Čez 5 minut bombardiramo!

Oh, če samo pomislim, koliko h'woodskih filmov so prodajali s sloganom: The hunt is on! Lov se začenja! S tem sloganom stalno - že leta in leta - prodajajo akcijske filme, trilerje, pa tudi grozljivke. Očitno se je prijel. V resnici se je tako dobro prijel, da zdaj z njim propagirajo in prodajajo tudi lov na Moamerja Gadafija: The hunt is on! Lov se je začel! Vsi to ponavljajo, in to s tako vnemo, kot da bi hoteli reči: Cenjena publika, začel se je vaš najljubši film! Ali pa: Hej, začela se je vaša najljubša računalniška igrica! Vsekakor, za Zahod je libijska vojna le film, le računalniška igrica, nekaj povsem irealnega - zahodne sile so Libijo tolkle iz zraka, z varne distance, umirali pa so Libijci. Libijska vojna je idealna vojna, vojna prihodnosti: vojna, v kateri se ti nič ne zgodi. Vojna, ki se ne zgodi. In libijska vojna se za Zahod v nekem smislu res ni zgodila. Zato je toliko bolj čudno, da hoče Zahod zdaj na vsak način Gadafijevo glavo - in ji soditi. V Haagu. Na Zahodu. Za njim so poslali libijske upornike, britanske Posebne enote in ameriške Predatorje.

Pa vendar je povsem logično, da hoče Zahod na vsak način Gadafijevo glavo. Povsem logično je, da hoče Zahod na vsak način soditi Gadafiju. Povsem logično je, da ga hoče na vsak način spraviti v Haag. Samo pomislite: kaj pa ima Gadafi z Libijo? Če ne bi bilo Zahoda, ne bi bilo Gadafija. Če ga Zahod ne bi nujno potreboval, ga ne bi bilo. Ali bolje rečeno: če ga Zahod ne bi nujno potreboval natanko tam, kjer je bil, v Libiji, potem ga tam, v Libiji, ne bi bilo. Gadafi je bil libijski, toda bil je tudi »naš«. Še več: bolj je bil »naš« kot libijski. Bil je tako »naš«, da nam je bilo nerodno. Spomnite se le tistega famoznega šotora, v katerem je živel in sprejemal zahodne voditelje, ki so potem tam ritualno čemeli, srebali kamelje mleko in mazohistično klečali zraven njega, vsi ponižni in povsem prilagojeni tonu njegove puščavske, beduinske impersonacije Keitha Richardsa - ko je mrmral in se spakoval, napol srepo, napol odsotno bolščal predse, je izgledal kot originalni kapitan Jack Sparrow. Izgledal je neresno, kot h'woodska parodija diktatorja, kot piratski kič, toda zahodni voditelji so imeli povsem resne, zamišljene, kontemplativne obraze. Da ga ne bi slučajno užalili, so bili raje tiho. In če so bili dovolj dolgo tiho, so lahko slišali krike disidentov, zaprtih nedaleč stran.

Ali pa se spomnite, kako so leta 2008 v Švici prijeli Gadafijevega sina Hanibala, ki je razgrajal v ženev-skem hotelu President Wilson in en passant pretepel tudi dve sobarici. Moamer Gadafi je ponorel - pa ne na sina, ampak na Švico, ki je prijela njegovega sina. Takoj ga izpustite! In seveda: zahteval je opravičilo. Izbruhnil je mednarodni škandal, skoraj vojna. Švica se je tresla, toda ne brez razloga: Libija je njena največja dobaviteljica nafte. Tudi druge evropske države so se ustrašile, da bodo zaradi aretacije Hanibala Gadafija ostale brez libijske nafte, zato so začele pritiskati na Švico in posredovati - Gadafiju, ki je v povračilo zaprl libijski podružnici dveh velikih švicarskih korporacij, aretiral dva švicarska poslovneža, ukinil letalske zveze med Libijo in Švico ter iz švicarskih bank potegnil 5 milijard dolarjev, so pošiljali sle in delegacije, ga mirili in mu laskali. Hanibala, ki je rekel, da bi Švico zbrisal z zemljevida, če bi imel atomsko bombo (in ki je, kot poročajo, že stegnil v Alžirijo), so resda hitro izpustili, toda to ni bilo dovolj: Gadafi je hotel še opravičilo. In res, zgodilo se je natanko to: švicarski predsednik Hans-Rudolf Merz je odpotoval v Libijo in se Gadafiju opravičil za aretacijo njegovega sina. Bolje opravičilo kot atomska bomba, še toliko bolj, ker obstajajo hujše reči od atomske bombe, recimo ustavitev dobave libijske nafte.

