50 let samote

Ko je Fidel Castro leta 1940 dopolnil 14 let, je - kot pravi njegov biograf Volker Skierka - ameriškemu predsedniku Rooseveltu poslal pismo, v katerem mu je čestital za ponovno izvolitev, obenem pa ga prosil: "Če hočete, mi pošljite ameriški bankovec za deset dolarjev, ker ga še nisem videl, pa bi ga rad imel." Roosevelt mu bankovca ni poslal. Slabih 20 let kasneje - kmalu po revoluciji - je Fidel Američanom pobral ves denar. Najprej je nacionaliziral del ameriškega premoženja na Kubi, potem pa vsega. Tako ameriškim korporacijam, ki so kontrolirale rafinerije, telekomunikacije, železnice in banke, kot ameriški mafiji, ki je furala hotele, igralnice, prostitucijo in turizem. Vsemogočne korporacije a la Texaco, Esso, Goodyear, Procter & Gable, Colgate-Palmolive, Sears, Ford, First National Bank in United Fruit Company ter vsemogočni mafijci a la Meyer Lansky, Lucky Luciano, Albert Anastasia, Frank Costello, Carlos Marcello in Santos Trafficante so ostali brez vsega. Vse se mu je zdelo logično. "Demokracija lahko obstaja le v socializmu."

Ironično, Fidel je finance za revolucijo, "Gibanje 26. julij" in zrušitev diktatorja Fulgencia Batiste, kralja torture, terorja in korupcije, sicer velikega ameriškega prijatelja, ki je oblast prevzel leta 1952 (jasno, s pučem), zbiral tudi v Ameriki. Leta 1955 je namreč krenil na dolgo promocijsko turnejo po Ameriki - z vlakom. Teksas, Philadelphia, Union City, Bridgeport, New York, Tampa, Miami, Key West. Kjer se je ustavil, je priredil shod - in zbiral donacije. Leto kasneje je preplaval Rio Grande, da bi v bližnjem teksaškem mestecu pobral 100.000 dolarjev, ki mu jih je tja prinesel nekdanji kubanski prezident Prio. Ko se je leta 1956 z barko "Grandma" skrivaj izkrcal na Kubi, je ugotovil, da je izkrcanje - okej, brodolom in panično tekanje po otoku - preživelo le 21 gverilcev, toda takoj je začel objavljati pompozne manifeste, v katerih je Kubance pozival k državljanski nepokorščini, akcijam proti Batistovem režimu, atentatom na režimske lakaje, sabotažam in požigom sladkornih plantaž. Da bi bilo bolj jasno, kaj misli, je dal najprej zažgati sladkorno plantažo svojega očeta. Hotel je ustvariti vtis. Revolucija potrebuje teater - in publiciteto. Z nizkim budžetom je znal narediti spektakel.

Prvi triki

Ko se je s svojim prgiščem revolucionarjev prebijal čez Kubo, je vsak na novo osvojeni teren razglasil za "osvojeni teritorij" - zemljeposestnike je na licu mesta razlastninil, njihovo zemljo razdelil med ljudi, gradil šole, bolnišnice in klinike, celo manjše tovarne cigar in municije, ustanovil pa je tudi radijsko postajo "Rebelde", ki je postala njegovo glavno propagandno orodje. Do začetka leta 1958 je kontroliral že nekaj tisoč kvadratnih kilometrov, pa četudi je imel pod sabo le 321 gverilcev, nad katere je Batista ob koncu maja poslal 10.000 vojakov, toda operacija "Fidelov konec" ni uspela - Castro je kubansko džunglo spremenil v Vietnam. Operacija "Fidelov konec" se je sprevrgla v operacijo "Batistov konec". Kubanske opozicijske stranke so Castra razglasile za liderja revolucije, Kubo je preplavilo 30.000 sabotaž, vojska je polagala orožje, represivno-varnostni aparat se je zlomil, Batista je zbežal v Dominikansko republiko - in Castro je v Santiago in Havano vkorakal, ne da bi izstrelil en sam strel. 3. januarja 1959 je "Gibanje 26. julij" prevzelo oblast.

