Jukio Mišima: Izpoved maske

+ + + +

Mišima ima tako heroično biografijo, njegove kasnejše fotografije v ledrastih oblačilih in s strogim, militantnim pogledom so obšle svet, in si skoraj ne moremo predstavljati začetkov, ko je bil še v rasti rahlo zaostal fant z avtoalergijsko boleznijo in ves čas na robu smrti, bolehen in temu primerno intelektualno hiperobčutljiv, čustveno sramežljiv in poln odraščajniških dvomov. Roman Izpoved maske govori o tem obdobju in o časih pred pisateljevim sprejetjem svoje homoseksualnosti in je pisan v prvi osebi, nekatere stvari se močno ujemajo z njegovim življenjepisom. Verjetno gre za roman o odraščanju v homoseksualca, o vseh tistih korakih, ki spremljajo prikrivanje vse bolj manifestirane vsebine. Pri tem se nam še enkrat pokaže, kot pri Kawabati in še nekaterih tudi pri nas znanih in cenjenih japonskih klasikih, da je japonska proza iz prvih dveh tretjin stoletja zelo blizu evropski, po rezoniranju, po dilemah, po pisateljskih tehnikah, da so Japonci po načinu razmišljanja in občutku krivde, časti, postavitvi subjektivitete naši bližnjiki, naši daljnovzhodni somišljeniki. Mišimov roman je podoben vsem internatskim in vojaškim, torej nekaterim evropskim klasikam iz prve polovice stoletja, recimo Musilovemu Törlessu.

Dogaja se pred drugo vojno in med njo v državi z močnim militarizmom ter mobilizacijo in ideologizacijo mladine, ki nosi uniforme in jo seveda privlačijo, pripovedovalca tudi čisto konkretno, urejeni, polikani sošolci v uniformah in rokavicah, vsa zunanja manifestacija namazanega vojaškega stroja. Ob sošolcih in posebni ikonografiji, tuji vrstnikom Mišimovega pripovedovalca, tega fascinirajo krvave podobe, sanjari o mučenjih, klanju in potokih krvi, njegova odraščajniška ikona je slika svetega Sebastijana, prebodeno in sublimno telo je zanj vodnjak in eksponat v mesnici, kri se sproti spreminja v naslado. Erotika je na Vzhodu, to so nas naučili tudi kasnejši, povojni japonski filmi, vedno v bližini pokončanja, smrti, uničenja, zarezanja, erotika je radikalna in destruktivna. Verjetno je Evropa v Mišimi našla predvsem De Sada, ki ga je poznal in o markizi, ki čaka doma, napisal tudi dramo; to je isti preplet užitka in bolečine, samouničevalnega in juriš na skrajne točke človeške kože in pod njo. Pri tem pripovedovalca plaši želja, ki je ne zna umestiti, čudna vzburjenost, ki jo potlačuje, namesto tega delujeta igranje tujih vlog, pač skladno s pričakovanji okolice, in inercija, ki ga sili v zapeljevanje žensk, sprejemanje hetero spolnih vlog s čudnim odnosom do prijateljeve sestre, ki se sploh kaže kot sublimni objekt in partnerka. Vse je jako racionalno, vzgibi in samorefleksija, brez olepševanja, izpeljana do konca, čeprav fabulativno linearno in skoraj predvidljivo. Spet zaradi poznavanja evropskih predhodnikov.