Več kot zločin proti človeštvu

Ali pa se spomnite, kako je Gadafija leta 2009 obiskala ameriška kongresna delegacija, v kateri so bili trije republikanski senatorji, John McCain, Lindsey Graham in Susan Collins, ter »neodvisni« Joe Lieberman. Tega, da so obiskali Gadafija, se boste morda še nekako spomnili, težje pa se boste spomnili, kaj se je tam v resnici dogajalo, pravzaprav se tega sploh ne morete spomniti - to smo namreč izvedeli šele sredi prejšnjega tedna, ko je spletna stran WikiLeaks razkrila ameriške tajne depeše, povezane s tem slavnim obiskom. Kot kažejo depeše, je bil obisk zelo prijateljski. Vau. Še več, obisk naj bi utrdil vezi med strateškima partnericama, Libijo in Ameriko. A to ni še nič. John McCain, leto prej predsedniški kandidat republikanske stranke, je Gadafiju in njegovemu sinu Muatasimu, sicer svetovalcu za libijsko nacionalno varnost, zagotavljal, »da hoče Amerika Libijo oskrbeti z opremo, ki jo potrebuje za svojo varnost,« obenem pa je »obljubil, da bo poskrbel, da se bodo stvari v zvezi s tem v kongresu premaknile«. Če naj to diplomatsko poezijo prevedem v prozo: McCain je Gadafiju obljubljal vojaško opremo, s katero se bo lahko branil pred notranjimi sovražniki, pred disidenti, opozicijo, ljudstvom. Obljubljal mu je orožje, ki mu bo omogočilo, da bo ostal na oblasti - da bo torej ostal diktator in despot, da bo lahko še naprej po mili volji zatiral svoje ljudstvo, da bo lahko še naprej odstranjeval tiste, ki hočejo demokracijo.

Za Moamerja Gadafija, novodobnega okupatorja Libije, pa bi lahko rekli: bil je diktator, krut in represiven, toda pri dobavi nafte ni bilo zamud.

McCain je celo pripomnil, da se bodo »tu in tam pojavile kake male težave«, ki pa jih bo »mogoče premagati«. Potrebujete prevod? Okej: Tu in tam se bo pojavil kdo, ki bo zgroženo dahnil, hej, kako to, da oborožujemo Gadafija, toda hitro ga bomo zmasirali, tako da varnost vašega režima ne bo ogrožena. Mala težava. To je vse. Vidite, pri oboroževanju Gadafija, pri podpiranju njegove diktature kakih večjih težav niso pričakovali. To je zvenelo povsem naravno in samoumevno. V resnici je zvenelo tako samoumevno, kot da s tem - z oboroževanjem Gadafija, s servisiranjem njegove diktature - izpolnjujejo le voljo libijskega ljudstva. Hej, Gadafi Libijcem vlada že 40 let! Pomeni, da so nori nanj! Če bi hoteli koga drugega, bi ga že zamenjali! Če bi hoteli demokracijo, bi jo vpeljali! Le zakaj bi zdaj mi razbijali to večno romanco? Kar je dobro za Gadafija, je dobro za Libijo! Kot pravi ena izmed tajnih depeš ameriške ambasade: »McCain je bilateralne vojaške odnose označil za močne, obenem pa je poudaril, da so ameriške vojaške šole, na katerih se urijo libijski oficirji, najboljši programi za libijsko vojaško participacijo.« Še prevod: Mi, Američani, libijske oficirje tako dobro urimo, da libijski notranji sovražniki nimajo nobenih možnosti! Američani so Gadafija - in druge diktatorje - vedno tako dobro opremili in oborožili, da so diktature izgledale večne, naravne in samoumevne.

