Vstanite!

Videli smo Britanijo v plamenih, London, Bristol, Nottingham in Manchester, ki so napol apokaliptično goreli, avtomobile in trgovine, ki so jih lizali zublji, okna in izložbe, ki so se sesuvali, maskirane, zakapucane »izgrednike«, ki so vlamljali v trgovine in odnašali, kar jim je prišlo pod roke, od videokamer do košev za smeti, in panične ljudi, ki so za njimi tekali z noži, palicami in bejzbolskimi kiji.

Ti prizori so še najbolj spominjali na prizore iz filma 28 dni pozneje, v katerem London preplavljajo in pustošijo zombiji, alias crazies: svoje žrtve napadajo nenadno, besno, agresivno in furijasto, stalno konzumirajo - in njihovega konzumiranja ni mogoče ustaviti. Tako kot v kopici zombijskih filmov, ki so v zadnjih desetih letih preplavili svet. Zgodba je bila vedno znova ista: ljudi na lepem nekaj okuži, tako da postanejo zombiji, ti pa potem le še nezadržno konzumirajo, konzumirajo in konzumirajo. In konzumirajo vse, kar jim pride pod roke. Vse, kar je mogoče konzumirati.

Vsi ti zombijski filmi so bili po eni strani reakcije na globalne ameriške vojne, ki so se začele na začetku novega stoletja (kanibalizem je vedno dobra alegorija vojne), po drugi strani pa na vse bolj divjo, vse bolj ekscesno, vse bolj histerično, vse bolj paranoidno komercializacijo sveta, na vse bolj brezglavo in brezčutno trošenje, zapravljanje, konzumiranje, ki je bilo po novem moralni imperativ - in zombiji so alegorija totalnega, ultimativnega konzumenta, popolna metafora sodobne civilizacije. Descartesov »Mislim, torej sem« se je preoblekel v »Konzumiram, torej sem«. Zombiji so brez lastne volje, ne mislijo, ampak konzumirajo. Vidite jih v vsakem nakupovalnem centru.

Je kaj bolj šokantnega, srhljivega in strašnega od tega, da nečesa ne plačaš? Še več: je kaj bolj nasilnega? Je kaj bolj nasilnega od tega, da ne plačaš? Za kapitalizem ni nič hujšega.

Nakupovalni centri nastopajo kot prinašalci demokracije - v resnici nastopajo le kot prinašalci iluzije, da demokracija še obstaja. Bolj ko so se množili nakupovalni centri, bolj se je demokracija redčila. V nakupovalnih centrih ta občutek, to iluzijo, da demokracija še obstaja, plačaš. Vedno znova. Britanski izgredniki so dali s svojim »zombijskim« plenjenjem jasno vedeti, da imajo dovolj demokracije, ki jo je treba plačevati - demokracije, ki se začne in konča v nakupovalnem centru. Jasno so dali vedeti, da imajo dovolj države, v kateri je demokracija le še maska oligarhije, v kateri enakost ne implicira ukinitve družbene neenakosti, ampak jo predpostavlja in v kateri imaš pravic le toliko, kolikor jih lahko kupiš. Zrasli so v družbi, ki jim je z vseh strani zapovedovala: konzumirajte! In izgredniki so sklenili, da bodo konzumirali. Ker se cenijo! Nič, šli so za mamljivim, sirenskim, perverznim glasom tega moralnega imperativa - in ga prignali do absurda, do njegove logične, dekadentne, divje, destruktivne perverzije. To, kar se je zgodilo, se je najprej zgodilo v zombijskem filmu in šele potem v realnosti - najprej se je zgodilo kot farsa, potem se je ponovilo kot tragedija. Izgredniki - »nekateri žepi britanske družbe« - so »bolni«, je oznanil britanski premier David Cameron. Nekaj jih je »okužilo« - kot zombije. Kaj?

