Združene države. V Evropi?

Jurij Gustinčič

9. 9. 2011  |  Mladina 36  |  Pod črto

Že dolgo se je v evropskem življenju pojavljalo to nejasno, a močno ime. Vsaj ena osebnost, francoski pisatelj Hugo, ga je z navdušenjem izgovorila naravnost: Združene države Evrope. Potem vse tiho je bilo. Sledile so nove medevropske vojne. Zdaj smo to napovedno oznako spet slišali, v zapletenem evropskem trenutku. Nihče drug kot Nemci so se spomnili starih sanj o združeni Evropi. Potegnili so besedo na dan, toda na svoj, nemški način.

Evropa naj bi se popolnoma združila tako, da bi nezadostneži, teh pa je kar nekaj, ostali zunaj. Čudno, toda v najnovejših žepnih izdajah združena Evropa spominja na vsakdanjik. Tisti, ki so se zelo dolgo tako rekoč brez vednosti svetovnih vrhov zadolževali in pretresljivo prezadolžili, naj bi naredili zelo modro potezo, če bi sami zapustili ... evroobmočje! Brez evra bi imeli boljše možnosti, da popravijo svoj položaj. Na stari način, morda, s pametnimi premiki vrednosti nacionalnih valut. Nekega dne bi lahko spet potrkali na vrata združenih in ti bi jih poslušali.

Dvomi, poklicni dvomi o tistem, kar smo že storili, torej o evru, se slišijo že nekaj časa. Nobelovec - seveda je moral biti Nobelovec - Paul Krugman si je med prvimi upal reči, da je Evropa pri uvedbi skupne valute začela pri glavi, namesto da bi pri nogah. Skupna valuta z različnimi fiskalnimi sistemi, pri vsaki naciji z drugačnim?! Saj bi jim otrok lahko povedal, da bodo zabredli v krizo, iz katere se bodo težko skobacali (a modreca, ki bi to napovedal, ni bilo). Zdaj pa imajo, to skupno valuto, ki jim visi okoli vratu, in zanka se vsak hip lahko zategne.

Pri tistih kritikih, zlasti so doma v Nemčiji, ki vidijo edini pametni korak prezadolženih držav v tem, da same izstopijo, ni prav nobene grobosti ali škodoželjnosti! Bilo bi jim lažje, pot bi se jim prej odprla. Trdnjava Evropa bi seveda spremljala in spodbujala njihovo pot k rešitvi. Naj se ne razburjajo, če prvič ni šlo. Sploh pa naj se spomnijo evropske zgodovine. Naša celina ima nekaj izkušenj z združevanjem, kajne? Veličastni začetki, naj se spomnimo samo Karla Velikega, manj seveda Svetega rimskega cesarstva pa poskusov velikih ali celo pošastnih osebnosti, od Napoleona do Hitlerja. Vsak poskus se je končal z razpadom, a tudi novim življenjem, ki je vstalo iz razvalin. S popolno prepričanostjo, da je Evropa lahko združena le na svoj nerazdružljivi način.

Mislim, da je to razumel tudi Kissinger, ko je izgovoril svoj slavni stavek, izražajoč obup, ker ni vedel, kako se z Evropejci natančno dogovoriti. Rekel je, pravijo, da ne ve, koga poklicati v Evropo, kadar gre za resne dogovore. A to je bilo v časih, ki jih imenujemo hladna vojna, ko je Amerika neizprosno vodila in bi moralo biti vseeno, komu v Evropi telefonira njen državni sekretar. Lahko bi se izognil vsem tako imenovanim večjim silam in poklical, denimo, Slovence.

Če najbolj nemirni predlagatelji skupne poti v Evropi ne bodo previdni, se utegnemo znajti na poti, ki nas bo vse skupaj popeljala med čeri.

Če bodo zdaj res poskušali ustvariti Združene države Evrope - domnevam, da brez Rusije -, koga bodo potem še klicali in kakšne bi bile posledice? Dve možnosti sta. Ali bi zmagala namera, ki bi ji bilo naklonjeno nekaj evropskih udov, ali pa bi združena Evropa rekla, naj jo pustijo pri miru! Posledice bi bile v marsikaterem primeru dramatične. Ali bi se celotna Evropa skupaj z Američani spravila v kakšno nedoločeno dramo brez jasnega konca, vzemimo kot primer Irak ali Afganistan, in se s tem zamerila velikemu delu sveta, ali pa bi potrpežljivo prenašala posledice, ki bi jih skupno z Ameriko preživljala desetletja? Tako kot je, denimo, v Afganistanu, kjer se drama razvija v etapah. Najprej gredo v boj poleg Američanov skoraj vsi zavezniki z morebitno odsotnostjo tako nezanesljivih, kot so Francozi, potem se zavezniki drug za drugim elegantno umikajo, začenši s kakšno Španijo.

Američani pri današnji razporeditvi vedno dobijo kos pogače. Vedno jih podpira Britanija - tisti trenutek, ko bi v Londonu Američanom rekli NE, bi seveda bil več kot senzacija. So pa tu tudi drugi, ki se obnašajo prijateljsko, vendar z distanco, ki jo ameriškim Kissingerjem pojasnjujejo z domačimi razmerami. Kako bi to pojasnjevali iz glavne pisarne Združenih držav Evrope? In kako bi se Washington dogovarjal, denimo o operaciji v Libiji, kjer je Obama dovolil Francozom in Britancem, da za trenutek potolažijo svoje imperialne apetite, če bi to moralo potekati med združenimi državami in ... združenimi državami. Res ne vem. Svetovna politika bi utegnila zastati.

Zadeve utegnejo postati, ko govorimo o politiki velikih sil, že zelo zamotane, če se bodo Kissingerji (če bodo sploh še pomembni) morali odločati med denimo Brusljem in gospo Ashtonovo (naj jo vzamemo resno) ter razvpitim »evropskim vlakom«, ki sopiha na postaji, medtem ko Sarkozy in Merklova razpravljata, kdo bo vlakovodja in kdo kurjač (zdi se mi sicer, da je to personalno vprašanje nerešljivo). Bismarckova Evropa bi se vrtela seveda okoli Nemčije, De Gaullova bi se morala vedno vrteti okoli Francije. Okoli kakšne osi naj bi se vrtela združena Evropa? Ali ne bi bili notranji pritiski tako siloviti, da se včasih sploh ne bi zavrtela?

Pustimo pri miru manjša vprašanja, ki se jih bo morala lotiti združena Evropa. V kakšnem jeziku bodo potekale razprave in v kakšnem jeziku bodo natisnjene. V angleščini? Kaj pa če Angležev v tisti združeni Evropi sploh ne bo! No, angleščina lahko ostane v središču tudi brez Angležev, svetu so podarili linguo franco in opravili svoje delo. Bodo pač Evropejci uporabljali angleščino, vsak po svoje, saj ta jezik že zdaj nima trdnega jedra (morebiti pa ga niti ni imel, ker so anglosaščino pokvarili že Normani!). Vsi mi, Evropejci, bomo imeli težave s Francozi. Naj se le zgledujejo po Lagardovi in Strauss-Kahnu, velikih Francozih, ki pa znata tudi dobro angleško.

Skratka, če najbolj nemirni predlagatelji skupne poti v Evropi ne bodo previdni, se utegnemo znajti na poti, ki nas bo vse skupaj popeljala med čeri. Morebiti je lažje, če Evrope ne spremenimo v združene države, ampak naj ostane ... Evropa.