Joe Lieberman, nekoč kandidat za ameriškega podpredsednika (via Al Gore), je bil vidno impresioniran nad tem, da jih je sprejel Gadafi: »Pred desetimi leti si ne bi mogli niti misliti, da bomo kdaj sedeli v Tripolisu, kjer nam bo dobrodošlico izrekel sin Moamerja Gadafija.« Točno, sprejel jih je Muatasim Gadafi, ki je na vseh srečanjih tudi večinoma govoril, medtem ko je njegov oče, Moamer, mirno nadaljeval s svojo impersonacijo Keitha Richardsa. Rekel ni menda skoraj nič. Toda Američani so bili navdušeni. Kot vsi zahodni voditelji, ki so prihajali v tisti šotor, kjer so potem z Gadafijem vljudno molčali. Prav res - pred desetimi leti si ne bi mogli niti misliti. Le kako bi si lahko? Še malo prej, v osemdesetih letih, so Američani bombardirali Tripolis, Gadafi je dal razstreliti potniško letalo in nemško diskoteko, polno ameriških vojakov, zdaj pa povsem mirno kujejo načrt, ki bo njegovo oblast le še utrdil! To, kar se je zgodilo, ni bil le čudež. To je bil več kot čudež - to je bil zločin proti človeštvu. V resnici je bil to več kot zločin proti človeštvu - to je bil posel.

Joe Lieberman prav tako ni mogel prehvaliti Gadafijevih uspehov v vojni proti terorju, navsezadnje, Libijo je, kot pravijo tajne depeše, označil za »pomembno ameriško zaveznico v vojni proti terorizmu«, obenem pa dodal, da sta Libija in Amerika zdaj, zaradi »skupnih sovražnikov«, ki jih imata, »večji prijateljici«. Problem je seveda v tem, da Gadafi za teroriste ni imel le Al Kaide, ampak tudi vse tiste, ki so nasprotovali njegovemu režimu, vse tiste, ki so oporekali njegovi diktaturi, vse tiste, ki so hoteli demokracijo, kar obenem pomeni, da so bili to tudi tisti »skupni sovražniki«, ki so tako čudovito, tako pozitivno in tako prijateljsko povezali Libijo in Ameriko. Če torej prevedemo: Mi, Američani, si tako kot Gadafi ne želimo, da bi v Libiji na oblast prišlo ljudstvo! Naj ostane tako, kot je. Status quo je najvarnejši. Vsaka korenita sprememba v Libiji bi le ovirala črpanje in dobavo nafte.

Američani so Gadafija - in druge diktatorje - vedno tako dobro opremili in oborožili, da so diktature izgledale večne, naravne in samoumevne.

Za Benita Mussolinija, starodobnega okupatorja Libije, so rekli: bil je diktator, krut in represiven, toda vlaki niso imeli zamud. Za Moamerja Gadafija, novodobnega okupatorja Libije, pa bi lahko rekli: bil je diktator, krut in represiven, toda pri dobavi nafte ni bilo zamud. Kot kažejo tajne depeše, Američanov ni motilo interno nasilje, ki ga je zganjal Gadafi. Ne, ravno nasprotno - s tem niso imeli problemov. Motilo jih je nekaj povsem drugega: prikrajšanost pri poslih, predvsem pri naftnih koncesijah, saj je Gadafijev režim »povečeval nadzor nad svojimi ogljikovodičnimi viri, povečeval pa si je tudi delež«. Nezaslišano! Američani so Libijo zato opozarjali na »slabe strani« tega »libijskega naftnega nacionalizma«. Ker so morale zahodne naftne družbe a la ExxonMobil, Petro-Canada, Repsol, Total, ENI in Occidental leta 2008 podpisati nove, manj ugodne pogodbe (in plačati še orjaški dodatek), so se Američani ustrašili, da je to nova politika Libije - da bo torej Libija zdaj stalno in povsem arbitrarno spreminjala pogoje, izsiljevala naftne družbe ter zahtevala vedno večje deleže (in »bonuse«), kar bi lahko potem začele »posnemati tudi druge naftne države«. Američane je bilo strah, kažejo depeše, da je ta nova libijska politika, ta »libijski naftni nacionalizem« le uvod v pravo nacionalizacijo libijske nafte in da jim bodo zdaj, po ukinitvi sankcij, vse posle speljale druge igralke v Libiji, ne le Evropa, ampak predvsem Kitajska, Rusija, Brazilija in Indija, ki hočejo - poleg vsega drugega - tudi »nafto, nafto, nafto«. In ki so libijski vojni nasprotovale.

