Opustite vsakršno upanje, vi, ki vstopate!

Naj vas spomnim: leta 2004 je v Sloveniji zmagala desnica. Levica je izgubila. In zakaj je izgubila? Ker ni gledala resničnostnih šovov. Še več: resničnostni šovi levici vedno znova povedo, zakaj je izgubila. Čakajte, s čim je že levica najbolj obsedena? Točno: z varovanjem zasebnosti, z zagovarjanjem pravice do zasebnosti, z vztrajanjem, da mora biti javno ločeno od zasebnega, da tisto, kar je zasebno, ne sme biti javno, da je vdiranje v našo zasebnost nesprejemljivo in da je nadzorovanje naših življenj nezakonito. Predpostavka levice je, da ljudje najbolj hlepijo po pravici do zasebnosti, da je ne dajo za nič na svetu in da vdiranja v svojo zasebnost ali pa nepooblaščenega vmešavanja v svojo intimnost ne prenesejo. Resničnostni šovi, kakršni so Big Brother, Survivor, Temptation Island, Sanjska ženska, Sanjski moški, The Real World, Fear Factor, Kmetija, Home Edition, Akademija, Three Wishes, Popstars, Boot Camp in Bar, dokazujejo ravno obratno: da se ljudem jebe za zasebnost. Da se jim jebe za ločenost zasebnega od javnega. Da se jim jebe za kamere, ki jih nadzorujejo. Da v resnici komaj čakajo, da kamere in mikrofoni vdrejo v njihovo zasebnost. Da hočejo biti nadzorovani in videni. Da nimajo nič proti, če njihova intimnost postane javni spektakel ali pa če se njihova bivališča spremenijo v odre. Da ni za njih noben pogled dovolj nepooblaščen. Da je torej pravica do zasebnosti tista pravica, ki se ji zlahka in brez problema odrečejo. Ali kot pravi Igor Pribac: "Vtikanje v zasebnost, nočna mora klasičnega liberalca, ki ceni zasebnost, je postala televizijska uspešnica, še več - postala je ključna gonilna sila televizije v potelevizijski dobi." Klasičnega liberalca prepoznate po tem, da se začudeno sprašuje: če vsi gledajo resničnostne šove, kako to, da sam potem ne poznam nikogar, ki jih gleda?

Klasični liberalec si ob gledanju resničnostnega šova lahko reče le: šit, pravico do zasebnosti sem precenil! Definitivno. Le kaj drugega pa bi si lahko rekel, ko vidi vse tiste ljudi, ki nastopajo v resničnostnih šovih, vse tiste ljudi, ki hočejo nastopati v resničnostnih šovih in ki se na njih prijavljajo, vse tiste ljudi, ki resničnostne šove - redno, resno, tako rekoč ritualno - gledajo, vse tiste ljudi, ki o resničnostnih šovih vsak dan - spet redno, resno, tako rekoč ritualno - debatirajo, in vse tiste ljudi, ki potem glasujejo in izločajo "tekmovalce". Ljudje so bili pred nekaj leti zelo razburjeni, ko se je izkazalo, da so jih v nekaterih kabinah za pomerjanje oblačil snemale kamere: "Toda prav ti ljudje gredo zvečer domov in v večini gledajo TV-program, ki jim skoraj 'v živo' prikazuje posnetke ljudi, ki 24 ur na dan živijo pred kamerami, ki jih snemajo, kako spijo, kako se preoblačijo in tuširajo," pravi Kaja Jakopič, avtorica TV voajerjev (2006), prve slovenske knjige o resničnostnih šovih. In vse to počnejo prostovoljno. Brez prisile. Brez represije. Ljudje se "Velikemu bratu" sami javljajo. Javno? Zasebno? Jebe se jim! Bolj ko je to ena in ista stvar, bolj jih rajca. Ko levičar gleda tisto hišo v Big Brotherju, prestreljeno s trumo skritih, fiksnih, infrardečih, računalniško vodenih kamer in trumo mikrofonov, ki se jim ni mogoče skriti, gleda ljudi, ki se jim zdi, da so upravičeni do vdiranja v svojo zasebnost, ne pa do pravice do zasebnosti. Še več, klasičnemu liberalcu, ki ima vdiranje v zasebnost za zločin, resničnostni šovi odgovarjajo: ne, vdiranje v zasebnost se izplača! Resničnostni šovi prinašajo nagrade, in to vseh sort. "Zakaj torej posameznik svoje zasebnosti ne bi še iztržil, če se nadzoru ni več mogoče izogniti," pravi Kaja Jakopič. In tu je paradoks: tisti, ki nastopajo v resničnostnih šovih, svojo zasebnost cenijo na način, kot jo cenijo klasični liberalci, razlika je le v tem, da je klasični liberalci ne tržijo. Ali bolje rečeno: tisti, ki nastopajo v resničnostnih šovih, svojo zasebnost tako cenijo, da jo tržijo. Ker jo cenijo, jo tržijo. Še huje: ne preostane jim drugega, kot da jo tržijo - kot da jo torej spravijo na trg. Hja, tu je paradoks - in ključ do resničnostnih šovov.

