi,

steinwayi, Avstrija itak, Salzburg in Mozarteum pa sploh. Prozne Godlbergove variacije.