Superdelegati za superdružino

Edward Kennedy, brat nekdanjega ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja in nekdanjega predsedniškega kandidata Roberta F. Kennedyja, je podprl Baracka Obamo. A ne le Edward - Obamo je podprla tudi Caroline Kennedy, njegova nečakinja, hči Johna F. Kennedyja. Ko te podprejo Kennedyji, moraš biti pripravljen na vse - tudi na najhujše, še zlasti, če si tako kot Obama nagnjen k retoričnemu sklicevanju na Martina Lutherja Kinga. Martin Luther King in Robert F. Kennedy sta leta 1968 padla pod streli atentatorjev - drug za drugim. JFK je pod streli atentatorjev padel 5 let prej. Vmes je pod streli atentatorjev padel tudi Malcolm X - sloviti črnski voditelj. Obama zdaj nenadoma proti sebi nima le Hillary Clinton, Billa Clintona, “Clintonove mašine”, Johna Edwardsa, ki mu jemlje “liberalne” glasove, in rasno vse bolj napete Amerike, ampak tudi prekletstvo družine Kennedy - in črnskih voditeljev. Colin Powell je hotel pred leti kandidirati za ameriškega predsednika, a si je potem premislil, ko so izračunali, da obstaja 20-odstotna verjetnost, da ne bo prišel do konca - da bodo torej nanj naredili atentat.

Po uvodni seriji primarnih volitev (“primaries”) in volilnih zborovanj (“caucuses”) sta v igri za demokratskega predsedniškega kandidata le še dva: Hillary in Obama. Na republikanski strani jih je v igri več, toda kot kažejo trenutne sondaže, bi imel v bitki z Obamo oz. s Hillary možnosti le senator John McCain, veliki veteran vojn, ki jih je Amerika izgubila. Zdaj je pred njimi največji spektakel sezone - “giga torek”. Petega februarja bodo namreč primarne volitve in volilna zborovanja priredili v dvaindvajsetih zveznih državah, med katerimi je tudi nekaj “težkih” držav, ki prinašajo veliko glasov in veliko delegatov, recimo Kalifornija, New York, Illinois, New Jersey, Massachusetts, Georgia, Minnesota, Missouri in Tennessee. To bo zgodovinski, prelomni dan, pravi D-Day: prvič bo v primarnem procesu selekcioniranja predsedniških kandidatov na isti dan volilo toliko držav. Odtod izraz “giga torek”. Prej se je torku, ko je volilo več držav, reklo “super torek”. Recimo: leta 2004 je bil največji “super torek” tisti torek, ko je hkrati volilo 10 držav.

Toda prvi pravi “super torek” se je odvrtel 8. marca 1988, ko se je v blok povezalo 9 južnjaških držav, ki so skušale pritisniti na demokratsko stranko, ali natančneje - demokratsko stranko so skušale prisiliti, da bi za predsedniškega kandidata nominirala nekoga, ki bi bil ustvarjen po južnjaški podobi.

Ne, Obama leta 1988 “super torka” ne bi preživel. Kar ne pomeni, da bo preživel “giga torek”, pa četudi je res, da bo imel še nekaj možnosti za ponovno vstajenje, navsezadnje, primarne volitve potem čakajo še več kot 20 držav, mnoge “težke” (Teksas, Pensilvanija, Ohio, Severna Karolina, Indiana, Virginia, Maryland in Wisconsin). Zadnje primarne volitve bodo šele 3. junija v Južni Dakoti, toda do tedaj bo verjetno že vse odločeno. Kot vedno. Leta 1976 se je namreč zadnjič zgodilo, da so delegati šele na predvolilni konvenciji izvolili predsedniškega kandidata - ameriški predsednik Gerald Ford, sicer republikanec, ki je brez volitev nasledil Richarda Nixona, je tedaj za las premagal svojega republikanskega izzivalca Ronalda Reagana.

