Ameriški sen

Jurij Gustinčič

28. 8. 2011  |  Mladina 34  |  Pod črto

To bomo slišali na vsakem drugem koraku, brez tega ne bo minilo niti eno razmišljanje o tej celini, še najmanj pa o tistem njenem svetovnem imenu, brez katerega tam ni življenja. Ameriški sen! Vsi življenjepisi pomembnih ali pa tudi nepomembnih ljudi, ki so se znašli tam, vsebujejo to označbo, ali krilatico, ali zaključek: tista oseba je šla tja, da bi našla in uresničila ameriški sen. Našla ga je ali pa se ta oznaka omenja vsaj v povezavi s procesom iskanja. Ne spomnim se sicer, da bi jo kdo uporabil v navadnem pogovoru, obvezna pa je v nagovoru, ki je komu namenjen. Ti dve besedi stojita trdno, slišali ju boste povsod, še zlasti ob pogrebu slehernika, ki je našel svoj ameriški sen. Nikoli se ta označba ne razčlenjuje, nikoli se ji ne nasprotuje. Stoji kot granitna stena za vsakim prišlekom, če se mu dosega ameriškega sna lahko dokaže ali ne.

Bila so seveda obdobja, ko se je z ameriškim snom bolj mahalo kot sicer. Ameriški sen je imel tudi zvestega oznanjevalca, Hollywood, ki se je s povzdigovanjem teh dveh besed in njunega splošnočloveškega pomena v stotinah filmov ukvarjal tako zavzeto, kot da je za Hollywoodom stal kak centralni partijski komite. Stalinovi ljudje se ne bi mogli vztrajneje ukvarjati s temo. In v Hollywoodu so delali to veliko bolje, celo duhovito, spomnimo se samo filma Franka Capre »Gospod Smith gre v Washington«.V najboljšem primeru - pogosto, zlasti nekoč - so ameriški sen ljudje nazadnje vedno našli, ga uresničili ali pa vsaj bili na poti, da se jim to posreči. Bili so seveda v tej Ameriki tudi mojstri besede, ki so prikazovali drugo plat zgodbe, Steinbecki in Dreiserji. A tudi ob njihovih besedah se je bralcu vedno zdelo, da ameriški sen nekje obstaja, čeprav so ga zakrili temni oblaki. Amerika je v svoj sen verjela, tudi če je bil občasno videti zmaličen. Obstajal je kot, no, kot sen.

Ameriški sen zadnjih desetletij je osredotočen na možnost izposojanja, to je nekaj zelo navadnega, ni v nobenem nasprotju z ameriškim snom.

Ameriški sen ni poznal neposredne ideologije. Bil je dete in obljuba novega sveta. Najraje so govorili o njem kot o nečem, kar se bo prav kmalu zgodilo, če se še ni. Ameriški sen je bil tu nekje, za prvim vogalom. Bilo je najbolje, če ga nisi razčlenjeval, preveč natančno opisoval ali napovedoval. Ljudje so se priseljevali v Ameriko, tisto v Združenih državah, ne drugod. Zraven se razprostira še ena ogromna država, Kanada, zelo uspešna je, vendar se o kanadskem snu ne govori, vsaj pisec teh vrstic ni tega nikoli slišal.

Bili so časi, ko se o tem snu ni veliko govorilo, ker je skoraj že obstajal, lahko si se ga dotikal, bil je zraven. Tako je, denimo, bilo v Eisenhowerjevih časih, v tistem velikem odmoru po napol dobljeni vojni v Koreji (vse ameriške vojne, razen druge svetovne, so bile napol dobljene ali pa izgubljene, kot vietnamska), ko so ZDA izdelovale polovico vseh dobrin na svetu. V tistih časih je ameriški sen dobil zelo natančne konture življenja, stanovanja in vedenja, ki je bilo vsesplošno, od New Yorka do Tihega oceana, in je vsak na svetu lahko z nekaj besedami orisal tisti sen, ki so ga iskali ljudje, ko so prihajali z eno samo željo - da najdejo in uresničijo prav ta ameriški sen. Bil je povsod, videti je bil zelo preprosto, od obvezne hišice do obveznega avtomobila. In svobode, ki pa je zanimala samo nekaj izobražencev.

Ameriški sen je moral biti in je bil enostaven. Ne bi bilo dobro pričakovati kaj dobrega od pojava, ki je zapleten. V New Yorku sem rad hodil v eno najboljših knjigarn, na Peti aveniji, imenovala se je Brentano. Na mizah so bile kartoteke, poleg filozofije je bila tam tudi posebna kartoteka, na kateri je pisalo »marksizem«. To je namreč neka tako nenavadna, skorajda neameriška kategorija, da je ne bi mogli spraviti pod nobeno splošno rubriko. Amerika je imela nekoč tudi svoje socialiste, najbolj znanega, Normana Thomasa, je rad prebiral celo Roosevelt. Vendar je bil to socialist, ki je zrasel v prezbiterijanski cerkvi, ne marksist. Američani so imeli tudi delavske borce, enega, vodjo delavcev avtomobilske industrije Walterja Reutherja, so nekoč celo pretepli skoraj do smrti. Pa je še naprej branil svoje delavce. Ni pa si izmišljal novih svetov.

Za ameriškega človeka je sen nekaj, kar si želi, trudil se bo, da ga uresniči, vendar je to nekaj zelo intimnega, kar se drugih tako rekoč ne tiče. Če ne bo mogel nekega dne ugotoviti, da je svoj sen uresničil, ni za to kriv nihče drug, odgovornost za svoje življenje ima zgolj on sam. Če ni šlo, si bo rekel: »Slabo je. Škoda.« Če se bo le dalo, bo začel znova. Tisti, ki so dosegli veliko, kaj zelo nadpovprečnega, kaj, kar se šteje v milijonih in milijardah, so pač uresničitelji ameriškega sna v nenavadnem obsegu, nič drugega. Hollywoodski zvezdniki, ki zbirajo milijone in milijone, ne vedo o sebi po navadi nič, kar bi nasprotovalo ideji o ameriškem snu. Tudi to je bil ameriški sen, le nekoliko večji, vendar še vedno nekaj popolnoma zasebnega.

Lahko pa je tisto, kar se doseže, tudi izposojeno. Prvo, kar človek opazi v stiku z ameriškimi znanci, tistimi pristnimi, popolnoma ameriškimi, je njihova zaverovanost v izposojeno. Američan po navadi nima pri sebi navadnega denarja, le kartice, s katerimi operira ne glede na bančno stanje. No že, vedel bo, kakšno je, le manj ga vznemirja, če je zrahljano. Ameriški sen zadnjih desetletij je osredotočen na možnost izposojanja, to je nekaj zelo navadnega, ni v nobenem nasprotju z ameriškim snom. Stvari se seveda lahko končajo slabo, in zlasti zadnje časi se to tudi dogaja. Američan pa je na to pripravljen bolje od, denimo, Evropejcev. Ameriški sen ne olepšuje življenja, vedno ostane sen, le da se včasih izgubi in ga je težko spet najti. Sen namreč ni bil nikoli ponujan v rožnatih barvah, tako kot ga je Chaplin videl v zadnjem prizoru »Novih časov«, ki so samo iluzija, nič drugega. Sen je lahko zelo brutalen. Pa kaj potem. Če posli ne kažejo nič dobrega, se iskatelj ameriškega sna pač spravi na pot. Nekam. Kamorkoli. Ameriški sen se umika pred njegovimi očmi, izgine pa nikoli. Vsaj do zdaj ni. Je pa uganka.