Pa poglejmo. Izgredniško plenilsko nasilje je bilo »šokantno«, »strašno«, »srhljivo«, »pošastno«, so rekli. Naj vam ponazorim, kako šokantno je bilo - tako šokantno, da je premier Cameron prekinil počitnice v Toskani. Ha. Izgredniki so svet šokirali bolj kot tisti, ki so svet potegnili v krizo. In zdaj se vprašajte: kaj natanko je bilo tisto, kar je bilo »šokantno«, »strašno«, »srhljivo«, »pošastno«? Če na vse skupaj pogledate skozi oči kapitalizma, je odgovor očiten: »šokantno«, »strašno«, »srhljivo« in »pošastno« je bilo veliko, tako rekoč ludistično nespoštovanje, ki so ga kazali do privatne lastnine, in samo dejstvo, da tega, kar so odnesli, niso plačali. Je kaj bolj šokantnega in srhljivega od nespoštovanja privatne lastnine? V očeh izgrednikov je bila bolj šokantna in bolj srhljiva od nespoštovanja privatne lastnine verjetno prav privatna lastnina, ki ljudi ločuje, razslojuje, obsoja na deklasiranost, deprivilegiranost in getoiziranost. In seveda: je kaj bolj šokantnega, srhljivega in strašnega od tega, da nečesa ne plačaš? Še več: je kaj bolj nasilnega? Je kaj bolj nasilnega od tega, da ne plačaš? Za kapitalizem ni nič hujšega. Toda če privolite v to igro (in v ta pogled), potem nujno spregledate vse nasilje, ki gre v to, da nekaj plačate: kot da je to, da plačaš, največji možni užitek. Ta pogled namreč temelji na predpostavki, da je kapitalizem nekaj povsem benignega in nenasilnega, utelešenje gandhijevskega nenasilja. Kar vemo, da ni res.

Ravno nasprotno: kapitalizem ni le v vojni z družbo (v vojni proti družbi!), ampak je tudi prežgan z nasiljem. Tako kot vsi sistemi, ki so skušali družbo in človeštvo povsem preobraziti - kapitalizem družbo in človeštvo stalno preobraža, vse bolj nasilno, vse bolj šokantno, vse bolj strašljivo. In tudi to izgredniško kalvarijo bo speljal na svoj mlin, bolje rečeno: s situacijo, ki je nastala, bo sam šokiral človeštvo - britansko človeštvo. Ta izgredniška situacija, ta »šok« bo odlično kritje za vpeljavo strukturnih reform in famoznih varčevalnih ukrepov, ki jih Cameronova vlada sicer, brez tega izgredniškega konteksta, ne bi mogla tako zlahka vpeljati. Je kaj bolj nasilnega? Naomi Klein je v Doktrini šoka lepo pokazala, da kapitalizem nujno potrebuje šoke - in da se giblje od šoka do šoka.

Nič, »permanentna revolucija«, ki jo je oznanjal Trocki, je šele v kapitalizmu našla svoj trockistični ideal. Prehod iz socializma v kapitalizem ni najbolje uspel (iz socializma nismo padli v tisti stari kapitalizem, ki smo mu v socializmu nasprotovali, ampak v hedonistični kapitalizem piramid in ponzijevih shem), toda prehodi znotraj samega kapitalizma uspevajo še slabše. Iluzija o čudovitem sožitju kapitalizma in človeštva se je zdaj dokončno raztreščila. Vse o tej iluziji pove oglas, ki ga predvaja britanska TV-mreža Sky. Oglas nam sporoča, da so jaguarji ogrožena vrsta, ki pa jo lahko rešimo, in sicer tako, da kar sami posvojimo enega jaguarja. Na mesec plačamo tri funte - in jaguar je posvojen. Pomeni: rešen. Ne bodo nam poslali le plišastega jaguarja in certifikat, ampak bo Sky vsako našo donacijo še izenačil: dal bo toliko, kolikor bomo dali mi. Mi + kapital = večni mir. Kaj nam sporoča ta oglas, je na dlani: če bomo kupovali in zapravljali, če bomo torej počeli to, kar nam zapovedujejo oglasi, bo kapitalizem dober z nami. Ljudje so delali to, kar so jim zapovedovali oglasi, toda kapitalizem ni bil dober z njimi. Z njimi je bil vse bolj grob in krut.

V očeh izgrednikov je bila bolj šokantna in bolj srhljiva od nespoštovanja privatne lastnine verjetno prav privatna lastnina, ki ljudi ločuje, razslojuje, obsoja na deklasiranost, deprivilegiranost in getoiziranost.

