Ni prostora za starce

Leta 1960 je revija Esquire poslala pisatelja Normana Mailerja v Los Angeles - na predvolilno konvencijo demokratske stranke. Kot reporterja. Ko je prišel tja, je videl Johna F. Kennedyja, nominiranca demokratske stranke, ki je izgledal kot filmski zvezdnik in ki so ga vsi tudi gledali kot filmskega zvezdnika. Videl je dramo, spektakel, emocije. Videl je politiko, kako se je lepila na h'woodski glamur. In videl je h'woodski glamur, kako se je lepil na politiko. Zdelo se mu je, da med njima končno ni več razlike. Da torej postajata eno. In da zgodovina poslej ne bo več nastajala, ampak da bo režirana - kot filmi. Mailerjev sklep je bil logičen: "Ameriška politika bo odslej najljubši film Američanov." Hollywood in Kennedy sta bila kot Ginger Rogers in Fred Astaire - Hollywood je dal Kennedyju slog, Kennedy pa je dal Hollywoodu odličnost. Leta 1960 se je v Hollywood vrnil duh demokratske stranke. Po dobi makartizma, paranoje, histeričnega patriotiziranja in velikega izbrisa h'woodskih komunistov je bil to znak odjuge. Hollywood je spet postal prodemokratsko mesto. In to tudi ostal. Hja, vse do danes.

Leto 1960 je imelo prav. JFK je imel prav. In Mailer je prav: Ameriška politika je postala najljubši film Američanov. In zdaj se vprašajte: kaj bi se zgodilo, če bi ameriškega predsednika volil Hollywood? Jasno je le eno: republikanskega kandidata ne bi nikoli izvolil. No way! John McCain, favorit republikanske stranke, v tem mestu ne bi dobil niti kosila. Vprašanje se zato glasi: kaj bi se zgodilo, če bi Hollywood izbiral demokratskega predsedniškega kandidata? Koga bi izbral - Hillary Clinton ali Baracka Obamo? Kako naj to ugotovimo? Preselimo se v Hollywood, kjer so v nedeljo razdelili letošnje Oskarje. Kot veste, je glavnega Oskarja pobral film Ni prostora za starce, nominirani pa so bili še filmi Juno, Tekla bo kri, Michael Clayton in Pokora. Je v naslovu kakega izmed teh filmov Hillary? Ne. Je v naslovu kakega izmed teh filmov Obama? Ne. Je pa res, da je v naslovu zmagovalnega filma 71-letni John McCain: Ni prostora za starce. Sporočilo je na dlani: McCain - spokaj! To, da je zmagal film Ni prostora za starce, pa tudi za Hillary ni ravno dobra novica. Kje se bo odvrtel naslednji "veliki torek" - katera država bo ta torek veliko, odločilno bojišče demokratskih primarnih volitev? Teksas. Kje se dogaja film Ni prostora za starce? Točno - v Teksasu. Kaj uteleša Obama? Mladost. In kaj uteleša Hillary? Točno - starost. Hej, saj se ves čas hvali, da je izkušena! Ergo: naslov Ni prostora za starce je jasno sporočilo, da Hollywood ne bi izvolil.Hillary. Da torej Hollywood preferira Obamo.