Kardelj po ameriško

Toda Barack Obama proti sebi nima le Hillary Clinton, Billa Clintona, “Clintonove mašine”, Johna Edwardsa, rasno vse bolj napete Amerike in prekletstva družine Kennedy (in črnskih voditeljev), ampak tudi Edvarda Kardelja... oziroma smeri razvoja političnega sistema ameriškega samoupravljanja in ameriški volilni sistem in demokratski delegatski sistem, ki izgleda tako, kot da ga je koncipiral Edvard Kardelj. Demokratska stranka ne bi bila demokratska, če ne bi funkcionirala partijsko. Partijsko pa ne bi funkcionirala, če ne bi imela superdelegatov. Kaj so superdelegati? Že izraz pove, da imajo supermanske poteze. Predvsem tole: niso vezani. Superdelegati so delegati, ki lahko svoj glas dajo komur hočejo. Superdelegati so neodvisni delegati. Superdelegati so res super, boste rekli - zadnji up demokracije, njen zadnji okop! Počakajte malo - ni vse super, kar je super. Počasi. Ostanimo zaenkrat pri tem, da superdelegati niso vezani na volilne izide na primarnih volitvah in zborovanjih. Ko se vsi superdelegati in delegati demokratske stranke - delegati iz vseh petdesetih zveznih držav - zberejo na veliki predvolilni konvenciji, na kateri uradno določijo - “nominirajo” - svojega predsedniškega kandidata, delegati svoj glas oddajo tistemu demokratskemu predsedniškemu kandidatu, ki je zmagal v njihovi zvezni državi. En delegat = en glas. Delegacija iz te ali one države ima toliko delegatov, kolikor ima glasov, ki so določeni glede na velikost te ali one države, glasovi te ali one države pa so med delegate razdeljeni proporcialno - pač glede na primarni volilni izid v tej državi.

Vzemimo zgled. Se še spomnite Iowe, kjer se je začel letošnji proces selekcioniranja demokratskih - in kakopak republikanskih - predsedniških kandidatov? No, vidite: Iowa ima 57 delegatov. Pomeni, da ima na predvolilni konvenciji 57 glasov. Toda vsi iowski glasovi ne bodo šli enemu kandidatu, ampak bodo razdeljeni med več kandidatov. Gotovo se še spomnite vrstega reda iz Iowe: zmagal je Barack Obama, druga je bila Hillary Clinton, tretji pa je bil John Edwards. Razlike med njimi niso bile ravno velike, zato so tudi razlike med številom delegatov, ki so jih dobili, majhne. Specifično: Obama je dobil 16 delegatov, Hillary 15, Edwards pa 14. Pomeni: na demokratski predvolilni konvenciji bo 16 iowskih delegatov glasovalo za Obamo, 15 za Hillary, 14 pa za Edwardsa. Kul. Toda tu stoji le vejica. Gremo naprej.

Iowskemu zborovanju so sledile primarne volitve v New Hampshiru, Michiganu, Južni Karolini in na Floridi ter zborovanje v Nevadi. Kaj se je zgodilo, vemo: v New Hampshiru je po pravem trilerju zmagala Hillary, toda rezultat je bil tako tesen, da sta oba, tako Hillary kot Obama, dobila po 9 delegatov. Kaj torej - je Hillary v New Hampshiru sploh zmagala? Ne, tehnično vzeto ne, je pa res, da je zmagala medijsko - kdor zmaga, doživi pač medijsko glorifikacijo, ki da kandidatu publiciteto, urgentnost in tempo. V Južni Karolini je premočno zmagal Obama, kar se pozna pri razdelitvi delegatov: dobil jih je 25, Hillary pa le 12. Logično, boste rekli. Toda tako kot ni logična zgodba s superdelegati, tudi ni vse tako logično pri delitvi delegatov. Recimo: v Nevadi, kjer imajo zborovanja, ne pa primarnih volitev, je dokaj prepričljivo slavila Hillary, toda dobila je enega delegata manj kot Obama, ki jih je dobil 13. Odkod ta anomalija, ta nelogičnost? Iz preprostega razloga: vsaka ameriška zvezna država ima svojo volilno zakonodajo - in svoj obračun volilnih izidov. Bolje rečeno: vsaka zvezna država ima svoj sistem za prevajanje primarnega oz. zborovanjskega volilnega izida v delegate. Iowa to počne po svoje. Nevada to počne po svoje. Zelo komplicirano. Zelo kunštno. Edvard Kardelj ni bil še nič. Prav res. Ne pozabite namreč, da imajo nekatere države primarne volitve, nekatere pa volilna zborovanja, da imajo nekatere države zaprte primarne volitve (le za registrirane volilce stranke), nekatere pa odprte primarne volitve (za vse volilce, tudi za neodvisne), da v nekaterih državah priredijo primarne volitve, na katerih sodeluje le en kandidat (domačin, se razume), da v nekaterih državah o tem, kako se bo razdelilo delegate, odloča volilna zakonodaja teh državah, v nekaterih o tem odloča partijska zakonodaja, v nekaterih volilne izide prevedejo v število delegatov, v nekaterih pa o tem naknadno odločajo na državnih konvencijah - in seveda, v nekaterih državah zakonodaja delegatom predpisuje, da na predvolilni konvenciji svoj glas oddajo kandidatom, ki jih predstavljajo, v nekaterih pa take zakonodaje ni, tako da lahko delegati svoj glas oddajo tudi komu drugemu.

