Bradleyjev efekt

Tom Bradley, temnopolti župan Los Angelesa, sicer demokrat, je leta 1982 kandidiral za guvernerja Kalifornije. Njegov republikanski protikandidat, George Deukmejian, je bil sicer belec, toda Bradleyju je kazalo bolje. V resnici mu je kazalo zelo dobro. Deukmejian je bil izgubljen. Sondaže so dajale prednost Bradleyju. Tudi sondaže, opravljene dan pred volitvami, so mu dajale prednost. In seveda, rezultati vzporednih volitev so to le potrdili: Tom Bradley bo novi guverner Kalifornije! Problem je v tem, da se to ni zgodilo. Tom Bradley ni postal guverner Kalifornije. Ne, ni bil izvoljen. Volilni rezultati so pokazali drugače. Ergo: sondaže in vzporedne volitve so udarile mimo. Eksperti in analitiki so šli potem vase in tuhtali, kaj se je zgodilo, ali bolje rečeno - zakaj je Bradley volitve izgubil, pa četudi so ga favorizirale tako sondaže kot vzporedne volitve? Njihova špekulacija je šla takole: nekateri belci so v sondažah in na vzporednih volitvah rekli, da bodo volili za Bradleyja, to pa zato, ker so hoteli dajati vtis rasno nevtralnega belca, belca brez rasnih predsodkov, rasno občutljivega belca, politično korektnega belca, toda ko so oddali svoj volilni glas, so ga oddali belcu. Ko so na volitvah obkrožili svojega kandidata, ni pač nihče vedel, koga so obkrožili - to so storili v tajnosti. Nihče jim ni gledal pod prste. Nihče jim ni mogel ničesar očitati. Z eno besedo: javno so bili za črnca - skrivaj, intimno, "zasebno" so bili za belca. V Ameriki noče nihče veljati za rasno neobčutljivega. Zato so se javno pretvarjali, da je v Ameriki vse v redu, da rasnega problema ni več in da belci na črnce ne gledajo več skozi oči belca, ko pa so bili sami s sabo, na volišču, v volilni kabini, so volili za "svojega". Eksperti so ta fenomen krstili za "Bradleyjev efekt".

To se v Ameriki ni zgodilo ne prvič ne zadnjič. V mnogih primerih "Bradleyjev efekt" ni bil usoden - temnopolti kandidat, ki so ga sondaže favorizirale, je sicer zmagal, toda dobil je bistveno manj glasov, kot so kazale sondaže. Recimo: temnopolti demokrat L. Douglas Wilder je leta 1989 v bitki za guvernerja Virginie zmagal le za pol odstotka, pa četudi so mu sondaže dajale skoraj 10-odstotno prednost. Istega leta sta se v bitki za župana New Yorka udarila temnopolti demokrat David Dinkins in beli republikanec Rudy Giuliani - Dinkins je na koncu vendarle zmagal, toda le za dva odstotka, pa četudi so mu sondaže še tri dni pred volitvami dajale kar 14-odstotno prednost. Colin Powell naj bi leta 1995 nad presedniško kandidaturo obupal prav zaradi "Bradleyjevega efekta" - ko so testirali njegove ratinge, so ugotovili, da mu kaže bolje kot Clintonu, toda svetovalci so mu rekli, da to nič ne pomeni: "Ko bodo belci v volilni kabini, ne bodo volili zate!" In to je poanta "Bradleyjevega efekta": belcu, ki pravi, da bo volil za črnca, ne moreš zaupati. "Bradleyjev efekt" je način, kako skušajo Američani sami sebi pojasniti, kaj se dogaja tedaj, ko so beli Američani sami s sabo in ko jih nihče ne gleda ali pa nadzoruje, kaj se torej z njimi dogaja v trenutku odločitve, v trenutku, ko odločajo, v kakšni Ameriki hočejo živeti, v ultimativnem trenutku demokracije - v volilni kabini. Točno, "Bradleyjev efekt" je slaba vest Amerike.

