Mag. Ana Vodičar: "Danes je vprašanje spolna usmerjenost, kaj če bo čez nekaj let sporno versko prepričanje?"

“Legitimno je, da cerkev pove svoje mnenje. Skrbi pa me način, kako to stori. Izjave so velikokrat zavajajoče, spodbujajo k neenakopravnosti, nestrpnosti.”

Ana Vodičar je poročena in mati dveh otrok. Živi življenje, ki ga nasprotniki družinskega zakonika zagovarjajo kot edino pravilno, edino zdravo, edino naravno in edino, ki lahko omogoči obstoj naroda. Govori pa o pravicah istospolnih, da ustvarijo družino, o tem, da morajo biti vse oblike družin enakopravno obravnavane, o tem, da nasprotniki družinskega zakonika strašijo ljudi. In da je tradicionalna družina daleč od tega, da bi bila brezpogojno jamstvo za otroku najprimernejši razvoj, in da bi bil zakonik sprejemljiv za širšo javnost, če bi ga ljudje le prebrali. Tako govori strokovna vodja priprave novega družinskega zakonika.

Potem ko je bila na ustavno sodišče vložena zahteva za presojo dopustnosti referenduma o družinskem zakoniku, na usodo zakonika ministrstvo nima več vpliva. Ste si kaj oddahnili ali vas je zdaj predvsem strah?

Nič nas ni strah. Verjamemo, da je državni zbor pobudo poslal v prave roke, imamo devet modrih sodnic in sodnikov in verjamemo, da so naši argumenti zelo močni, zato smo optimistični.

Zdite se zelo prepričani o protiustavnosti odločanja večine o manjšini. Vendar pa ne bo nič pomagalo, če tega ne reče tudi ustavno sodišče ...

Če ustavno sodišče ne bo sledilo našim argumentom in bo dovolilo referendum, bomo v času referendumske kampanje z vsemi razpoložljivimi sredstvi poskusili prepričati javnost. Predvsem, kaj je sploh vsebina zakonika, saj imamo občutek, da ljudje niso seznanjeni s kompromisno različico, ki je bila sprejeta v državnem zboru. Še marsikaj bi bilo treba povsem korektno pojasniti. Na podlagi tega se lahko pogovarjamo, kaj menimo o tej kompromisni različici, in sama mislim, da je ta različica zakonika široko sprejemljiva. Resnično tako mislim.

Kompromisna različica je korak nazaj od prvotno predlaganega zakona.

Da, predvsem s simbolnega vidika smo dejansko naredili korak nazaj. Tako ohranjamo tradicionalni institut zakonske zveze za heteroseksualne pare in ne dovoljujemo posvojitev tretjega otroka v istospolnih parih. Simbolno so to zelo pomembne spremembe. Kar se pa tiče pravnega položaja istospolnih partnerstev, nismo popuščali, ker mislimo, da ne smemo popuščati, da nimamo tega manevrskega prostora. Simbolno pa gre za ureditev, ki je široko sprejemljiva. Včasih se vprašam, kaj je že spornega pri tem družinskem zakoniku.

Očetje, ki so postali precej bolj aktivni, so v neenakopravnem položaju pri dodelitvi otrok, saj se danes otrok dodeli očetu praktično samo, če je mama povsem neprimerna za izvajanje starševskih nalog, če je npr. zasvojenka z alkoholom ali drogami.

Glede na mnenje civilne iniciative, rimskokatoliške cerkve in njenih številnih podpornikov je spornih cel kup vprašanj.

Lahko gremo od očitka do očitka in pojasnimo nejasnosti. Po mojem gre predvsem za napačno razumevanje vsebine zakonika.

Če ustavno sodišče ne bo dopustilo referenduma, bo to po odločbi o izbrisanih morda najpomembnejša odločitev v prid človekovih pravic.

Šlo bi res za pomembno odločitev, tudi za vse prihodnje dileme glede človekovih pravic. Družinski zakonik je po moji oceni kakovosten nov sistemski predpis, ki se bo, ko bo začel veljati, in prepričana sem da bo, dotaknil prav vsakega izmed nas. Prav zato mislim, da je družinski zakonik idealna priložnost, da ustavno sodišče sprejme zgodovinsko odločitev. Po drugi strani pa se zavedam, da ustavni sodniki ne bodo presojali, ali je družinski zakonik dober ali ne, ampak ali bi referendumska kampanja oziroma referendum kot tak prinesel ustavno sporne posledice.

