Hotel New Hampshire

"Zora je porumenela panoramo mesta, ko so skoraj petsto zapornikov gnali od vrat do parkirišča. Tam jih je čakala flota črno-belih avtobusov z rešetkami na oknih in s težko mrežo, ki je ločevala šoferjev prostor od sedežev. Zrak je bil nasičen z bencinskimi hlapi in s smradom po gnijočih smeteh. Zaporniki, med katerimi je bila polovica črncev in Hispancev, so bili v parih, po šest na verigo - izgledali so kot človeške stonoge. Povsod so bili šerifovi pomočniki v zmečkanih uniformah. Na vsak avtobus so prišli trije pomočniki, ostali pa so stali zadaj s svojimi težkimi magnumi pythoni 357, ki so jim bingljali iz rok. Nekaj jih je ljubkovalo kratke, odrezane puške." Tako se začne Živalska tovarna, slovita kriminalka Edwarda Bunkerja, ameriškega hard-boiled pisca, huligana in bančnega roparja, ki je lep kos svojega življenja preživel po zaporih in bil nekaj časa celo najmlajši zapornik San Quentina. In tako izgleda predvolilni, kampanjski avtobus, s katerim se po Ameriki vozi Hillary Clinton. Zaporniki v Živalski tovarni so zaporniki Amerike - in tudi Hillary izgleda kot zapornica Amerike. Ali bolje rečeno: ko se odpelje ali pa pripelje, izgleda kot zapornica svojega imidža. Kot zapornica tega, v kar jo je spremenila Amerika. Zapornica distance.

Telesni stražarji, svetovalci, asistenti in aktivisti, ki jo obkrožajo, ne pazijo, da ne bi zbežala, ampak da ne bi kdo prišel do nje - in da ne bi ona sama prišla do koga. Problem je v tem, da ji to paše - ta "zaporniški" avtobus, ta "zaporniški blues" ji pristoji. Tako kot drugim ženskam pristoji obleka. Pričeska. Ali pa make-up. In ko govori, da Amerika potrebuje "izkušeno" osebo, predsednika oz. predsednico "z izkušnjami", zveni kot zapornica, ki hvali svojo bogato zaporniško "izkušenost". Kar po svoje drži: Hillary je namreč celo življenje preživela v zaporniškem avtobusu, v irealnem, slonokoščenem stolpu, v paralelnem svetu politike, bodisi v guvernerski palači Arkansasa, Beli hiši ali pa senatu, daleč od ljudi, ločena od realnosti, za rešetkami, na sveti distanci, obdana s telesnimi stražarji, svetovalci in asistenti, ki so ji blokirali razgled na ljudi - in ki so obenem tudi ljudem blokirali razgled nanjo. Hja, ko reče, da ima - za razliko od Baracka Obame, svojega največjega tekmeca - "35 let izkušenj", to več kot drži.

Hillary Clinton je zapornica svojih "izkušenj". Nad svojimi "izkušnjami" je tako impresionirana kot nad svojo distanco. Njena distanciranost je njena kri, njen adrenalin, njen jezik, njena obleka, njena pričeska, njen make-up, njen imidž. Razlog več, da v ljudeh vidi le fokusne skupine, demografijo, marketinške slogane, statistične podatke in sondažne odstotke. Hillary spominja na osebo, ki se te ob srečanju neskončno, bučno, evforično razveseli, potem pa ne ve, kaj bi rekla. Toda ne zato, ker ne bi imela kaj reči, ampak zato, ker je impresionirana tako nad sabo kot nad tem, da so ljudje, ki jih sreča, impresionirani nad njo. Trik je v tem, da je Hillary vedno bolj impresionirana nad sabo kot pa drugi nad njo. Če jo z ljudmi zapreš v sobo, jo vedno takoj prepoznaš: Hillary je tista, ki je nad sabo bolj impresionirana kot drugi nad njo. Vidiš sicer, da so impresionirani nad njo, toda problem je v tem, da jim Hillary, vneta odjemalka ameriške "kulture slave", ne pusti, da bi bili nad njo impresionirani bolj, kot je nad sabo impresionirana ona sama. In prav tu je velika, ključna, usodna razlika med njo in Barackom Obamo: Obama ljudem pusti, da so nad njim bolj impresionirani, kot je nad sabo impresioniran on sam.

