Vzajemno zajamčeno uničenje

Eliota Spitzerja, guvernerja ameriške zvezne države New York, so zasačili brez gat. In Amerika je dobila nov Gate. SpitzerGate. Ko je policija prisluškovala mreži (Emperors Club VIP), ki se ukvarja z jet-set prostitucijo, se je v njen prisluh ujel tudi "klient 9", ki je najel prostitutko "Kristen" iz New Yorka in jo dal pripeljati v Washington, kjer sta potem 13. februarja, na Valentinovo, pristala v hotelu Mayflower ("Historic Hotel of America"). Kot se je izkazalo, je "klient 9", ki je za "paket" plačal 4.300 dolarjev, guverner New Yorka, ki se je sicer izdajal za "Georgea Foxa". V tistih 4.300 dolarjev so bili vključeni tudi potni stroški (vlak, taksi), stroški hotela in minibara ter avans za naslednjo rundo. Spitzer, ki je hotel v New York in na Wall Street vrniti moralo in ki je prej, ko je bil še tožilec, divje, napol križarsko preganjal prostitucijo (in seksualni turizem tudi), je imel na lepem hud problem, toda ne le z "moralnega" vidika (dvojni standardi), ampak tudi s kriminalnega - Spitzer prostitutke ni le najel, ampak je sodeloval tudi pri njenem transportu iz New Yorka v Washington. Kar je ilegalno in - po "Mannovem zakonu", ki je v veljavi že vse tja od leta 1910 - kaznivo: prostitutka je namreč pri tem prešla državno mejo. V Washington D.C. je pač prišla od zunaj. Pomeni, da Spitzerjevemu fuku grozi sodni epilog. Hej, tudi davka na seks ni plačal. In to ni storil le enkrat, ampak je to počel, kot pravijo, "kompulzivno".

Eliot Spitzer je slovel po križarskem pridiganju o seksu, morali in integriteti, toda ni republikanec, ampak demokrat. Običajno o seksu, morali in integriteti križarsko pridiga kak republikanec - ko ga potem zasačijo brez gat, recimo v objemu kake prostitutke (ali pa dečka), vsi orgazmirajo. Vsi - razen republikancev, se razume. Tokrat orgazmirajo republikanci. Spitzer, ki so se ga oprijeli različni vzdevki, recimo "Križar leta" (Time), "Eliot Ness" (tabloidi), "Crime Buster" (online) in "Šerif Wall Streeta" (Wall Street), je morda doživel orgazem, toda republikanci so doživeli multiplega. Močnejši orgazem bi doživeli le, če bi se izkazalo, da je "klient 9" Barack Obama. Ni. Toda Obama nima nobenega razloga za orgazmiranje. Hej, Spitzer je demokrat! Še večji razlog za žalovanje pa ima Hillary Clinton. Samo pomislite:

* pri ilegalnem seksu so zasačili visoko politično živino,

* ta visoka politična živina je demokrat,

* ta demokrat vodi državo (New York),

* prevaral in ponižal je ženo,

* kompromitiral funkcijo, ki jo opravlja,

* republikanci so ga pozvali k odstopu,

* in če ne bo odstopil, so rekli, bodo takoj sprožili impičment.