A to ni še nič: volilni izidi v Michiganu se sploh niso prevedli v delegate. Pomeni: michiganska delegacija na demokratski predvolilni konvenciji ne bo imela volilne pravice. Svojih glasov ne bo dala. In zakaj ne? Ker je tako odločila demokratska stranka. In to že vnaprej. In zakaj je tako odločila? Zakaj je Michigan pustila brez delegatov? Za kazen! Ker je svoje primarne volitve opravil predčasno, ker je svoje primarne volitve premaknil, ker je skušal prehiteti ostale države, ki bodo primarno volile na giga torek, 5. februarja. Nič, Michigan se je preveč zaletel - in bil za to kaznovan. Ni bil edini - tudi Florida se je zaletela in primarne volitve letos opravila predčasno. Hotela je prehiteti druge države in si s tem dvigniti politični rating, politično težo. Logično: demokratska stranka je tudi pučistični Floridi, ki je leta 2000 “izbrala” novega ameriškega predsednika, vzela delegate, pa četudi je bil “premik” Floride - in Michigana tudi - le posledica dejstva, da so demokrati in republikanci svoja nevadska volilna zborovanja premaknili na zgodnejši termin (19. januar). Pomeni, da so bile michiganske in floridske primarne volitve le pro forma, le medijski larpurlarstični event, le psevdodogodek, le spektakel zaradi spektakla: Hillary, ki je tam zmagala, so prinesle nekaj publicitete, toda nobenih delegatov. Točno, takega partijskega discipliniranja lokalne celice bi bil sposoben le Kardelj.

Partijska linija

Če bi prešteli delegate, ki sta jih do sedaj osvojila Hillary in Obama, potem bi trenutno - pred giga torkom - vodil Obama. Imel bi 63 delegatov (16 + 9 + 13 + 25), medtem ko bi jih imela Hillary le 48 (15 + 9 + 12 + 12). Toda dejanski rezultat je trenutno drugačen. Specifično: Hillary ima trenutno 249 delegatov, Obama pa le 179 (mimogrede, Edwards jih ima 58). Kako je to mogoče? Razlog je ironičen, po malem absurden, toda preprost: Hillary in Obama sta v svoj total že dobila tudi prve pakete superdelegatov. Če vse seštejete in odštejete, zlahka ugotovite, da je Hillary do sedaj dobila že 201 superdelegata, medtem ko jih je Obama dobil le 113. Vprašanje, kako je to mogoče, se spremeni v vprašanje: kdo hudiča so v resnici ti superdelegati? Oh, pa tudi v vprašanje: kako to, da večina teh superdelegatov stopa na stran Hillary Clinton? Kdo hudiča so superdelegati in zakaj večinoma podpirajo Hillary, vam bo postalo jasno, ko boste ugotovili, kdo izbira, določa in formatira te superdelegate.