Hillary izgleda kot sterilna, artificielna, plastična studijska kreacija, ki komaj čaka, da se vrne nazaj v kontrolirano studijsko okolje - Barack Obama izgleda kot rock zvezdnik, ki komaj čaka, da z odra skoči med fane, ki se entuziastično stegujejo proti njemu. Volilci hočejo imeti občutek, da je predsednik "ljudski", "foksy", da je torej njihov, da je z njimi, da je dostopen - in Obama jim daje ta občutek. Na oder ga ne pospremijo kot kralja maturantskega plesa, ampak priteče, tako rekoč pripleše. Kot motivacijski guru. Odtod velika razlika med odzivanjem na Hillary in odzivanjem na Obamo: Obame se hočejo vsi dotakniti. Vsi prihajajo, da bi ga videli. Tudi ciniki, skeptiki in tisti, ki sicer ne volijo. Oh, in mladina, študentje - tisti, ki so volilno pravico šele dobili, generacija Y. Nihče pa ne prihaja zato, da bi videl Hillary - prihajajo le zato, ker morajo. Hillary se obnaša kot profesorica - in ljudje so le njen razred, le učenci, ki so prišli na njeno predavanje. Hillary hoče biti Oprah Winfrey, toda Oprah je podprla Obamo. Kot je rekel Oscar Schindler: vse je v prezentaciji. In res je vse v prezentaciji. Ko Obama stoji med ljudmi, se zdi, da stoji z njimi - ko med ljudmi stoji Hillary, se zdi, da stoji med njimi. Hillary računa, da jo vsi že poznajo - in se tako tudi obnaša. Hej, saj veste, kdo sem! Obama pa ve, da ga ne poznajo, zato hoče, da ga spoznajo - in se tako tudi obnaša.

To ju bistveno razlikuje, pa četudi je Obamovo "sporočilo", zloženo iz floskul, kakršne so "sprememba", "upanje" in "enotnost", tako abstraktno kot njeno. To seveda tudi pojasni, zakaj je imela Hillary v izhodišču tako prednost pred Obamo in zakaj ta prednost zdaj kopni: Obamo volilci spoznavajo. Bolj ko ga spoznavajo, bolj mu ratingi rastejo. In bolj ko mu ratingi rastejo, bolj Hillary izgleda kot mama, ki volilcem ne pusti, da bi se igrali z njim. Hillary jim govori: Jaz sem Hillary! Obama jim govori: Jaz sem vse, kar hočete! Zato lažje razumete, zakaj je zmagal na primarnih volitvah v Iowi, kjer se je 4. januarja začelo selekcioniranje strankarskih - demokratskih in republikanskih - kandidatov za ameriškega predsednika. In zato lažje razumete, zakaj je v torek, štiri dni kasneje, skoraj zmagal tudi v New Hampshiru oz. zakaj ga je Hillary premagala le za tri odstotke. V Iowi so ji sondaže najprej kazale dobro, toda bolj ko se je Iowa bližala, bolj tesno je bilo. In potem je šlo v nekem smislu le še na slabše: v New Hampshiru je imela namreč v glavi gladko zmago. Z Obamo naj bi pometla. Ne pozabite, da so ji tam sondaže še decembra izmerile več kot 10-odstotno prednost pred Obamo. Še več, izmed prvih petih držav, v katerih naj bi se odvrtele primarne volitve, je imela prav v New Hampshiru največjo, najbolj zanesljivo in najbolj varno prednost.