Nategovanje vojne

Vse te države, ki zdaj bombardirajo Libijo, rušijo režim in lovijo Gadafija, »ultimativnega kriminalca« (in ki so z Gadafijem prej ljubeče trgovale in poslovale), v resnici sploh niso hotele politične reforme, ampak le ekonomsko reformo, ali bolje rečeno - naftno reformo. Zamenjava režima je le evfemizem za zamenjavo naftne politike. Kar je kakopak perverzno. Toda nič manj kot početje senatorja Johna McCaina, ki zdaj vpije, da je treba Libijce nujno osvoboditi, da je Gadafi »eden izmed najbolj krvoločnih diktatorjev na Zemlji« (hujši od Ben Alija in Mubaraka?), da ima »na svojih rokah ameriško kri« in da je Amerika pri rušenju Gadafijevega režima uporabila premajhno silo. Še huje, »našim britanskim, francoskim in drugim zaveznikom, pa tudi našim arabskim partnerjem, posebej Katarju in Združenim arabskim emiratom,« je čestital, »ker so vodili akcijo v tem konfliktu«.

Nekateri so te dni spraševali: če je Nato potreboval skoraj pol leta, da je zlomil Gadafijev režim, kako si je potem predstavljal, da bi zlomil Sovjetsko zvezo? Vprašanje bi se moralo glasiti rahlo drugače: zakaj je libijska vojna trajala tako čudno dolgo - ker se je Gadafijev režim tako junaško in tako mogočno upiral ali ker Nato Gadafijevega režima namerno ni hotel prehitro zlomiti? Nato je imel vsaj dva »dobra« razloga, da je zavlačeval in da se mu ni nikamor mudilo.

Prvič, kot so rekli, je šlo pri Natovi akciji za »humanitarno intervencijo«, za zračno zaščito civilistov, in zdaj se hvalijo, kako malo civilistov je umrlo med Natovimi bombardiranji in raketiranji, ki pa so hkrati povzročila ogromno razdejanje, veliko gospodarsko škodo, katastrofalno uničenje infrastrukture, tako da bo nujno potrebna masivna in zelo draga povojna obnova Libije, kar seveda pomeni, da bodo imele korporacije iz zavezniških dežel veliko dela. Nekaj je bilo jasno: dlje, ko bo trajala vojna, večja bo povojna izgradnja. In več infrastrukture, ko bodo razstrelili in zrušili, večji bo biznis in bogatejše bodo »imperialne« pogodbe, na katere čakajo zahodne korporacije. Ergo: Nato, vojaški ščit zahodnih korporacij, je bil zelo motiviran, da vojne ne konča prehitro. Vojna je pač predobra poslovna priložnost. In take poslovne priložnosti ne moreš vreči skozi okno.

