Vrnitev k Bogu

Za republikanskega predsedniškega kandidata, ki se bo prihodnje leto pomeril z Barackom Obamo, se rinejo mnogi, toda ratingi najbolje kažejo Michele Bachmann, kongresnici iz Minnesote, Ricku Perryju, guvernerju Teksasa, in Mittu Romneyju, nekdanjemu guvernerju Massachusettsa. Kdo bo dobil nominacijo za republikanskega predsedniškega kandidata? Ta, ki bo Ameriko vrnil Bogu. Romney nima možnosti - ker je mormon. Ker je, ko je bil še guverner Massachusettsa, vpeljal zdravstveno reformo, ki je bila zelo podobna Obamovi, »socialistični« in »komunistični«. In ker se je zavzemal za pravice istospolnih parov. Tega mu krščanska desnica ne bo oprostila niti odpustila. Podpiranje istospolnih parov? Neodpustljivo! Univerzalno zdravstveno zavarovanje? Neodpustljivo! Pa še mormon je. Mormoni niso »pravi« kristjani. Ne, krščanska desnica mu ne bo prikimala. Ne bo lobirala zanj. Ne bo agitirala zanj. Ne bo jurišala zanj. Kar je zanj zoprno: krščanska desnica - zelo dobro organizirani blok najrazličnejših evangeličanskih denominacij - je namreč najmočnejši ideološki, lobistični in volilni motor republikanske stranke in republikanskih primarnih, strankarskih volitev. Če nisi všeč temu motorju, temu kvazipolitičnemu bloku, potem si izgubljen. In krščanski desnici moraš biti zelo všeč, če hočeš dobiti njeno podporo. Če pa hočeš biti krščanski desnici zelo všeč, potem moraš biti zelo všeč Bogu. Kar pomeni, da moraš biti Bogu res zelo, zelo blizu.

Kako blizu je to? Ko je vzhodno obalo Amerike pustošil in mendral hurikan Irene, je Michele Bachmann na predvolilnem shodu, ki se je odvrtel na Floridi, rekla: »Ne vem, kaj bi še moral narediti Bog, da bi pritegnil pozornost politikov. Imeli smo potres. Imeli smo hurikan. Bog je rekel: 'Me boste že začeli poslušati?' Prisluhnite Američanom, kajti Američani besnijo. Vedo, da se država morbidno redi in da moramo obrzdati državno trošenje.« Ergo: Bog je Ameriko kaznoval, ker preveč troši, ker preveč zapravlja, ker se preveč zadolžuje. Hurikan je bil božja kazen - kritika državnega trošenja in zadolževanja. Če javnega trošenja ne bomo zmanjšali, bodo udarili novi hurikani. In novi potresi. Nič, ko znaš enkrat božje signale tako dobro dešifrirati, pomeni, da si Bogu zelo blizu. In ko znaš enkrat božje signale tako dobro prevajati v politični jezik, pomeni, da si njegov kandidat. Če bo izvoljena Michele Bachmann, bo Bog odpovedal hurikane.

Amerika je v politični, gospodarski in finančni krizi, ker je zatajila Boga. Ker je pozabila na Boga. Ker se je preveč oddaljila od Boga. In ker je bil Bog užaljen, je sesul ameriške finančne trge.

Rick Perry je medtem v Houstonu sklical in organiziral masovni, pompozni evangeličanski predvolilni shod, nekakšno molitev, ki je trajala sedem ur, ki se je je udeležilo okrog 30.000 ljudi in ki so jo naslovili: »Odgovor - poziv k molitvi za nacijo v krizi.« In Perry je molil: »Oče naš, naše srce žaluje za Ameriko. Vidimo razprtije. Vidimo strah na trgu. Vidimo jezo na vladnih hodnikih. In kot nacija smo pozabili, kdo nas je ustvaril, kdo nas varuje in kdo nas blagoslavlja. In zato Te iz vsega srca prosimo za odpuščanje.« Ergo: Amerika je v politični, gospodarski in finančni krizi, ker je zatajila Boga. Ker je pozabila na Boga. Ker se je preveč oddaljila od Boga. In ker je bil Bog užaljen, je sesul ameriške finančne trge. Le ponovim lahko: ko znaš enkrat Božje signale tako dobro dešifrirati in tako dobro prevajati v politični jezik, pomeni, da si njegov kandidat. Če bo izvoljen Rick Perry, bo Bog odpovedal vse finančne krize.