Resničnostnim šovom, ki so v povprečju videti kot remiksi zapora, interaktivne igre, laboratorija, behaviorističnega eksperimenta, teatra, dresure, simulirane svobode, situacijske komedije, parodije resničnosti, karikature diverzifikacije, pedagoškega priročnika, torture, socialnega programa, kataloške filantropije, karitativne dejavnosti z ratingi, populistične terapije, motivacijske svetovalnice, talilnega lonca identitetne politike in tematskega parka samoupravljanja, očitajo, da globalizirajo slab okus, da posameznikom jemljejo dostojanstvo, da legitimirajo policijsko državo, da so le dolgočasni, vulgarni, nekoristni, ekshibicionistično-voajerski spektakli, da ničemur ne služijo in da uprizarjajo le hrupni nič bledega vsakdanjika in nepomembnih življenj. Kar je seveda prekratko. Ne pozabite: resničnostni šovi nam, podobno kot politiki, ponujajo realnost - resničnost, takšno, kot je, v pristni, nepotvorjeni obliki. Vsak tako pravijo. No script! Toda vsi vemo, da tekmovalce, vse te "resnične", avtentične, pristne, spontane, neprisiljene, iskrene ljudi spreminjajo v spektakel. Pomeni: da jih silijo, da igrajo sami sebe. V Big Brotherju morajo sami sebe igrati 24 ur. Bolj ko igrajo, bolj pritegujejo pozornost. Bolj ko pritegujejo pozornost, bolj so telegenični. Bolj ko so telegenični, bolj so "resnični". In bolj ko so "resnični", bolj so spektakularni.

Z eno besedo: bolj ko so nadzorovani, bolj so spektakularni - in bolj so obenem tudi "resnični". Če tekmovalec ni dovolj "resničen", ga publika izloči - "izseli". Kar je spet paradoks: publika ga dejansko "izseli" zato, ker je bil preveč "resničen", ker je bil preveč to, kar je, in obenem premalo to, kar bi publika želela, da bi bil, ker torej nase ni bil sposoben pogledati skozi oči gledalca. Kdor pozabi, da ga ves čas gledajo in nadzorujejo, odpade. Kdor se tudi tedaj, ko ve, da ni nadzorovan, ne obnaša tako, kot da je nadzorovan, kdor torej pozabi, da je njegov "jaz" le spektakel oz. da je njegov "jaz" povsem odvisen od spektakla (od kamer, od gledalčevega pogleda, od pritegovanja pozornosti, od uprizarjanja svojega "jaza", od zabavnosti svoje banalnosti, od osupljivosti svoje anonimnosti, od presenetljivosti svoje lažnosti, od udomačenosti svoje neodvisnosti, od zaigranosti svoje nepredvidljivosti, od razburljivosti svoje nepomembnosti, okej, od prižganega televizorja), je "izseljen". So resničnostni šovi dokaz, da imajo ljudje raje resničnost kot spektakel? Vsekakor, toda pod pogojem, da je resničnost spektakel - da jo posreduje TV. Resničnost je resnična šele, ko postane TV program. Ali kot je v Peklenski pomaranči rekel Alex de Large: "Hecno je, da se zdijo barve resničnega sveta res resnične šele, ko jih vidimo na platnu." Z resničnostjo je treba manipulirati, da bi izgledala resnično. Resničnost potrebuje zgodbo, naracijo: še ena lekcija za klasičnega liberalca, ki misli, da je pravica do zasebnosti - ali pa katerakoli druga pravica - že sama po sebi dovolj "resnična". Ni.

