Trije za premiera

Janko Lorenci

2. 9. 2011  |  Mladina 35  |  Kolumna

Kandidatov za naslednjega premiera je več. Najverjetnejši se zdijo trije - Janša, Pahor, Janković. Toda Pahorja lahko zamenja po morebitni nezaupnici izbrani naslednik, Janković pa se še mora dokončno odločiti, ali se bo pognal v tekmovanje. Igri se lahko pridruži še neznani voditelj nove leve stranke - če bo nastala.

Oba politična pola se približujeta volitvam, rednim ali predčasnim, v različni kondiciji. Desni je stabilen in v njem suvereno vodi Janševa SDS. Tu prostora za novo močno stranko za zdaj ni. Levi je na pol v razsulu, na volitvah se bo verjetno odrezal slabo, se morda razsul in formiral na novo. Slednje se mu lahko zgodi že pred volitvami, če bo nastala resna nova stranka leve usmeritve. Zanjo načeloma obstaja širok prostor, ki se deloma ponuja tudi Jankoviću. Če bi SDS na volitvah doživela poraz, se lahko temeljito strese tudi ona, Janša pa izgubi monarhični položaj.

Nasploh je evropska strankarska pokrajina postala zelo nestabilna. Tu so kriza, razslojevanje družbe, naraščanje populizma in ekstremizma, splošna negotovost, omajano zaupanje v demokracijo in celo kapitalizem. Nezaupanje je zajelo ne le robove družbe, ampak tudi njeno sredino, srednji razred. Tradicionalne velike stranke si postajajo podobne, izgubljajo jasno identiteto in s tem ločljivost, zato se lahko na sceno uspešno rinejo nove ali doslej nepomembne stranke. Vse gradijo predvsem na izrazitih voditeljih. Bolj ko so stranke negotove v svoji identiteti, pomembnejša je vloga voditeljev.

To velja tudi za Slovenijo, toliko bolj, ker so naše stranke mlade in od samega začetka nejasno profilirane. Zato bo odločanje o novem premieru predvsem spopad osebnosti, strankarskih prvakov.

Janša in Pahor sta javnosti znani, preizkušeni figuri. Oba sta svoji stranki polagoma dvignila na vrh. Pri tem je med njima razlika. Janša je SDS zgradil po svoji podobi, napolnil njen vrh s sebi podobnimi liki in jo naredil za tvorbo, ki po svojih značilnostih spada v tabor populistično-ekstremističnih strank. Nasprotno je Pahor svoji SD nekdanji socialdemokratski profil vzel in jo napravil za izmuzljivo sredinsko stranko.

Zdaj oba postajata breme ali vsaj ovira za svoji tvorbi. To velja zelo očitno za Pahorja, nekoliko manj pa tudi za Janšo. SDS pod njegovim vodstvom je dosegla zenit, saj ima glede na razmere in razsuto levico skromen delež volilnih glasov.

Oba strankarska prvaka sta že pokazala, kaj zmoreta, se iztrošila in razočarala veliko večino volilnega telesa. Njuna osebna privlačnost ni več jamstvo za zmago njunih strank. Imamo torej tudi krizo voditeljev. Pri tem sta, zlasti Janša, v svojih strankah še vedno dokaj trdno v sedlu. Da bosta iz njega štrbunknila, morata oba očitno doživeti še en hud poraz, Pahor nezaupnico, Janša pa neuspeh na volitvah. Voditelj SDS se zdi še nedotakljiv, čeprav se prvič očitneje kaže resnejše nezadovoljstvo tudi z njim. Glede tega igra nekaj zmernejših posameznikov v stranki in njeni bližini dvoumno, nemarno vlogo. Če bi SDS vodil npr. Virant, bi sčasoma verjetno res postala normalna desna stranka. Toda dokler prav ta Virant o Janševem vodenju občasno izreka blage kritike, hkrati pa s stranko še naprej tesno sodeluje, Voditelja utrjuje, saj daje stranki privid notranje pluralnosti in demokratičnosti. Virant je pač oprezen vrvohodec; ankete mu kažejo odlično, vendar raje previdno čaka na svojo priložnost - morebiten Janšev poraz.

