Poslavlja se generacija zaljubljencev v smrt!

Vladimir Arsenijević je eden najbolj uveljavljenih predstavnikov mlajše generacije pisateljev na območju bivše Jugoslavije. O njem se ne napiše predstavitveni odstavek, ne da bi se omenilo, kako je kot najmlajši avtor v zgodovini dobil prestižno Ninovo nagrado za najboljši roman leta, torej srbskega kresnika. To je bilo leta 1994 za prvenec U potpalublju, ki upodablja Beograd v zadnjih treh mesecih leta 1991, v obdobju, ki ga najbolje zaznamuje barbarsko uničenje Vukovarja.

Vmes sta izšla še roman Anđela in vojni dnevnik emigranta Mexico, te dni pa se je mudil pri nas v sklopu festivala Fabula ter zraven še malo popromoviral svojo zadnjo knjigo, roman Išmail, ki govori o najstniškem beograjskem pankerju ob koncu sedemdesetih.

Si ob prelomu tisočletja v Mehiko pobegnil pred plimo srbskega nacionalizma ali pred Natovimi bombami?

Pred obojim. Do takrat se mi je zagabilo prav vse. Nacionalizem je na nas pritegnil bombe - s tem, da res ni lahko doseči, da te Nato zbombardira. To je nek ogromen dinozaver, ki rabi strašno veliko iritacije, da vstane in se premakne. Na tem velikem in resnem projektu so Milošević in njegovi požrtvovalno garali polnih sedem let. A ko dinozaver enkrat juriša nate, potem se ne ustavi - ker se tudi ne zna ustaviti. In če k temu dodaš cunami antizahodnjaštva, ki so ga bombe sprožile v že tako turbonacionalistični Srbiji - e, potem vsaj pri meni nekih kolebanj pri migraciji ni moglo biti. Ker antizahodnjaštvo, ki je ostalo tam vse do danes, ni tisti kul antikapitalistični sentiment, ki ga najdemo med urbanimi mladimi po vsej Evropi ... Ne, gre za neko retrogradno in atavistično sovraštvo do napredka in normalnega življenja.

Ampak Mehika je vseeno daleč. To je bil radikalen rez.

Seveda, ampak že lep čas sem imel odprto ponudbo mednarodnega parlamenta pisateljev. S tem, da sem moral državo zapustiti ilegalno, ker je zaradi mobilizacije veljala prepoved odhoda vseh moških med 15. in 65. letom starosti. Nekim tipom sem dal sto mark, da so me prešmuglali čez bosansko mejo - in sicer kar prek navadnega mejnega prehoda. Oni so imeli prepustnico za trgovanje z lesom ali nekaj podobnega, jaz pa sem bil zraven kot 'tretja oseba v avtu'. Ni bilo problemov.

Kaj bi se zgodilo, če bi te takrat ujeli?

Kaj pa vem. Takrat sem se itak že počutil kot duh. O tem sem kasneje pisal in na ta račun me je neka mehiška pisateljica celo ostro napadla ... Napisal sem namreč, da jaz osebno kot enota po imenu Vladimir Arsenijević prav res nisem občutil kakšne grozljive represije totalitarnega režima ... Namesto tega sem takrat odkril globoko nezainteresiranost oblasti tako zame kot za kogarkoli drugega. Žrtev sem bil samo toliko, kolikor so bile ves čas potencialne žrtve čisto vsi državljani Srbije - torej tudi tisti, ki so aktivno podpirali Miloševića.

In zakaj so te zaradi tega napadali?

Nekaterim se je zdelo, da sem s tem napisal nekakšno apologijo režima ... Jaz pa sem hotel samo povedati, da se Miloševića praviloma tolmači s pomočjo precej zgrešene knjižnice argumentov. V Srbiji pač nismo imeli totalnega totalitarizma - in to preprosto zato, ker ni bil Milošević za kaj takega niti približno dovolj discipliniran. Kar je ustvaril, je bil nek balkanski kaos, v katerem je bilo kadarkoli mogoče čisto vse. Pri nas nismo imeli nikoli suspenzije svobode govora. Ravno nasprotno: vsako sekundo dneva smo imeli tak totalen hrup, da se je lahko kdorkoli drl karkoli, pa ga preprosto ni bilo slišati. In to je lahko po svoje še huje.