Kot glavni argument v zahtevi za presojo dopustnosti referenduma navajate obveznost državnega zbora, da odpravi protiustavnost v zakonu o registraciji istospolne partnerske skupnosti, a vaš predpis je precej širši. Ko so na notranjem ministrstvu pisali novi zakon o izbrisanih, so samo zato strogo sledili odločbi ustavnega sodišča, da to ne bi imelo nobenega izgovora, da dovoli referendum.

Tudi mi smo v pobudi odgovorili na očitek, ali ne gre morda za zlorabo zakonodajne oblasti. Zakonik ima namreč 309 členov in ureja celo vrsto tematik. In lahko se vprašamo, kaj pa je bistvo referenduma, če ne to, da volivci odločijo, ali je ureditev posameznega izmed področij za njih sprejemljiva. Vendar pa bi moralo Ustavno sodišče po moji oceni najprej presoditi, katere točke v tem zakoniku so za predlagatelje referenduma sporne, in svojo odločitev osredotočiti nanje. Sporni namreč niso ureditev razmerij med starši in otroki, preživljanje, skrbništvo, rejništvo itd. Sporni so trije členi zakonika. A na teh področjih, v mislih imam predvsem novo pravno ureditev istospolnih partnerstev, se je državni zbor samo-omejeval. Mi trdimo, da je pravni položaj istospolnih parov treba urediti, da pa smo se z odstopom od redefiniranja zakonske zveze in posvojitve tretjega otroka samoomejevali. Lahko rečem tudi, da smo do kompromisne rešitve prišli tudi zaradi razmišljanja po šahovsko, o naslednji potezi nasprotnikov, torej o referendumu.

Kompromisna rešitev ni prišla zato, da bi se izognili referendumu, ampak da bi lažje uspeli s pobudo o dopustnosti referenduma?

Zagotovo smo imeli v mislih tudi to. Kompromisni predlog je ministrstvo ponudilo po letu dni razprav v matičnem odboru v državnem zboru. Iz razprav smo dobili občutek, da je sporna definicija družine, ki je široka, vključujoča in sama po sebi nima pravnih posledic in tradicionalni družini ničesar ne odvzema, prav tako kot novim oblikam družin ničesar ne daje, ampak jih samo priznava. Povedati je treba, pa naj se sliši še tako čudno, družina ni institut družinskega prava in po tem pravu nima neposrednih pravnih posledic. Poleg tega je bila sporna še zakonska zveza. Svetost instituta zakonske zveze smo ohranili za moškega in žensko, prav tako posvojitve tretjega otroka. Na vseh teh točkah smo šli korak nazaj, je v zakoniku še kaj drugega spornega?

Danes je vprašanje spolna usmerjenost, kaj če bo čez nekaj let sporno versko prepričanje? Nasprotniki zakonika bi se morali zavedati, da se lahko znajdejo v podobnih težavah, če pristanemo na razlikovanje ljudi na podlagi osebnih okoliščin.

Na drugi strani imate izjemno močnega nasprotnika, rimskokatoliško cerkev. Kako vi vidite odločitev RKC, da stvari vzame v svoje roke?

Sem med tistimi, ki ji dajejo vso pravico, da svoje mnenje o teh vprašanjih javno izrazi, tudi promovira. Bila sem zadovoljna, ko se je poslanka dr. Černak Megličeva odločila in po mojem vedenju prvič v zgodovini državnega zbora vabila predstavnika rimskokatoliške cerkve na obravnavo na matičnem odboru. Predstavnik cerkve je tam sedel leto in pol in povedal svoje mnenje. To po mojem mnenju ni nobena težava. Družinski zakonik je tudi njihova tema in legitimno je, da povedo svoje mnenje. Me pa včasih skrbi način, kako to storijo. Izjave so velikokrat zavajajoče, spodbujajo k ne-enakopravnosti, nestrpnosti.

Vi ste verni?

Sem.