Okej, kaj je to? Točno: rimejk "afere Lewinsky". Manjka le to, da bi Spitzer rekel: "S to žensko nisem imel spolnih odnosov!" Teoretično bi to lahko rekel: morda ga je "Kristen" tešila le oralno. Če vprašate Clintonove odvetnike, potem se to ne kvalificira za seks. Ni kaj, SpitzerGate je slaba novica za Hillary Clinton. "Afere Lewinsky" v tej predvolilni kampanji sicer ni bilo na spregled, toda zdaj bi jo lahko republikanci prebudili - zdaj je dobila kontekst, ki se mu bo težko upreti, še toliko bolj, ker je predvolilna kampanja na vrhuncu in ker nihče več ne izbira sredstev, sploh pa ne republikanci, ki nimajo nobenega razloga, da bi se v tej predvolilni kampanji počutili kot favoriti. Bush jim je pustil preslab avans. Paralele med "afero Lewinsky" in "afero Kristen" omogočajo kopico mučnih topik, sarkastičnih asociacij in zoprnih vprašanj, recimo: Gospa Clinton, ali mora žena podpreti moža, ki jo je prevaral in pred celim svetom ponižal? Mora res stati ob njem? Mora na tiskovni konferenci, na kateri njen mož obelodani, kaj je storil, stati zraven njega in žalostno, nemo, brez besed zreti predse in v tla? Natanko to je počela žena Eliota Spitzerja: ko je na tiskovni konferenci povedal, kaj je storil, priznal krivdo, se opravičil in stokal o standardih, ki jim ni uspel slediti, je stala zraven njega - nemo, brez besed, z upognjenim pogledom. Kolikokrat mora biti ženska ponižana, da bi izgledala kot patriarhalni privesek svojega moža? Je žena le privesek moža, ki z njim stoji in pade? Kaj je bilo Spitzerjevi ženi, da je tako mučeniško stala in pozirala zraven svojega moža? In kaj je bilo Hillary, da je stala zraven Billa? Ne pozabite: Hillary je leta 1998 počela natanko to. Bill, s tabo stojim - s tabo padem! Razlika je le v tem, da je Hillay tedaj oznanila: "Gre za široko desničarsko zaroto!"

A po drugi strani, to bi lahko oznanila tudi Spitzerjeva žena: hej, Amerika je sredi predvolilne kampanje! In ko je Amerika sredi predvolilne kampanje, je mogoče vse. Lahko, da gre za zaroto. Lahko, da so lovili Spitzerja. Vsaj Hillary bi lahko povsem upravičeno pomislila, da gre za zaroto - za zaroto proti njej! Potemtakem za zaroto, v kateri je demokratski guverner le njen surogat. Ni izključeno, da je Hillary svojemu predvolilnemu štabu dahnila: Prek njega skušajo dobiti mene! Res, ni izključeno, kajti asociacije, ki jih sproža "afera Spitzer", vodijo k njej. In te asociacije so voda na republikanski mlin. Republikanci bodo zdaj lahko rekli: če igraš samostojno, neodvisno, samozavestno, pokončno, močno žensko, ki je sposobna voditi vojno proti terorju in dobiti vojno v Iraku, kako to, da si potem leta 1998 igrala le privesek svojega moža? Kako bo ženska, ki jo je mož pred njenimi očmi serijsko varal, vodila "vojno proti terorju"? Kako bo dobila vojno v Iraku? Kako bo že prvi dan po izvolitvi, kot pravi, "ready"? In tako dalje. Po njej bodo lahko žgali, kolikor bodo hoteli. Jasno, pred "afero Spitzer" republikanci tega niso mogli početi: ker bi to preveč dišalo po "umazani" kampanji, ker bi bilo to preveč politično nekorektno in ker niso imeli pravega konteksta - "afera Spitzer" pa jim je dala kontekst. Še več, "afera Spitzer" jim je dala tako dober kontekst, da jim sploh ne bo treba nič reči. Ameriko bodo lahko prepustili le igri asociacij. Glede na orgazmiranje ob "aferi Spitzer" bi lahko rekli, da so republikanci komaj - in že kar nestrpno - čakali na prebuditev "afere Lewinsky". Že povsem nedolžno in skoraj samoumevno vprašanje, hej, gospa Clinton, kaj menite o guvernerjevem seksualnem škandalu, bo skrajno zoprno. Predstavljajte si Ameriko, ki bo zdaj planila v neskončne in pikantne - vizualno dobro podkrepljene - debate o seksualnih škandalih ameriških predsednikov... predstavljajte si Hillary, ki ji ni do tega, da bi svoje impresije o tem delila z Ameriko... in predstavljajte si medije, ki bodo začeli zdaj nanjo in na demokrate gledati skozi republikanske oči - oh, in skozi oči Monice Lewinsky.