Za začetek, superdelegati so partijski kadri. Kdo je superdelegat? Kdo ima superdelegatski status? Prvič, vsi demokratski člani ameriškega kongresa, potemtakem vsi demokratski senatorji in vsi demokratski poslanci. Drugič, vsi demokratski guvernerji. Tretjič, raznorazni nižjenivojski, toda izvoljeni demokratski politiki. In četrtič, člani Nacionalnega komiteja demokratske stranke. In prav tu je ključ - v Nacionalnem komiteju demokratske stranke. Nacionalni komite demokratske stranke namreč ni le motor in ideolog demokratske stranke, ampak je tudi ta, ki aktivno in odločilno sodeluje pri izbiranju, profiliranju in promoviranju demokratskih kandidatov za kongres, guvernerstvo in druge funkcije - in ki običajno tudi vodi in financira predvolilne kampanje teh kandidatov. Jasno, Nacionalni komite demokratske stranke izbira predvsem kandidate, ki so na partijski liniji. In če še niso na partijski liniji, potem bodo, ko bodo izvoljeni - ko so enkrat izvoljeni, svojo izvolitev dolgujejo Nacionalnemu komiteju demokratske stranke. Ne sicer vsi, toda večina. Ker pa vsi ti izvoljeni demokrati avtomatično postanejo superdelegati, pomeni, da so delegati Nacionalnega komiteja demokratske stranke - da so torej le izvrševalci volje Nacionalnega komiteja demokratske stranke. Ne vsi, toda večina. Pomeni, da svoj superdelegatski glas oddajo tistemu demokratskemu predsedniškemu kandidatu, ki ga forsira Nacionalni komite demokratske stranke. Koga običajno forsira Nacionalni komite demokratske stranke? Tistega, ki je najbolj na partijski liniji - tistega, ki je najbolj sredinski, najmanj kontroverzen. Pač tistega, ki je sprejemljiv za čim več Američanov. Je to razlog, da večino superdelegatskih glasov demokratske stranke pobira Hillary? Vsekakor, ni pa edini. Tokrat namreč odloča še nekaj drugega. Vprašajte se: kdo je neuradni uradni šef demokratske stranke? Kdo je guru Nacionalnega komiteja demokratske stranke? Točno, Bill Clinton. Razlog več, da superdelegati letijo v žep Hillary Clinton. Ne, superdelegati demokratske stranke niso tako neodvisni, kot se je zdi na prvi pogled, prej narobe - zelo so odvisni. Predvsem od partijske linije - od direktiv Nacionalnega komiteja demokratske stranke.

Kar nas pripelje do ultimativnega drobnega tiska, ki pa se dramatično poveča ob vprašanju: okej, koliko pa je teh superdelegatov? Skoraj 800. Dodajte klicaj. Ali dva. Z razlogom. Zaenkrat je znano, da bo na letošnje selekcioniranje demokratskega predsedniškega kandidata vplivalo 796 superdelegatov, toda ironično - število superdelegatov, ki jih je določil Nacionalni komite demokratske stranke, še vedno ni fiksno. Koliko demokratskih superdelegatov je letos v igri, bo znano šele 1. marca, potemtakem šele po “usodnem” giga torku. Kar je kakopak zoprno. Iz dveh razlogov. Prvič, primarni proces selekcioniranja demokratskega predsedniškega kandidata je že v polnem teku, še vedno pa niso jasna pravila igre. In drugič, naknadno določanje in dodajanje superdelegatov bi bilo lahko skrajno smešno in sporno, če bi bil rezultat tesen, če bi se torej demokratom med procesom selekcioniranja predsedniškega kandidata zgodilo to, kar se je Ameriki leta 2000 - med procesom selekcioniranja predsednika - zgodilo na Floridi. Da bi bil absurd še večji, ima Nacionalni komite demokratske stranke na voljo še en manever: Florido in Michigan lahko pomilosti. Kazen lahko umakne. Pomeni, da lahko izide michiganskih in floridskih primarnih volitev prizna - in jih prevede v delegate. Razumete, ne - Nacionalni komite demokratske stranke bo pravila spremenil. Kar bo dobro za Hillary, ki je tam zmagala. V igri bi bilo nenadoma spet 87 delegatov. In če bo rezultat tesen, to ne bo ravno mala in nekontroverzna stvar.