Če zakonik pade, bo ostala le še povečana nestrpnost do istospolnih in posledično vseh drugačnih, ki se je okrepila prav zaradi razprave o zakoniku, tudi s pomočjo cerkve.

Očitno pač ni krajše poti in je bilo treba zdržati tudi takšno raven razprave. Prav to je tudi eden izmed naših močnih argumentov pri presoji dopustnosti referenduma. Opozarjamo, da je že sam čas sprejemanja družinskega zakonika pokazal veliko sovražnega govora in pozivanja k nestrpnosti, k neenakopravnosti. V tem pogledu bi lahko bila sporna že sama referendumska kampanja in bi prišlo do kršitve 63. člena ustave. Res je, da v ustavnosodni praksi še ni bilo odločitve, ki bi temeljila na tem argumentu. Je pa tu pomembna odločitev ustavnega sodišča iz leta 1995, ko je presojalo o ustavnosti zakona o državljanstvu. Takrat so trije ustavni sodniki, Boštjan M. Zupančič, Peter Jambrek in Lovro Šturm, v svojih ločenih mnenjih poudarili, da bi se bilo treba ob prepovedi referenduma opreti prav na omenjeni 63. člen ustave, čeprav se državni zbor takrat na ta argument sploh ni skliceval. Na to vprašanje bo zdaj ustavno sodišče moralo odgovoriti in zanima me, kakšno bo njegovo stališče.

Z izenačitvijo pravic heteroseksualne in homoseksualne skupnosti nekako mesijansko pravite, da želite v prihodnje preprečiti neutemeljeno razlikovanje istospolnih glede človekovih pravic na drugih področjih.

Samo na ta način, da vlada predlaga predpise in da državni zbor sprejema predpise, v katerih se vsi ljudje obravnavajo enako ne glede na osebno okoliščino, se lahko utrjujejo standardi na tem področju. Danes je morda vprašanje spolna usmerjenost, kaj če bo čez nekaj let sporno versko prepričanje? Nasprotniki zakonika bi se morali zavedati, da se lahko znajdejo v podobnih težavah, če pristanemo na razlikovanje ljudi na podlagi osebnih okoliščin. Ni tako daleč od tega, ko so bili pri nas otroci v enostarševskih družinah zaničevani kot pankrti.

Družinskemu zakoniku sicer niti nasprotniki ne oporekajo, da gre za potreben in moderen zakon glede zaščite otrokovih pravic. Marsikatera politika bi pragmatično enostavno spregledala istospolne pare in zakon bi že veljal.

Vesela sem, ker je opozicija v državnem zboru večkrat dejala, kot recimo SLS, da je 99 odstotkov materije v družinskem zakoniku dobro urejene. Je pa tako; glede na odločbo ustavnega sodišča o protiustavnosti zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti in glede na celo vrsto sodb Evropskega sodišča za človekove pravice smo prepričani, da nove pravne ureditve istospolnih partnerstev nismo mogli urediti drugače, kot smo jih z zakonikom, tj. s sistemsko izenačitvijo pravnih posledic zakonske zveze in istospolne partnerske skupnosti. Iti po drugi poti in popravljati celo vrsto sistemskih zakonov z vidika ustavno zagotovljene pravne varnosti in pravne predvidljivosti ni možno. Zakaj ne bi teh pravic za istospolne uredili v drugem zakonu, so še predlagali. Tak poziv je ustavno sporen. Evropsko sodišče je reklo, da istospolni uživajo pravico do družinskega življenja, in pred nami je družinski zakonik. Vzemimo pravice otrok: kje je logika, da bi pravice enih otrok urejali v enem zakonu in pravice drugih v drugem? Tudi sicer moram poudariti, da tudi če bi šli delat poseben zakon, bi ta moral vsebovati vse to, kar vsebuje družinski zakonik.

Imeli pa ste tudi nekaj sreče, evropsko sodišče je istospolnim priznalo pravico do družinskega življenja šele pred kratkim ...

Res je, evropsko sodišče je imelo še pred desetimi ali petnajstimi leti bolj rigidna merila, ampak sodna praksa jasno kaže, kam gre razvoj na tem področju, in sicer v smeri vedno večjega priznavanja pravic istospolnim.

