Med idealom in Jankovićem

Janko Lorenci

28. 8. 2011  |  Mladina 34  |  Kolumna

Tri leta po izbruhu krize se družbeno ozračje rahlo spreminja - v splošni kakofoniji se je po malem začela razprava, kje smo in kam gremo. To je deloma povezano s težavami levice in približevanjem volitev, deloma s spoznanjem, da bo kriza še dolga, svet okoli nas pa je zelo nepredvidljiv. V zraku sta še naprej tudi jeza množic in naraščajoča negotovost sumljivo bogatih in (politično) odgovornih. Kajti kriza razgalja marsikaj.

Levica in desnica se obnašata različno. Desnica o sebi molči, njen dominantni del, SDS, razgraja in vali napade na oblast, levico in vsaj polovico prebivalstva. Za SDS je narobe vse razen nje same. Namesto da bi govorila o kapitalizmu, trapa o komunizmu. Levica začenja plaho razpravljati tudi o sebi. To razglabljanje se meša z razmislekom, kako preprečiti volilno zmago SDS.

Levica je v kar hudi godlji. Najbolj jo tepe to, da velja bolj za zastopnika bogatih in vplivnih kot večine. Z drugimi besedami: po zgledu večine evropske politike naj bi se bila polagoma neoliberalizirala. Ostro rečeno: socialne pravice naj bi bila zabarantala za človekove in svojo levost dokazuje predvsem z njimi.

Ta sodba deloma drži, deloma pa je krivična, saj je slovenska družba še naprej med socialno najbolj enakimi v Evropi. Vendar ni dvoma, da politika pod vplivom neoliberalnih pridig, slabe dediščine Janševe vlade in pritiskov krize polagoma ustvarja sistem, ki prek privatizacije, razgrajevanja javnih služb, nekaznovanja sumljivih praks bogatenja ... krni družbeno solidarnost, spodkopava načelo enakih začetnih možnosti, enakost pred zakonom itd. Tega izrinjanja skupnega in javnega v korist zasebnega socialni transferi, ki ustvarjajo naraščajočo vojsko odvisnežev, ne morejo nadomestiti. Taka družba, v kateri je levica čedalje manj »vest kapitalizma«, se počuti slabše in je manj produktivna.

V Pahorjevem mandatu so levico dodatno načeli topoumno zdraharstvo, samomorilska neodzivnost na napade SDS in odsotnost trdnega vodenja. Razočarali so vsi prvaki levega trojčka, zlasti pa premier Pahor. Tako je levica poleg krize identitete zabredla še v politično krizo, razpadla in kot oblast samo še životari. To je slabo za obvladovanje krize in za prihodnost države.

Če se ne bo zgodilo nič politično prelomnega, bo to prihodnost po vsem sodeč obvladoval Janša. To pomeni, da bo državo, tokrat v kriznih časih, znova vodila populistično-ekstremistična stranka, nevarna za demokracijo in slaba za razvoj. Kljub vsem slabostim levice je vladavina SDS bistveno slabša izbira; to potrjujeta tako prejšnji Janšev mandat skupaj s slabimi ekonomskimi rezultati kot njegovo rušilno delovanje v opoziciji.

Iz vsega tega izhaja nekaj jasnih ugotovitev: za Slovenijo bi bilo bolje, če bi SDS na volitvah doživela poraz. Drugič: SDS je mogoče premagati, saj ima glede na krizo in razpuščenost oblasti pravzaprav nizko podporo. Tretjič: ohromljena in oskubljena levica v sedanji obliki in kondiciji bo v volilnem spopadu z njo poražena.

Ponuja se več načinov, kako bi lahko pričakovani izid volitev preprečili ali vsaj napravili negotov. Potez, kot bi bila na primer ponovna predvolilna povezava levega trojčka, ne omenjamo, ker so bodisi neizvedljive ali pa ne bi prinesle nič. Razpoloženje volivcev je tako, da zahteva vsaj nekaj novega.