Ni kaj, poklicana sta oba, Michele Bachmann in Rick Perry, toda izvoljen bo le eden. Ker pa bo izvoljen le eden, je povsem logično, da kar tekmujeta, kdo bo bližji Bogu. Kako se Bogu najlažje prikupiš? Na več načinov. Bog ima pravzaprav spisek reči, ki so mu najljubše. Za začetek, neznansko se mu prikupiš tako, da ostro in brezkompromisno nasprotuješ abortusu. Jasno, Michele Bachmann in Rick Perry mu nasprotujeta - ostro in brezkompromisno. Bachmannova je celo ginekološke ordinacije razglasila za »seksualne klinike«, Perry, ki nasprotuje kakršnemukoli načrtovanju družine, vključno s kontracepcijo (koncipiranje otrok je v božjih rokah), pa je skušal spomladi v Teksasu vpeljati zakon, po katerem bi morali ženski, ki hoče splaviti, v vagino zabiti sonogram, ki bi posnel sliko in zvok fetusa, to pa zato, »da bi imela pred abortusom vse fakte o življenju, ki ga nosi«. Potem bi jo za 24 ur poslali domov, da bi zadevo še enkrat premislila. Perry je očitno prepričan, da ženske, ki hočejo splaviti, nimajo pojma in da jih je treba poslati v oslovsko klop - pred tem pa jih za kazen še »posiliš« s sonogramom. Sodišče je zakon zavrnilo.

Dalje, Bogu se neznansko prikupiš tako, da jasno in razločno nasprotuješ istospolnosti. Jasno, Michele Bachmann in Rick Perry ji nasprotujeta - jasno in razločno. Istospolni pari? Nehajte. Mož Michele Bachmann vodi celo krščansko kliniko, ki istospolnim omogoča, da se heteroseksualizirajo, kajti istospolnost je »bolezen«. Dalje, Bogu se neznansko prikupiš tako, da ne verjameš evoluciji. In da jo razglasiš za mit. Jasno, Michele Bachmann in Rick Perry ji ne verjameta. Evolucija je le mit. Z njo ne moreš pojasniti nastanka človeka. Da bi bilo vse pod nadzorom, je Perry v Teksaški svet za šolstvo postavil kreacioniste, zanikovalce evolucije. Dalje, Bogu se neznansko prikupiš tako, da ne priznavaš podnebnih sprememb, sploh pa ne priznavaš, da bi lahko podnebne spremembe povzročil človek. Jasno, Michele Bachmann in Rick Perry jih ne priznavata. Podnebne spremembe so le mit, potegavščina, zarota. Dalje, Bogu se neznansko prikupiš tako, da oporekaš ločenosti cerkve od države oz. Boga od države. Jasno, Michele Bachmann in Rick Perry to stalno počneta. Perry je v guvernerski palači prirejal celo maše in molitve, ki jih je osebno vodil. Tiraniji tistih, ki hočejo Boga ločiti od države, je rekel ne.