5 scenarijev za avtodestrukcijo demokratske stranke

Toda problem ni le v tem, da je guverner Spitzer demokrat, da je - tako kot Hillary - iz New Yorka in da bo SpitzerGate neizogibno prebudil LewinskyGate, ampak v tem, da je tudi superdelegat. Razumete: superdelegat! Superdelegat demokratske stranke. Ker je guverner, ima avtomatično superdelegatski status. In spet: ni problem le v tem, da je Spitzer superdelegat, ampak v tem, da je že opredeljen superdelegat. Podprl je Hillary. Pomeni, da je njen superdelegat. In da bi torej na predvolilni konvenciji demokratske stranke svoj superdelegatski glas oddal Hillary. Še več, Spitzer bi, če se ne bi zgodilo to, kar se je zgodilo, na predvolilni konvenciji vodil delegacijo New Yorka. Z eno besedo: "afera Spitzer" je zelo slab PR za demokratske superdelegate. Še toliko bolj, ker je afera kompromitirala in diskreditirala prav najbolj slavnega in "najtežjega" Hillaryjinega superdelegata. In "afera Spitzer" prihaja ravno v pravem času - v času, ko kaže, da demokratskega predsedniškega kandidata ne bo izvolilo ljudstvo, ampak ga bodo na koncu, na predvolilni konvenciji, izbrali superdelegati.

Aja, taki so superdelegati, ki bodo odločali namesto nas, so si rekli Američani, ko so jim pokazali guvernerja Spitzerja. Problem je kakopak v tem, da so superdelegati res na tem, da odločijo, kdo bo demokratski kandidat za predsednika. Pazite: Obama je na dosedanjih primarnih volitvah osvojil 1.395 delegatov, Hillary pa 1.237. Pomeni, da ima Obama trenutno 158 delegatov več kot Hillary. Toda ta seštevek je neuraden, ker Nacionalni komite demokratske stranke ne vodi kake javne, uradne evidence, tako da nihče ne ve, kakšen je dejanski trenutni rezultat. Okej, v ta seštevek lahko vštejete tudi superdelegate - tiste guvernerje, senatorje, kongresnike in partijske funkcionarje, ki so se že opredelili, ki so torej že podprli enega ali drugega, Obamo ali Hillary. Podporo Obami je do sedaj izrazilo 211 superdelegatov, Hillary pa 247. Ergo: Hillary, ki ima manj delegatov in manjše število osvojenih ljudskih volilnih glasov, ima trenutno več superdelegatov. Če vse to seštejete, dobite: 1.606 vs. 1.484. Pomeni, da ima Obama v totalu 122 delegatov več kot Hillary. Toda tudi ta seštevek delegatov je varljiv. Iz preprostega razloga: vsak superdelegat si lahko premisli. Kadarkoli. V vsakem trenutku. Tudi v zadnjem - na predvolilni konvenciji. Pomeni: superdelegat, ki trenutno podpira Obamo, lahko na predvolilni konvenciji svoj glas odda Hillary. In obratno. Magični trik je v tem: kandidat mora za predsedniško nominacijo v totalu zbrati 2.015 delegatov, ker pa je do konca primarnih volitev na sporedu le še 8 držav (plus Guam in Portoriko), ki skupaj premorejo manj kot 600 delegatov, pomeni, da zaradi proporcialne delitve delegatov niti Obama niti Hillary ne more zbrati zmagovitega števila delegatov. Pomeni: kdo bo predsedniški kandidat demokratske stranke bodo na predvolilni konvenciji odločili superdelegati, ki jih je skupno 796. Pa še to število ni fiksno. In "afera Spitzer" bo to nefiksnost, to meglenost, to antidemokratičnost in to koruptivnost superdelegatskega sistema demokratske stranke le še zakomplicirala.

