Bogati skesanci

Janko Lorenci

9. 9. 2011  |  Mladina 36  |  Kolumna

Za ameriškimi in francoskimi je tudi nekaj nemških velebogatašev predlagalo, da bi bogatim zvišali davke. Razlogi te nenavadne domislice so različni, na prvem mestu pa je verjetno prej kot kako nežno čustvo strah, da bi se sedanji tip kapitalizma, z njim pa tudi njihovo bogastvo, sesul. Sicer pa so ti bogati skesanci (najslavnejši je Warren Buffett) v majhnem morju bogatašev redke ptice. Ne glede na svoje motive imajo prav - priviti jih je treba.

Koncentracija premoženja v rokah bogatašev je povsod praviloma hitrejša od večanja družbenega bogastva. To pomeni, da bogati obvladujejo čedalje večje deleže nacionalnih premoženj. Kot da bi se vračali v fevdalizem ali korakali v plutokracijo: v mnogih razvitih zahodnih državah zgornjih nekaj odstotkov prebivalstva obvladuje polovico ali več nacionalnega bogastva. S tem neizbežno narašča njihov vpliv. To pa pomeni, da narašča tudi vztrajnost sistema.

Zgoščanje bogastva v rokah peščice je eden od obrazov neoliberalnega tipa kapitalizma. Njegova moč se kaže tudi v uniformnem reševanju krize. Države so po izbruhu krize rešile svoje velike zasebne banke in se hudo zadolžile. Dozdevno odpravljena finančna kriza se je vrnila kot dolžniška kriza držav, te pa so nato uvedle strogo varčevanje, ki ga plačujejo množice. Te torej financirajo bogate bankirje in špekulante. V osnovi gre za največjo legalizirano tatvino v zgodovini.

Osamosvojeni finančni sektor, ta bolni vrh neoliberalne filozofije in prakse, ki je za krizo najbolj kriv, ni z ničimer resno kaznovan ali omejen. Plače in dobički v njem so spet visoki in dokaj dobro gre tudi mnogim velikim podjetjem. Preostanek slike pa je temačen: države so zapufane do grla in nekaterim grozi bankrot, množice stiskajo pas, se bojijo in godrnjajo - krize pa še vedno ni konec. Nekaj je očitno globoko narobe s sistemom.

To se kaže tudi v nemirih, ki pretresajo družbe na zelo različnih koncih sveta. Gideon Rachman, urednik rožnatega FT-ja, je leto 2011 imenoval leto globalnega ogorčenja. Skoraj vsi izbruhi imajo skupno točko: mednarodno povezane elite postavljajo proti navadnim državljanom, ki čutijo, da nimajo od gospodarske rasti nič, in so besni zaradi korupcije.

Stvari se res upirajo elementarnemu občutku za pravičnost. To se lepo kaže tudi pri davkih, skoraj povsod nizkih kot še nikoli in za bogate komaj kaj višjih od davkov navadnih državljanov. Pametnih razlogov za to ni. Tudi če bi bogatim davke zvišali, bogati ne bi postali revni, vrste kandidatov za obogatitev se ne bi skrajšale, pobrani denar pa bi koristil mnogim ljudem in obubožanim državam.

Za to, da vse ostaja po starem, je najbolj odgovorna politika, v načelu zavezana javnemu interesu, dejansko pa globoko prepletena s finančnimi in gospodarskimi elitami. To je deloma plod širšega dogajanja. Z globalizacijo se je kapital internacionaliziral in v marsičem ušel nadzoru politike, ki je ostala nacionalna. A še bolj se je politika vlogi vrhovnega kretničarja družbenih zadev odrekla sama in se - pod vplivom neoliberalnih pridig in prijetnih ugodnosti tovariševanja z drugimi močnimi in vplivnimi - sprijaznila s kapitalom kot enakovrednim ali celo nadrejenim partnerjem. Toda kapital ni voljen in zavezan javni blaginji, vodi ga težnja po dobičku, širši družbeni interesi ga praviloma ne brigajo. Zato se z njim zlizana politika sprevrže, postaja iz predstavnice večine advokat vplivne manjšine. Zaradi tega je tako neodporna proti lobijem, zato pušča bogate in vplivne vladati in odločati iz ozadja, zato jim ne zviša davkov. Ker tudi zaradi tega izgublja javno zaupanje, je v skušnjavi, da se še bolj opre nanje. Hkrati strahoma gleda v prihodnost - kje se bo nehala potrpežljivost množic, če jim bo z nadaljevanjem krize naložila še težja bremena. Ubožica je v stiski in ne ve, kaj bi.

