Nero: Welcome Reality

+ + + +

Nekaj let je interno krožila šala, da so v dubstep prestopili izvajalci, ki jim ni uspelo v drum and bassu. Sčasoma pa se je ogromno ljudi (in to ne zgolj drum and basserjev) polotil virus raziskovanja globočin počasi odmevajočega basa, ki brez hitrega ritma zveni drugam in drugače. No, po temle ploščku otoškega dvojca Nero (ki ga sestavljata Daniel Stephens in Joe Ray, z vokalom pa zadnja tri leta zvok bogati neuradna redna pevka Alana Watson) lahko na to šalo pozabimo. S koreninami v drum and bassu je Nero po nekaj letih presedlal na dubstep vlak, po lanskih nagradah med dubstep kolektivi pa se je lotil tega ploščka.

Ta je že pred izidom obetal manjši raketometalec, ki bo pometel s plesišči. »DubRock, ElectroPunk,« kot sta fanta sama zapisala na Facebooku, kar dobro ujame mišmaš in paleto tako rekoč vseh sodobnih elektronskih zvrsti, med katerimi umetelno po(p)pleteničita na svojem albumskem prvencu. Ta sledi morju singlov, s katerimi sta se zelo uveljavila in že takrat dajala slutiti, da imata producentsko širino in da nista ne tič ne miš. Zato jima morda primanjkuje specifično prepoznaven zven, toda njuna prednost je regeneracija skozi (samo)osvežitve že slišanega. Zvenita kot posodobljena mešanica skupin Prodigy in Justice ter še koga, a precej namočeno v pop - hej, če lahko producenti delajo pop za zvezde industrije, zakaj ne bi sami skušali seči po teh zvezdah? Mladca sta odlična v disciplini bas, pa tudi domiselna kot producenta, ki ne kažeta namere biti priklenjena na dubstep, čeprav ta prevladujoče vpliva na njun zven. Kritiki so album pričakali na nož, saj v njem vidijo zgolj še en podmladek, ki se ni jasno opredelil in ki kroži naokrog kot križarka v orkanu. Toda uspeh je vendarle impresiven; s prvim singlom Promises sta gladko skočila na prvo mesto na angleški plesni lestvici. Elektronika, težeča k množicam, je tukaj zaobjeta v bograču žanrov, ki se prepletajo, prepolnjujejo, padajo v neskončne zanke in se s posamično produkcijo komadov, zapakiranih v album, skušajo plasirati in pozicionirati. Sam talent je nesporen, neskončne pa so razprave o pomanjkljivosti - česarkoli že v življenju, ne nujno le Dobrodošle resničnosti, ki v deluks izdaji skozi 20 postaj razbija zvočnike dolgo uro in tri četrt ter asociira na podmladek Penduluma, ki se je zvočno prilagodil današnji dobi. Ni nenavadno, da sta ju za ta album v varstvo vzela superzvezdi drum and bassa Chase in Status s svojo novo založbo MTA Records. In četudi plošča ne bo nikoli uvrščena med najboljše debitantske albume, je pomembna - že zaradi križišča potenciala in popularnosti, ki ga Nero prestopa kot Rubikon svoje kariere. Kaj sledi, ne ve nihče, a nagrade industrije in dubsteperjev sta pobrala. Zdaj je na vrsti preostanek sveta ... Testosteronsko.