Charles Brown: "Spletne revolucije ni"

Ko govorimo o novih tehnologijah, moramo biti previdni. Z njihovim potencialom se pretirava, saj mnogi, ki te tehnologije oglašujejo, niso ravnodušni, kar zadeva njihov razmah, ampak imajo svoje namene. Poglavitni del razprave o pozitivnih straneh na primer blogerstva prihaja predvsem, če ne izključno iz prav specifične tradicije ameriških libertarnih in sedaj konservativnih hipikapitalistov. V teh okoljih najdemo zamisli o zatonu tiska in celo o novi, demokratični revoluciji. Sicer je treba reči, da se oddaljujemo od dobe, v kateri smo imeli komunikacijo "eden proti mnogim". Javnost nikoli ni bila neumna in to nikoli ni bila propaganda, saj so ljudje večinoma iz ponujenih informacij vzeli, kar so potrebovali, ali so si jih razlagali po svoje. A kakorkoli: to je bila komunikacija od zgoraj navzdol, v kateri so prevladovali interesi medijskih lastnikov, v avtoritarnih državah pa interesi diktatorjev ali političnih in verskih gibanj. Nove tehnologije imajo možnost za preseganje teh vzorcev, ne vemo pa, ali bo novi način komunikacije res prišel kaj bližje obliki dialoga. To ni več odvisno od tehnologije, ampak od ljudi, organizacij ali gibanj, če jih bodo uporabili. Za zdaj novi mediji povzročajo prej nekakšno lažno komunikacijo ali lažen dialog: blogerji se pogovarjajo sami s seboj.

Po čem to sklepate?

Lahko vzamemo prvi resnični primer uporabe teh tehnologij; to je bil izbor demokratskega predsedniškega kandidata v ZDA. Dobro se spominjam, kako je bilo, ko je bil pred štirimi leti Howard Dean veliko upanje ameriškega liberalizma. Okrog njega je nastalo gibanje, ki sta ga omogočila blogerstvo in kampanja na spletnih straneh. Zdelo se je, da so ameriški liberalci končno našli svoj glas in se organizirali od spodaj navzgor. Pri zbiranju denarja za Howarda Deana je stvar odlično delovala, ampak nazadnje je Dean izgubil. Ostalo je vprašanje: so se prek novih tehnologij vsi ti ljudje dejansko pogovarjali sami s seboj, namesto da bi glas razširili na širšo konstituenco? V Veliki Britaniji in ZDA različne evangeličanske zanesenjake navadno zanese, ko govorijo o tem, kaj vse lahko ta tehnologija naredi. Toda, prvič: tradicionalni mediji v bližnji prihodnosti ne bodo izginili, če sploh kdaj bodo. Drugič: če te tehnologije obstajajo in če lahko zaradi njih ljudje dobijo glas, to ne pomaga veliko, saj en glas med milijoni in milijoni težko najdeš. Pričakovanj nima smisla napihovati. Je pa precej dobro vidna ekonomska plat medalje, saj se pojavljajo nove možnosti zaslužka in tudi obveščanja.

Zanesenjaštvo, pravite, izhaja iz tradicije "konservativnih hipikapitalistov". Smo kaj spregledali?

Znano je, da se je kontrakultura iz šestdesetih let obrnila proti sebi in je postala konservativna. Iz tistega časa se je obdržal idealizem, ampak idealizem, ki je povezan z željo po zaslužku. Tako imate to čudno mešanico posthipijevskih libertarnih idej, ko so denimo na mizi moralna ali etična vprašanja. Ti ljudje so na primer absolutno proti cenzuri na spletu. Imajo pa isti ljudje zelo konservativno in neoliberalno agendo pri gospodarskih vprašanjih.

Skratka, splet in novi mediji, blogerstvo denimo, so produkt hipijevske generacije?