Okej, pa letošnje Oskarje poglejmo z druge strani. Koliko je bilo med letošnjimi nominiranimi režiserji črncev? Zmagala sta brata Coen - ne, nista črnca. Gledam ostala imena: Paul Thomas Anderson... Tony Gilroy... Jason Reitman... in Julian Schnabel - ne, nobenega črnca. Koliko črncev je bilo med nominirami scenaristi? Gledam imena, in sicer v obeh kategorijah, med originali in priredbami: nobenega črnca. Kaj pa med nominiranimi igralci? Zmagal je Daniel Day-Lewis, ki je Britanec, toda ne črnec. Gledam ostala imena: George Clooney... Johnny Depp... Tommy Lee Jones... Viggo Mortensen - spet nobenega črnca. Kaj pa stranski igralci? Zmagal je Javier Bardem, ki je Španec. No, vsaj nekaj. Ni pa črnec. Še ostala imena: Casey Affleck... Philip Seymour Hoffman... Hal Holbrook... Tom Wilkinson - spet nobenega črnca. Zadnje upanje - igralke! Zmagala je Marion Cotillard, Francozinja. Ne črnka. Gledam ostala imena: Cate Blanchett... Julie Christie... Laura Linney... Ellen Page - nak, nobene črnke. Oskarja za stransko žensko vlogo je snela Tilda Swinton, Britanka. Jasno, ne črnka. Eh, gledam ostala imena: spet Cate Blanchett... pa Saoirse Ronan... pa Amy Ryan... in - ups! - Ruby Dee. Ruby Dee! Ruby Dee je črnka. Definitivno. Končno! In kaj ji je vrglo stranskega Oskarja? Vloga mame Lucas v Ameriškem gangsterju, specifično: vloga mame harlemskega gangsterja! Razumete, ne. Nagrajena je bila za stereotipizacijo črncev - nagrajena je bila zato, ker je potrdila vse stereotipe belske vizije gangsterske mame.

H'woodski ultimat

V tem smislu bi sploh težko rekli, da so nagradili njo, Ruby Dee - bolj so nagradili svojo stereotipizacijo črncev. Če so že ravno nagradili njo, potem so nagradili kvečjemu njeno impersonacijo belskih stereotipov. Še dobro, da je ni igrala kar belka. Saj veste, kaka "eksotična" belka, znana po svojih impersonacijah, recimo Marion Cotillard ali pa Cate Blanchett. Kaj to pomeni - da Hollywood vendarle ne preferira Obame? Da torej preferira Hillary? Žensko? Nehajte. Ne pozabite, da Američani s tem, ko na primarnih volitvah izbirajo predsedniške kandidate, izbirajo tudi bodočega ameriškega predsednika - in s tem, ko izbirajo bodočega ameriškega predsednika, izbirajo tudi bodočega režiserja Amerike. Hej, ameriška politika je najljubši film Američanov! In koliko je bilo žensk med letošnjimi nominiranimi režiserji? Nobene. Niti ene. In to v letu, ko se vsi sprašujejo: ali bo Amerika dobila prvo predsednico? To pove vse, toda to še ni vse. Pazite: med scenarističnimi nominiranci najdete tudi Saro Polley in Tamaro Jenkins, scenaristki filmov Daleč od nje in Družina Savage - obe sta filma tudi režirali. Ergo: nominirani sta bili le za scenarij, ne pa tudi za režijo. Sporočilo je jasno: ženske dobro pišejo in dobro govorijo, ne morejo pa dobro režirati. Oskarja za scenarij ni dobila niti Sarah Polley niti Tamara Jenkins, ampak Diablo Cody - za film Juno. Je pa res, da Diablo Cody filma potem ni režirala. Le zakaj? Diablo Cody je nekdanja striptizeta! Razumete, ne: ne more filma režirati striptizeta. To je tako, kot da bi režijo zaupali mami harlemskega gangsterja: hej, če ni znala režirati svojega sina, kako bo režirala državo?

Ni kaj, letošnje h'woodske volitve so se pofočkale na vsak kliše - zamudile niso nobenega stereotipa. Ženske so imele še srečo, da so bile med nominirankami same ženske - da torej Hollywood med njih ni zrinil tudi kakega moškega. Šit, skoraj sem si odgriznil jezik! Če malce bolje pomislim, je bil med letošnjimi igralskimi nominirankami tudi moški - Cate Blanchett je dobila stransko nominacijo za vlogo Boba Dylana. Za impersonacijo moškega v filmu I'm Not There. Morala je igrati moškega, da bi izgledala kot ženska, vredna nominacije. Hillary bi lahko o tem napisala knjigo: ves čas se namreč trudi, da bi impersonirala svojega moža, Billa Clintona. Zlahka bi se lahko identificirala s Cate Blanchett. Kar pa zanjo ni ravno dobro: Cate Blanchett je za vlogo moškega dobila le nominacijo, ne pa tudi Oskarja. Še toliko bolj, ker je bila Cate Blanchett nominirana tudi za glavno žensko vlogo - za vlogo kraljice Elizabete, potemtakem ženske, ki je režirala britanski imperij. No, ostalo je le pri nominaciji. Hollywood je ni izvolil. Po h'woodskih volitvah sodeč, bi težko rekli, da Hollywood, najbolj slavno prodemokratsko mesto, preferira Hillary. Težko bi pa tudi rekli, da preferira Obamo. Nič, Hollywood očitno ne preferira niti enega niti drugega.