Na hitro še k očitkom najglasnejših nasprotnikov. Pravijo, da s tem odpirate pot do umetnih oploditev in nadomestnih mater, ki bodo zgolj nosile otroka za dva geja.

Umetne oploditve lezbijkam in nadomestno materinstvo so po naši zakonodaji prepovedani in družinski zakonik prav v ničimer ne posega v to.

Pravijo, da družinski zakonik ne izhaja iz spoštovanja do mame in očeta, pač pa pravi, da sploh nista potrebna ...

Še vedno ne vem, kaj s tem mislijo. S čim naj bi to storili?

S tem, ko v zakonik niste zapisali, da so družina edinole mati, oče in otrok ...

Ta njihova ekskluzivna definicija, torej otrok ter oče in mati, po možnosti poročena, ne zajame več kot polovico otrok. 53 odstotkov otrok se rodi v zunajzakonski skupnosti, ena četrtina otrok že živi v enostarševski družini. To niso družine?

Kako bi odgovorili tistim, ki pravijo, da nam je v zadnjih tridesetih letih razpadla družba, da je vse manj tradicionalnih družin in da je prav zato čas za prenovo družinskega zakonika, ki naj okrepi vlogo in mesto tradicionalne družine, vsi ostali pa naj se prilagodijo tej formi, ki je skozi tisočletja nudila zavetje za obstoj naroda ...

Družba nam razpada? Sama sem zelo vesela, ker vsako leto razdelimo več sredstev v okviru družinske politike, vsako leto podelimo večje število dodatkov za velike družine. Poleg tega je v zadnjih petih letih, ko je vse narobe, ko sprejemamo ta sporni družinski zakonik, število rojstev naraslo z 18 tisoč na več kot 22 tisoč. Zato lahko ugotovimo le, da gre družinskemu življenju kvečjemu na bolje. Med nami je veliko krasnih družin, med njimi tudi številne tradicionalne družine. Je pa res, da novi družinski zakonik povečuje pristojnosti države v primeru, da se ljubeča in skrbna oče in mati ne obnašata do otrok tako, kot bi se morala. Tradicionalna družina ni nobeno jamstvo, da je v družini vse v redu, žal podatki kažejo na velike stiske otrok tudi v tradicionalnih družinah.

In še zadnji očitek, glede možnih zlorab pri dedovanju, češ da utegne preživeli sostanovalec istega spola v domu za ostarele ali študentskem domu uveljavljati zunajzakonsko skupnost s preminulim ...

Če bi kdo to želel dokazovati, bi tako kot doslej pri zatrjevanju obstoja zunajzakonske skupnosti moral s pričami in listinami pred sodiščem dokazati, da sta živela skupaj kot par, da sta to manifestirala tudi na zunaj, skratka, da so bile med njima prisotne vse tiste povezanosti - čustvene, moralne, ekonomske, seksualne, ki se pričakujejo v zakonski zvezi. Ta argument resnično ne zdrži. In kar me še posebej moti, da se s tem straši ljudi.

Poglejmo še novosti, ki so bile morda spregledane. Ena od teh so pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij med zakoncema. V čem je dodana vrednost te pogodbe?

Menimo, da je lahko obligatoren premoženjski režim, ki ga je uvedel zakon pred 35 leti, ustavno sporen. Z osamosvojitvijo je lastninska pravica dobila svoje ustavno zagotovljeno mesto, zato po moji oceni niti ob morebitnem sklicevanju na socialno funkcijo lastnine ni več primerno, da zakonca nimata možnosti po svoje urediti lastnega premoženjskega režima.

Glede nove pravne ureditve istospolnih partnerstev, predvsem z odstopom od redefiniranja zakonske zveze in posvojitve tretjega otroka, se je državni zbor samoomejeval.

Zakonik prinaša tudi lažje sklepanje zakonske zveze - pred matičarjem priče niso več potrebne. Ne vodi več poenostavljanja po svoje k bolj nepremišljenemu sklepanju zakonskih zvez?

