Alberto Manguel: Knjižnica ponoči

Po »Zgodovini branja« (CZ 2007) nam Manguel predstavi še zgodovino in posebnosti bibliotek.

Pod pojem knjižnica ne uvršča le javnih bibliotek, ampak tudi zasebne. Avtorja pritegne način zbiranja, kopičenja, iskanja, seveda branja in klasificiranja knjig. Ne le abecedni, ki ga je začel Kalimah, ali vsebinski, principov je nebroj; pisatelj Larbaud na primer je dal vezati svoje knjige v različne barve glede na jezik: angleške v modro, španske v rdeče ...

Manguel govori o knjižnicah, o katerih vemo malo, kot sta Aleksandrijska in Pergamonska, o milijonarju Carnegieju, ki je daroval serijo stavb za hrame literature, o mojstrovini, ki jo je izdelal Michelangelo sredi Firenc, a tudi o onih, o katerih ne vemo nič, kot denimo biblioteka v zaporih Sibirije, iz katere je rasel pisatelj Varlam Šalamov, in ki je vsebovala celo po SZ cenzurirane avtorje, pač po logiki: čemu cenzurirati čtivo tem, ki so že obsojeni? In o trpki v koncentracijskem taborišču Birkenau, ki je štela vsega osem do deset del.

Da najdemo knjižnice v prestolnicah je samoumevno, osupnemo pa, ko slišimo, da je v puščavskem mestecu Chinguettiju v Mavretaniji s tri tisoč prebivalci, skozi katerega že petsto let vodijo karavane v Meko, pet ali šest družinskih knjižnic, ki hranijo čez deset tisoč zvezkov!

A tudi metropolitanske so nepredvidljive. Newyorčan Patrice Moore je desetletje zbiral čtivo in potem končal zasut pod plazom knjig ter revij, dokler ga niso rešili gasilci, ki so kopali dobro uro po 50.000 tiskovinah, da so ga naposled le izvlekli.

Knjižnica je moč, mit, dom, identiteta, pozaba, delavnica, preživetje, senca, je način bivanja, ki ni nikoli dokončano. Ali kot pravi avtor, rad bi napravil še dva seznama: knjig, ki jih pogrešam in bi jih kupil, ter knjig, ki bi jih rad bral, a ne vem, če jih je sploh kdo napisal ...

Prvovrstni vodič skozi knjižnice.