Ljudje so bili tako navdušeni, da so davke plačevali kar sami od sebe. Fidel je krenil na veliko parado - z razpeto srajco, s "Corono especial" v ustih, z Marijo okrog vratu, z avtomatsko puško v roki. Nekateri so v njem videli Garibaldija, nekateri Robina Hooda, nekateri Simona Bolivarja, nekateri pa Jezusa Kristusa. Povojne poboje, maščevanja in uničevanje lastnine je prepovedal, odobril le nagle eksekucije največjih "kriminalcev", za katere sta poskrbela njegov brat Raul in Che Guevara, prevzel televizijo in jo prelevil v prodajalno revolucije, napovedal brezplačno zdravstveno zavarovanje in šolanje za vse ter agrarno reformo, obenem pa oznanil, da bo Kuba prekinila vse odnose z državami, ki podpirajo diktatorske režime, vključno s SZ. Imel je oblast, toda s komunisti, ki na Kubi niso bili ravno priljubljeni, se je sestajal skrivaj. In ko je aprila z orjaško delegacijo obiskal Ameriko, kjer so ga sprejeli entuziastično (v Centralnem parku ga je poslušalo 30.000 ljudi!), je poudaril: "Mi nismo komunisti." Znižal je cene stanovanjskih najemnin, elektrike in telefonije, dvignil plače, zaplenil ilegalno pridobljeno lastnino, odprl plaže in nacionaliziral velike plantaže, vključno s plantažo svojega očeta. Kar je bila odlična marketinška poteza. Hej, če je Fidel nacionaliziral celo svoje imetje, potem ni nobenega razloga, da ne bi nacionalizirali vsega!

Bil je poln trikov. Z bratom Raulom sta ves čas igrala "dobrega" in "zlobnega" policaja. Raul je veljal za stalinista, hardlinerja, dogmatika in trdo roko, zato so si vsi rekli: Še dobro, da igro vodi Fidel! Ker je bil Raul tako ekstremen, so v Fidelu videli glas razuma, demokrata, fleksibilnega človeka, ki jih bo rešil pred Raulom. Toda Raul je ob asistenci Cheja, drugega velikega hardlinerja, državni aparat, varnostne službe in sindikate pridno filal s partijskimi kadri. Ker pa Castro javno ni kazal nobene afinitete do komunistov, ni nihče vedel, da so to partijski kadri. Trik je uspel. In to dvojno. Ko je kubanski predsednik Urrutia v TV govoru opozoril, da se na Kubi komunistični vpliv vse bolj povečuje, je Fidel takoj užaljeno repliciral, da Urrutia napihuje "komunistično legendo" in da to, kar govori, meji na "izdajo", obenem pa oznanil, da odstopa s položaja premjeja. Logično: v hipu se je "zgodilo" ljudstvo, ponorelo in zahtevalo, da se Fidel vrne in da odstopi Urrutia, ki ni le odstopil, ampak je, preoblečen v mlekarja, zbežal na venezuelsko ambasado. Hja, s svojim taktičnim odstopom predsednika ni prisilil le v odstop, ampak v beg! Fidel je imel zdaj proste roke. Ali bolje rečeno - zdaj je lahko trik še bolj zakompliciral. Ob koncu leta 1959 je za šefa kubanske centralne banke postavil Cheja. Zakaj? Da je na hitro prodal vse zlate rezerve, ki jih je imela Kuba v ameriškem Fort Knoxu, in da je ves ta denar potem preselil v švicarske in kanadske banke. Zakaj? Da Amerika po nacionalizaciji ameriškega premoženja na Kubi ne bi mogla "zamrzniti" kubanskega premoženja v Ameriki. Revolucija potrebuje budžet. In obrambo: Fidel je na hitro zložil vojsko, ki je štela 300.000 mož, milico, ki je štela 100.000 mož, in trumo "Komitejev za obrambo revolucije", ki so šteli 800.000 mož. Logiki "nič nas ne sme presenetiti" je sočasno dodal tudi logiko "kdor ni z nami, je proti nam". Kdor je nasprotoval komunističnemu vplivu, je podpiral Ameriko! In proticastrovske skupine, ki so po Kubi sejale teror in občasno kot kamikaze pikirale na Havano, so mu le pomagale. Fidel je začel "vojno proti terorju", ki ga je na oblasti obdržala 50 let.