Zamenjava premiera. Ta ideja je v obtoku že dalj časa. Pahor je zdaj napovedal, da bo imenovanje novih ministrov povezal z zaupnico. Če je ne bo dobil, bo lahko zamenjan, če bo njegovega naslednika podprla večina levice in še kdo. Če bi bil novi premier obetavno ime, bi si vlada, SD in vsa levica lahko povrnile nekaj dobrega imena in šle na volitve malo samozavestneje. Problem: negotova podpora novemu premieru, težava, najti pravega naslednika, (pre)pozna zamenjava. Čudežnega preroda oblasti in levice ta način gotovo ne bi prinesel.

Nova leva stranka, sprememba paradigme. Slovenija zelo potrebuje resno in močno stranko, ki bi napravila družbo solidarnejšo, a dovolj meritorno, okrepila pravnost, raztrgala stare interesno-koruptivne mreže, začela spreminjati gospodarsko tkivo tudi v prid okolju itd. Tako spremembo razvojne paradigme narekujejo tudi nauki krize. Na papirju je nastanek take stranke najboljši izhod iz sedanjega brezpotja. Zunanje okoliščine so mu naklonjene - stara politika je na slabem glasu, zahteve po družbeni pravičnosti se krepijo, kriza se bo vlekla. Toda taka stranka težko nastane na hitro, potrebuje čas, da se notranje formira, prime v javnosti, se nauči osnov politične obrti itd. Njen nastanek in utrditev bi bila za Slovenijo optimalna, a sta do volitev malo verjetna.

Nova stranka z močnim voditeljem, tehnokratska in antijanševska. Ta voditelj bi lahko bil Janković. Če se bo odločil, da postane politik na nacionalni ravni - mika ga zagotovo -, bo odkorakal na volitve samostojno, s svojo neodvisno listo. To bi bila najbrž nekakšna tehnokratsko-županska stranka, ki bi se pri iskanju volivcev sklicevala na menedžersko učinkovitost, Jankovićeve županske dosežke, njegove voditeljske sposobnosti, zmerni kučanovski odnos do polpreteklosti in nasprotovanje janšizmu. Stranka bi stregla želji po močnem voditelju v demokratičnih okvirih (Janša slednjega ne more ponuditi). Podprlo bi jo lahko veliko razočaranih volivcev levice in nihajočih volivcev. Če bo iz ideje res kaj, se bo Janković ponujal kot krizni voditelj z dvema osnovnima ciljema: boljše obvladovanje krize in preprečitev Janševe volilne zmage.

(Zanimiva bi lahko bila tudi ustanovitev nove zmerne desne stranke pod vodstvom popularnega Viranta. A to je za zdaj bolj fantastika.)

Med tremi možnostmi se zdi varianta Janković najlaže uresničljiva in v tem smislu najobetavnejša, čeprav bosta novemu tekmecu na političnem odru nasprotovali obe, etablirana levica in desnica. Spremembe paradigme, ki bi jo lahko načeloma prinesla nova leva stranka, si od Jankovića ni mogoče obetati. Omenjena dva osnovna cilja pa bi lahko dosegel - in to je že veliko. Hkrati Jankovićev mandat ne bi bil nedolžen; prinesel bi lahko večji vdor delnih interesov na nacionalno raven, če bi bila nova stranka zelo župansko obarvana, in nadaljevanje plazeče se neoliberalizacije, ki se dogaja pod Pahorjevo vlado. Toda z Janšo na oblasti bi ta grožnja prišla takoj in neizbežno, hkrati z nevarnostjo mehkejše ali trše avtokracije, odvisno zlasti od razvoja EU.

Dilem je mnogo. Toda zavračati nekaj, kar je dosegljivo in obetavno, čeprav deloma sporno, zaradi ideala, ki pa je najbrž precej bolj oddaljen, se ne zdi razumno, zlasti če sicer grozi bistveno slabši razvoj dogodkov. Ali z drugimi besedami, Jankovićeve morebitne stranke se znajo oprijeti številni volivci, ki so siti utesnjujoče izbire Pahor-Janša, ki nimajo koga voliti in se utegnejo brez nove politične ponudbe zateči v volilno abstinenco, kar je slabo v vseh pogledih. To se bo zgodilo, če bo šla levica na volitve v sedanjem stanju - razbita, sprta, demoralizirana vojska brez generala, zemljevida in daljnogleda.