Toda po Iowi, v kateri je bila šele tretja, za Obamo in Johnom Edwardsom, in ki je Obami navrgla masivno nacionalno publiciteto, se je v trenutku vse obrnilo: dan pred primarnimi volitvami v New Hampshiru so sondaže dajale prednost Obami. In to orjaško, prepričljivo: v povprečju je vodil za 8 %, v nekaterih sondažah celo za 10! Dan pred primarnimi volitvami! Kar je bil šok. Tudi New Hampshire, v katerem naj bi Hillary doživela comeback in nadoknadila vse tisto, kar je izgubila v Iowi, je bil izgubljen. Vsaj tako se je zdelo. Mediji so hitro oznanili, da je izgubljena, da je z njo konec in da se bo težko pobrala. Nekateri so jo celo pozivali, da naj od kandidature odstopi in igro prepusti Obami. Zdelo se je, da ne pomaga niti to, da je takoj po porazu v Iowi v svoji predvolilni retoriki izraz "izkušnje" zamenjala z izrazom "sprememba" in da ji je na pomoč priskočil tudi njen mož, Bill Clinton, ki je oznanil, da je Hillary "agentka pozitivne spremembe". Kar se je zdelo itak nerodno: izraz "sprememba" je medtem postal slogan Obamove predvolilne kampanje. Hillary je izgledala tako patetično kot tedaj, še pred Iowo, ko je Obami očitala, da je preveč liberalen (npr. druženje z levičarskimi intelektualci) in obenem premalo liberalen (npr. neodločen pri abortusu). Ne, po Iowi definitivno ni izgledala kot znanilka "novega začetka Amerike", ki ga je oznanjala, ampak kot del tiste utrujene, upehane, izmučene Amerike, ki potrebuje nov začetek.

Še več, šok po objavi ponižujočih newhampshirskih sondaž je bil tako velik, da se je zlomila - in zajokala. Posnetki trenutka, ko je reporterjem - in neki ženski, ki jih je zastavila vprašanje - v solzah razlagala, da to zanjo "ni le politična kampanja", ampak nekaj "osebnega", so postali hit ameriških TV-postaj in interneta. "Toliko priložnosti vidim za Ameriko. Nočem, da gremo nazaj." Solze, zadrževanje solz, sopihanje, hlipanje! V velikem planu. Republikanci, ki se je hočejo na vsak način znebiti, so orgazmirali: Hillary je dotolčena! Šur, vsaka predvolilna kampanja je sestavljena iz vzponov in padcev, toda Hillary je v nekaj dneh doživela same moraste padce. Odtod solze. So bile njene solze "prave"? So bile res spontane? Je zajokala, da bi pokazala, da je resnična oseba, da je živa, da je ženska, da je ranljiva in da ima tudi čustva, da je sposobna "spremembe", da torej ni le le imidž in distanca? Po malem je resda izgledala kot Elizabeth Taylor, ki v Pepelnični sredi ugotovi, da jo mož, Henry Fonda, vara z mlajšo punco, in ki se potem s plastično operacijo pomladi in "spremeni", toda v glavnem je izgledala tako, kot da je srečala Martina Lutherja Kinga.

Ironično, Carl Bernstein, legendarni ameriški reporter, ki je z Bobom Woodwardom razkrinkal afero Watergate, je tiste dni pisal o tem, kako je Hillary že kot najstnica hodila na zborovanja Martina Lutherja Kinga, svojega junaka in idola, kako je ganjena poslušala njegove govore in pridige, kako je ob atentatu nanj skoraj doživela živčni zlom ("Ne morem več! Tega ne prenesem več!"), kako je začela potem na kolidžu agitirati za večji vpis črncev, kako je po prihodu v Belo hišo za svoje najtesnejše svetovalce in mentorje izbirala črnce in kako sta z Billom hrepeneče in napol religiozno čakala na dan, ko bo končno prišel karizmatični črnski predsedniški kandidat, ki bo naelektril Ameriko in postal predsednik. Nič, zdaj je dobila svojega Martina Lutherja Kinga! Zdaj je dobila karizmatičnega črnskega predsedniškega kandidata, ki je naelektril Ameriko - in ki je na tem, da postane predsednik! Nedavno je Obami očitala, da je preveč abstrakten in da je prevelik sanjač. Čakajte, kdo je že najbolj znan po frazi "I have a dream"? Možnosti sta bili le dve: da Martina Lutherja Kinga ne prepozna več - ali pa da preprosto ne prenese kopije Martina Lutherja Kinga, ki hodi po njej, originalni Hillary Clinton.