Toda Hollywood je politični forum - zrcalo ameriških kulturnih vojn. In res, letošnji oskarjevci so predebatirali vse velike topike predvolilne kampanje, potemtakem vse tisto, kar žre, muči in polarizira Ameriko. Film Ni prostora za starce je predebatiral ameriški pohlep in neuspeh ameriškga sna, film Tekla bo kri je predebatiral ameriško obsedenost z nafto (in s krvjo, povezano z nafto), Michael Clayton je predebatiral aroganco in skorumpiranost velikih korporacij (tudi sponzorjev predvolilnih kampanj, ki jih ne najdete med sponzorji kampanj za reformo sponzoriranja predvolilnih kampanj), film V dolini smrti je predebatiral ameriško obsedenost z Irakom, Vojna Charlieja Wilsona je predebatirala ameriško obsedenost s širjenjem demokracije in ameriškega načina življenja, Bournov ultimat je predebatiral zarotniško naturo ameriških tajnih služb, Taxi to the Dark Side, ki je pobral Oskarja za dokumentarec, je predebatiral ameriško obsedenost s torturo, film Juno pa je predebatiral abortus. Juno (Ellen Page) je najstnica, ki zanosi. Najprej sklene, da bo splavila, toda o splavu sliši same grozljivke, zato sklene, da ne bo splavila. Juno je torej pro-life. Hillary in Obama pa sta pro-choice. Ha. Ergo: če bi sodili po filmih, ki so letos kandidirali za Oskarje, ne bi nikoli pogruntali, da letos za ameriškega predsednika kandidirata črnec in ženska.

Daleč od nje

Leta 1883 je v Lake Cityju (Kolorado) pred sodnika Gerryja stopil 34-letni Alferd Packer, ki se je preživljal kot stezosledec. Kot se je namreč izkazalo, stezosledstvo ni bila edina stvar, s katero se je preživljal: s tomahawkom je pobil naj bi pet oseb in jih po malem tudi pojedel. Sodnik Gerry je bil na dan, ko je izrekel sodbo, besen: "Vstani, ti požrešni, ljudožerski prasec, vstani! V okrožju Hinsdale je bilo le sedem demokratov in ti si jih pojedel pet! Preklet bodi! Obsojam te na smrt z obešanjem - in visel boš, dokler ne boš mrtev, mrtev, mrtev! V svarilo vsem, ki bi skušali zreducirati demokratsko prebivalstvo naše države!" To je ena izmed najbolj razvpitih sodb v zgodovini ameriškega sodstva. Problem je le v tem, da gre za fabrikacijo. Za fake. Ja, Alferd Packer je bil resnična oseba, njegov zločin je bil resničen, Lake City je bil resničen, leto 1883 je bilo resnično, tudi sodnik Gerry je bil resničen - in Packerja je res obsodil na smrt z obešanjem, toda tega, kar naj bi rekel, ni v resnici nikoli rekel. Ne, v sodbi ni rekel, da so demokrati v okrožju Hinsdale tik pred kolektivnim izumrtjem. Ta sodba, ki sicer kroži kot fakt, je le mit - tako kot mnogi "fakti" divjega zahoda.