Bolj resnični od resničnosti

Resničnostni šovi so eksplodirali sredi devetdesetih, toda za prvi pravi resničnostni šov velja Ameriška družina, v kateri je leta 1973 pred TV kamerami - v dvanajstih enournih epizodah - razpadla tipična ameriška družina, specifično: dobro situirana sedemčlanska družina Loud iz Santa Barbare - ata Bill, mama Pat, sinovi Lance, Kevin in Grant ter hčerki Delilah in Michelle. Serijo, ki jo je vsak teden gledalo 11 milijonov ljudi, so snemali celo poletje 1971, da bi jo pa lahko čim bolj avtentično posneli, so hišo družine Loud prepredli s kamerami in mikrofoni, ki so jih spremljali non-stop, povsod in na vsakem koraku, tudi zunaj hiše, tako da ni ostalo nič skrito. Serija je razkrila nekaj “senzacionalnih” skrivnosti: Bill vara svojo ženo, Lance je gej, družina svoj ameriški sen pri življenju ohranja s kreditnimi karticami, Billu, ki nima več nobene avtoritete in kontrole nad svojimi otroci, biznis propade, Pat noče več hoditi v cerkev, Billa vrže iz hiše, družina se razprši.

Vprašanje št. 1 je bilo: kaj je razbilo Loudove, tipično ameriško družino? So jo razbile kamere ali šestdeseta (seksualna revolucija, feminizem, osamosvajanje in profesionalizacija žensk, gejevsko gibanje, generacijski prepad ipd.)? Kreatorji te “prelomne miniserije” so iskali družino, prijavilo pa se jih je 50 - tudi Loudovi. Kar pomeni, da so kamere sami povabili v svoj dom, s čimer so ratificirali vse tedanje trende: vse večji ekshibicionizem, levitev televizije v novo članico družine, potrebo po spovedniškem nastopanju in razkazovanju svoje intime, odrekanje zasebnosti, obsedenost s “pravim” življenjem, ki da ga posreduje kamera, prepričanje, da ljudje izgledajo bolj realno, če so na TV, in da zunaj “imidža” ni več realnosti, patološko hlepenje po medijski slavi, vse hujšo tiranijo slike in imidža ter vero, “da lahko postaneš slaven, če si preprosto to, kar si”, kot pravi Andreas Killen, avtor knjige 1973. Ameriška družina je anticipirala vse paradokse resničnostnih šovov, zato ne čudi, da Lance dahne: “TV je požrla mojo družino!” Vsekakor: oblast v družini je prevzela TV. Bill Loud, veliki patriarh, izgubi oblast nad družino, tako da na koncu ne izgleda kot “Kennedy zahodne obale”, ampak kot Nixon. Zato ni naključje, da TV ekipo obtoži, da je “liberalna, levičarska”. Nixon tega ne bi povedal bolje.

Olivier Razac v knjigi Ekran in živalski vrt, ki je - v prevodu Sonje Dular - izšla tudi pri nas, potegne paralelo med resničnostmi šovi in živalskimi vrtovi, v katerih so od konca 19. stoletja pa vse tja do tridesetih let 20. stoletja "etnografsko" razstavljali skupine eksotičnih ljudi, "divjakov". Vse skupaj je spočel neki Carl Hagenbeck, Nemec: "Leta 1874 je nastanil družino Laponcev in nekaj severnih jelenov na svojem vrtu in zaračunaval pravico do ogleda." Uspeh je bil tako velik, da je kmalu pripeljal še puščavske Nube. In tako se je začelo. V cirkusih, živalskih vrtovih in na sejmih je bilo mogoče videti Eskime, gavče iz Pamp, Fuegide, Galibe, Araukane, Singaleze, Ašante, Hotentote, Kozake, Somalijce, Dahomejce, Egipčane, Karibe, Igorote, Pai-Pi-Brije, Hindujce, Bušmane, Javance, Alžirce, Pigmejce, ameriške Indijance, jasno, "takšne, kot so", kasneje pa so jim - predvsem pod taktirko slovitega ameriškega showmana P.T. Barnuma - dodali še "frike", velikane, pritlikavce, sirene z otočja Fidži, 161-letno dojiljo in tako dalje. Razstave eksotičnih ljudi so bile zelo donosne, celo bolj donosne kot razstave eksotičnih živali - eksotične živali so predstavljale hud logistični problem, kar je seveda stalo, eksotični ljudje pa so bili poceni, ker so bili za razliko od živali tam prostovoljno. "Bolj ko so glavni igralci poceni in sodelujejo celo 'prostovoljno', večji dobiček prinašajo spektakli." Pigmejcem so za sodelovanje na nekem sejmu dali "ceneno robo v skupni vrednosti osmih dolarjev, sodček soli in devet ur." In vsi ti "primerki" so morali biti - podobno kot junaki resničnostnih šovov - ves čas dobro vidni in dobro osvetljeni, tako da se pogledu obiskovalca niso mogli skriti. Obiskovalci "etnografskih" razstav so bili kot gledalci resničnostnih šovov: hoteli so videti. Ne pozabite: v Big Brotherju so imeli najprej kamere tudi na stranišču, vedno pa jih imajo tam, kjer se fuka. Resničnostni šovi so produkti družbe spektakla oz. družbe nadzorovanja, v kateri ljudje zbolijo, če ni kaj videti ali pa če niso videni.