Kraljestvo za traktor

Ko je septembra 1960 prispel v New York na zasedanje Združenih narodov, je imel Ameriko že proti sebi. Ker ga ni hotel sprejeti noben hotel, je generalnemu sekretarju ZN zagrozil, da bo z delegacijo kampiral kar v Centralnem parku. Potem si je taktično premislil in se naselil v hotelu, ki je stal sredi Harlema, kar je rasno napeto Ameriko šokiralo, še toliko bolj, ker je tam visoko razvil kubansko zastavo in mirno sprejemal tuje državnike, recimo Nehruja, Nasserja in Hruščova, pa tudi Malcolma X, novega voditelja "črnske nacije". Mediji so ga razglašali za psihopata in klošarja, ki v hotelu peca bejbe, prireja orgije in kolje piščance. Fidel, ki je imel v ZN maratonski govor (štiri ure in pol) in ki je Johna F. Kennedyja razglasil za "nepismenega in nevednega milijonarja", je razlastninil Ameriko in se ji potem smejal - sredi Amerike! Američani mu niso mogli nič - lahko so mu zaplenili le letalo, s katerim je pripotoval. Nič hudega - si je pa denar za letalske karte sposodil pri Hruščovu. In odletel domov.

Ker je nacionaliziral ameriško lastnino, ker volitev ni in ni hotel razpisati, ker je kazalo, da Kuba drvi v komunizem in da bi utegnil kubansko revolucijo izvoziti tudi v druge latino-ameriške države, in ker ekonomske blokade in prekinitev diplomatskih odnosov niso zalegle, so začeli Američani pripravljati puč. Da CIA pripravlja invazijo na Kubo, ni bila ob koncu leta 1960 več nobena skrivnost. Niti za Castra. Ameriški predsednik Dwight Eisenhower je invazijo na Kubo odobril že 17. marca, toda pod pogojem, da jo izvedejo kubanski eksilanti, strenirani v Gvatemali, in da Amerika ostane skrita. Nekaj dni prej je Svet za nacionalno varnost odobril tudi prvi atentat na Castra, a se ni posrečil. Nadenj so poslali Marito Lorenz, njegovo nekdanjo ljubico, toda ko je prišla do njega, si je rekla: Naj te ubijem ali pofukam? Sklenila je, da se z njim pofuka. Tudi "Operacija Zapata", kot se je reklo izkrcanju v Prašičjem zalivu, se je ponesrečila: 1.511 eksilantskih plačancev, članov Brigade 2505, je 17. aprila 1961 treščilo naravnost v pekel. Fidel jih je pričakal z ognjemetom. Po 65 urah jim je zmanjkalo municije. Le nekaj se jih je rešilo - 114 jih je padlo, 1.189 pa so jih zajeli. Enajstim so sodili, toda ne zaradi invazije, ampak zaradi zločinov, ki so jih zagrešili še v času Batiste - pet so jih usmrtili. Z ostalimi ujetniki pa je Fidel kar osebno predebatiral invazijo in revolucijo - in to javno, pred TV kamerami! Američanom je sporočil, da jim je voljan predati vse ujetnike - v zameno za 500 traktorjev.