Pa to ni vse. Koliko demokratskih delegatov - koliko demokratskih volilnih glasov - se bo zgrnilo na predvolilno konvencijo, na kateri bodo “izvolili” oz. “nominirali” predsedniškega kandidata demokratske stranke? Gremo po vrsti. Najprej je tu 3.253 delegatov. Navadnih delegatov. Toliko delegatov - okej, toliko glasov - namreč dajo primarne volitve in zborovanja v ameriških zveznih državah. Dodajte še 796 superdelegatov. In dobite veliki total: 4.049. Pomeni: demokratski predsedniški kandidat, ki hoče dobiti uradno nominacijo demokratske stranke in postati njen predsedniški kandidat, mora dobiti 2.025 delegatov. Enega več kot polovico vseh delegatov, ki se bodo zgrnili na demokratsko predvolilno konvencijo. In tu je problem: če vse seštejete in odštejete, ugotovite, da je v totalu delegatov, ki odločajo o predsedniškem kandidatu demokratske stranke, kar petina superdelegatov. Kar ni mala stvar. To pomeni, da lahko superdelegati odločijo tudi tekmo, ki ni tako tesna, kot je bila floridska.

Z eno besedo: moč superdelegatov je abnormalna. In disproporcialna. Supermanska. Tisti, ki so skušali izračunati, kakšno moč imajo superdelegati, so ugotovili, da en superdelegatski glas velja toliko kot 153.636 običajnih, civilnih volilnih glasov, kar seveda pomeni, da ima na primarnih volitvah demokratske stranke 0,000007% volilne baze skoraj 20-odstotno volilno moč. Definitivno - abnormalno. In ne ravno demokratično. Ne pozabite: republikanci, ki veljajo za bolj konzervativna in manj demokratična bitja, imajo le 123 superdelegatov. Delegati so izraz volje volilnega telesa - superdelegati so izraz volje Nacionalnega komiteja demokratske stranke. Kar pripelje do nujnega in neizogibnega vprašanja: zakaj demokrati sploh imajo ta superdelegatski sistem? Zakaj ga preprosto ne opustijo? Odgovor je preprost, naravnost očiten: superdelegatski sistem imajo zato, da lažje kontrolirajo, usmerjajo in režirajo proces primarnega izbiranja demokratskega predsedniškega kandidata. Kdaj so vpeljali superdelegate? V sedemdesetih. Kaj se je tedaj še zgodilo? Predsedniške kandidate so začeli izbirati volilci, ali natančneje - odločanje o tem, kdo bo predsedniški kandidat demokratske oz. republikanske stranke, je bilo prepuščeno primarnim volitvam in volilnim zborovanjem. Ni bilo vedno tako: primarne volitve imajo že od začetka 19. stoletja, toda običajno so se odvrtele le v nekaj državah, pa še to neregularno in nezavezujoče - v taki obliki, kot jih poznamo danes, so jih uzakonili šele po letu 1968, po debaklu v času izbiranja demokrastkega predsedniškega kandidata, ko je največjo ljudsko podporo beležil Eugene McCarthy, protivojni kandidat, Nacionalni komite demokratske stranke pa je za svojega predsedniškega kandidata kljub temu nominiral Huberta Humphreyja. S to spremembo volilne zakonodaje so države dobile večji vpliv na izbiro predsedniških kandidatov. In ker je začel Nacionalni komite demokratske stranke izgubljati vpliv na izbiro demokratskega predsedniškega kandidata, je sklenil, da vpelje superdelegate, ki naj bi ljudsko voljo - in volilni izid - korigirali in speljali na partijsko linijo. Ergo: superdelegati so rezultat nezaupanja v ljudsko voljo in obenem izraz antidemokratičnega impulza, vgrajenega v ameriški volilni sistem in ameriško demokracijo. Kar je razlog več, da je vsaka ameriška zvezna država potencialna Florida. Ali kot bi rekel Kardelj: “To je seveda sistem, vsakodnevna praksa pa ni vedno v skladu z njim.”