V principu so možni štirje scenariji. Prvič, superdelegatom lahko na koncu rečejo, da naj se odločijo po svoji vesti. Drugič, superdelegati se lahko na koncu odločijo, da bodo svoje glasove dali tistemu kandidatu, ki bo na primarnih volitvah osvojil več delegatov. Tretjič, superdelegati se lahko na koncu po direktivi Nacionalnega komiteja demokratske stranke, ki ga kontrolirata zakonca Billary, "odločijo", da bodo svoje glasove dali Hillary, pa četudi bi osvojila manj delegatov kot Obama. In četrtič, eden izmed kandidatov, bodisi Obama ali Hillary, od kandidature na lepem odstopi. Okej, preigrajmo te scenarije. Prvi scenarij je malo verjeten, tako rekoč neverjeten. Če bi namreč superdelegatom rekli, da naj glasujejo po svoji vesti, bi verjetno glasovali tako, kot bi glasovali, če ne bi glasovali po svoji vesti. Vse bi bilo odvisno le od tega, komu - Obami ali Hillary - je uspelo "kupiti" več superdelegatov in kdo je bolj dovzeten za sugestije ali pa direktive Nacionalnega komiteja demokratske stranke. Po vesti ali pa ne po vesti - ista reč.

Drugi scenarij je možen, ni pa verjeten. Superdelegatom lahko sicer rečejo, da naj svoje glasove dajo tistemu kandidatu, ki je osvojil več delegatov, kar pa ne pomeni, da bosta Hillary in Nacionalni komite na to pristala, če bo Hillary osvojila manj delegatov kot Obama. Hillary - pa tudi Nacionalni komite - bo namreč začela le stopnjevati vižo, ki jo goni že zdaj: Obama je resda zmagal v več državah kot jaz, toda zmagal je le v manjših, strateško manj pomembnih državah, jaz pa sem zmagala v velikih državah, kot so Kalifornija, Teksas, New York, New Jersey in Ohio! Kandidat, ki ne more zmagati v Kaliforniji, Teksasu, New Yorku in Ohiu, na predsedniških volitvah nima nobenih šans! Jaz pa sem tam zmagala! Nič, Hillary bo skušala dokazati, da je bolj izvoljiva od Obame. Ergo: Obama je osvojil več delegatov, ni pa izvoljiv. In zelo verjetno je, da se bo tej viži pridružil tudi Nacionalni komite. Zakaj? Da bi zaščitil interese demokratske stranke. In kakšen je interes demokratske stranke? Da v bitko za Belo hišo pošlje kandidata, ki je izvoljiv in ki lahko premaga republikanskega kandidata Johna McCaina, ne pa kandidata, ki je osvojil več delegatov. To, da ima Hillary občutek, da superdelegati pripadajo njej, ne pa Obami, vemo. Nedavno je celo rekla, da se lahko tudi zapriseženi delegati - potemtakem člani državnih delegacij, ki bodo prišli na predvolilno konvencijo - na koncu sami odločijo, komu bodo dali svoj glas. Reči je hotela: zapriseženi delegati, ki bi morali na predvolilni konvenciji svoj glas dati Obami, si lahko premislijo in svoj glas - "po vesti" - dajo njej. Saj veste, ker se jim zdi bolj izvoljiva.