"Zamenjava režima" ni uspela, invazija ni bila "le sprehod", eksilanti niso osvojili kubanskih "src in glav". A le kako bi jih? Fidel je dal tik pred invazijo za vsak primer internirati več kot 100.000 - po nekaterih štetjih celo 250.000 - Kubancev. Pač vse tiste, za katere je obstajal sum, da bi se lahko solidarizirali s kontrarevolucijo. Hruščov ni Kennedyja zaman svaril: "Castro ni komunist, toda vi ga lahko naredite za komunista!" In res, Fidel je 1. maja 1961 oznanil, da je Kuba odslej "socialistična država". Kar je pomenilo: čistke, cenzuro, zategovanje svoboščin, ideologizacijo vsakdanjega življenja, racioniranje (kuponi za živila ipd.) in interniranje vseh "razrednih sovražnikov", tudi prostitutk in gejev - iz Češkoslovaške je uvozil celo "mašino" za detektiranje gejev!

Veliki poker

Amerika po tej blamaži ni več mislila na to, kako bi Castra "ozdravila", ampak le še na to, kako bi ga eliminirala. Sledili so novi načrti za atentat, nove zarote, iskanja novih pretvez za invazijo, nove blokade, pa totalni embargo, operacija "Mongoose" (= zrušitev Castra), ki jo je odobril Kennedy, in serijske prekinitve diplomatskih odnosov s Kubo, ki je dokončno postala otok. Kakih 13.000 km od Kremlja, ki ni hotel, da ta novi otok marksizma-leninizma utone. Bil je predobra reklama za komunizem. Plus: Sovjetom je omogočil, da so Američanom pokazali, kako je, če iz soseščine proti tebi štrlijo jedrske rakete. Ko so namreč Američani razvili fotke, ki jih je 14. oktobra 1962 nad Kubo posnelo izvidniško letalo, so v grozi ugotovili, da so Rusi tja skrivaj - globoko pod ameriškim radarjem, v okviru tajne operacije "Anadyr", prave logistične mojstrovine - pritrogali in inštalirali trumo jedrskih raket, ki so zdaj usmerjene proti Ameriki, in skoraj 50.000 svojih vojakov. Razkritje, da je na njihovem dvorišču zrasla atomska sila, da je njihova nacionalna varnost neposredno ogrožena in da so na robu kolektivnega izumrtja, je v Ameriki povzročilo preplah, histerijo, tesnobo in apokaliptično napetost. Začela se je "Kubanska raketna kriza", ki je postregla z vsemi najbolj ekstremnimi cinefilskimi scenariji. V Ameriki je na invazijo čakalo 250.000 vojakov, v Kubi skoraj pol milijona, ljudje so si delali zaloge, napovedovali so na milijone mrtvih. Kennedy je oznanil, da bo v primeru kubanskega jedrskega napada na Ameriko ukazal jedrski napad na SZ. Ha.

A vse skupaj je bil le blef: le zakaj bi inštalacija jedrskih raket pomenila začetek jedrske apokalipse? Navsezadnje, tudi Američani so malo prej ob turško-sovjetski meji inštalirali kopico jedrskih raket, pa to ni pomenilo začetka jedrske apokalipse. Castro je hotel zaščititi revolucijo, SZ pa je hotela geopolitični rezultat izenačiti. Nič, Castro, Kennedy in Hruščov so odigrali le partijo atomskega pokra. Vsi trije so se ujeli v igro, iz katere so se morali umakniti, toda tako, da bo vsak izmed njih izgledal kot zmagovalec. Castro, ki je navijal za jedrski napad na Ameriko, je le mislil, da igra, v resnici pa je to, kar sta se v "odločilnih" trenutkih pogovarjala Kennedy in Hruščov, izvedel z radia in iz poročil tiskovnih agencij. Hruščov je blefiral - jedrskih raket ni imel namena uporabiti. Tja jih je poslal le iz taktičnih razlogov, hja, za strah - če bodo tam, bodo dali Američani Kubancem mir, lahko pa bo izsilil tudi umik ameriških jedrskih raket s turško-sovjetske meje. Toda Hruščov ni vedel, da tudi Kennedy le blefira, ko pravi, da bo šel tokrat do konca, pa naj stane, kar hoče - napadel bo Kubo. Potreboval je le čas, da vidi, če nemara tudi Hruščov zgolj ne blefira. Ko je ugotovil, da le blefira, je lahko nadaljeval s svojo igro - hej, če raket ne umaknete, bom šel do konca! Ker je Hruščov mislil, da ima Kennedy v rokah poker, je rakete umaknil, toda šele v trenutku, ko je Kennedy obljubil, da ne bo napadel Kube in da bo - malce kasneje, ne takoj, da ne bo izgledal kot poraženec - umaknil jedrske rakete iz Turčije.