In ko smo že ravno pri nasilju: za izgredniško nasilje, ki je tako šokiralo Britanijo in svet, so rekli, da ga ni mogoče racionalno razložiti. Iskreno rečeno, tudi kapitalističnega nasilja - nasilja, ki žene kapitalizem - ni mogoče racionalno razložiti. Toda ironično, izgredniki, ki so zrasli v tem nasilju kapitalizma, so sredi tiste apokaliptične krajine izgledali komično: ne le da so izgledali tako, kot da se ne zavedajo, kaj počnejo, in ne le da so se delali neumne, clueless, ampak so se delali, kot da za kapitalizem še niso slišali - kot da kapitalizem ne obstaja. Kot da so sprejeli igro - in igrali antikapitaliste, postkapitaliste. Kapitalizem je anonimen in fantomski, brez političnega programa, brez voditelja in brez centra - izgredniki so bili natanko taki: anonimni in fantomski, brez političnega programa, brez voditelja, brez centra. Izgledali so kot nelagodna, strašna, morbidna resnica kapitalizma. Svojega izplena so se veselili tako, kot se tajkun v davčnih nebesih veseli svojega profita. Ob plenjenju so se zabavali - tako kot se ob plenjenju zabavajo tajkuni, politiki in njihovi klienti.

Kapitalizem dela vse, da bi nasilje - še zlasti njegovo nasilje - ostalo zunaj misljivega. Izgredniki so v tem smislu res nastopili kot najstrašnejša resnica kapitalizma: pokazali so, da živimo v svetu, v katerem zunaj nasilja ni mogoče več ničesar misliti. Ko je sloviti filozof Karl Popper po II. svetovni vojni pisal o tem, zakaj sovraži nasilje, je, kot pravi francoski filozof Étienne Balibar (Strah pred množicami), na svoje veliko presenečenje ugotovil, da ne more racionalno razložiti ne nasilja ne svojega nasprotovanja nasilju - in prav to je pravi pogled na izgrede v Britaniji! Samo pomislite: mar ne obsojamo nasilja, obenem pa si želimo, da bi »tajkune« po hitrem postopku strogo kaznovali in zaprli, jim zaplenili premoženje in tako dalje? Mar ni že Kant govoril o »radikalnem zlu«, s katerim se »na skrivaj strinjamo«?

Anonimni, nevidni, pogrešljivi

Izgredi v Britaniji so pokazali predvsem eno: da postanejo mali in nevidni ljudje, ki jih je družba izključila, zavrgla in pometla v geto (imigranti, mladi, brezposelni, brezdomci, fleksibilci ipd.), za medije, politiko in elito zanimivi šele v trenutku, ko storijo kaj šokantnega. Ko recimo oropajo trgovino ali pa zažgejo avto. Kot je nekemu reporterju dahnil izgrednik: »Z mano se zdajle ne bi pogovarjali, če ne bi bilo izgredov, mar ne?« Ko so dva meseca prej mirno protestirali pred Scotland Yardom, jih mediji niso niti povohali. Povohajo jih šele, ko sprožijo revolucijo - tako kot so to storili ljudje v arabskih deželah, recimo v Tuniziji in Egiptu. Brezpravni, deprivilegirani, nevidni in anonimni Arabci, ki so jim ekonomski liberalizem, strukturne reforme, varčevalni ukrepi, imperialna izsiljevanja zahodnih korporacij in dekadentni pohlep domačih oligarhij vzeli delovna mesta, socialno varnost in prihodnost, so postali za medije in Zahod zanimivi šele v trenutku, ko so vstali, zanetili revolucijo in zrušili svoja despota, Ben Alija in Mubaraka. Še več: tudi za Ben Alija in Mubaraka so postali vidni in zanimivi šele v tem trenutku. Prej jih nista opazila. Niti britanska vlada svojih nevidnih ljudi prej ni opazila. Ravno nasprotno: z brutalnimi varčevalnimi ukrepi jih je skušala narediti še bolj nevidne. Še bolj pogrešljive. In še bolj anonimne.