Ne brez razloga. "Bradleyjev efekt" pomeni: ko so beli Američani sami s sabo in ko se odločajo, v kakšni Ameriki hočejo živeti, se odločijo, da hočejo živeti v rasno segregirani Ameriki. Če rečeš, da je kake volitve odločil "Bradleyjev efekt", je tako, kot da bi rekel, da je Amerika še vedno rasistična. "Bradleyjev efekt" je priznanje, da v Ameriki še vedno obstaja rasizem - da belci na črnce še vedno gledajo skozi rasno optiko. Razlog več, da Američani "Bradleyjev efekt" slabo sprejemajo. Ali natančneje: razglašajo ga za mit. Češ: v resnici sploh ne obstaja! To je le špekulacija! "Bradleyjev efekt" je le kolekcija različnih elementov predvolilne dinamike, ki nimajo nobene zveze z "Bradleyjevim efektom"! V osemdesetih so nekateri celo rekli: okej, "Bradleyjev efekt" morda res obstaja, toda z leti bo izginil! Do tega zanikanja "Bradleyjevega efekta" je prišlo tudi v letošnji predsedniški predvolilni kampanji. Baracku Obami so sondaže po uvodni zmagi v Iowi napovedovale zanesljivo, gladko, prepričljivo zmago tudi na primarnih volitvah v New Hampshireu, še več - zmago so mu napovedovali tudi rezultati vzporednih volitev. Ko so volišča zaprli, so mediji zmago pripisali Obami. Toda potem se je "nepričakovano" izkazalo, da je zmagala Hillary Clinton. Ko so nekateri namignili, da je prišlo do "Bradleyjevega efekta", so drugi hitro oznanili, da je to le mit, obenem pa so ponudili "uradne" razlage za nepričakovani obrat v New Hampshireu (lepo vreme, visoka volilna udeležba, večja volilna udeležba žensk, solze Hillary Clinton ipd.). "Bradleyjev efekt" so skušali umakniti s predvolilne "color-blind" mize, ali bolje rečeno, vreči so ga hoteli na smetišče zgodovine - tja, kjer naj bi ležal tudi rasizem. Češ: Amerika ga je presegla. Kar je bilo v popolni rimi s pretvarjanjem, da problem rase v tej kampanji ne igra nobene vloge.

"Bradleyjev efekt" je očitno preslaba vest Amerike. In ironično, da je to res, se je pokazalo že leta 1982, ko je George Deukmejian premagal Toma Bradleyja. Mesec pred volitvami je namreč Bill Roberts, eden izmed šefov Deukmejianove predvolilne kampanje, izjavil, da bo Deukmejian na koncu vendarle premagal Bradleyja, ker bo del belcev, ki zdaj v imenu politične korektnosti - da ne bi izpadli rasno neobčutljivi, rasno pristranski, rasistični ipd. - javnomnenjskim anketarjem pravijo, da bodo volili za črnca, na volitvah volil za belca. Reakcija je bila predvidljiva: prvič, Robertsa so obtožili rasne neobčutljivosti, češ da igra na "rasno karto", drugič, George Deukmejian se je od njegove izjave distanciral, in tretjič, Roberts je odstopil. Toda Roberts je bil resnica "Bradleyjevega efekta": javno je povedal to, kar so si belci govorili, ko so bili sami - za zaprtimi vrati. Ko je bil Deukmejianov predvolilni štab za zaprtimi vrati, so si fantje verjetno govorili: Bradleyju ima tako visoko podporo le zato, ker je črnec - belci mislijo, da morajo zanj voliti, ker je črnec! Roberts je bil le Deukmejianov surogat: rekel je to, kar bi rekel Deukmejian, pa si ni upal, ker lahko zaradi tako neobčutljivih, politično nekorektnih, rasno nabitih izjav izgubiš volitve. Toda nekdo je moral belcem reči, da jim ni treba voliti za črnca le zato, ker je črnec. Deukmejian je to vlogo prepustil Robertsu. Tako kot je Hillary Clinton nedavno to vlogo prepustila Geraldine Ferraro, članici svojega predvolilnega štaba, ki je izjavila: "Če bi bil Obama belec, ne bi bil na tej poziciji. In če bi bil ženska katerekoli barve, prav tako ne bi bil na tej poziciji. Lahko je srečen, da je to, kar je. In Amerika je ujetnica tega koncepta." Kaj je rekla Geraldine Ferraro, je na dlani: Obama je tam, kjer je, le zato, ker je črnec! Ali bolje rečeno: belci mislijo, da ga morajo voliti zato, ker je črnec!