Razlog več, da tretji scenarij ni le možen, ampak tudi verjeten. In zdaj pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi Nacionalni komite sklenil, da zaščiti interese demokratske stranke - če bi se torej superdelegati po direktivi Nacionalnega komiteja "odločili", da svoje glasove oddajo Hillary, pa četudi bi osvojila manj delegatov kot Obama, "The Chosen One"? Prvič, vsi bi vpili - prevara! Vsi bi kričali: demokratska stranka nas je nategnila! Demokratska stranka ne spoštuje volje ljudstva in demokracije! Demokratska stranka vara in ponižuje svojo lastno volilno bazo! Rodil bi se škandal, hujši od najhujšega predsedniškega seksualnega škandala. In drugič, demokratska stranka bi si odtujila tako črnske kot mlade volilce, ki jih je Obama najbolj naelektril. Pomeni: predsedniške volitve bi besno bojkotirali - če bi pa se jih udeležili, bi protestno glasovali za McCaina, ne pa za Hillary. Rezultat: volitve bi izgubili. Belo hišo bi obdržali republikanci. Novi ameriški predsednik bi postal John McCain. Še več: demokratska stranka bi se verjetno razsula. Pobrala bi se šele čez 10, 20 let. Morda bi dobili celo ameriški ZARES. Navsezadnje, Obama bo skoraj zagotovo zbral več delegatov kot Hillary. Specifično: Hillary ga v številu delegatov ne more prehiteti, pa četudi bi z občutno prednostjo zmagala na vseh preostalih desetih primarnih volitvah, tudi v "supertežki" Pensilvaniji (ki jo po sondažah dobiva) in "težki" Severni Karolini (ki jo po sondažah dobiva Obama). Je pa res nekaj drugega: teoretično ga lahko prehiti v številu ljudskih glasov, kar bi predvolilno konvencijo demokratske stranke prelevilo v Florido: Obama bi osvojil več elektorjev, Hillary pa več ljudskih glasov. Obama bi bil Bush, Hillary pa Al Gore.

Demokrati lahko tako v obeh primerih izgubijo - pa naj si v bitko za Belo hišo pošljejo Obamo, ki naj bi bil "neizvoljiv", ali pa Hillary, ki naj bi bila "izvoljiva". Obami in Hillary se lahko zgodi to, čemur so v času hladne vojne rekli MAD: mutual assured destruction. Če bi SZ nad Ameriko poslala atomske rakete, bi jih nad SZ avtomatično poslala tudi Amerika - obe državi bi čakalo vzajemno izničenje. V tem smislu se lahko vzajemno izničita tudi Obama in Hillary, le da bi v tem primeru padli trije - z njima bi namreč padla tudi demokratska stranka. Predvolilna konvencija demokratske stranke bi se končala kot Tarantinovi Stekli psi: z "mehiškim obračunom". Trije bi s pištolo merili drug v drugega - in potem hkrati sprožili. Pomeni, da bi bil za demokrate najboljši četrti scenarij: da eden izmed obeh kandidatov, Obama ali Hillary, od kandidature odstopi. Kar pa je najmanj verjetno. Iz dveh razlogov. Prvič, rezultat je preprosto preveč tesen, da bi kdo odstopil. In drugič, Obama ima več delegatov, Hillary pa velja za "izvoljivo". Zato ne čudi, da Clintona že nekaj tednov "ponujata" peti scenarij, ki naj bi rešil vse probleme in zmago zanesljivo prinesel demokratom - skupno kandidaturo Hillary in Obame. Jasno, s predpostavko, da bo podpredsedniški kandidat Obama, ki pa je odvrnil, da ni še nikoli slišal, da bi ta, ki je na drugem mestu, podpredsedniško funkcijo ponujal onemu, ki je na prvem mestu.

Ja, Hillary skuša Obamovo kandidaturo trivializirati. In ja, njegovim volilcem hoče reči - ne skrbite za Obamo, ker ga bom itak vzela s sabo! Problem je le v tem, da "Dream Team" ne pride v poštev. Če bi Hillary za predsedniško kandidatko demokratske stranke izbrali superdelegati, Obama ne bi bil njen podpredsednik - če bi bil, bi spet vsi vpili, da gre za prevaro. Če bi predsedniški kandidat demokratske stranke postal Obama, pa bi bilo noro, če bi za svojo podpredsednico postavil Hillary, kajti potem, v primeru izvolitve, bi imela Amerika tri predsednike: Obamo, Hillary in Billa. Hja, Amerika bi imela predsedstvo, ne pa predsednika - tako kot nekoč Jugoslavija. Če seveda verjamete, da bi Amerika tako kombinacijo - tako predsedstvo - sploh izvolila. Prej bi na kombinacijo verjetno pogledala skozi republikanske oči, ki bi histerično vreščale: hej, Ameriko skušajo spremeniti v Jugoslavijo?