Pahor vodi pešajočo stranko, ki je izgubila kompas. Glede reform se je trudil, a jih s slabim vodenjem vlade in napačnim nagovarjanjem javnosti sam pomagal pokopati. Njegova največja posamična zasluga je sporazum o arbitraži. Imel je smolo, da je njegov mandat padel v čas hude globalne krize. Sam se ni zapletel v nobeno afero, okoli sebe pa jih je dopuščal. Vodenju objektivno težavne koalicije ni bil kos. V novem mandatu bi si skrajno težko znova pridobil avtoriteto, brez katere ni mogoče dobro vladati. V deželi s pretepaško politično kulturo, uspešno vsiljevano od SDS, se tudi ni mogoče iti politike konsenza; kvečjemu ti prinese glas slabiča. Morebitna velika koalicija, v katero bi morda privolil, bi bila zgodovinski korak v prazno, saj bi prinesla podaljšanje bolezenskega stanja slovenske politike.

Janša je, nasprotno, imel srečo, da je še ujel obdobje konjunkture. Priložnost je zapravil - ekonomsko in družbeno zdravje države se je pod njim močno poslabšalo. SDS ima klavrno gospodarsko ekipo, dobro terensko zasidranost, napadalno kohorto a la Grims, nekaj okrasnih imen za videz pluralnosti, trdno jedro zvestih volivcev, slepih za ekscesno naravo in strategijo vodstva, in Voditelja samega, os vsega. Brez njega bi se stranka začasno sesula, njegov odhod pa bi ji lahko bil dolgoročno v prid, odvisno od tipa naslednika.

Krizo bi Janševa vlada obvladovala slabše kot Pahorjeva. Njena edina prednost bi bila disciplina. Janša je bliže neotom kot Pahor, večja grožnja za skupno in javno. Iluzije o njem kot boljši ali vsaj spodobni alternativi za levico so se v prvem mandatu in v ponovni opoziciji razblinile. Človek je s svojo stranko grožnja za demokracijo, osebno brezobziren politik, pogosto zaloten pri lažeh in manipulacijah.

Janševe in Pahorjeve slabosti dajejo priložnost Jankoviću. Zanj dela razočaranje nad celotno politiko, težnja po premieru z avtoriteto, strah, da rinemo v čedalje večjo zmedo. Vodenje prestolnice, v glavnem ocenjeno kot uspešno, mu koristi. Je energičen politik, ki zna postavljati in izvajati prednostne naloge. Kot premier bi imel pri vodenju koalicije, ki ji ne bi mogel uiti in kar mu ne bi dišalo, bistveno večje težave kot župan z absolutno večino v mestnem parlamentu.

Zunaj Ljubljane je precejšnja politična neznanka, kar je minus in prednost hkrati. Njegova osnovna prednost je, da deluje kot nov, neiztrošen obet sredi starih, tako ali drugače diskreditiranih političnih imen in strank. Od Janše ga loči, da ne deluje kot mračen zarotnik, od Pahorja to, da v svoji voditeljski (županski) vlogi sicer uživa, vendar ne narcisistično.

Krizo bi zelo verjetno obvladoval boljše kot Pahor ali Janša, slednjega pa bi lahko na volitvah tudi premagal; sedanji premier ga skoraj zanesljivo ne more.

Nihče iz te trojice ne bi mogel slovenske politike in razvoja preroditi tako, kakor bi bilo zaželeno. Dolgoročneje se zdi Janković samo prehodna rešitev. Toda v tem trenutku in teh razmerah govorijo zanj primerjave in pragmatični razlogi. Kljub pastem, ki bi jih lahko prinesla njegova morebitna zmaga (zlasti nadaljevanje plazeče se neoliberalizacije), se zdi v omenjeni trojici najbolj obetavno ime. Seveda pa se mora najprej odločiti za vstop v tekmo, sestaviti stranko in nastopiti na volitvah. Program in imena z njegove liste bi povedala precej o tem, ali bi ga bilo dobro podpreti.

Časa za odločitev ima vedno manj. Če ne bo tvegal in posegel v volilni spopad, se bo zdelanemu levemu trojčku na volitvah najverjetneje pridružil le roj majhnih, nepomembnih levih strank, ki si bodo medsebojno odjedale glasove. V Janševo korist.