Pot v suženjstvo

Ne da se tu spisek konča. Bogu se neznansko prikupiš tudi tako, da glorificiraš »pravo« Ameriko in da zahtevaš vrnitev k »pravi« Ameriki, k »pravim« ameriškim vrednotam, k tradiciji. Jasno, Michele Bachmann in Rick Perry sta slavilca »prave« Amerike, toda »prava« Amerika je le šifra za tisto staro, idilično Ameriko, v kateri so dominirali belci in v kateri so bili črnci segregirani, ne pa nastanjeni v Beli hiši. Michele Bachmann, ki Obamovo ekonomijo zelo rada primerja z ekonomijo Zimbabveja, je letos poleti celo podpisala peticijo, Poročno zaobljubo, ki jo je lansirala prodružinska, protigejevska skupina Family Leader in v kateri je med drugim pisalo: »Suženjstvo je imelo katastrofalni učinek na afro-ameriške družine, toda na žalost je imel otrok, ki se je leta 1860 rodil v suženjstvu, več možnosti, da zraste v dvostarševski družini, kot pa otrok, ki se je rodil po izvolitvi prvega ameriškega afro-ameriškega predsednika.« Kar pomeni: črncem je bilo bolje, ko so živeli v suženjstvu - ko so bili segregirani, ko so bili podrejeni, ko so jim vladali belci, ko niso imeli »svojega« predsednika. Suženjstvo je bilo dobro, ker je črnce civiliziralo in pokristjanilo - ker jim je vcepilo krščanske družinske vrednote, ideal biblične, nuklearne, dvostarševske, heteroseksualne družine.

Predsedniško kandidaturo republikanca Ricka Perryja skrivaj poganja Nova apostolska reformacija, malo znano, a vse bolj vplivno fundamentalistično krščansko združenje.

Ko je izbruhnil škandal, je Michele Bachmann hitro rekla, da je ta pasus spregledala. Pasus so potem resda črtali, toda sporočilo svoji volilni bazi je poslala. Ta pasus je bil pač njen surogat - govoril je namesto nje. Povedal je, da je treba Ameriko vrniti belcem - in to je povedal zato, da tega ne bi bilo treba povedati njej. Tega si sama ne bi upala reči, zato je to moral v njenem imenu reči nekdo drug. Brez skrbi, njena volilna baza je razumela to šifro, ali bolje rečeno, razumela je, da je distanciranje od tega, kar je pisalo v peticiji, dejansko le potrditev tega, od česar se je Bachmannova distancirala. Krščanska desnica dobro ve, da je bila Bachmannova prisiljena v distanciranje, kajti, kot poudarjajo ideologi krščanske desnice in krščanske paranoje, belci/kristjani v Ameriki živijo v vse hujšem suženjstvu, v vse bolj podrejenem položaju, v vse hujši tiraniji, zato je povsem samoumevno in priporočljivo, da med seboj komunicirajo v šifrah. Krščanski belci ne potrebujejo le nekoga, ki bo na naslednjih predsedniških volitvah premagal Baracka Obamo, ampak odrešitelja, ki bo premagal črnce ter odpravil belsko zasužnjenost in svet, v katerem morajo kristjani komunicirati v šifrah.

Bogu se tudi neznansko prikupiš, če oznanjaš »izjemnost« in »superiornost« Amerike, njen exceptionalism, če torej verjameš v mit o ameriški »manifestni usodi«, o tem, da je Bog Ameriko določil in izbral za vodenje sveta. Jasno, Michele Bachmann in Rick Perry to verjameta in oznanjata. Amerika je ta, ki vodi svet. Ostali sledijo. Kdor temu oporeka, jo ogroža. Tega, ki jo ogroža, pa je treba napasti. In maščevanje mora biti strašno, pač v duhu srditega, krutega, maščevalnega, strašnega Boga Stare zaveze.