Še vedno mi ni jasno, zakaj so te zaradi teh besed kritizirali ...

Zdi se mi, da so oni tam v vsej svoji naivnosti pričakovali nekakšnega Solženicina. Da bom prišel direktno iz Sibirije in da bom imel brado. Di-si-dent! In potem se jim tam pojavi neka bitanga, razumeš, in jim dejansko piše o tem, kako se ni nikoli zares počutila osebno ogroženo. V teh rečeh se po svoje zrcali tudi cinizem podobnih mednarodnih institucij. Saj ne rečem: njihova osnovna namera je prav gotovo dobra. Radi bi pomagali. Ampak realno: če tebe preganja nek režim, potem te ne bo noben parlament pisateljev spravil ven iz države. Ma kje pa! Super je sicer, če ti v Parizu kdo ponudi enoletno štipendijo, a zares ogrožen pisatelj ne bo do nje nikoli prišel. In to je ironija: do takih štipendij potem vedno pridemo samo ne zares ogroženi. Spomnim se, da so imeli celo škandalček z nekim alžirskim pisateljem, ki je dobil štipendijo v Franciji. Na veliko je razlagal o tem, kako da so ga doma aretirali, tepli, maltretirali in mu grozili s smrtjo ... Nakar se je izkazalo, da ni nič od tega res. In ko so pritisnili nanj, jim je odgovoril: Ampak taka so bila vaša pričakovanja. Jaz sem samo govoril tisto, kar ste vi od mene hoteli, da vam govorim. In res, vse preveč je v teh mednarodnih inštitucijah morbidne fascinacije s tujim trpljenjem, ki raste iz prsti lastnega udobnega ter mirnega življenja.

Okej, to pa je cinizem ...

Poglej, moja osebna zgodba za marsikoga tam preprosto ni bila dovolj tragična. Marsikdo si je opazno želel, da bi bilo v njej bistveno več smrti in bolečine. Če bi mi ubili majhnega otroka - pa to bi bilo preprosto fantastično! Ampak žal mi ga niso, heh.

In kaj si potem v Mehiki počel to leto in pol, kar si bil tam?

Pisal knjigo Mexico in igral kitaro v bendu. Bilo je super.

"... ja bi samo da sviram, da se otkačim - i to je sve"?

E! Imenovali smo se Los Armstrings, bili smo teksaško-britansko-srbska pank naveza sredi Mehike in bilo je nepozabno kul. Pisanje pravzaprav frustrira - in sicer v smislu, da nikoli ne pokasiraš nazaj tiste elementarne energije, ki jo vržeš noter. Če si glasbenik in udariš nek akord, dobiš tudi na probi neko takojšnjo reakcijo, kaj šele na koncertu! Ljudje navdušeno šizijo ali zgroženo žvižgajo. Pisanje, bog ga blagoslovi, je verjetno najbolj intelektualno izmed početij - nima pa skoraj nobene podobne fizične komponente. Pisanje je samotarstvo. Si v nekem prostoru in potem cele ure sediš in kuckaš in se vračaš in menjaš. Reakcijo na to, kar delaš, pa dobiš vedno šele čez dve tri leta, če sploh.

So te takrat doma v Srbiji označili za dezerterja?

Ja, kot izdajalca, kretena, pedra in ljubitelja šiptarjev ter vseh ostalih ljudi, ki bi jih bilo treba - daj pravde in pravoslavja! - pobiti. Še danes marsikdo verjame, da sem na ta račun obogatel, da so me tuje kabale zasipale s stotisoči dolarjev. Ker zakaj bi drugače normalen človek podpiral šiptarje in pedre?! Knjiga je bila po eni strani zelo pohvaljena od ljudi, kot sta Miljenko Jergović in Teofil Pančić - je pa bila obenem to moja prva knjiga, ki je naletela na brutalno negativne odzive. Predvsem tistih, ki strežejo primitivnemu rasizmu do Albancev, ki je v Srbiji integralni del najbolj odkrite in vsakodnevne stvarnosti. V trenutku, ko poskušaš širiti neke najbolj elementarne resnice - recimo: hej, pa saj so tudi Albanci ljudje! - v tem trenutku postaneš Nesrb. No, to je bil torej začetek res globokega razkola med mano in mojim srbskim okoljem - in ta razkol se je samo še radikalno povečeval. Ni bilo treba čakati dolgo. Spomnim se samo tistega katastrofalno neuspešnega poskusa, da bi imeli v Beogradu parado gejevskega ponosa.