Očitno je, da ves model neoliberalnega kapitalizma nevarno škriplje. Jasno se kaže več posledic. Prva: skotitev hude, še nedokončane krize, v kateri umetno ustvarjeni baloni pokajo, družbe in BDP-ji pa padajo za leta nazaj. In neoliberalizem bo kotil nove krize. Drugič: kriza ustvarja napetosti, ki so nekoč rodile fašizem. Tretjič: celo brez Hitlerja tako stanje krepi težnje po avtoritarnem kapitalizmu - načeta je demokracija. Četrtič: žrtev je tudi okolje - kjer je denar vrhovni cilj in merilo, narava nujno potegne kratko.

Neoliberalizem je potemtakem splošna nevarnost, ki, gledano scela, prinaša civilizacijsko nazadovanje. Pri tem se razglaša za motor naglega napredka in trdi, da zanj ni alternativ. Toda zmerni razvoj brez neoliberalnih skrajnosti je dolgoročno gotovo vsaj enako učinkovit, prinesel pa bi manj kriz, pretresov, človeškega trpljenja. Ali drugače, neokapitalizem ima alternativo, in to v samem kapitalizmu. Na Zahodu smo jo že poznali v obdobju, ki mu je dajala pečat socialdemokracija. Njena načela ostajajo veljavna. Res so se razmere spremenile, toda poteptal jih je predvsem prodor neoliberalne miselnosti, ki slavi pohlep, špekulantstvo in socialni darvinizem.

Zdajšnji tip kapitalizma z značilno prevlado finančnega kapitala, to bizarno mešanico barbarstva in dekadence, je treba spremeniti, pravijo tudi že nekateri konservativci. Sicer se bodo krize z vsemi omenjenimi posledicami nadaljevale. Zato je pomembno znova premisliti nekatere pojme in zveze med njimi. Kriza postavlja na laž samodejno povezavo med kapitalizmom, demokracijo in družbeno pravičnostjo. En kapitalizem je lahko sprejemljiv, drugi ne. Kapitalizem tudi ni nujno povezan z demokracijo, ta pa ne z družbeno pravičnostjo.

Slovenija je v glavnem zvesta odslikava takega položaja. Večina naših bogatašev je obogatela sumljivo ali sporno, hkrati pa so dobro zaščiteni in nizko obdavčeni. Buffetta med njimi ni, kar pomeni, da jih niti strah ni. Poseben problem našega neoliberalizma je, da je napredoval hkrati s pešanjem poslovne morale in načela meritornosti, z naraščanjem klientelizma, medlim delovanjem policije, tožilcev, sodišč. Nekaj o tem pove zgodba o tajkunih.

Filozofija neoliberalizma se lepo ujema s propadanjem ali nenastajanjem dobrih standardov, procesa se medsebojno oplajata, oba pa izrivata solidarnost v korist individualizma brez odgovornosti in občutka za skupno. V vrhovih družbe prevladuje cinizem: Janša je zagrizeno zagovarjal enotno davčno stopnjo, a tudi naša levica raje ujčka sumljive in nesumljive bogataše, kot da bi začela resno razpravljati o neoliberalizmu po slovensko.

Brez pritiska od spodaj in brez prevzgoje ali zamenjave politike ne bo nič. Politika mora spet prevzeti primat, ki ji gre, hkrati pa se spremeniti. V tem smislu londonski, grški, španski, izraelski ... nemiri ne tolčejo v prazno. Res je zdajšnja stopnja zdravilnega strahu politekonomskih elit še bistveno prenizka. Vendar polagoma same lezejo v past: oklepajo se starih vzorcev in tako radikalizirajo dogajanje pod sabo. Hoja po vrvi bo z vsakim letom krize bolj negotova.

Trditev, da neoliberalni kapitalizem nima alternativ, je ošabna. In nevarna - če miren prehod v znosen, dostojnejši kapitalizem ni mogoč, se seveda vsiljujejo druge poti v druge ureditve.