Veljko Barbieri: Epitaf cesarskega sladokusca

+ + +

Kulinarika proti Državi

Barbierijev romanček, tudi po obsegu, se hrani iz dodobra predelanih negativnih utopij in kulinaričnega eksistencializma; je mešanica Kafkovih zapletov iz Procesa in Gladovalca, malo cikne na totalitarna šikaniranja iz Orwellovega 1984 ali Fahrenheita 451, le da je zgodba omiljena z dialogom s predhodnikom, rimskim hedonistom in gurmanom, katerega recepture v času lakotnjenja najde v knjižnici in si po njih pripravi zadnjo večerjo.

Barbieri povzame tesnobnost posameznika nasproti Državi, ki ga s strašljivimi, malo pa seveda tudi osmešenimi kreaturami, ki so ne samo butasti eksperti za kuho in pokuševalci na silo, skuša omejevati pri njegovem brezmejnem in veščem uživaštvu, na podlagi nekakšnih nezapisanih zakonov in predpisov, v imenu solidarnosti v prehranski revščini in pomanjkanju kuharske domišljije. Državi gre v nos tisto, s čimer si prvoosebnež razvaja brbončice in polni prebavila; kopuni in govedina, ribe in nadevi, z medom prelita svinjina in kakšen kozarček rujnega za počez. Sam proces, tokrat prav sodni, pa obsodba na konzerve z oštevilčenimi obroki in podobno, vse je manj tesnobno kot pri predhodnikih, zato tudi nemoč proti zbirokratiziranemu aparatu ne deluje več zlovešče. V izvedbi ta pisava ponekod spomni na burlesko, z obsodbo in maltretiranjem povzročena izolacija bolj kot na izločenost, izvrženost in individualizacijo kaže na (ne)moč posameznika, da se umakne v intimni hedonizem.

Barbieri, sicer hrvaški kulinarični ekspert in eksperimentator, postavlja hrano na mesto erosa, hranjenje je erotično, je zadnji užitek, s tem seveda tudi nekaj nenadzorovanega, že s pestrostjo in kombinatoriko, permutacijo sestavin se izmika Redu in Kontroli. V času izpostavljene kuharije, o njeni bolj skromni in ne tako ekskluzivni, nizkoproračunski veji se je ironično razpisal tudi Zoran Hočevar v romanu o Ernijevi kuhni, je takšno sklicevanje na pravico do individualnosti in požrtij nekoliko anahronistično; drugače kot pri predhodnikih, ki so o temi pisali ostro in agresivno defenzivno, je zdaj hrana in represija proti njej razblažena in brez metaforičnega naboja. Seveda, tudi totalitarizem Države se je zmehčal, prilagodil trgu. Od kuharskega velemojstra bi pričakovali več uporabnih receptov, pa jih ni prav veliko, kvečjemu nekaj zagovorov medu in rdečega popra, žajblja in lovorja, polnjenja perutnine in podobno, tako da knjiga zbudi, ne pa tudi nasiti apetite obeh, knjižnih sladokuscev in tistih, ki bi si radi razvajali brbončice.