Bogu se neznansko prikupiš, če oznaniš, da boš Ameriko - njegovo najljubšo državo, njegovo ljubico, njegovo izbranko, njegovo izvoljenko - varoval kot punčico svojega očesa, če torej jasno in odločno poudariš, da je treba ameriške meje zavarovati in preprečiti imigracijo, še zlasti ilegalno, tisto na jugu, mehiško. Ironija je v tem, da se Perry hvali, da je njegov Teksas v zadnjih letih ustvaril daleč največ delovnih mest v Ameriki, ob tem pa zamolči troje: prvič, da se je prebivalstvo Teksasa v tem času dramatično povečalo, kar pomeni, da so se povečale potrebe in potrošnja, ki so rezultirale v novih delovnih mestih (to, da se je brezposelnost v Teksasu medtem povečala, pove vse o Perryjevem »teksaškem čudežu«); drugič, da večina delavcev, ki so zaposleni na vseh teh novih delovnih mestih, prejema le minimalno plačo (pogosto brez vseh beneficij), in da ima Teksas zelo slabe statistike (največ delavcev z minimalno plačo, največ ljudi brez zdravstvenega zavarovanja, največ otrok brez zdravstvenega zavarovanja, ena izmed najnižjih rasti plač, med državami z največ ljudmi pod pragom revščine, med najslabšimi zdravstvi in najslabšimi šolstvi ipd.); in tretjič, da večino tega novega prebivalstva tvorijo prav imigranti, predvsem latinskoameriški, in da teksaška ekonomija temelji prav na delu vseh teh izredno slabo plačanih imigrantov, legalnih in ilegalnih. Če Teksas zapre mejo, lahko zapre tudi svojo ekonomijo.

In seveda, Bogu se neznansko prikupiš, če daješ Bibliji prednost pred ustavo in »sekularno« zakonodajo. Čakajte, zakaj so že Ameriko zadele vse tiste katastrofe, od finančnega zloma do hurikana? Ker je pozabila, kdo jo je ustvaril, kdo jo varuje in kdo jo blagoslavlja. In ustvaril jo je Bog, ne pa ustava ali »sekularna« zakonodaja. Bog je bil pred državo, Biblija je bila pred ustavo in »sekularno« zakonodajo. Ameriška zakonodaja pravi, da sta moški in ženska izenačena, ne pa tudi Biblija, ki od ženske zahteva, da se podreja moškemu. Ženska mora ubogati moškega. Biti mu mora podložna. In natanko to je Bachmannova pred nekaj leti povedala med svojo javno »spovedjo« v nekem krščanskem centru - pred publiko, ki je z navdušenjem pozdravila njeno vero, da »mora biti ženska podložna svojemu možu«, kajti: »Gospod je rekel, bodi podložna. Žene morate biti svojim možem podložne.« Svoje spoštovanje bibličnih postav je začinila z osebno zgodbo, kako je študirala pravo, kako je med študijem spoznala svojega bodočega moža, kako je diplomirala, kako se je poročila, kako ji je mož rekel, naj zdaj vpiše študij davčnega prava, in kako ji ni bilo do tega. »Kakšno davčno pravo? Zakaj bi študirala davčno pravo?« Prav res, le zakaj? »Po tem nisem imela nobene želje.« Toda Gospod je rekel: »Bodi podložna. Žene morate biti svojim možem podložne.« In Bachmannova je po krajši molitvi in spoznanju, da je »skozi mojega moža govoril Bog«, sklenila, da bo moža ubogala - in da bo študirala davčno pravo. Storila je torej to, kar ji je zapovedal mož, pa četudi si tega ni želela.

Vzpon ameriške teokracije

Ne, Michele Bachmann, svetopisemska zagovornica ženskega suženjstva, ni predstavnica ekstremne desnice - ekstremna desnica je Anders Behring Breivik, norveški lunatik, ki je razstrelil Norveško. Bachmannova je desnica krščanske desnice. In Rick Perry je le razumna verzija Bachmannove. Kako to, da sta tako fanatična? Fanatizem je običajno značilnost tistih, ki so bili najprej na drugi strani, po prestopu pa skušajo na vsak način dokazati, da so spreobrnjeni - in dokaz, da so se povsem spremenili in da so prekinili s svojim prejšnjim življenjem, je prav to, da so bolj popovski od popa, do so torej nagnjeni k ekstremizmu. In res, Perry in Bachmannova sta začela na drugi strani - pri demokratih. Bachmannova je v mladosti delala za Jimmyja Carterja (vsaj tako pravi), Perry pa je delal za Ala Gora. Oba sta bila najprej demokrata, zelo angažirana demokrata, toda potem sta spregledala skrivno diaboličnost liberalizma, se spreobrnila in prestopila na drugo stran - k republikancem. Na levi se nista prebila, na desni pač. Na desni je lažje. Le reči moraš, da je abortus zlo, da je istospolnost bolezen, da je evolucija laž, da je treba ameriške meje zapreti, da je Amerika božja izbranka in da jo je treba vrniti Bogu - in že se vališ. Že s politiko bajno obogatiš. In že kandidiraš za Belo hišo.