Svet se je tresel, ko je gledal partijo pokra, v kateri so zmagali vsi trije igralci. Kennedy je dobil umik sovjetskih jedrskih raket, Hruščov je dobil umik ameriških jedrskih raket, Castro pa je dobil umik ameriške invazije. V resnici je kakopak zmagal 68-letni Hruščov, ki je dal obema pozerskima mulcema, rock zvezdnikoma politike, 45-letnemu Kennedyju in 36-letnemu Castru, lekcijo, navsezadnje, dobil je dvoje - Kubo in umik ameriških raket. Fidel de facto ni bil med dvema ognjema, ampak med tremi: na eni strani je imel Hruščova, ki je zahteval sovjetizacijo Kube, na drugi Kennedyja, ki je zahteval jugoslavizacijo Kube, na tretji pa Cheja, ki je zahteval, da se Kuba poveže s Kitajsko - SZ se mu je zdela preveč kapitalistična. Jugoslavija tudi. Toda nihče izmed njih ni trajal - v štirih letih so vsi trije šli. Kennedyja in Cheja so ubili, Hruščova pa zamenjali. Fidel je bil spet last man standing. In v tej partiji pokra se je naučil prav tega - igranja pokra. Recimo: koketiral je s Kitajsko, toda le zato, da bi čim več dobil od SZ, ki Kube ni hotela prepustiti Kitajski - in več ko je dobil od SZ, bolj je bil imun na ameriške blokade. Če ni šlo drugače, je začel uporabljati trockistične izraze, recimo "permanentno revolucijo" - in Sovjeti so takoj povečali pomoč Kubi. Niso hoteli, da zapade v trockizem, ki so ga divje prezirali. Še bolj kot Cheja, alias "Kitajca", ki je skušal v Tretjem svetu ustvariti "dva, tri, veliko Vietnamov".

Zadnji hipi

Che je preziral SZ - Fidel je hotel preživeti. In medtem ko so Sovjeti in Američani vtirjali svoje kozmonavte, je Fidel vtirjal Kubo, jasno, v "njeno lastno zgodovino". Stalno je imel prevelike načrte in premalo kapitala, zato je tudi stalno gverilsko improviziral in delal napake, ki so jih njegovi ekonomisti potem popravljali 10 let, toda vedno je ustvarjal vtis, da je le pustil, da se je zgodilo to, kar se je moralo zgoditi. V svojem zanašanju na improvizacijo je bil bolj podoben Jamesu Bondu kot Ernestu Stavru Blofeldu. V svoji teflonski grandomaniji je bil bolj podoben Forrestu Gumpu kot pa Supermanu. S svojo skepso do vseh ostalih pa je dal nov spin Descartesovemu sloganu: "Mislim, torej sem!" In da bi Kubo bolj vtiril, je kubansko revolucijo - okej, vojsko in zdravnike - izvažal v Tretji svet, predvsem osvobodilnim gibanjem (Angola, Mozambik, Etiopija, Alžirija, Sirija, Južni Jemen, Grenada, Nikaragva), gradil globalno protiimperialistično fronto, odstavljal partijce, ki so preveč "zarotniško" koketirali s SZ, preganjal lenobe in dilerje, retuširal fotke, kopičil politične zapornike (v šestdesetih jih je imel okrog 20.000!), nacionaliziral vso intelektualno lastnino (vsa umetniška in literarna dela so bila last nacije), piratiziral tujo intelektualno lastnino (romane, filme ipd.), čilskemu predsedniku Salvadorju Allendeju podaril pištolo, s katero se je potem ustrelil, rekordno znižal smrtnost novorojenčkov, Kubo pa prelevil v biotehnološko velesilo. In stalno je bil pripravljen na to, da Kubo v primeru ameriškega napada prelevi v Vietnam. "Domovina ali smrt - zmagali bomo!"