Eksotični "divjaki" so bili resničnost, s katero so zabavali radovedno, razsvetljeno, civilizirano publiko, pri čemer so "divjake" silili, da so bili resničnejši od resnice, bolj resničnostni od realnosti - v svojem eksotičnem obnašanju in življenjskem slogu so morali pretiravati. Recimo: Kanake so prikazovali kot kanibale. Kanake sicer niso bili kanibali, toda kanibale so morali igrati. In če Kanak niso imeli pri roki, so uporabljali kar statiste: "Ko je statist, tudi če je bil dober katolik s francosko izobrazbo, igral kanibalskega Kanaka, je spuščal krike, godrnjal in se pretvarjal, da gloda kost, ki je spominjala na stegnenico." Bolj ko se je "divjak" obnašal neverjetno in divje, celo ekstremno, bolj je bil resničen, da ne rečem resničnosten. Pri resničnostnih šovih se je zgodilo isto kot pri "etnografskih" razstavah: "Fikcija je postala dokaz resničnosti." Resničnost so izkrivljali tako, da je postala podobna tedanjim predstavam o "divjakih". Danes v resničnostnem šovu Home Edition prikazujejo življenje ogroženih družin, toda casting agenti vedno izbirajo unikatno ogrožene družine (otrok z levkemijo ipd.), ki jim obenem zabičajo, da naj svojih emocij nikar ne skrivajo - le tako bodo "resnični". Le tako bodo ustrezali gledalčevi predstavi o "resničnosti". Ne pozabite: famozni MTV-jev resničnostni šov The Real World je vžgal šele, ko so vanj vključili fanta, obolelega za aidsom.

Tudi obiskovalci "etnografskih" razstav so vedno dobili natanko to, kar so hoteli - predstavitve "divjakov" so ustrezale njihovim pričakovanjem, njihovim civiliziranim predstavam. Ni jih zanimalo, "da bi odkrili neznano, temveč da bi potrdili predsodke". Še več: "Vpričo resničnega spektakla manjvrednosti so morali nenehno dokazovati resničnost svoje lastne večvrednosti." Te razstave so "resnične" ljudi proizvajale - tako kot to počnejo resničnostni šovi. V resnici se ni nič zgodilo: "divjaki" so le potrdili predstave, ki jih ima publika o "divjakih". Kar velja tudi za resničnostne šove: "Spektakel pomirja, kadar kaže resničnost, v kateri se ne more zares nič zgoditi, to se pravi, kjer je vse, kar se zgodi, pričakovano, znano in razumljivo." Iz Big Brotherja najprej "izselijo" prav tiste, ki niso zvedljivi na pričakovano, znano in razumljivo. Običajno se reče, da resničnostni šovi združijo in povežejo neobičajne ljudi, posebneže, predstavnike različnih življenskih slogov, pri čemer upoštevajo razlike, ki obstajajo med njimi - resničnostni šovi naj bi bili v tem smislu afirmacije strpnosti, sožitja in konsenza. Kar je seveda laž - trik resničnostnega šova je prav v tem, da "neobičajne posameznike preoblikuje v vsakdanje ljudi," v prebavljive običajneže. Če se ne asimiliraš, te "izselijo". Kdor se ni sposoben asimilirati in udomačiti, kdor svoje posebnosti in drugačnosti ni voljan žrtvovati, kdor nima želje po tem, da bi bil tak kot drugi, pač ni "resničen". In ni je čez resničnost, v kateri se tekmovalci znajdejo, ko jih "izselijo" in ko ugotovijo, da je na maski, ki so jo sneli, ostal del njihovega obraza, in da s preostankom obraza nimajo zdaj - ko so zunaj "hiše", "izseljeni" - kaj početi. Le kdor je bil v resničnostnem šovu, ve, kaj je resničnost - to je tisto, v kar padeš, ko te "izselijo".