V bistvu hipijevske degeneracije. Da, vsaj deloma. Res je. V ZDA vidite sedaj ogromno cinizma, kar zadeva vlogo tradicionalnih sredstev obveščanja in tradicionalnih politikov. Mnogi gledajo na Washington kot na nekaj, kar ne deluje in ne predstavlja ljudi. To se kaže različno. Na levici denimo v smislu, da ljudje pač padejo iz sistema in jih politika ne zanima več. Na desnici se kaže v novi ideologiji moralne večina oziroma religiozne desnice, katere identiteta je določena bolj z vero kot s čim drugim, politika pa je zgolj posledica. V to čudno in kontradiktorno mešanico pride sedaj splet. Ljudje mislijo, da prihaja blogerstvo od avtentičnih posameznikov. Mislijo, da so ta sporočila veliko resničnejša in neposredovana, brez dinozavrskih vplivov tradicionalnih medijev. Na obeh straneh mislijo, da gre za neko pristnejšo in bolj demokratično stvar. Sam sem glede teh zamisli precej v dvomih. Zame so blogi in splet ter vse drugo zelo koristna orodja. A nič več. So orodja na enak način, kot je časopis, letak ali knjiga s svojimi značilnostmi. Ne mislim, da smo priča spletni revoluciji. Revolucija in družbene spremembe se dogajajo zaradi organiziranih skupin ljudi. Razlika med organiziranimi množicami in uporabniki spleta pa je velika. Dvomim, da bi zaradi njih kaka vlada izgubila oblast ali da bi zaradi blogerstva nastale korenite družbene spremembe.

Še hujše. V nasprotju z javnostjo je spletni navidezni javni prostor anonimen. Zaradi tega, na to je pri nas opozoril Slavoj Žižek, prihaja na dan temna stran neodgovornosti. Se strinjate?

Seveda, če ne stojiš za svojimi besedami, ne nosiš odgovornosti. Vendar obstaja veliko blogov, ki niso anonimni, ampak so eden od načinov političnega prepričevanja, s katerim se ljudje identificirajo. Žižek s tem malce pretirava. Takšne situacije so in se lahko pojavijo. Letos poleti je denimo zaradi tega vzniknila zamisel o spletni etiki, saj so se na spletu proti ženskim avtoricam pojavili tako umazani, seksistični in agresivni komentarji, da zanje ne bi verjeli, da jih je kdo sposoben zapisati. Še sploh pa ne v javnosti. Glede tega ne moremo nič, anonimnost je moč in hkrati šibkost spleta kot medija razprave. Tisto, kar me zanima, je transformativni potencial vseh novih oblik komunikacije. Še posebej me zanima, kako bo splet vplival na posel tradicionalnih medijev. Moja glavna skrb je, kako medijski producenti, izdelovalci vsebin in profesionalci ta nova sredstva uporabljajo. Pri tem, ko skušajo razumeti novo okolje, jim pomagam in svetujem.

Kako bodo te spremembe vplivale na tradicionalne medije, časopise, televizije?

Za začetek bi moral reči, da spremembe pri branosti in širše niso le posledica spleta in drugih novih tehnologij. Te tehnologije lahko imajo katalitično funkcijo, a spremembe nastajajo širše v družbi in gospodarstvu.

Če tehnologija ni vzrok, kaj pa je?

Enostavnega odgovora na to ni. Če se ozremo v preteklost, vidimo, da branost časopisov že dlje upada. Drži, da sega ta upad v šestdeseta leta in je povezan z razmahom televizije in radia. Dogaja pa se še nekaj drugega. Mislim, da je to povezano s širitvijo družbe potrošnje in pop kulture proti kulturi, ki se spoprijema z denimo socialnimi vprašanji. Po svoje je tudi razmah novih tehnologij povezan s temi spremembami. Poglejmo analitično: Google in Facebook nista zgolj nova načina rabe prostega časa, ampak vplivata tudi na denarne tokove. Odstotek oglaševanja, ki odpade na časopise, je vse manjši. Zadnjih dvajset let je ta upad vse hitrejši. In kdo dobiva kos te pogače? Dobivajo ga Google in podobni servisi. Ti pa pravzaprav ničesar ne delajo, ampak uporabniku samo pomagajo najti stvari. In stvari, ki jih tako dobi, niso nujno najboljše. Google torej na eni strani iz sistema srka denar. Poleg tega se je očitno spremenila definicija informacije. Še posebej pri mlajših. Ti vse bolj in bolj konzumirajo vsebino, ki je nepovezana in nevezana na kontekst in druge informacije. Časopisi so dejansko zavili skupaj novice, komentarje, analize, oblikovanje in reklame. To je bil paket. Sedaj vse bolj prevladujejo številne različice iste zgodbe, ločene od oglaševanja. Zgodba mora biti takšna, da se lahko širi in prevaja sama zase.