In drugič, vprašanje, ki je najbolj žrlo zahodne voditelje, zahodne korporacije in Nato, je bilo očitno - kaj bo z Libijo po Gadafiju? Kako bo izgledala postgadafijevska Libija? Kdo jo bo vodil? Kdo bo prevzel oblast? Po eni strani: nihče ni bil samoumeven in avtomatičen, nihče se ni »prebil«. Po drugi strani: Zahodu ni bilo vseeno, kdo bo vodil postgadafijevsko Libijo, ali bolje rečeno, Zahod je hotel instalirati »svojega« človeka, »svojo« vlado. Kar pomeni, da vojne ni mogel niti smel končati prehitro - vojna je morala trajati toliko časa, dokler ne najdejo človeka, ki mu lahko zaupajo in ki ga lahko varno instalirajo na čelo nove libijske vlade. Odločitev - in vojno zavlačevanje - je še dodatno zapletalo dejstvo, da je bilo v tej Natovi španoviji več »pomembnih« zaveznic in da je imela vsaka izmed njih svoj interes, svojo vizijo postgadafijevskega voditelja Libije. Od tod to čudno zavlačevanje in nategovanje vojne. Kako bi sicer pojasnili to, da je Natovim vojskam vmes kar nenadoma zmanjkalo orožja in streliva? Ali pa to, da je med Natovimi vojskami stalno škripalo? Ali pa to, da voditelji zaveznic, recimo Cameron in Sarkozy, o libijski vojni niso kaj dosti govorili? Ali pa to, da so tla - pravo vojno - prepustili slabo oboroženim in slabo izurjenim Libijcem? Ali pa to, da so na Gadafijevo glavo razpisali tako nizko in tako neprivlačno nagrado? Ali pa to, da so se vsi spraševali, huh, le kje je zamočil Gadafi, in potem navajali povsem iracionalne, »nervozne« argumente (ker je svoje ljudi zmerjal s »podganami« in »ščurki«, ker je 17. marca zagrozil, da bo z uporniki neusmiljeno obračunal, ker je nad upornike poslal letala, ker ni imel jedrskega orožja ipd.), tistega najbolj racionalnega - tistih 40 let, ko so kolaborirali z njim - pa raje niso omenjali? Ali pa to, da so Gadafijevega sina Saifa Al Islama prijeli in potem čudežno izpustili?

Gadafi je bil libijski, toda bil je tudi “naš”. Še več: bolj je bil “naš” kot libijski. Bil je tako “naš”, da nam je bilo nerodno.

Vojna je morala trajati, ker se niso mogli dogovoriti, kateri Libijec bi najbolje služil strateškim in ekonomskim interesom Natovih zaveznic. Nihče ni tako preverjen kot Gadafi. Libijec, ki bi ga »blagoslovili«, bi moral izgledati kot savdski kralj Abdulah ali pa kot bahrajnski kralj Hamad - oh, ali pa vsaj kot jemenski diktator Saleh. Hej, magari kot sirski diktator Bašar Al Asad. Bašar Al Asad je za Zahod očitno sprejemljiv. V zadnjih mesecih je sicer pobil in interniral na tisoče civilistov, ki hočejo to, kar hočejo Libijci, toda Zahod nadenj ni poslal Nata, Posebnih enot in Predatorjev. Asad je za Zahod še ravno sprejemljiv. In to je to - pod Asada Zahod gotovo ne bi šel. Če bi šel pod Asada, bi bilo tako, kot če bi vodenje postgadafijevske Libije zaupali Sadamu Huseinu. Ali pa Osami bin Ladnu. A po drugi strani: Gadafija ne bodo likvidirali, ampak ga bodo odstavili, in sicer tako, kot rečemo, da korporacija odstavi direktorja. Zakaj pa mislite, da so največje naftne korporacije - od Iraka do Irana, od Kuvajta do Savdske Arabije, od Ekvatorialne Gvineje do Libije - vedno vodili diktatorji?

Vojna pa je morala trajati in trajati tudi iz tretjega, naravnost banalnega razloga: Libijce je bilo treba šokirati, stresti, ustrahovati. Vojna je pač idealni šok in obenem priložnost, da Libiji vsiliš »reforme«, ki jih prej, ko Libijci niso bili šokirani, zmedeni in dezorientirani, nisi mogel. Zdaj, ko so šokirani, bi rekla Naomi Klein, avtorica Doktrine šoka, lahko izpelješ neoliberalne reforme, recimo - naftni trg sprostiš, dereguliraš in osvobodiš. Ha. In seveda: posle, pogodbe in koncesije si razdeliš, ko vojna še traja. In trajati mora natanko toliko časa. Če ne gre drugače, pustiš, da se razmahne v državljansko vojno. Naj se Libijci pobijajo med sabo. Bolj ko se bodo pobijali, manj jih bo - in manjša bo demokracija, s katero se bo treba pogajati o nafti.