Mislim, da ne. Rešitev smo vpeljali na pobudo mladih. Precej je takih, ki bi svojo odločitev za skupno življenje radi potrdili tudi uradno, ne želijo pa vseh s tem povezanih formalnosti. Gre za poenostavljeno uveljavljanje intimne odločitve in na tej točki delamo v prid nasprotnikov zakonika. Morda bo celo sklenjena kakšna zakonska zveza več.

V obrazložitvi za ustavno presojo ste zapisali, da si mora država prizadevati za ohranjanje zakonskih in zunajzakonskih zvez, k čemur naj bi prispeval nov zakonik. Računate na zmanjšanje števila razvez?

Včasih nam očitajo, da zmanjšujmo pomen zakonske zveze, vendar sama trdim nasprotno. V nekaterih segmentih ga celo povečujemo, saj poskušamo ohranjati zakonske zveze, ki so v svojem bistvu zdrave. Redefinirali smo institut predhodnega svetovanja, kar pomeni, da partnerja, preden vložita tožbo na razvezo, dobita brezplačno svetovanje, s katerim se preveri, ali je zakonska zveza v tolikšni meri skrhana, da skupno življenje ni več možno. Če obstajajo možnosti za ohranitev zveze, se par napoti na svetovanje, kjer sta deležna brezplačne strokovne podpore.

Je to svetovanje obvezno?

En obisk je obvezen. Sedaj je bil postopek tak, da si najprej vložil tožbo na razvezo, šele nato si moral na center za socialno delo na razgovor. Po novem bo razgovor potekal pred vložitvijo tožbe. Namen ukrepa je, da se par pred sprožitvijo ločitvenega postopka še enkrat sestane in s strokovno pomočjo sprejme odločitev o nadaljnjem življenju. Drugi instrument, ki ga uvajamo, je družinska mediacija. Ta pripomore k reševanju konfliktov ali sprejemanju rešitev s kulturnim dialogom. To so naši konkretni ukrepi, s katerimi skladno s 53. členom ustave varujemo družine in otroke.

Se s tem potem zmanjšuje možnost, da otroci postanejo orodje za spopad med partnerjema?

To je gotovo ena izmed točk, kjer se otrokov položaj v postopku, ki se ga tiče, okrepi.

Tu pomembno vlogo igrajo centri za socialno delo.

V novem družinskem zakoniku je najbolj reformirano in posodobljeno poglavje o ukrepih za zaščito in varstvo otrok. Centru za socialno delo ostaja strokovno svetovanje, oblastne akte, odvzeme pa bo izdajalo sodišče s pomočjo izvedencev. To je eno najboljših poglavij v DZ, ki centrom omogoča, da se osredotočijo na svoje strokovno delo.

V zadnjem času smo bili priča veliko medijskim zgodbam, ki kažejo na to, da centri za socialno delo pogosto ne opravljajo svojega dela v tem segmentu, posledice pa so pogosto nepopravljive. Kje je problem?

Težko bi rekla, da centri svojega dela ne opravljajo, so pa seveda vedno možnosti za izboljšavo. Priznam, da smo tudi tisti, ki urejamo sistem, krivi, da nekatere naloge niso razdeljene premišljeno. Predvsem potrebujemo več strokovnega usposabljanja. Zdi se mi, da ko mladi pridejo na center, prinesejo veliko znanja. Manjka pa jim praksa. Ko pa je nekdo več let na centru, potrebuje dodatna izobraževanja. K temu jih želimo na ministrstvu spodbujati. Tako npr. na področju rejništva ravno v tem času pripravljamo strokovne smernice, ki bodo izboljšale delo centrov v tem segmentu. Gre za odgovore na strokovna vprašanja, kako narediti izbiro novih rejnikov, kako konkretnemu otroku izbrati najbolj primernega med 800 rejniki, kolikor jih ima v Sloveniji dovoljenje za delo. Potem so tu posvojitve. Gre za področje, ki se v zadnjih letih zaradi mednarodnega sodelovanja zelo širi in po oceni ministrstva ni potrebno, da bi v prihodnje vsi centri pokrivali to področje. S specializacijo bomo lahko dosegli bolj kakovostne storitve.

Nedavno je ministrstvo preklicalo zavrnilno odločbo centra za socialno delo in lezbičnemu paru odobrilo posvojitev. Ste od takrat obravnavali še kaj podobnih primerov?