Je ta komodificirana novica boljša? Je objektivnejša, koristnejša?

Ne, mislim, da ne. To je gotovo zapleteno fenomenološko vprašanje, o katerem se lahko pogovarjamo ure. Zato ga pustimo. Pravim, da obstaja težnja, vidna še posebej v brezplačnih časopisih, ki pravzaprav niti niso časopisi, ampak so povzetek časopisa. Ljudje vidijo ogrodje zgodbe, za to pa žrtvujejo globino in razumevanje. Kak komentar Slavoja Žižka na primer je lahko dober in razumljiv, toda preprosto izpade, ker ga ni mogoče replicirati ali standardizirati. In sedaj se lahko navežem na blogerje: ni tako pomembno, koliko blogerjev obstaja, če pa je vedno le nekaj organizacij, ki zmorejo poslati v Bagdad novinarja. Tega ni mogoče replicirati. Hkrati imate tudi nobelovca, Josepha Stiglitza, ki ima svoj blog in je nenadomestljiv. Ideja o modrosti večine in moči skupnosti, ki naj bi zamenjala ekspertizo ekspertov - glede tega sem v precejšnjih dvomih.

Čeprav spletna enciklopedija Wikipedija kar dobro deluje, mar ne? Ali ni že nadomestila klasičnih enciklopedij?

Wikipedija je zelo nesorazmerna in nekonsistentna. Slaba je pri vsakem vprašanju, glede katerega ni strinjanja in kjer je potrebna analiza. Zamisel, da lahko veliko ljudi reši vsako težavo, enostavno postavi na laž stran Wikipedije o Palestini. Stran je pravzaprav ves čas blokirana, ker konsenza ni mogoče doseči. Ljudje se ne morejo sporazumeti niti o dejstvih. Še hujše, ta način pogosto ne deluje niti na straneh, ki govorijo o naravoslovnih vedah. Hkrati pa na Wikipediji najdete petstranski zapis o Celine Dion in, če karikiram, tri odstavke o Albertu Einsteinu. Gre za okolje, v katerem zmaga tisti, ki vpije najglasneje in najdlje.

Trdite torej, da poglaviten del razvoja temelji na parazitizmu? Tako da bomo nazadnje še vedno odvisni od strokovnjakov ali v medijih od novinarjev, ti bodo ostali vir informacij?

Kaj je bistvo medija ali kakšne druge ustvarjalne organizacije? Bistvo BBC-ja denimo ni, kako BBC zajame informacije s kamerami in jih prenaša do naših domov. Tudi jedro nekega časopisa ni to, da pozna tehnologijo, kako lesno pulpo spremeniti v sveženj popisanih strani. Bistvo medija je, da kot organizacija ve, kako pripovedovati zgodbe, kako ujeti zamisli, ima mreže sodelavcev in odnose z vsemi mogočimi deli sveta ter zmožnost, da ljudi pošlje po vsem svetu. Če pa smo že pri tehnologiji: zelo bi bil presenečen, če bi spoznal kakšno tehnologijo, ki bi bila boljša od papirja. Ni namreč ravno prijetno, če ste v kadi in berete besedilo z dlančnika. Papir je dolgoročen in zelo uporaben izdelek. Čez sto let bo morda prišlo kaj drugega, a tudi v tem bo vse polno novinarstva. Mogoče novinarstvo ne bo imelo tako ostrih meja in bo bližje ljudem. Bo potem novinarstvo bolj demokratično? No, glede tega sem staromoden. Mislim, da zaradi tega ne bo nove mobilizacije ali socialnih sprememb.

Kljub temu pa večina časopisov ali televizij zapira dopisništva ravno zaradi novih tehnologij.

