Brez povratka 5

zadržan +

Smrt kot sarkazem in žalitev.

Film Brez povratka 5 je prišel ravno v pravem času - na mentalni prelomnici, ob koncu počitnic in dopustov, ko je konec prostosti, brezskrbnosti in veselja, ko je pred Slovenci spet sedem, osem mesecev kratkih dni, hudega stresa, depresije in sivine, ko se torej Slovenci spet prelevijo v eksistencialiste. In predapokaliptična atmosfera, v kateri je prišel ta film, le še dodatno poudari njegov eksistencialistični gusto. Franšiza Brez povratka je prežgana z eksistencializmom. Sporočilo je dobro znano: Vsi umremo! Ko si živ, si že mrtev! Vedno si na tem, da umreš! Če nisi umrl danes, ne pomeni, da ne boš umrl! Nihče ne živi večno! Smrti ne moreš pobegniti! In seveda: če je tvoj sosed - ali pa tvoj prijatelj, znanec, kolega, sovražnik ipd. - umrl pred tabo, še ne pomeni, da ne boš tudi ti umrl! In glede na to, kaj v tej franšizi počne Smrt s tistimi, ki mislijo, da so jo ukanili in se ji izmaknili, je bolje, da takoj umrete. V nasprotnem primeru si bo Smrt za vas izmislila najhujšo, najbolj pikantno, najbolj groteskno smrt: ponižala vas bo, osmešila. Ne, Smrt definitivno ni na strani tistih, ki preživijo. Tokrat mislijo, da so preživeli (in ušli Smrti), mladi uslužbenci (enkrat za spremembo ne tinejdžerji), ki se z avtobusom odpravijo na team-building, toda ko pripeljejo na orjaški most, ima Sam (Nicholas D'Agosto), eden izmed njih, tisto smrtno slutnjo, apokaliptično vizijo: most se bo zlomil, vsi bodo umrli grozne smrti. Ko se nenadoma zbudi, so vsi še živi, toda opazi prve znake tega, kar je videl v svojih apokaliptičnih sanjah, toda le peščica prijateljev mu verjame, tako da še pravočasno zapustijo bus in most, ki se kmalu zatem prelevi v Titanik - in Steven Quale, ki je superviziral specialne efekte pri Cameronovem Titaniku, poskrbi, da je padanje v globino res pikantno, srhljivo, groteskno. A kot rečeno: ti, ki jih pogoltne most, jo še dobro odnesejo. Tiste, ki preživijo, čakajo še hujše, še bolj pikantne, še bolj srhljive, še bolj groteskne smrti. Lahko se skrivajo, toda ne morejo zbežati. Smrt pride po vsakogar izmed njih - tolče jih enega za drugim, kot serijski morilec s kozmičnim inteligenčnim kvocientom. Nikjer niso varni - niti v telovadnici, med gimnastično vajo, niti v masažnem salonu, med akupunkturo, niti pri optiku, med laserskim posegom. Znoj je vedno le uvod v smrt. Seksizem tudi. Smrt vedno poantira svojo mantro - in za nameček se mrtvim še posmehuje. No: reži. Nobene pietete. Smrt ima črni smisel za humor, za katerega si potem vzame tudi čas. Smrt je ultimativni sarkazem, popolna žalitev. Smrt je totalna, vsevidna, vsepovsodna. Kar vas seveda pripelje do ne-izogibnega vprašanja: če je smrt res tako pametna, tako totalna, tako vsevidna, tako inteligentna in tako nezgrešljiva, kako to, da so se ji potem Samovi prijatelji na tistem mostu izmaknili? Kako to, da jo je Sam ukanil? Nič, Smrt očitno ne kontrolira sanj. Hej, morala bi se povezati s Freddyjem Kruegerjem, ki kontrolira sanje. Franšiza Brez povratka je repetitivna - kot Smrt. A po drugi strani, ljudje umirajo zato, ker so neumni - izmaknejo se Smrti, potem pa sedejo na potniško letalo. In zaslišijo štikel Dust in the Wind.