Ob koncu šestdesetih je nacionaliziral še vse male kšefte, tudi mehanične delavnice in sladoledne štante, rekoč: "Nismo imeli revolucije zato, da bi vpeljali pravico do trgovanja." Ni mogel reči, da ni šel s časom: v času, ko se je mladina širom sveta borila proti potrošniški družbi, je Kubo spremenil v antipotrošniško družbo - Kubanci niso imeli več kaj kupovati. Leta 1969 je odpovedal celo Božič. In sporočil, da vpeljuje novi koledar in da bodo po novem koledarju Božič praznovali julija. Potem si je premislil in sporočil, da vrača stari koledar, na katerem pa Božiča ni bilo. Bil je nepredvidljiv. Kritiziral je SZ, ker je drugim vsiljevala svoj model, obenem pa je podprl sovjetsko okupacijo Češkoslovaške. Ko je leta 1959 prišel v New York, so ga povabili v Muzej moderne umetnosti, toda sam je šel raje v živalski vrt. Zapiral je oporečnike, toda sestanke z njimi je začenjal s stavkom: "Ta, ki se najbolj boji, naj spregovori prvi." Leta 1980 je velikodušno dovolil množično izselitev Kubancev, ki niso bili več zadovoljni z življenjem na Kubi, toda potem se je izkazalo, da je bilo med 125.000 Kubanci, ki so tedaj v nekaj mesecih prek luke Mariel emigrirali v Ameriko, kar 26.000 takih, ki so sedeli, bodisi v arestih ali pa umobolnicah - med njimi je bilo okrog 5.000 hudih kriminalcev. Milo rečeno: Ameriki je podtaknil vse tiste, ki niso imeli "dovolj revolucionarnih genov". Tudi ko je navidez izgubil, je zmagal. Množični eksodus Kubancev, ki naj bi bil antireklama zanj, je prelevil v reklamo za svojo zvijačnost. Takšne množične eksoduse je dovoljeval že prej, pa tudi kasneje (hja, vsakič, ko je moral Kubo malce "razbremeniti"), tako da je v petdesetih letih, ki jih je preživel na oblasti, emigriralo več kot milijon Kubancev.

Ko je leta 1976 postal vse, tako šef revolucije, države in partije kot premje, ni nihče niti trznil - vsi si mislili, da je bil vse to že prej. In ko je za podpredsednika vseh funkcij, ki jih je imel, določil svojega brata, Raula, se ni nihče vznemirjal - vsi so verjeli, da bo preživel Raula. Četudi so stalno šušljali, da bo zdaj zdaj padel, da bo zdaj zdaj umrl ali pa da bo šel zdaj zdaj iz mode, je preživel kopico ameriških predsednikov, trumo svojih naslednikov, ki so jih medili v Ameriki in na Kubi, vse tektonske premike, padec berlinskega zidu, razpad Sovjetske zveze, demokratizacijo vzhodne Evrope in vse svoje atentatorje. Njegove tajne službe so sporočile, da so "nevtralizirale" 637 poskusov atentata. Malo je spal, pa še to nikoli v isti postelji. In stalno se je selil. Bil je pragmatičen. Ko je Gorbačov vpeljal perestrojko, je odgovoril z "rektifikacijo" - z vrnitvijo k revoluciji in temeljem marksizma-leninizma, totalni centralizaciji Kube in "nefleksibilnemu socializmu". Izgledal je kot hipi, ki ne more preboleti, da je šestdesetih konec. Gorbačova je svaril, da perestrojka vodi v socialni kaos, brezposelnost, popolno deregulacijo in ekonomski neoliberalizem - in imel prav. Ko je vzhodna Evropa naredila stresni korak naprej, se je Fidel nestresno vrnil nazaj - v šestdeseta. "Menim, da ne potrebujemo več kot ene stranke."