Zato je izgredniško, »zombijsko« plenjenje trgovin izgledalo kot brutalna, črna, politično nekorektna parodija varčevanja in varčevalnih ukrepov, ki jih napoveduje Cameronova vlada (in druge vlade širom po svetu). Ko so izbruhnili izgredi, so vsi hitro in dramatično ugotavljali, kako hudo in peklensko je zdaj, ko je ogrožena osebna varnost britanskih državljanov - niti koraka ne morejo več narediti, takoj jih oropajo, niti doma niso več varni in tako dalje. Kot da brutalno nižanje socialne varnosti ne ogroža osebne varnosti. Kot da nižanje socialne varnosti nima ničesar z ogrožanjem osebne varnosti. In kot da je nižanje socialne varnosti kaj manj brutalno od ogrožanja osebne varnosti. Brutalno nižanje socialne varnosti ljudi ogroža prav doma, bolje rečeno: ko se socialna varnost enkrat tako znižuje, kot se znižuje zdaj, ljudje niso več varni niti doma, kaj šele na cesti. V izgredniško nasilje je šlo to, kar je šlo v protestno nenasilje arabskih množic - to, kar je šlo v protestni gusto grških množic - to, kar je šlo v protestno vztrajnost španske mladine na madridskem trgu Puerta del Sol - to, kar je šlo v plenilski apetit somalskih piratov - in to, kar je šlo v granitne kocke, ki so letele v slovenski parlament. Na neoliberalni refren lahko zato odgovorimo le z brechtovskim refrenom: kaj je ogrožanje osebne varnosti v primerjavi z ogrožanjem socialne varnosti!

Vzporednice z arabskimi revolucijami ob tem niso bile prezrte: prvič, oboji, britanski izgredniki in arabski protestniki, so za koordiniranje svojih akcij uporabljali nove družbene medije (tam Facebook oz. Twitter, tu BlackBerryjev Messenger), drugič, oboji, britanski izgredniki in arabski protestniki, so bili brez voditelja, brez centra in brez političnega programa, in tretjič, britanske izgrede je, tako kot arabske proteste, sprožila nasilna, »mučeniška« smrt enega izmed njih - tam Mohameda Bouazizija (Tunizija) oz. Kaleda Saida (Egipt), tu Marka Duggana, očeta štirih otrok, ki ga je ustrelila policija. Ob tem so kakopak poudarjali, da izgredi niso imeli rasne dimenzije in da je bil Duggan čisto »naključje«, pa četudi je bil temnopolt. So ga ustrelili, ker je bil temnopolt? Ne, kje neki, pravijo. Toda: ker so videli, da je temnopolt, so ga ustrelili z lažjim srcem. To, da je bil temnopolt, je bil signal, da je pogrešljiv. Ker je bil pogrešljiv (etničen, temnopolt ipd.), je bila večja verjetnost, da bo deležen policijskega nadlegovanja, šikaniranja, nadzorovanja, legitimiranja, preiskave - policijskega nasilja. V zadnjih trinajstih letih je v policijskem »varstvu« umrlo 333 oseb - obsojen ni bil niti en sam policist.

Ta izgredniška situacija, ta “šok” bo odlično kritje za vpeljavo strukturnih reform in famoznih varčevalnih ukrepov. Je kaj bolj nasilnega? Naomi Klein je v Doktrini šoka lepo pokazala, da kapitalizem nujno potrebuje šoke.