In med tem valjenjem in valjanjem sta pobrala marsikaj. Frank Schaeffer, avtor knjige Crazy for God, je nedavno pisal o tem, kako je Bachmannova srkala modrosti Francisa Schaefferja, njegovega očeta, zelo vplivnega in zelo konservativnega evangeličanskega teologa, ki je zahteval vrnitev k Bibliji: Biblija je nezmotljiva, Biblija je edina prava avtoriteta, Biblija ni knjiga, ampak »totalna resnica«, živeti je treba v skladu z Biblijo, imeti je treba biblični življenjski nazor. Francis Schaeffer, ki je v sedemdesetih in osemdesetih letih spolitiziral in radikaliziral nove generacije kristjanov, je bil eden izmed utemeljiteljev dominionizma, ki je med drugim oznanjal tudi to, da je treba ženski vrniti tradicionalno vlogo - da ostane doma, skrbi za kuhinjo, šola otroke in se podreja svojemu možu (tako kot se je Jezus podrejal Bogu). Bachmannovo pa so formatirali tudi drugi fundamentalistični akterji nove krščanske mašinerije, recimo Rekonstruktivistično patriarhalno gibanje, ki je oznanjalo žensko podložnost moški avtoriteti in ki je v ženski videlo le božjo rent-a-vagino (nudili so tudi tečaje za »popolno preobrazbo ženske« in spoznanje »božjega načrta«), Gibanje velike družine, ki je zahteve po ženski podložnosti še zaostrilo (dekleta naj se šolajo doma, po šolanju naj ostanejo doma, avtomobilov naj ne vozijo, svojim možem morajo biti stalno seksualno na voljo ipd.), Rousas John Rushdoony, razvpiti dominionist (in ideolog Krščanskega rekonstruktivizma), ki je pozival k »čisti krščanski teokraciji«, v kateri bodo veljali fundamentalistični zakoni Stare zaveze (smrt za prešuštnike, homoseksualce in tiste, ki ne spoštujejo staršev, legalizacija suženjstva ipd.), in vse tiste ideologinje novega patriarhata in nove »krščanske Amerike« (Mary Pride, Nancy Leigh DeMoss ipd.), ki so, pravi Schaeffer, ženske prepričevale, naj ostanejo doma in služijo možu, medtem ko so same delale bujne in bogate kariere.

Krščanski belci ne potrebujejo le nekoga, ki bo na naslednjih predsedniških volitvah premagal Baracka Obamo, ampak odrešitelja, ki bo premagal črnce ter odpravil belsko zasužnjenost.

Forrest Wilder, reporter Texas Observerja, pa je nedavno objavil članek Perryjeva božja vojska, v katerem je razkril, da Perryjevo predsedniško kandidaturo - in Perryjevo politiko - skrivaj poganja Nova apostolska reformacija, malo znano, a vse bolj vplivno fundamentalistično krščansko združenje, ki je bilo tudi motor Odgovora, one velike molitve, ki jo je v Houstonu priredil Perry. Člani tega gibanja se imajo za sodobne preroke in apostole, za novo generacijo mučenikov, ki bodo osvojili vseh Sedem gora, ali natančneje - ki bodo zavladali vsem centrom družbene moči (vladi, biznisu, družini, medijem, zabavi, umetnosti, šolstvu itd.). Njihov cilj je prevzem nadzora nad družbo, vlado in vsemi družbenimi institucijami, ki jih je treba prepresti z bibličnimi vrednotami, obenem pa odpraviti vse evangeličanske denominacije, ustanoviti eno in enotno Cerkev, eliminirati vse konkurenčne religije in filozofije, iztrebiti vse »demone«, ki so vir kriminala, bolezni in homoseksualnosti, izvesti množično evangelizacijo in ustanoviti božjo vlado, predhodnico božjega kraljestva na Zemlji, ki bo nastopilo ob Jezusovi vrnitvi.