Vse se imenujejo Florida

Barack Obama je izgledal kot Will Smith - Hillary Clinton je izgledala kot Paris Hilton na slab dan. Ali pa kot Brittney Spears na katerikoli dan. Obama je zajezdil val, "momentum", so hiteli ponavljati politični strategi - in ko uspe kandidatu enkrat zajezditi ta evforični predvolilni "moment", ga ponavadi nese le naprej. Pomeni, da potem zmaguje iz države v državo - da zaporedoma dobiva primarne volitve. Tako rekoč avtomatično. Obama je izgledal kot človek trenutka, še toliko bolj, ker mu v Južni Karolini, ki bo kmalu na vrsti, sondaže kažejo več kot 10-odstotno prednost pred Hillary. To ni le senazcionalno - to je zgodovinsko. Ne pozabite: Južna Karolina velja za južnjaško, konzervativno državo, ne ravno naklonjeno črnskim kandidatom. In ne pozabite: Američani so nori na zgodovinske dogodke, na reči, ki jih storijo prvič. Če ne bi bili, potem oskarjev ne bi več podeljevali: prvi igralec, ki je dobil tri oskarje ... najstarejša igralka, ki je dobila oskarja ... najmlajši igralec, ki je bil nominiran za oskarja ... prva igralka, ki je igrala moškega in dobila oskarja za stransko žensko vlogo ... prvi afroameriški igralec, ki je dobil oskarja za glavno vlogo ... prvi afroameriški predsedniški kandidat, ki je dobil Iowo in New Hampshire!

Hillary se je lahko tolažila le s tem, da je tudi Bill Clinton leta 1992 izgubil tako Iowo kot New Hampshire. In iskreno rečeno, če bi izgubila tudi primarne volitve v naslednjih državah, ki sledijo januarja (Michigan, Nevada, Južna Karolina, Florida), bi se še vedno lahko tolažila, da je tudi Bill izgubil vse te države, pa čeprav bi tedaj nanjo že z vseh strani pritiskali, da naj odstopi od kandidature, prizna poraz in igro prepusti Obami ... ee, Martinu Lutherju Kingu. Če bi pa izgubila tudi "giga torek" (5. februar), ko bodo primarne volitve izvedli v več kot dvajsetih državah, ji ne bi več pomagala niti slovita "Clintonova mašina", ki je v New Hampshiru - s pravo vojno mobilizacijo volilnega telesa - poraz v zadnjem trenutku spremenila v zmago. Ob tem velikem preobratu lahko rečete: le kako so lahko merilci javnega mnenja tako zgrešili! Toda obenem morate vedeti, da pri republikancih niso zgrešili. Ta veliki preobrat govori predvsem o dveh rečeh: o moči "Clintonove mašine" in o tem, da je vsaka ameriška država po malem Florida.

A po drugi strani, če bi Hillary izgubila še ostale januarske primarne volitve, ne bi imela "momenta", ki bi ga lahko odnesla v "giga torek". In seveda, donatorji bi se razbežali. Nihče noče sponzorirati luzerja - Američani so nori na zmagovalce. Z ameriško predvolilno dirko je tako kot s hladno vojno: izgubi jo ta, ki mu prej zmanjka denarja. Obami ne gre tako dobro zato, ker je tako pameten, ampak zato, ker ima toliko denarja kot Hillary. Toda bolj ko bi Hillary izgubljala primarne volitve, bolj bi nanjo pritiskali, da naj se umakne. Bolj ko bi nanjo pritiskali, manj denarja bi dobivala. Manj denarja ko bi dobivala, težje bi ostajala v dirki. In težje ko bi ostajala v dirki, bolj bi izgubljala primarne volitve - in bolj bi Američani skandirali: "Obama! Obama! Obama!" Američani pač ljubijo zmagovalce - in Hillary bi bila dobra le še za računalniško igrico, po vsej verjetnosti naslovljeno "Game Over".