V petdesetih, pred prihodom Johna F. Kennedyja, se je zdelo, da so demokrati v Ameriki izumrli. Senator McCarthy je počel, kar je hotel, kongresna komisija za protiameriške dejavnosti je lustrirala vse, ki so bili sumljivi in ki so dišali po komunizmu (ali pa so kdaj v življenju z njim koketirali), Hollywood pa je vse, ki so bili obtoženi komunizma ali pa koketiranja s komunizmom, vrgel na črni spisek - tisti, ki so padli na črni spisek, v Hollywoodu niso dobili več niti kosila. Kot danes John McCain. Hollywood je tedaj žrtvoval predvsem scenariste - svoje najboljše demokrate. Razlog več, da je izgledal kot država, v kateri so demokrati kolektivno izumrli. In mit o Gerryjevi sodbi nam govori predvsem o tem, da je strah pred izumrtjem demokratov v Ameriki zelo star - in da se vedno znova vrača. Ta strah je zdaj obudila Hillary Clinton - s svojimi nastopi namreč ustvarja vtis, da so demokrati pred kolektivnim izumrtjem.

Kar je kakopak le mit. V resnici je pred političnim izumrtjem le ona. V torek, 4. marca, bo spet "veliki torek" - primarne volitve bodo v Teksasu in Ohiu, v dveh zelo velikih, volilno pomembnih državah, in še dveh manjših (Rhode Island, Vermont). In Hillary trenutno ne stoji ravno dobro: prvič, Obama je osvojil 24 držav, Hillary le 11, drugič, Obama je osvojil več delegatov kot Hillary (1.192 vs. 1.036), tretjič, Obama je zmagal v enajstih državah zapored, kar pomeni, da je publiciteta že lep čas njegov kopilot, in četrtič, sondaže kažejo, da Obama med demokratskimi volilci premočno vodi (51% vs. 39%). Problem je v tem, da Hillary ni preostalo drugega, kot da zdaj vse stavi na Teksas in Ohio: če bo v Teksasu in Ohiu zmagala, bo svojo dirko z Obamo nadaljevala - če bo v Teksasu in Ohiu izgubila, je odpisana. Kar bi bil tudi konec njene politične kariere. V Teksasu in Ohiu se bo borila za golo politično preživetje. Hja, grozi ji politično izumrtje, še toliko bolj, ker sondaže v Teksasu kažejo bolje Obami, v Ohiu pa se ji vse bolj približuje. Pomeni, da se tudi v Teksasu in Ohiu ponavlja zgodba iz prejšnjih držav, v katerih je Hillary mesec pred primarnimi volitvami prepričljivo vodila - toda bolj ko so se bližale volitve, bolj se ji je Obama približeval. Tik pred volitvami jo je ujel - in potem premagal. Serijsko. Predvidljivo. Po scenariju. In Hillary lahko zdaj le v grozi gleda, kako stari scenarij spet film postaja - in kako njen "požarni zid" razpada. Rudy Giuliani, izvirno republikanski favorit, je imel za sabo le šest zaporednih porazov, ko je vse stavil na Florido - Hillary jih ima za sabo 11.

Tekla bo kri

Zato je zagnala vik in krik. Najprej je oznanila, da je bil eden izmed Obamovih govorov plagiat - da je torej Obama nekaj fraz v svojem milwaukeejskem govoru ukradel. Ne njej, ampak Devalu Patricku, guvernerju Massachusettsa. Obamo je hotela prikazati kot tatu, toda imela je kratke noge: Deval Patrick je namreč kopredsednik Obamove predvolilne kampanje. Nič nima proti, če Obama uporablja tudi njegove fraze, še več - povsem logično je, da jih uporablja. Obamovi govori so pač postali hit, zaščitni znak te predvolilne kampanje - in Hillary, ki je stalno poudarjala, da so to, kar govori Obama, le besede, je očitno sklenila, da bo sestrelila mit o Obami kot velikem retoriku. Da bo torej pokazala, da njegove besede, ki so le besede, sploh niso originalne. Kot da je ona originalna: frazi "It's time to turn the page" in "Fired up and ready to go", ki sta postali zaščitni znak Obamove predvolilne retorike, sta "zašli" tudi v njene govore. Patetično.