Imamo še en tak primer, sicer pa je bil to tudi na ravni centrov prvi primer takšne vloge za enostransko posvojitev s strani istospolne osebe. Reči moram, da sem bila v tem primeru rahlo jezna na center za socialno delo. Včasih jim v družinskih zadevah osebno očitam, da so preveč previdni, preveč s strahom posegajo v družino, predolgo čakajo pred sprejemom odločitve in otroka prevečkrat predolgo pustijo v družini, kjer je ranjen. V tem primeru pa je center, sicer povsem suvereno in legitimno, sprejel drugačno stališče, kot ga imajo profesorji Pravne fakultete, vrhovno sodišče, ministrstvo. Ko smo na ministrstvo prejeli vlogo za presojo odločbe centra za socialno delo, smo ugotovili, da je center v popolnosti ugotovil dejansko stanje, pogledal je, kakšne so razmere v družini, kako se počuti otrok, kakšno je partnersko življenje. Na tej podlagi je center ugotovil koristi posvojitve za otroka, a je vseeno izdal zavrnilno odločbo, ker veljavna zakonodaja po njihovem mnenju posvojitve ne dopušča. Zato smo na ministrstvu odločbo odpravili in dovolili enostransko posvojitev.

Kdo je tu problem? Imam občutek, da to niso otroci, ki so veliko bolj odprti do drugačnih, ampak starši. Starši smo tisti, ki iz tega delamo probleme.

Kako odgovarjate na očitek, da je šlo za nabiranje političnih točk?

Poudarjam, da gre samo za enostransko posvojitev. Takšno enostransko posvojitev bi morali podpirati tudi nasprotniki družinskega zakonika, ker je skladna z načelom največje koristi otroka. Če to ne bi bilo možno, bi otroka postavili v zelo vprašljiv, pravno neurejen položaj. Imamo sodne odločbe, kjer so enostranske posvojitve priznali v zunajzakonskih zvezah. In v tem primeru je bila spolna usmerjenost edina razlikovalna okoliščina. In takšno razlikovanje je po naši ustavi nesprejemljivo.

Koliko je bilo lani posvojitev in prošenj za posvojitev?

Po vseh centrih imamo okoli 400 parov, ki čakajo na posvojitev, na leto pa je posvojitev dobrih 30. Preprost izračun nam pove, da ti pari lahko tudi 10 let čakajo na posvojitev ali pa je sploh ne dočakajo. Poudarjam pa: posvojitev je ukrep za zaščito otroka. Pri posvojitvi iščemo otroku najprimernejše starše, ne obratno. To morajo imeti pari v mislih. Se pa naši pari v zadnjem času večkrat odločijo za posvojitev otroka iz tujine in tukaj jih želimo kot država podpreti z že omenjeno specializacijo centrov ter s sklepanjem meddržavnih sporazumov o posvojitvah, trenutno se pogajamo z Rusijo in Ukrajino.

Strokovni svet za družino, katerega članica ste, obravnava strokovne podlage za zakonodajo glede družinske politike in družine. Ste razen pojava novih družinskih oblik, omenjenih prej, zaznali še kakšne spremembe na področju klasične družine?

Predvsem nas veseli, da se v zadnjih petih letih dogajajo izjemni premiki na področju delitve nalog v družini. Očetje so postali bistveno aktivnejši. Tudi statistični podatki o očetovskem dopustu kažejo, da to možnost izrabi tako rekoč vsak oče. Vedno več je tudi primerov, ko se mati odloči za predčasno vrnitev s porodniškega dopusta in jo doma zamenja otrokov oče. Tudi zaradi vse te večje vključenosti očetov v družinska opravila in varstvo otrok me skrbijo podatki sodišč, komu se otroci v primeru ločitve staršev dodeljujejo v varstvo in vzgojo. Menim, da so očetje v neenakopravnem položaju pri dodelitvi otrok, saj se danes otrok dodeli očetu praktično samo, če je mama povsem neprimerna za izvajanje starševskih nalog, če je npr. zasvojenka z alkoholom ali drogami. To so teme, s katerimi se moramo ukvarjati, namesto da se ukvarjamo z referendumi. Sicer pa imam občutek, da mlajši starši ves svoj prosti čas namenjajo negi in varstvu otrok. Morda se primanjkljaj pri mlajših družinah kaže zaradi kasnejšega upokojevanja in mlade družine nimajo več tolikšne podpore s strani starih staršev, ker so ti še v službah in podobno.