V tistem kratkem času, med objavo newhampshirskih sondaž in volitvami, se je očitno zgodilo veliko, ta "veliko" pa so intonirale solze Hillary Clinton. So bile prave ali lažne? Vseeno: imele so strašen efekt. Bile so prelomne. Te solze so bile morda prelomni trenutek te predvolilne kampanje. Morda so to solze, ki jo bodo pripeljale v Belo hišo. "Našla sem svoj glas." Vsekakor, njene solze so izgledale kot coming out: Ženska sem! Solze so jo spektakularno obudile od mrtvih - in z vrnitvijo od mrtvih je ponovno ujela "moment". Američani namreč tako kot zmagovalce ljubijo le še comeback kide. Tako kot šampione ljubijo le še politike ali pa pop zvezdnike, ki jim po padcu uspe vrnitev, comeback, heh, ponovno vstajenje. Ta, ki ponovno vstane, ima v Ameriki, prešpikani z biblično retoriko, lepe možnosti, da postane Bog. In to čez noč. Ne da je to za Hillary kaj novega, prej narobe: če kdo, potem prav Hillary slovi po vrnitvah, po comebackih, po ponovnih vstajenjih. Bila je stokrat ponižana: spomnite se le vseh afer iz Bele hiše (WhitewaterGate, TravelGate, FosterGate itd.), njene zdravstvene reforme ali pa Monice Lewinsky. Toda vedno je ponovno vstala. Zdi se, kot da potrebuje ponižanje. Zdi se, kot da jo ponižanje naelektri. Iowa in newhampshirske sondaže so bile natanko to: ponižanje. Tudi Bill Clinton je bil leta 1992 comeback kid - po porazih v prvih šestih državah je na lepem vstal in ujel "moment", ki ga je odvalil v Belo hišo, v kateri je zamenjal Busha starejšega, ki so se ga Američani po prvem mandatu naveličali. Clinton je Ameriko rešil pred Bushem. Vsekakor, Hillary bi lahko to pomagalo: hej, če nas je Clinton rešil pred starim Bushem, zakaj ne bi pustili, da nas Hillary reši pred malim Bushem!

Primarne volitve v Iowi so bile po malem referendum o Hillary Clinton, implementacija slogana "Kdorkoli razen Hillary Clinton". Kaj to pomeni? Pazite, po iowski volilni zakonodaji lahko na demokratskih primarnih volitvah volijo tudi republikanci - in obratno, na republikanskih primarnih volitvah lahko volijo tudi demokrati. Jasno, demokrati, ki volijo na republikanskih primarnih volitvah, potem ne morejo voliti na demokratskih primarnih volitvah - in obratno. V Iowi je Hillary dobila 6000 manj glasov kot Obama, toda v Iowi je na demokratskih primarnih volitvah volilo tudi 11.000 republikancev. Razlog več, da so nekateri rekli: Obamo so v Iowi izvolili republikanci, da bi se znebili Hillary! "Clintonova mašina" - vključno z Billom, ki je divje agitiral - je v New Hampshiru naredila vse, da se republikanci ne bi znebili Hillary. Morali bi videti njen nasmeh! A po drugi strani, pred volitvami bi morali videti nasmeh republikancev, ki so tako rekoč že slavili: ne zato, ker je kazalo, da bo na republikanskih primarnih volitvah zmagal John McCain, njihov comeback kid, ampak zato, ker so dobili občutek, da so se znebili Hillary. Njihov moto je bil že ves čas jasen: Obamo bomo lažje porazili kot Hillary! Svojega rasizma ne bi smeli tako precenjevati. In svojega anticlintonizma tudi ne.

Republikanski kandidati imajo namreč večji problem: nihče izmed njih ni favorit. Stalno se menjavajo na vrhu sondaž: zdaj vodi en, zdaj drug. Z nobenim izmed njih niso zadovoljni. Republikancem se zdi Hillary izvoljiva, Obama pa ne, toda problem je v tem, da ni očitno izvoljiv nihče izmed njih. McCain, arizonski senator, izgleda kot dedek, ki je prišel z avdicije za Frankensteina. Mike Huckabee, guverner Arkansasa, je baptistični pastor, ki bi Ameriko rad vrnil Jezusu Kristusu - ne, tip ni le za "spremembo" Amerike, ampak za njeno "spreobrnitev". Hej, njegov Jure Pervanje je Chuck Norris! Mitt Romney, nekdanji guverner Massachusettsa, je magnatski mormon - za republikance, fane Biblije, ni ravno Bush. Giuliani, nekdanji župan New Yorka, sicer Bushev favorit, izgleda kot parodija nekdanjega župana New Yorka. Freda Thompsona, nekdanjega tennesseejskega senatorja, sicer filmskega in TV-zvezdnika, pred kamerami komaj zbudijo. Ob Ronu Paulu, teksaškem senatorju, ki je proti iraški vojni, proti vsem vojnam, proti ameriškemu imperializmu in proti "patriotski" zakonodaji, pa se republikanci verjetno sprašujejo le: hej, kaj, hudiča, med nami počne Noam Chomsky!

Valita se le še Hillary in Obama. In če se bo Obama še naprej tako valil, bo moral prej ali slej prisesti na oni "zaporniški" avtobus Hillary Clinton. Da ga ne ustavi to, kar je ustavilo Martina Lutherja Kinga.