Reč je torej prignana do popolnega absurda: naloga policije ni, da varuje ljudi, ampak da varuje policijo, ki varuje privatno lastnino, pa najsi bo pridobljena na še tako sporne, ilegalne, špekulantske, klientelistične in tajkunske načine. Kaj je plenjenje trgovine v primerjavi z divjo privatizacijo? Kaj je izgredniško nasilje v primerjavi z nasilnostjo privatizacije? Premier Cameron, ki je grozil z vodnimi topovi in gumijastimi naboji, ki ne slovi ravno po veliki analitičnosti in ki je itak govoril kot Bush po 11. septembru (»Izsledili vas bomo, našli vas bomo, obtožili vas bomo, kaznovali vas bomo. Plačali boste za to, kar ste storili.«), je rekel, da bodo vzpostavili red in zakon, pa naj stane, kar hoče. Red in zakon! Toda: kdo pravi, da izgredniki nočejo prav tega, reda in zakona? Očitno hočejo prav to - red in zakon. To, kar vidijo, se jim ne zdi ne red ne zakon. Je to, kar je zadnjih 20, 30 let počel parazitski finančni sektor, red? Je red to, kar zadnja štiri leta počnejo vlade? So zakoni, ki varujejo le še »svetost« nagrabljene, naropane privatne lastnine, zakoni? So zakoni, ki so le še v pravna razmerja prevedena lastninska razmerja (razmerja družbene moči, oblastna razmerja), sploh še zakoni? Je vse hujše nasilje, ki ga za funkcioniranje potrebuje kapitalizem, utelešenje reda in zakona? Kaj je plenjenje trgovine v primerjavi s tajkunom, ki je izčrpal podjetje, ga uničil in odpustil vse delavce - in ki obenem pravi, da je vse delal po zakonu? In kaj je plenjenje trgovine v primerjavi s sodiščem, utelešenjem pravne države, ki potem razsodi, da je tajkun res delal po zakonih? Mar ni premier Cameron med predvolilno kampanjo rekel, da bo državljane spodbujal k aktivnejši vlogi pri upravljanju države? No, izgredniki so ga vzeli zares - prevzeli so aktivnejšo vlogo.

Kri ljudske krvi

Spomnite se le punce, ki je rekla nekako takole: Bogatašem smo pokazali, da lahko tudi mi počnemo, kar hočemo! Težko bi rekli, da je bila clueless - ali pa da ni imela pojma, kaj se dogaja - ali pa da se ni zavedala, kaj počne - ali pa da je bila brez »politične zavesti«. Ravno nasprotno: rekli bi lahko, da je to, kar je počela, počela z razredno zavestjo. Toda premier Cameron - sicer »sočutni konservativec« in glorifikator rušenja arabskih despotov - je to, kar so počeli, mirno razglasil za »čisti kriminal«. Čisti kriminal? Nehajte. Za začetek: le zakaj bi se tako gnali, če bi hoteli postati le čisti kriminalci? Mar ni na voljo dovolj varnejših načinov, da postaneš čisti kriminalec? Sploh pa, kot je poudaril neki spletni socialist: če so vse to kriminalci, kaj naj si potem mislimo o družbi, ki je ustvarila toliko kriminalcev? Camerona je verjetno mikalo, da bi jih razglasil za bandite - ali teroriste. Nič, so pa to storili drugi. Kul - vzemimo to zares. Bandite so oblasti vedno razglašale za teroriste, pošasti in čiste kriminalce, pa četudi so širom po svetu - od Kitajske do Mehike, od Peruja do Ukrajine, od Sicilije do Indonezije, od Indije do Amerike, od Argentine do Britanije - funkcionirali kot »figure socialnega protesta in upora«, pravi britanski zgodovinar Eric Hobsbawm v Banditih, svoji sloviti knjigi o »socialnih banditih«.

Socialni banditi, ki se vedno pojavljajo v času hudih naravnih katastrof, hude revščine, lakote, gospodarskih kriz, pavperizacij, prehodov v kapitalizem ali pa prehodov znotraj samega kapitalizma, so nevarni, šokantni in srhljivi, ker izzovejo ekonomski, socialni in politični red, obenem pa tudi tiste, ki si lastijo družbeno moč in ki kontrolirajo kapital, ker torej popravljajo krivice, ker maščujejo krivice, ker spreminjajo razmerja med bogatimi in revnimi, ker postavljajo nove kriterije za to, kaj je prav in pravično, ker bogastvo redistribuirajo, ker izkoriščanja, revščine, represije in podrejenosti ne priznavajo več kot družbene norme in usode. Socialni bandit - »simptom družbene krize in družbenih napetosti«, »oblika samopomoči«, »kri ljudske krvi« - ni srhljiv toliko zaradi tega, kar počne, ampak bolj zaradi tega, kar predstavlja, predstavlja pa prav sen o splošni pravičnosti in osebnem uporu proti krivicam. »Oh, gospodje, če bi znal brati in pisati, bi uničil celotno človeštvo,« je dahnil italijanski bandit Michele Caruso, ko so ga leta 1863 prijeli. Razlog več, da so se imeli socialni banditi za enake kraljem, cesarjem in drugim vladarjem - oh, in bogatašem. Tako kot se imajo britanski izgredniki. Socialni banditi so pogosto ogrozili turistične sezone - tako kot izgredniki v Britaniji. Bančni ropar Jesse James, ki se - podobno kot britanski izgredniki - ni pustil fotografirati, je neki vdovi posodil 800 dolarjev, da bi lahko banki odplačala posojilo, potem pa je to banko hladnokrvno oropal. Kot pravi Hobsbawm: »Emancipacija človeštva ne more biti omejena le na spoštljive osebe.«