Novi zakonik naj bi otroke še bolj zaščitil, med drugim s popolno prepovedjo vsakršnega telesnega, duševnega kaznovanja, kar prepoveduje Konvencija o otrokovih pravicah. Kakšni so trendi nasilja v družini?

Odziv na to novost me je presenetil. Nekateri so trdili, da uvajamo permisivno vzgojo, kar ne drži. Prepričani smo, da je treba otroku postavljati meje, a ne s telesnim kaznovanjem ali drugim ponižujočim ravnanjem. Danes je samoumevno, da odrasel človek odraslega ne udari. Ko pa govorimo o otroku, ki je toliko bolj šibko bitje, pri katerih lahko tepež ali drugo psihično nasilje povzroči še toliko večje travme, razpravljamo, ali je to za naše okolje sprejemljivo. Kazalci kažejo, da je nasilja v družini vedno več, sama pa sem prepričana, da ne zato, ker bi se pojav nasilja v družini tako povečeval, ampak ker je več evidentiranega nasilja. Čeprav seveda ne smemo zanemariti tudi učinkov gospodarske krize in izgube zaposlitve, saj se s tem stiska v družinah veča. Na neki način nas mora veseliti, da se žrtve večkrat odločajo spregovoriti in izstopiti iz nasilnih družinskih vzorcev. Veseli me tudi, da nenehno sofinanciramo programe za nasilneže. Pomembno je, da se dela s povzročitelji nasilja. Samo tako lahko te vzorce prekinemo.

Morda se številka zvišuje tudi zaradi same definicije, kaj nasilje je. Mnogo staršev še vedno meni, da kakšna po riti še ni družinsko nasilje. Hkrati se učitelji čutijo nemočne, ker problematičnega otroka ne morejo poslati iz razreda, da to ne bi bilo psihično nasilje.

Udarec po zadnji plati ni nasilje v smislu zakona o preprečevanju nasilja, ki bi zahtevalo aktivacijo različnih organov. Če pa govorimo o vzorcu vzgoje, je takšen vzorec lahko problematičen tudi z vidika tega zakona. O položaju otrok in vzgoji v šolskem sistemu bi bilo treba več govoriti. Mislim, da so učitelji dejansko zadnje čase v stiski, ko ne morejo opravljati svojega dela.

Otrok je lahko staršem odvzet, če je z verjetnostjo izkazana huda ogroženost otroka. Ta nujni ukrep lahko traja največ šest dni. Kaj je sploh mogoče doseči v tako kratkem času?

Veliko. Nujni ukrep je edini ukrep, ki ostaja v domeni centrov za socialno delo. Ko za primer izvedo, lahko pridejo na dom, odvzamejo otroka, in ga namestijo v krizni center. V tem času se na sodišču sproži predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče potem pove: da, tukaj je otrok ogrožen in ga je za nekaj časa treba odvzeti iz matičnega okolja.

Torej ni nevarnosti za birokratske zaplete, zaradi katerih so tovrstni postopki navadno zelo dolgi?

V novem zakoniku so roki kratki in točno določeni. Enajst okrožnih sodišč bo imelo svoje oddelke za družinske zadeve, kjer bodo, tako kot sedaj v Ljubljani, sodili sodniki, ki ne le, da so dobri poznavalci družinskega prava, ampak imajo posebna znanja tudi o tem, kako pristopiti do otroka, predvsem pa jim je ta tematika blizu.

Kakšno korist ima lahko otrok ob popolni prepovedi stikov s starši, ki lahko traja največ eno leto?