Če imajo medijski lastniki kaj pameti, bodo spodbujali razvoj svojih informacijskih proizvodov, sicer bodo ta posel izgubili. Res pa lahko gre razvoj v tej smeri. Obstaja knjiga Boba Garfielda Scenarij kaosa. Garfield je obdelal nove tehnologije, splet, PDA itd., in njihov vpliv na tradicionalne medije. Mislim, da ima prav, ko govori o scenariju kaosa. Opozarja, da lahko ti novi fenomeni dejansko uničijo tisto, kar že imamo, ne da bi to nadomestili s čim drugim. Črni scenarij je, da bodo svet preplavili brezplačni časopisi in uničili tradicionalne medije. Jasno je, da se bodo bralci tega zelo hitro naveličali. Toda druge možnosti ne bo več, pa tudi oglaševalci se bodo umaknili.

Kakšen pa je vaš scenarij?

Za kritiko tradicionalnega novinarstva stoji prepričanje, da je mediacija nekaj slabega. Sam sem nasprotnega mnenja, saj so le strokovnjaki sposobni filtrirati vse nepotrebne informacije in jih ločiti od zares bistvenih. V prihodnosti bomo imeli oba modela: veliko informacij različnih amaterjev, hkrati pa klasično novinarstvo. Ne verjamem v Darwinovo tezo, da bodo nove tehnologije pokopale stare.

Statistično značilne spremembe se dogajajo predvsem v ZDA. Tam branost časopisov upada hitreje, oglaševalci se hitreje umikajo na splet. So ZDA zgolj pred Evropo ali so drugačne od Evrope?

Da, po večini napovedi bodo med tiskanimi oglasi do leta 2020 še prevladovali časopisi, tedaj pa bodo stopili v ospredje spletni oglasi. Dramatičen upad bralstva je še posebej značilen za ZDA, kjer je denimo še pred 15 leti več kot 60 odstotkov odraslih bralo dnevnike, danes pa jih manj kot 50 odstotkov. To je posledica tehnologije. V Evropi je ta proces počasnejši, morda zato, ker so ljudje tukaj s časopisi bolj zadovoljni.

V Veliki Britaniji resni časopisi, kot je Guardian, izgubljajo bitko z rumenimi, kot je na primer Sun.

Resni časopisi so veliko bolj neobčutljivi kot rumeni tisk. Prav nasprotno, tabloidi so zadnja leta izgubili ogromno bralstva, ker jih ogrožajo brezplačni časopisi. Če pogledate razloge, zaradi katerih ljudje berejo tabloide, so ti popolnoma drugačni od razlogov, zaradi katerih brejo resne časopise: gre za zabavo. In če želiš dobiti hitro dozo novic, je brezplačni časopis še boljša rešitev.

Ste tudi svetovalec. Na vas se obračajo časopisi ali televizijske postaje. Kako se tradicionalni mediji spoprijemajo s spremembami? Odpuščajo novinarje? Gredo na splet?

Nekateri odpuščajo novinarje. To je res. A to ni splošna strategija. V Veliki Britaniji sta se oba kakovostnejša časopisa, liberalno levi Guardian in Telegraph, ki je na konservativno desni, odločila za velike naložbe v infrastrukturo. Oba sta produkcijo reorganizirala tako, da se osredotoča bolj na splet kot na tiskano izdajo. Gre za neke vrste spletocentrizem, vse do točke, ko celo ustanavljajo svoje spletne televizijske postaje. Odgovorni urednik Guardiana Alan Rusbridger je dejal, da njihov časopis po novem z objavo novic na spletu ne bo čakal na tiskano izdajo, ampak bodo šle takoj na splet. V tem smislu je torej papir zgolj ena od oblik, v katerih se novice pojavijo, temelj pa je splet. Cilj Guardiana je biti dostopen na vseh ravneh, tudi denimo ob Googlu. Gredo torej tja, kjer so bralci, in ne čakajo, da bi bralci prišli k njim. Pri tem so zelo uspešni. Bistveno je, da ne ogroziš svojega jedra, to pa je kakovostno novinarstvo. Večinoma so se časopisi nehali ukvarjati z raziskovalnim novinarstvom že pred leti. Če pogledate Times, vidite, da je raziskovalno novinarstvo izginilo, ko ga je kupil medijski mogotec Rupert Murdoch. Pred tem so imeli skupino novinarjev, ki so se več kot leto ukvarjali z eno zgodbo.