Nakupovalni centri nastopajo kot prinašalci demokracije – v resnici nastopajo le kot prinašalci iluzije, da demokracija še obstaja. Bolj ko so se množili nakupovalni centri, bolj se je demokracija redčila.

Socialni banditi, veliki hiti 18. in 19. stoletja, so zamrli, ko se je država enkrat zaprla in inkorporirala, svojo moč skoncentrirala, vpeljala red in zakon ter prevzela nadzor nad celotnim svojim ozemljem in monopol nad uporabo nasilja, toda vse večje razpoke v sodobni državi - in sodobnem kapitalizmu - kažejo, da se odpira vse večji prostor socialnim banditom. V socialnih banditih je vedno nekaj aktivističnega, toda niso ne ideologi ne profeti. In ja, nimajo političnega programa. Niso družbeno gibanje, ampak kvečjemu njegov surogat - oboroženo krilo družbenega gibanja, ki ga ni. Toda socialni banditi so zgodovinska sila, pogosto postanejo vojaki revolucije, navsezadnje, bandit in revolucionar sta se najprej vedno srečala v ječi. In bližje ko je bil bandit revoluciji, bolj je v plenjenju videl le uvod v spontano razlastninjenje bogatih, ki so obogateli z represijo, izkoriščanjem, izsiljevanjem, prirejanjem zakonov, sebičnostjo in vsiljevanjem revščine kot Usode. Mao ni nikoli skrival, da lahko banditi postanejo »revolucionarna sila«, da lahko torej revoluciji vdahnejo mentaliteto in intenzivnost razbojniške upornosti.

Oboroženo krilo gibanja, ki ga ni

Zato je še toliko presenetljivejše, da so izgrede, ki so tako »šokirali« Britanijo in svet, vsi prikazovali kot nekaj, kar je padlo z neba - da so bili torej nepričakovani, nepredvidljivi, nelogični, iracionalni. Nehajte. Če je bilo kaj pričakovanega in predvidljivega, potem so bili to prav izgredi. Ne pozabite: v zadnjem letu je Britanija doživela množične študentske demonstracije, zavzetja univerz, množične in burne štrajke, množične sindikalistične protestne shode in pohode. Kaj je bilo skupno vsem tem protestom? Proti čemu so protestirale vse te besne množice? Točno - proti brutalnim varčevalnim ukrepom, proti ukinjanju socialnih programov, proti nižanju socialne varnosti, proti manjšanju oz. »hujšanju« države. Premier Cameron protestnih množic ni uslišal, ampak jim je le vrtel dobro znani neoliberalni refren o »vitki« državi: če hoče država preživeti, se mora nujno zmanjšati. Ne sme več zapravljati, ne sme se več zadolževati. Kar seveda pomeni, da ne sme več služiti ljudstvu, ampak finančnemu sektorju, ki je prevelik, da bi smel propasti. Izgredi so bili le logično nadaljevanje teh protestov. Izgredniki so bili »oboroženo krilo« te protestne množice. Videti jih je bilo na daleč.