Plagiat mu je očitala tudi med njunim zadnjim TV soočenjem, v Teksasu, toda na koncu je vendarle - z rosnimi očmi - dahnila, da je počaščena, da je v družbi Obame. Nič hudega. Naslednji dan je že vreščala: "Sram te bodi, Obama, sram te bodi!" Zakaj? Ker je Obama kritiziral njen načrt zdravstvenega zavarovanja. Ko je ona kritizirala njegov načrt zdravstvenega zavarovanja, ni nikoli vreščal: "Sram te bodi, Hillary, sram te bodi!" Iskreno rečeno, Obama ni vreščal niti tedaj, ko je Hillary lagala, da imajo vsi predsedniški kandidati načrt zdravstvenega zavarovanja - razen Obame. No, nekaj dni kasneje je emocionalni register zamenjala. Z vreščanja je prešla na posmehovanje: v Rhode Islandu je groteskno, zelo teatralično, vulgarno parodirala Obamove govore o "upanju" in "enotnosti". Kar je bilo seveda absurdno: posmehovala se je človeku, ki jo je porazil v enajstih državah zapored! To niso bile le panične, obupane poteze kandidatke, ki je mislila, da se bo do Bele hiše sprehodila (saj veste, kot Bush skozi Irak!), ampak panične, obupane poteze dinozavra, proti kateremu leti meteor v velikosti Teksasa.

Pred nekaj dnevi pa so se na spletu pojavile fotke Obame - v muslimanski noši s turbanom na glavi. Posnete so bile v času, ko je obiskal Somalijo. Kdo jih je lansiral? Matt Drudge, sloviti spletni insajder, je oznanil, da jih je lansiral predvolilni štab Hillary Clinton, ki je to zanikal, pa četudi spočetka ne ravno prepričljivo in odločno. Še bolj indikativna je reakcija njenega štaba: Saj to ni nič takega - tudi Hillary se je fotografirala v kitajski noši! Ne, to ni ista stvar. Obama v kitajski noši bi bilo isto kot Hillary v kitajski noši - Obama v muslimanski noši pa definitivno ni isto kot Hillary v kitajski noši. Obama v muslimanski noši je voda na mlin tistim, ki trdijo, da se Obama rima z Osama, da Obama v resnici ni kristjan, ampak musliman, da so ga vzgajali v islamskih verskih šolah in da je potencialni terorist, nekak "mandžurski kandidat". Ko je predvolilni štab Hillary Clinton rekel, da je s to fotko ni nič narobe, je hotel reči: fotka naj mirno kroži med ljudmi! Vsi naj jo vidijo! Vsi naj ga vidijo s turbanom! Ni rasnega stereotipa, na katerega se Hillary ne bi skušala pofočkati. Ne pozabite, kaj je rekel Bill Clinton po Obamovi zmagi v Južni Karolini: "Jessie Jackson je v Južni Karolini zmagal leta 1984 in leta 1988." Reči je hotel: v Južni Karolini vedno zmaga črnec, ker je tam toliko črncev! In ne pozabite, da je njen štab pred časom lansiral zgodbo o tem, da sta Obamo v devetdesetih gostila dva nekdanja člana "teroristične" organizacije Weather Underground, ki je v sedemdesetih razstreljevala ameriške monumente (brez smrtnih žrtev).

Hillary je do Obame pokazala manj spoštovanja kot republikanci. Samo pomislite, Mark McKinnon, glavni strateg in medijski svetovalec Johna McCaina, je sporočil, da bo s tega položaja odstopil, če bo demokratski predsedniški kandidat postal Obama, ali bolje rečeno - če se bo McCain v finalu pomeril z Obamo. Pri razsuvanju, šikaniranju, diskreditiranju in žaljenju Obame noče sodelovati - McKinnon pač ve, da bodo skušali republikanci Obamo diskreditirati, razsuti in umazati. Vsaj tako kot Hillary.