Pastor manjšega Boga

Geraldine Ferraro je torej le javno izrekla tisto, kar si je predvolilni štab Hillary Clinton govoril, ko je bil sam s sabo - za zaprtimi vrati: nekdo je moral belcem javno reči, da jim ni treba voliti za Obamo le zato, ker je črnec. Geraldine Ferraro je nastopila kot surogat Hillary Clinton. In tako kot je bilo predvidljivo, da bo kdo iz predvolilnega štaba Hillary Clinton rekel nekaj takega, je bila predvidljiva tudi reakcija: prvič, Geraldine Ferraro so obtožili rasne neobčutljivosti, češ da igra na "rasno karto", drugič, Hillary Clinton se je od njegove izjave distancirala, in tretjič, Geraldine Ferraro je odstopila. Da je predvolilni štab Hillary Clinton na Obamo pogledal skozi oči "Bradleyjevega efekta", ne preseneča: predvolilna bitka prihaja v kritično fazo in Hillary gori pod nogami. In ker gre za "biti ali ne biti", je bil čas, da njen štab uporabi še zadnje orožje - "rasno karto". Čas je bil torej, da se nekdo iz njenega štaba taktično samožrtvuje. Trik je preprost, naravnost šolski: od "rasne karte", ki jo položi na mizo tvoj surogat, se sicer distanciraš, toda s tem, ko "rasno karto" položi na mizo, jo avtomatično legitimira. Ali bolje rečeno: "rasni karti" - oziroma vprašanju "zakaj-bi-morali-voliti-Obamo-le-zato-ker-je-črnec" - da s tem težo.

Kar ni brez efekta... ee, brez "Bradleyjevega efekta". Ni vseeno, kdo je tvoj surogat - imeti mora težo. In Geraldine Ferraro jo ima. Hillary Clinton je skozi Geraldine Ferraro izrekla to, česar si med predvolilno kampanjo ni upala izreči. Je pa res, da je to skušala izreči in da je okrog tega stalno poplesavala, recimo tedaj, ko je po Obamovi zmagi v pretežno črnski Južni Karolini rekla, da ni to nič presenetljivega in da je tam pred leti itak zmagal tudi Jesse Jackson. Jesse Jackson je kakopak temnopolt. Reči je hotela: vidite, črnci volijo Obamo le zato, ker je črnec! Ne-črncem je skušala namigniti, da naj na Obamo pogledajo skozi oči "Bradleyjevega efekta". In tudi ko Hillary pravi, da bi morala dobiti demokratsko predsedniško nominacijo zato, ker je zmagala v največjih državah, skuša tradicionalnim volilcem demokratske stranke vsiliti optiko "Bradleyjevega efekta": s tem hoče namreč reči, da črnec v največjih državah ne more zmagati. In ko reče "največje države", misli predvsem na Teksas, v katerem je del demokratske volilne baze rasno "pristranski", tako da od demokratske stranke pričakuje, da mu bo ponudila sprejemljivega kandidata - jasno, predvsem rasno sprejemljivega kandidata. Nacionalni komite demokratske stranke se boji, da bo demokratska volilna baza - vključno s hispanskimi volilci - prebegnila na republikansko stran. Ne bi bilo prvič. Razlog več, da Nacionalni komite demokratske stranke, čigar poster girl je Hillary Clinton in čigar poster boys so superdelegati, na Obamo gleda skozi oči "Bradleyjevega efekta".

Toda ko je postalo jasno, da bo predsedniški kandidat republikanske stranke John McCain, in ko so sondaže pokazale, da bi imel McCain več možnosti proti Hillary Clinton kot pa proti Baracku Obami, so začeli tudi republikanci in njihova trobila na Obamo gledati skozi oči "Bradleyjevega efekta". Fox News, konzervativna, prorepublikanska TV mreža, je začela vrteti posnetke pridig dr. Jeremiaha A. Wrighta, Obamovega pastorja - človeka, ki je Obamo zbližal z Jezusom Kristusom. In te posnetke so potem nažigali non-stop. Iz ure v uro. Iz dneva v dan. In jih še vedno nažigajo. Razlika je le v tem, da jih ne nažiga le Fox News, ampak da to počnejo vse TV mreže - in da z Wrightom težijo tudi vsi ostali mediji. Non-stop. Zgodba o Obamovem pastorju je že tedne zgodba št. 1. In kaj v teh pridigah pravi pastor Wright? Tole: da je Amerika rasistična, supremacistična in arogantna, da naj bo prekleta, ne pa blagoslovljena, da do črncev ne kaže nobenega rešpekta in da jih nima za ljudi, da ne ve, kako se počutijo črnci, da je podpirala južnoafriški apartheid, da je samo v Hirošimi in Nagasakiju pobila več ljudi, kot jih je umrlo 11. septembra v New Yorku, da stalno pobija nedolžne, da se je to, kar počne drugim, zgodilo njej, da počne to, kar počne al-Kajda, le da pod drugo zastavo in v imenu drugega Boga, da 11. september ni bil prvi teroristični napad na ameriških tleh in da se črncem v Ameriki 11. september dogaja že stoletja. "Ja, zgodil se nam je 11. september - in ja, zgodilo se nam je suženjstvo!"