Toda te izgrede so vsi kljub temu jemali v ločenosti od vseh onih protestnih shodov in pohodov - kot da med njimi ni nobene zveze. Kar je seveda zmotno. Izgredi so aspekt vseh tistih množičnih protestov, bolje rečeno: do izgredov, kakršni so se začeli 6. avgusta, bi lahko prišlo že prej, med samimi množičnimi protesti. Lahko bi bili del množičnih protestov. Če bi do tovrstnih izgredov prišlo med množičnimi protesti, bi jih verjetno vsi obsodili, toda protesti ne bi bili takšni, kot so bili - zaradi izgredov bi dobili drugačno formo. Izgredi bi jih radikalizirali, kar pomeni, da bi jim vdahnili duha revolucije, mentaliteto in intenzivnost razbojniške upornosti, o kateri je govoril Mao. Ker bi izgredniki s svojim nastopom - s svojimi akcijami, s svojim plenjenjem, s svojo piromanijo ipd. - pretiravali, bi ustvarili kontekst, v katerem bi lahko tudi protestna množica nastopila odločneje, radikalneje. Jasno, akcije izgrednikov bi naknadno »moralno« obsodili, toda prav izgredniki bi ustvarili kontekst, v katerem bi lahko protestne množice iztržile več, kot so. Protesti bi pač izgledali resneje, nevarneje, bolj ultimativno.

Če bi se to zgodilo, bi bili možnosti dve: ali bi se arabska pomlad stegnila v Britanijo, tako da bi dobili prvo revolucijo na Zahodu, ali pa bi se ponovil razvpiti sindrom »črnega bloka«. Kaj to pomeni? V antiglobalističnem gibanju, ki je z velikim truščem debitiralo leta 1999 (v Seattlu), je, kot veste, vlogo izgrednikov igral »črni blok« - militantno, radikalno, agresivno, napol gverilsko, maskirano, anonimno antiglobalistično krilo, ki je letvico zahtev in pričakovanj vedno dvignilo višje kot antiglobalistična protestna množica. In kaj se je zgodilo? Ker je hotela ta protestna množica kot vedno izgledati civilizirano, sprejemljivo, dostojanstveno, gandhijevsko, se je kar sama notranje očistila, kar pomeni, da je začela heretični »črni blok« že kar vnaprej odrivati, izrivati in izključevati, češ »črni blok le škodi naši stvari, le seje paniko, le moti naše sporočilo«.

S tem je storila dvojno taktično napako. Prvič: oblastem je dala jasno vedeti, da je vedno pripravljena na kompromis (in da je zato ni treba jemati preveč resno). In drugič: spregledala je, da je prav »črni blok« - radikalno, militantno krilo antiglobalističnega protesta, »nasilni, izgredniški element« - resnica samega protesta, motor same protestne množice. Ko pade »črni blok«, ko se torej gibanje loči od svojega »črnega bloka«, ko privoli v osamitev in kriminalizacijo »barab«, »izgrednikov«, »provokatorjev« in »teroristov«, pade tudi protest. Če hočeš, da se kaj zgodi, potem mora tvoje delovanje že od samega začetka temeljiti na predpostavki, da je tvoje početje ilegalno, magari kriminalno.

Presenetljivo ni to, da so izbruhnili izgredi, ampak to, da se izgrednikom ni pridružila tudi tista gandhijevska protestna množica - da se torej ni solidarizirala z njimi. Če bi se, bi skupaj ustvarili popolni vihar, ali - heglovsko rečeno - »sončni vzhod«. To, da se to ni zgodilo, govori predvsem o tem, kako zelo se gandhijevska protestna množica boji same sebe, kako skuša vedno dokazati, da je sposobna racionalnega odločanja, kako v sebi vedno odkrije nezmožnost, da bi se identificirala s svojo voljo, in kako svojo lastno transformativno težnjo vedno žrtvuje za to, da bi bila simpatična oblasti in medijem. Ji izgredniki dolgujejo razlago? Ne, to bi bil že kič.