To je bilo kdaj?

2001. Ko se je pojavilo dvanajst gejev, pet heteroseksualnih podpornikov in petnajst tisoč tistih, ki so jih prišli ubit. Okej, malce pretiravam, ampak ne veliko. Po ulicah Beograda je masovno drla ta strašna bagra in na ves glas hropla - to se mi je vedno zdel fantastičen paradoks - JEBAĆEMO PEDERE! JEBAĆEMO PEDERE! Huligani, skinhedi in četniki so stopili skupaj - navadni meščani, torej tisti, ki drobencljajo okrog po kruh in mleko in nikoli nikogar ne pretepejo - ti so pa stali ob strani in tiho hinavsko ploskali, medtem ko je banda barab mlatila to ali ono lezbijko. Moj prijatelj Igor je takrat dobil strahovite batine. Komaj je izvlekel živo glavo.

Med najbolj steklinastimi mažoretkami vseh novejših balkanskih vojn so bili prav srbski književniki. Je vsaj v tem segmentu vmes prišlo do kakega prečiščenja?

Hvala bogu se poslavlja tista grozomorna generacija zaljubljencev v smrt, saj veš, Dobrica Ćosić ali Matija Bečković ali tisti Momo Kapor ... Ti so res totalno tripali na smrt. Oni so bili tako zelo vzburjeni ob dejstvu, da ljudje umirajo, da snajperji ciljajo otroke, da mesta gorijo ... Spomnim se Moma Kaporja, enkrat sva sedela skupaj in mi reče: Poslušaj, čital sem tisto tvojo knjigo in je vse to v redu in fino, ampak Vukovar, veš, ti očitno misliš, da je to barok ... Pa ni, ni, to je tak provincialni barok! In me presune, pa saj jaz vendar sploh nikoli nisem pisal o kakšnem baroku - temveč o ljudeh, ki umirajo! Tisti sociopat pa ima tako elementarno pomanjkanje sočutja za človeško trpljenje, da potem ... Pa kakšen barok?! Kakšna arhitektura? Pa kaj si ti človek normalen?! Kadarkoli Matija Bečković spregovori, zasmrdi po smrti. Potem imaš še celo tisto plejado luzerjev, ki se drenjajo okrog srbskega društva književnikov - ljudje, katerih imen nihče ne pozna, katerih knjig ni nihče bral, preprosto neke šovinistične provincialne budale. Na srečo so zdaj vsaj tisti naši v svetu najbolj prepoznavni pisatelji ljudje, ki imajo precej normalna politična stališča. Za lokalno, domačo rabo pa ostajajo velike zvezde razni Dobrice Ćosići. 'OTAC NACIJE'... Pa kakšni so to vendar prepereli dotrajani koncepti? Me zanima, če na primer Nizozemci sploh imajo 'OČETA NARODA' ...

Zdaj kot urednik delate za hrvaško založbo, ki deluje tudi v Beogradu. Kako to funkcionira?

Super. To je dober koncept. Sploh ne gre več za idealizem ali nostalgijo. Tržišče na območjih bivše srbohrvaščine ima danes recimo osemnajst milijonov ljudi. To tudi v evropskem kontekstu ne zveni tako slabo! Če se že niso znala usesti skupaj razna ministrstva - potem bo morala te v bistvu nujne reči urediti individualna pobuda. Zadeva je še precej sveža - pravkar smo lansirali prvi naslov, ampak naš povsem realni plan je na leto redno izdati med trideset in štirideset knjig. Veliko energije smo, vsak na svoj način, v obnavljanje nacefranih kontaktov vlagali že v prejšnjih letih - in tudi zaradi teh naših naporov so nekatera hrvaška imena v Beogradu vmes postala literarni mainstream. Miljenko Jergović, Boris Dežulović, Vedrana Rudan, Robert Perišić ... Hrvaška literatura je bila zadnjih deset let precej bolj moderna in interesantna od srbske. Oni so nam imeli marsikaj ponuditi, edini problem je bila cena, ker hrvaške knjige so - spet tudi po evropskih merilih - neznansko drage. Ampak tudi tu prihaja do kompromisa in sem velik optimist.