Če...

In ko je Kuba potem v devetdesetih zašla v hudo krizo, ko ji je zmanjkalo kapitala in ko je ostala brez nafte, je oznanil, da se bodo Kubanci odslej vozili s kolesi. Tudi vojaki. In to s kitajskimi, ne sovjetskimi. Ko so ljudje širom sveta vpili "vsi na kolo za zdravo telo", je Fidel Kubo spremenil v kolesarsko društvo. Leta 1999 je Ameriko tožil za 97 milijard dolarjev - ker naj bi Kubi z blokadami povzročila ogromno gospodarsko škodo, ker naj bi njeni agenti zakrivili smrt 3.478 Kubancev in ker naj bi Kubo leta 1981 napadla z virusom, ki je ubil 158 ljudi. Vseh teh dolarjev sicer ni dobil, toda dobil je diplomatske odnose s skoraj vsemi državami tega sveta (razen Amerike in njenih satelitov), papeža Janeza Pavla II (1998), Putina (1999), rokovanje z Billom Clintonom (1999), malega Eliana (2000) in - na veliko grozo Amerike - evropske investitorje, ki so začeli Kubo spreminjati v turistični raj. Disidente in eksilante je s svojo vztrajnostjo tako izčrpaval, da so obupali. Toda brez Amerike ga ne bi bilo - Amerika, stara mitomanka, je pač naredila vse, da bi Fidel postal mit. In včasih se je zdelo, da je Amerika le njegova imaginarna prijateljica.

Nikoli ni podvomil vase. "Jaz sem marksist-leninist. In to bom ostal do smrti." V tem, kar je počel, ni videl nič protislovnega. "Revolucija nima časa za take traparije, kot so volitve." Fidel Castro, rojen leta 1926, nedaleč od ameriškega oporišča Guantanamo, ni pel niti plesal. Ulic ni imenoval po sebi in denarja ni lifral v Špico. Se je pa potapljal, lizal sladoled, delal ponoči in blestel v mnogoboju. V bejzbolu je bil celo tako dober, da mu je slovita ameriška ekipa New York Giants leta 1949 ponudila profesionalno pogodbo, ki pa jo je zavrnil. Kaj bi se zgodilo, če je ne bi zavrnil? Kaj bi se zgodilo, če bi mu Roosevelt poslal 10 dolarjev? Kaj bi se zgodilo, če bi kak atentat nanj uspel? Kaj bi se zgodilo, če bi ga leta 1947, ko je z gverilske barke, ki je hotela izvesti invazijo na Dominikansko republiko, skočil v morje in preplaval 10 navtičnih milj, požrli morski psi? Kaj bi se zgodilo, če bi ga leta 1948, ko je med nemiri v Bogoti mahal s pištolo, ustrelili? Kaj bi se zgodilo, če se leta 1948 ne bi poročil s filozofinjo in je na poročno potovanje odpeljal v Ameriko, kjer si je kupil Marxov Kapital? Kaj bi se zgodilo, če bi ga leta 1948 sprejeli na Harvard? Kaj bi se zgodilo, če bi ga leta 1953 med slovitim gverilskim napadom na vojaško bazo Moncada ubili in potem njegovo truplo, tako kot trupla ostalih gverilcev, ki so padli, razstavili v reviji Bohemia, ali pa bi mu Batistovi rablji - tako kot tistim gverilcem, ki so preživeli - odtrgali jajca, in kaj bi se zgodilo, če ga Batistov režim potem ne bi obsodil na 15 let ječe, ampak na smrt? Kaj bi se zgodilo, če ga iz ječe ne bi spustili že po letu in pol, ampak šele po petnajstih letih - leta 1968? Verjetno ne bi umrl v postelji.