In kaj se zgodi, če nacija sprejema odločitve, ki so v nasprotju z božjimi načeli? Točno, doletijo jo hurikani. In potresi. In poplave. In požari. Vsi ti novi preroki in apostoli, ki imajo svojo aktivistično »molilno mrežo« - in svojo aktivistično, lobistično, mobilizacijsko, propagandno mašinerijo - razprostrto po celotni Ameriki (po vseh zveznih državah), tudi pravijo, da lahko napovedujejo prihodnost, recimo hurikane in cunamije, in spreminjajo zgodovino, recimo ustavijo bolezen norih krav, kar naj bi eden izmed njih storil leta 2001 v Nemčiji. Prepričani so pač, da imajo nadnaravne sposobnosti, ker skozi njih direktno govori in deluje Bog. In kot pravijo: če bi zdajle vsi Američani skupaj padli na kolena, se pokesali in Boga prosili odpuščanja, bi Bog odpovedal hurikane in požare. Razlog več, da je Perry na oni houstonski molitvi Boga prosil odpuščanja.

Šeriatsko pravo lahko ostane!

Vse te evangeličanske formacije so bile do sedaj na teokratskem, fundamentalističnem robu krščanske desnice, še celo samim evangeličanom so se zdele lunatične in nesprejemljive, tako da so jih raje odrivali in izrivali, kot pa da bi se z njimi kompromitirali, toda zdaj postajajo mainstream, prihajajo v ospredje političnega boja in se spreminjajo v motor krščanske volilne baze in republikanskih predvolitev. Ekstremno postaja sprejemljivo. Je pa res, da ta krščanski fundamentalizem prihaja v paketu s politekonomskim fundamentalizmom. Michele Bachmann in Rick Perry sta namreč privrženca ekonomskega neoliberalizma, ekstremnega kapitalizma: oba sta fanatika vitke države, oba sta prepričana, da se država ne sme vmešavati v družbo, obema se zdi zvezna vlada nelegitimna in tiranska, oba bi socialno zavarovanje in druge socialne transferje ukinila, oba bi davke bogatim še bolj znižala, oba bi trg še bolj deregulirala, oba sta proti sindikatom in oba verjameta, da je subvencioniranje revnih in brezposelnih le potuha. Ekstremni kapitalizem je končno našel svojo sorodno dušo - ekstremni krščanski fundamentalizem. In ekstremni krščanski fundamentalizem je končno našel svoja nebesa - ekstremni kapitalizem.

Krščanska desnica pravi, da skuša Obama Ameriko spremeniti v Kalifornijo - sama jo skuša spremeniti v Teksas, ki je, kot pravi Robert Scheer, avtor knjige The Great American Stickup, »model za Ameriko«. In Perry ima trenutno precej višje ratinge kot Bachmannova. Perry je pač iz Teksasa. Kot Bush. Perry krščansko desnico, motor republikanske stranke in republikanskih predvolitev, zelo privlači, verjetno tudi zato, ker izgleda kot kavbojska verzija savdskega kralja. Hja, Teksas ima nafto. Kot Savdska Arabija. Teksas, model za Ameriko, je ameriška Savdska Arabija, ali bolje rečeno: Teksas izgleda tako, kot bi izgledala Savdska Arabija, če bi jo prevzeli Američani. Niti šeriatskega prava jim ne bi bilo treba ukinjati.