Kaj pa vprašanje jezika? Hrvati so šli v petnajstih letih zelo v svojo smer ...

Res je, ampak treba se bo samo navaditi. To se že itak dogaja, in sicer na račun žajfastih oper. Hrvati jih na veliko štancajo, in pri nas so izjemno popularne. Starejše generacije pa, kakor obrneš, še vedno delimo isto senzibiliteto. Gledali smo iste serije, brali iste stripe, navijali za iste klube. Pa ne moremo se zdaj pretvarjati, da smo si tujci! Jaz na te novejše razlike med nami gledam predvsem kot na neko novo kvaliteto. Zakaj bi bili zaradi njih zafrustrirani - zakaj se jih ne bi raje veselili? Ni nam treba več živeti v isti državi, lahko pa živimo v isti regiji! Balkan je zelo konkretna regija, tako kot Skandinavija. Komunikacije je bilo tudi v teh zadnjih letih več, kot bi si marsikdo mislil. Ker eno stvar pa za Hrvate in Srbe res lahko rečemo: vedno, ves čas komunicirajo, samo da včasih kreativno, včasih pa z bombami.

Pred par leti ste bili kot eden od urednikov soudeleženi tudi pri nastanku Leksikona YU nostalgije ...

Mitologije.

Auu, kako se mi je pa tole zdaj po freudovsko zareklo, ha ha ...

Ha ha, prav res! No, res sem bil zraven.

In to je bil prodajni megahit, kajne?

Fantastičen hit. Ko gledam nazaj, me najbolj razveseli misel na to, da so leksikon napisali najbolj 'navadni' možni ljudje. Nismo klicali nobenih strokovnjakov, ampak je lahko svojo verzijo podal kdorkoli prek interneta. In nastal je čudovit kaos, neke vrste Jugo Wikipedia - tako kot je bil največji šarm Jugoslavije prav v tej njeni nečistoči, če seveda izraz uporabimo v najžlahtnejši in najplemenitejši možni konotaciji. Recimo: za geslo 'Josip Broz Tito' bi pričakovali vsaj kake tri strani, pa je dobil samo par odstavkov, tri strani pa je dobil Hamed Đogani!

Kdo?

Rom, naš jugoslovanski John Travolta. Zagrebški cigan, ki je carjeval po subkulturi, ki je konec sedemdesetih nastala zaradi Vročice sobotne noči. Absolutni šampion vsake travoltijade, kot se je takrat reklo disko tekmovanjem. Tekst v Leksikonu pa ne govori samo o njem, temveč širše o kulturi teh naših jugoslovanskih črncev. Leksikon YU mitologije je bil tak hit, da bo po mojem kmalu postal eno glavnih orodij za interpretacijo življenja v bivši državi. Starejše generacije so seveda nostalgične, mlajše pa tudi zelo zanima, ker se jim zdi vse skupaj tako bizarno zabavno - tiste naše srajce, tisti brki ...

Pero Lovšin mi je ondan razlagal, kako je prišlo na njihovo revival turnejo po bivši Jugi na koncerte neverjetno veliko število zelo mladih ljudi, ki so znali tekste na pamet ...

Ljudje pač raziskujejo svoje korenine. Mladi kopljejo - in bolj ko je neka taka kvaliteta od njih časovno odmaknjena, bolj se razveselijo, ko jo najdejo. To se je pokazalo tudi na koncertu Pankrtov. Vsi se strinjajo, da to ni bil nostalgičen koncert - torej nek geriatrični plenum bivših pankerjev, ampak da je prišlo ogromno mulcev, ki so intenzivno uživali. Dolgcajt bo za vedno ostal eden ključnih albumov celotne jugoslovanske glasbe. Spomnim se, za nas tam doli je bil to takrat eden ključnih albumov evropske pank scene.