Položaj otrok delavskega razreda v Angliji

Desnica se je hitro prelevila v sociologinjo. In po njeni sociologiji so za izgrede krivi tile: oportunistični pohlep mladine, nepripravljena, strahopetna, impotentna policija, disfunkcionalnost družin, zaton tradicionalnih vrednot, moralni nihilizem, zlom šolskega sistema, slaba vzgoja, pomanjkanje discipline in občutka odgovornosti, nespoštovanje reda in zakona, multikulturalizem, preveliko priseljevanje, kultura uličnih tolp, kultura strahu in smrti, glorificiranje nasilja in materializma, nemoralni pop, delinkventni rep, afro-karibska kultura, jamajški patois, dekadentna digitalna tehnologija in kakopak odvisnost od socialne podpore, ki je mlajše generacije menda povsem antisocializirala in obenem tako razvadila, da se jim nič več ne ljubi. Ta zadnji argument - argument prevelike in preveč radodarne socialne države - je bil vedno posebej poudarjen. Ne brez razloga: nekateri so pozivali, naj se vsem, ki so bili vpleteni v izgrede, takoj vzamejo socialna podpora in beneficije socialne države. Podpisovali so celo peticijo. Nekateri so zahtevali obuditev smrtne kazni, spet drugi so se nostalgično spominjali, kako lepo je bilo nekoč, ko so lahko »take« deportirali v kolonije. Podton je bil očiten: socialna država je le motnja. Socialna država je nevarna: navaja k nasilju, zlu, agresivnosti, izgredništvu, kriminalu, antisocialnosti. Ukinimo socialno državo! To bi bil varčevalni ukrep!

A po drugi strani: zakaj bi ta mladina - ta množica, ki, balibarjevsko rečeno, strah občuti in vliva in od katere ni več mogoče pričakovati, da se bo podrejala (»strašno je ljudstvo, če se ne boji,« bi rekel Spinoza) - pričakovala, da ji bo pomagala država, v katero ne verjame več? Problem je verjetno v tem, da hoče vsa ta mladina kaj več in kaj boljšega od socialne podpore, recimo prihodnost, priložnost in delovna mesta. Toda prihodnosti, priložnosti in delovnih mest ni, ker jih je vlada zapravila in pokopala, ko je reševala finančni sektor, ki je kakopak prevelik, da bi smel propasti. Jasno, soseske, v katerih živi ta mladina, niso tako velike, da ne bi smele propasti. Vlada jih je odpisala, ko je reševala finančni sektor. Ta mladina ni le odvečna delovna sila, ampak tudi odvečna populacija, na katero sistem ne računa več. Zdaj, ko za njihovo »usodo« krivijo socialno državo, ko jim grozijo z ukinitvijo socialne države in ko jih napadajo z varčevalnimi ukrepi, je jasno, kako si britanska vlada - in ne le britanska - predstavlja končno rešitev kapitalističnega vprašanja: kot ureditev, v kateri bodo revni sami krivi za svojo revščino. Naloga države bo le še, da revnim pomaga, da ostanejo revni.

Vsi tisti izgredniki, bolj ali manj otroci imigrantov, ki so jih zaprli in ki naj bi jim zdaj sodili po hitrem postopku, imajo dovolj razlogov, da bi se imeli za politične zapornike, toda ko pomislite, da so noč in dan obkoljeni z revščino, veliko brezposelnostjo, neskončno gospodarsko krizo in stagnacijo, ubijanjem delovnih mest, vse hujšo socialno razslojenostjo in deklasiranostjo, vse hujšo prikrajšanostjo in getoizacijo, vse hujšim prepadom med bogatimi in revnimi, vse ekstremnejšo družbeno neenakostjo, vse manjšo socialno mobilnostjo, vsiljenim osebnim zadolževanjem, odmiranjem socialne države, napol apokaliptičnim sekanjem socialnih programov, stalnim prepričevanjem, da so manjvredni in ničvredni, vse hujšo diskriminacijo, demonizacijo, kriminalizacijo in dehumanizacijo drugačnih in drugačnosti, politiki, ki si kožo rešujejo s »krčenjem« države, epidemično odsotnostjo močne levice, soseskami, ki niso tako velike, da ne bi smele propasti, odnosi, ki ne varujejo pred nasiljem, strahom in grozo, izginjanjem priložnosti in prihodnosti ter zgodovino, ki se kaže le kot neskončno napredovanje proti vse večji družbeni neenakosti, imate občutek, da bi lahko Friedrich Engels, ki je sredi 19. stoletja napisal Položaj delavskega razreda v Angliji, danes napisal nadaljevanje - Položaj otrok delavskega razreda v Angliji.