Ker Amerika očitno ne šteka hip-hopa, jo je Pastorjeva "geneza" Amerike šokirala. Ali bolje rečeno: beli Američani so bili šokirani in obenem užaljeni, ko so ugotovili, da jih ima pastor še vedno za rasiste. Jeremiah A. Wright ni edini temnopolti pastor, ki trdi, da Amerika še vedno ni presegla rasizma, toda za razliko od drugih je linked to Obama. TV mreže, ki so v pogostnosti in bombastičnosti svojega predvajanja posnetkov Wrightovih pridig zasenčile pogostnost in bombastičnost svojega predvajanja posnetkov terorističnega napada na Svetovni trgovinski center, so Obamo oblegale in oblegale in oblegale, tako da so mu začeli ratingi padati. Ni mu preostalo drugega, kot da se je v govoru od Wrightovih izjav distanciral. Njegov govor je bil še ena retorična mojstrovina, še en event, toda republikanci in njihova trobila so rekli: ne, to ni dovolj! Le kako bi bilo lahko to dovolj? Po eni strani so mediji tako nažigali posnetke Wrightovih pridig, kot da za ameriškega predsednika kandidira on, ne pa Obama, po drugi strani pa je bilo jasno, da bi bilo "dovolj" le, če bi Obama slekel kožo in rekel: glejte, v resnici sem bel! Ali pa: odstopam od kandidature! Wrightove pridige, vključno z metaforo o črncih, ki se vsak dan prebudijo v 11. september, so se prelevile v "rasno karto", ki paše tako republikancem kot Hillary Clinton in ki predstavlja stopnjevanje "Bradleyjevega efekta". Sporočilo je bilo jasno: prvič, Obama je povezan z Wrightom, drugič, Wright ima belce za rasiste, in tretjič, črnci, ki volijo črnce le zato, ker so črnci, imajo belce za rasiste, kar pomeni, da so sovražniki belcev. Ergo: Obame nikar ne volite le zato, ker je črnec.

Pastorji večjega Boga

Je pastor Wright tako ekstremen in lunatičen, da bi moral Obama zbežati? Ne, prej narobe, če pomislim, kaj vse je v zadnjih letih rekel in naredil Bush, je to, kar je rekel Wright, le hrana za ptiče. In zakaj je Ameriko tako šokiral? Ker ji je povedal to, kar bi ji moral po 11. septembru povedati Bush: To, kar mi počnemo drugim, se je zdaj zgodilo nam! Mi počnemo to, kar počne al-Kajda, le da pod drugo zastavo in v imenu drugega Boga! Zato je še toliko bolj hecno in že kar groteskno, ko gledamo, kako besno zdaj ameriška desnica Obami očita pastorja Wrighta - Wright je namreč v primerjavi s fundamentalističnimi pastorji, ki podpirajo republikance, le ptičja hrana. Vzemite le pastorja Pata Robertsona, razvpitega krščanskega fundamentalista, ustanovitelja Krščanske koalicije, sicer velikega Bushevega prijatelja, zaveznika, guruja in donatorja, ki je pred nekaj leti oznanil, da bi bilo treba venezuelskega predsednika Huga Chaveza likvidirati. A to ni še nič. Oznanil je tudi, da so hurikani le način, kako Bog kaznuje nemoralno Ameriko, da so Ameriko sposobni voditi le kristjani in Judje, da lahko ameriško ustavo dojamejo le kristjani, da v ustavi ne obstaja ločitev cerkve od države, da se mora ženska sprijazniti s tem, da je le služabnica svojega moža, da so homoseksualci satanisti in da so bili za sužnjelastništvo, ki se je razmahnilo v Ameriki, krivi muslimani, ker so po Afriki lovili črnce in jih prodajali Američanom. In seveda, dva dni po terorističnem napadu na Ameriko je oznanil, da se je to zgodilo zato, ker so ameriški geji in lezbijke užalili Boga.