Pripovedovalec tvojega zadnjega romana Išmael, petnajstletni beograjski panker s konca sedemdesetih, je strašno zafrustriran, ker Ljubljani zavida pank, medtem ko ima v Beogradu samo novi val ...

Takrat je po tej domnevno pank sceni lutalo strašno veliko bendov in Pankrti so bili med njimi gotovo najbolj dosledni. Ko zdaj poslušaš prvo ploščo Prljavog kazališta - je to pank? Kaj pa vem. Pankrti so imeli eno veliko prednost: od večine drugih so bili skoraj deset let starejši. Oni so imeli okrog 25 let, drugi so bili pa še vedno taki mulčki. Ha ha, spomnim se, kako smo takrat v Beogradu poslušali Dolgcajt in skušali jecljati zraven: 'Ci-vi-li in vo-ja-ki', tako v nekakšni naši slovenščini, kolikor smo bili pač sposobni, ha ha ... Ta plošča nam je bila res inspiracija.

Tudi po odcepitvi so imeli Srbi zelo radi Slovence - v bistvu vse do danes, ni res?

Res je.

Pa misliš, da nas bodo imeli zdaj kaj manj, ko je videti, kot da skupaj z Američani za hrbtom Evropske skupnosti rovarimo proti njim?

Kaj pa vem, po mojem ne. Po mojem to ne bo prišlo dol do nivoja človeka na ulici. Slovenci se pridejo v Beograd praviloma sprostit in biti fascinirani nad lokalnimi posebnostmi - in to nacionalno stravmatiziranim Srbom še kako prija. To je ljubezen, ki temelji na pozitivnem odsevu v ogledalu. Mogoče imajo Srbi manj radi Slovence kot take in bolj zaradi tega, ker imajo Slovenci radi njih.

Neka pijana hrvaška deklica mi je pred leti v Grčiji zagrenjeno revsknila, da ve vse o tem, "kako Srbin Slovencu može da bude tata". To je verjetno del te zgodbe?

Tudi to! A treba je dodati, da čutijo Srbi veliko spoštovanje do slovenskega reda in urejenosti. Razmišljamo lahko celo v smeri, da je ta afiniteta plod pomanjkanja tiste kompetitivne travme s Hrvati: 'kdo je boljši?'. Ker je bilo Srbom vedno jasno, da so v Jugoslaviji Slovenci daleč najbolj napreden narod ...

Obenem pa so Slovenci znali ceniti, da je Srb - kadar ravno ne kolje ali minira - daleč najbolj šarmanten ...

Tako, v bistvu drug pri drugem res znamo ceniti tisto, kar nam manjka. Srbi smo navdušeni nad vašimi cestami, vi pa prihajate dol k nam po svojo dozo dionizičnega padanja v nezavest po splavih.

Zadnjič sem se o tem, če nas boste zaradi diplomatske afere kaj manj marali, pogovarjal s prijateljem, ki gre nekajkrat na leto službeno dol k vam, čeprav vas globoko sovraži. Zatrjeval mi je, da so Srbi po sedemnajstih letih krvave soap opere tako emocionalno izžeti, da niso zmožni nobenega čustva več - celo sovraštva ne ...

Eh, tudi jaz sem tako mislil. To je bila res ena izmed 'resnic', ki so krožile med nami - predvsem med bolj razsvetljenim segmentom Beograda ... Mislili smo, da se je ta gadna energija vendarle iztrošila, da bomo mi zdaj postali nek fin narod - nekako tako kot tisti grozni Japonci, ki so po drugi svetovni vojni kar naenkrat postali tisti nasmejani Japonci. Vendar ne, ne, sovraštvo se v Srbiji očitno ne more iztrošiti. Prav zdaj lahko opazujemo neke nove strahotne procese. V času Miloševića smo mislili: pa saj huje od tega ne more biti - in da se razumemo, danes je glede marsičesa veliko bolje, a obstaja cel kup novih razlogov za skrb. Takrat vseeno ni bilo brbotanje avtentičnega nacizma od spodaj.

Nacizma?