Kot mnogi drugi je tudi ta ukrep časovno omejen. Sedaj nam upravičeno očitajo, da imamo npr. dolgotrajna rejništva. Če ob odvzemu otroka ni možnosti, da bi se dojenček lahko vrnil v matično družino, je treba izpeljati postopek posvojitev, namesto da je otrok do 18. leta v rejništvu. Če pa obstaja možnost za spremembe na bolje v matični družini, se biološkim staršem reče: za dve leti vam bomo odvzeli otroka. V tem času bo treba po zakoniku izdelati načrt pomoči družini s konkretnimi ukrepi in navodili za biološke starše, ki lahko obsegajo zdravljenje odvisnosti ali svetovanje pri drugih težavah, nekateri morajo opraviti delavnico obvladovanja jeze. Po dveh letih sodišče preveri, ali so razmere urejene. V nasprotnem primeru se gre lahko v postopek odvzema roditeljske pravice in v postopek posvojitve.

Odvzem otroka staršem lahko traja največ tri leta. Si dejansko predstavljate, da družina po treh letih, ki jih otrok preživi v novem okolju, normalno zaživi?

Takšni primeri obstajajo. In to so primeri, ki bi lahko postali filmske zgodbe. Kot prvo se mi zdi pomembno to, da se bo matični družini jasno določilo, kaj mora v teh treh letih spremeniti. Kot drugo pa je treba poudariti, da če gre otrok v rejništvo, to ne pomeni, da svojih staršev ne vidi.

Razen če ne obstajajo okoliščine za popolno enoletno prepoved stikov ...

Ko enkrat rejnik odpre vrata za otroka, odpre vrata za njegovo celotno družino. Starši praviloma ohranjajo stike, možni so dogovori tudi o daljšem bivanju s starši. Priprava na vrnitev v matično družino je s strani centra za socialno delo in rejniške družine izjemno pomembna. Otroka je treba na ukrep pripraviti in ves čas negovati odnose s starši.

Pa vendar obstajajo primeri, ko se otroci do svojega 18. leta ne vrnejo v matično družino. Čeprav zakonik močno ščiti otroke, pa lahko za posameznika meja polnoletnosti pomeni prepad; strah, ko bo prepuščen sam sebi, če nima dobrih odnosov z rejnikom. Je strah neupravičen?

To je dobro vprašanje, a zato imamo možnost, da mladostnik v rejništvu ostane do konca šolanja, do 26. leta. Zavedamo se, da ko človek upihne osemnajsto svečko, ni nujno pripravljen na samostojnost. Z novim nacionalnim programom socialnega varstva smo na direktoratu za družino predvideli ustanovitev določenih stanovanjskih skupin za te prehode iz rejništva v samostojnost. Za tiste, ki ne bi bile več v rejniški družini, se pa ne čutijo povsem samostojne, da bi zaživele čisto na svoje.

Če bomo o prek 300 nespornih in treh spornih členih vendarle odločali na referendumu, res verjamete, da bi večino volivcev lahko prepričali, da zakonik podprejo?

Najprej bomo pojasnili vsebino zakonika. Da ta zakonik ne ustvarja novih istospolnih družin, ampak samo priznava pravice otrokom v tistih družinah, ki med nami že so. Še celo več, lahko rečemo, da družinski zakonik na področju istospolnih posvojitev ne prinaša nič novega. Če bi lepo vsi vzeli zakonik v roke in ga prebrali, bi ugotovili predvsem to, da prinaša ogromno izboljšav z vidika varstva otrok, zlasti ko družina odpove in je treba otroka zaščititi.

Ampak mi ne živimo v Parizu, kjer podžupan živi v istospolni skupnosti z dvema otrokoma, ali v Berlinu, kjer je župan gej, ali na Islandiji, kjer je premierka lezbijka ...

Ne glede na to, kaj se bo zgodilo z družinskim zakonikom, recimo, da pade in smo spet na začetku, sem prepričana, da ti dve leti nista bili zaman. Verjamem, da smo s tem zakonikom in z razpravo o njem širili prostor. In z zakonskim urejanjem pravic bomo v prihodnje dosegli še večjo stopnjo strpnosti v družbi. Včasih, ko nasprotniki zakonika govorijo, da bomo uvedli neprimerne programe v šole, se vprašam, kdo je tu problem. Imam občutek, da to niso otroci, ki so veliko bolj odprti do drugačnih, ampak starši. Starši smo tisti, ki iz tega delamo probleme.

Če bi torej dali družinski zakonik na referendum v osnovne in srednje šole, bi bil ta sprejet?

Absolutno.