Ironično, pastor Robertson je leta 2000 - v času predsedniške kampanje - v boju za republikansko nominacijo podprl Busha, ne pa Johna McCaina, ki je potem poudaril, da je Bush "republikanec v slogu Pata Robertsona". Vau! Še bolj ironično, Bush je letos podprl McCaina, ki pa ga je podprl tudi razvpiti pastor Rod Parsley, sicer belec, znan po tem, da je Ameriko pozval k uničenju islama. Znan pa je še po nečem: ameriško vlado obtožuje genocida nad črnci. Njegova logika gre takole: prvič, ameriška vlada tolerira abortus in obenem finansira organizacije, ki promovirajo in omogočajo abortus, in drugič, tarča teh organizacij so Afroameričanke. "Ku kluks klan je verjetno največji fan teh organizacij." Nič, dušni pastir Baracka Obame dušnemu pastirju Johna McCaina v lunatičnosti ne seže niti do pasu, sploh pa do pasu ne seže razvpitemu pastorju Johnu Hageeju, ki je prav tako podprl McCaina. Hagee je v svojih pridigah in svojih knjigah rekel marsikaj. Recimo: katoliška cerkev je Antikrist, antisemit in "lažna sekta". Dalje: Bog je s hurikanom Katrina kaznoval New Orleans, to pa zato, ker je priredil gejevsko Parado ponosa. Dalje: za nacistični Holokavst so krivi sami Judje, to pa zato, ker niso ubogali Boga. Dalje: Hitler in Holokavst sta bila Božji dar, to pa zato, ker sta Judom omogočila, da so v Palestini ustanovili svojo državo. Dalje: vnebovzetja bodo deležni le tisti Judje, ki se bodo spreobrnili v krščanstvo. Dalje: Amerika mora napasti Iran, to pa zato, ker bo s tem izpolnila Božji načrt. "Zmagovalec (vojne za dušo Amerike) dobi naše otroke in vnuke. S sovražnikom ni kompromisa. V tej vojni ni nevtralnosti." In tako dalje. Toda McCainu nihče ne očita niti Hageeja niti Parsleyja.

In seveda, Hillary Clinton nihče ne očita "Bratovščine"... ee, "Družine". Kot sta namreč lani septembra v reviji Mother Jones razkrila Kathryn Joyce in Jeff Sharlet, je Hillary že 15 let aktivna članica zelo skrivnostne verske organizacije, ali bolje rečeno, konzervativne, spolno segregirane biblične študijske skupine, kongresne krščanske "celice", imenovane "Bratovščina" oz. "Družina", v kateri molitve združujejo najbolj konzervativni prvaki Capitola, recimo senatorja Sam Brownback in Mark Pryor ter nekdanja senatorja Rick Santorum in George Allen, pa tudi raznorazni poslovni in vojaški liderji, predani "spiritualni vojni", ki da poteka v imenu Jezusa Kristusa. "Bratovščina verjame, da elita dobi moč po Božji volji in da jo Bog uporablja za svoje cilje. Misija Bratovščine je, da pomaga mogočnim razumeti njihovo vlogo v Božjem načrtu." "Bratovščina", ki se srečuje na razkošnem posestvu v Cedarsu, verjame, da elito izvoli - in potem tudi vodi - Bog, med "brate", ki jih je izvolil in vodil Bog, pa šteje tudi haitskega diktatorja Duvaliera, korejskega diktatorja Parka, indonezijskega diktatorja Suharta, hondurskega generala smrti Gustava Alvareza Martineza in somalskega diktatorja Siada Barreja. "Cilj Bratovščine ni, da liberalce spreobrača v konzervativce, ampak da politike prepričuje, da naj presežejo delitev na levo in desno, in to z ekumensko vero, ki je nad politiko. Le vera je vedno evangeličanska in politika se vedno obrne na desno."