V času Miloševića je to prihajalo od zgoraj, od oblasti, ne pa tako kot danes, od spodaj, iz mase, kapilarno skozi lumpenproletariat! Zdaj imamo kar naenkrat v Srbiji cel kup antisemitov. Antisemiti v Srbiji! Pa ob tem se lahko samo usedeš in zajokaš. Najstrašnejša stvar, ki smo ji priča, je samoorganizacija tega najbolj neumnega družbenega sloja, ki je neizobražen, zajeban, zafrustriran - in ki sovraži vse! Vse! In najbolj me skrbi, da to ni več margina, ampak postaja sklop dominantnih vrednot v državi. Povezava prek kapilar od spodaj teče gor vse do jebenega Koštunice. To je vse del enega in istega načina razmišljanja - le da si da Koštunica gor kravato in da se zna malo bolje kontrolirati. In ljudje dobivajo batine. V Jagodini imaš tistega enega in edinega harekrišnovca, ki jih redno, vsak mesec, dobi pošteno po grbi. In zdaj pravi, da zbira denar za selitev v Indijo, ker preprosto ne more več. Eden in edini - pa jim je še ta preveč. Še tega enega niso sposobni tolerirati.

Obenem beremo o tem, kako se je začela Srbija še bolj kot prej obračati proti novi Rusiji ...

Ja, kakšna budalaština. Srbija je za Rusijo vedno pomenila neko tako monetico pri barantanju z Evropo, res pa se ne spomnim, kdaj nam je ta Rusija tako zelo konkretno pomagala, da bi si zaslužila našo neskončno ljubezen. Ko da Rusija veto na neodvisnost Kosova, je seveda prav nič ne briga za Kosovo, temveč za Čečenijo. Mislim, smo od Rusije kadarkoli dobili kakšno konkretno ekonomsko pomoč? Pa ne razumi me narobe - kaj takega bi se mi osebno zdelo globoko bolestno, saj je evropski kontekst za Srbijo veliko preveč naraven za tovrstne alternativne 'rešitve'. To, kar se zdaj dogaja z Rusijo, je najboljši možni kazalec, kako nezrela je Srbija politično. Kako se pri teh rečeh opredeljuje skrajno emocionalno, kako hrepeni predvsem po tem, da bi jo imel kdo rad. Kar je idiotizem. Pa kaj ti bojo v politiki emocije?!

Se ti zvok srbskega turbofolka gabi?

Seveda. Prav gotovo, da ja. Mislim, naj vsak poje, kar hoče, ampak meni je turbofolk osebno res gnusen. Pravijo, da je to nek postmoderni glasbeni hibrid - a v resnici je en sam velik lopovluk. Krade se na veliko, ne da bi se karkoli podpisalo. Srbi kradejo Grkom, Bolgari Srbom, Turki pa verjetno preprosto vsem. Že same teme, ki se jih lotevajo - dragi me je zapustil, režem si žile - naredijo marsikaj, da se ta splošni ljigavi duh razširi tudi na druge sfere življenja ... Samo za začetek je ta glasba globoko seksistična ... Okej, saj ne rečem, obstaja tudi kakšen zanimiv element: lahko bi se razmišljalo v smeri, da se je na krilih turbofolka pojavil nek novi arhetip 'močne ženske', samozadostne kraljice popa ... Dejansko dobiš vtis, da sise Jelene Karleuše niso toliko za nas gledalce kot za njo samo, če me razumeš. Ali pa poglej Ceco, ki je v bistvu naša Lady Macbeth - imela je tri može in noben od njih ni več živ, ona pa je bila po vsakem od njih bogatejša in močnejša. Ampak na splošno je to zame grozljiva glasba.

Ampak ... ampak ... pa kaj niti recimo car carjev, kot je Aca Lukas ...?

Ma kje pa. Belo, volim te belo... Zanj pravijo, da na odru zdrži po petnajst minut, nakar ga pet minut ni, potem pride nazaj in fercera naslednjih petnajst minut. Mislim, saj ne rečem, nekateri so res norci, neskončno živopisni liki ... In včasih mi je žal, da živim tam, ker sem preprosto preblizu, da bi v tem lahko užival. Prav te dni smo si s prijatelji podrobneje ogledali to vašo TV Golica in smo se od srca nakrohotali. Bilo nam je nepopisno simpatično, obenem pa nam je bilo kristalno jasno: če bi živeli tukaj, bi nam šlo na bruhanje.