Ni prostora za starce
Zakaj je politika najljubši film Američanov in zakaj je Hillary Clinton tik pred političnim izumrtjem
Leta 1960 je revija Esquire poslala pisatelja Normana Mailerja v Los Angeles - na predvolilno konvencijo demokratske stranke. Kot reporterja. Ko je prišel tja, je videl Johna F. Kennedyja, nominiranca demokratske stranke, ki je izgledal kot filmski zvezdnik in ki so ga vsi tudi gledali kot filmskega zvezdnika. Videl je dramo, spektakel, emocije. Videl je politiko, kako se je lepila na h'woodski glamur. In videl je h'woodski glamur, kako se je lepil na politiko. Zdelo se mu je, da med njima končno ni več razlike. Da torej postajata eno. In da zgodovina poslej ne bo več nastajala, ampak da bo režirana - kot filmi. Mailerjev sklep je bil logičen: "Ameriška politika bo odslej najljubši film Američanov." Hollywood in Kennedy sta bila kot Ginger Rogers in Fred Astaire - Hollywood je dal Kennedyju slog, Kennedy pa je dal Hollywoodu odličnost. Leta 1960 se je v Hollywood vrnil duh demokratske stranke. Po dobi makartizma, paranoje, histeričnega patriotiziranja in velikega izbrisa h'woodskih komunistov je bil to znak odjuge. Hollywood je spet postal prodemokratsko mesto. In to tudi ostal. Hja, vse do danes.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.