Bolj svobodni od demokracije

Razstave eksotičnih "divjakov" so pri obiskovalcih vzbujale nelagodje in ogorčenje, to pa zato, ker so bili "prepričani, da si zaslužijo kaj boljšega". Ne da si "divjaki" zaslužijo kaj boljšega, ampak oni, obiskovalci, publika. Podobno je danes: tisti, ki nasprotujejo resničnostnim šovom, ne mislijo, da si vsi tisti ekshibicionisti, ki nastopajo v teh šovih, zaslužijo kaj boljšega, ampak da si oni sami, TV gledalci, publika, zaslužijo kaj boljšega, saj veste, "boljši program". Drži, zasebnost ljudi, ki jih gledamo v resničnostnih šovih, ni nič posebnega, prej narobe, obupno banalna je, toda ko zasebnost postane TV program in ko to postane tudi demokracija, je to dovolj jasen signal, da je Država svoje glavne socialne funkcije prenesla na televizijo. Laurie Ouellette in James Hay v knjigi Boljše življenje s pomočjo resničnostne TV, ki je izšla letos, opozarjata, da resničnostni šovi ljudi pripravljajo na življenje v neoliberalni državi. "V času, ko privatizacijo, osebno odgovornost in potrošniško možnost izbire predstavljajo kot najboljši način za upravljanje liberalnih kapitalističnih demokracij, nam resničnostni šovi kažejo, kako naj se obnašamo in kako naj se ozavestimo v podjetne državljane."

Resničnostni šovi so odgovor na politično klimo, ki od ljudi zahteva podjetnost, iniciativnost, aktivnost, učinkovitost, samozadostnost, samopomoč, participiranje in neodvisnost, ali bolje rečeno - ljudi učijo, kako se znebiti odvisnosti od Države in javnega sektorja. Resničnostni šovi nadomeščajo socialno državo, ki izginja, obenem pa ljudi didaktično pripravljajo na neoliberalno državo, ki vstaja in ki vse svoje funkcije, intervencije in socialne programe prepušča privatnemu sektorju, privatnim podjetjem. Resničnostni šovi ljudi - tako tekmovalce kot gledalce - mojstrijo v neoliberalnem državljanstvu: kako živeti brez socialne države, kako si pomagati sam, kako sam poskrbeti zase, kako postati funkcionalen in racionalen. Tekmovalec v resničnostnih šovih - prototip neoliberalnega državljana - mora biti timski igralec in obenem samozadosten, pa naj si bo na samotnem otoku (Survivor) ali v hiši (Big Brother). Različni formati resničnostne TV zato kažejo, kako uspeti pri delu (The Apprentice), kako dobiti pravo žensko (Sanjska ženska) ali pravega moškega (Sanjski moški), kako najti svoj slog (What Not to Wear), kako postati metroseksualno sofisticiran (Queer Eye for the Straight Guy), kako preživeti naravne (Survivor), multikulturne (Big Brother) in poslovne izzive (I Want to Be a Hilton), kako začeti znova (Starting Over), kako transformirati svoj imidž, svoje telo in svojo osebnost (Extreme Makeover), kako izboljšati svoje seksualno življenje (Sex Inspectors), kako menedžirati otroke (Supernanny) in kako dom (Wife Swap), kako si organizirati transport (Pimp My Ride), kako menedžirati odnose (Dr. Phil), kako rešiti pravne spore (Judge Judy), kako disciplinirati problematično mladino (Brat Camp), kako menedžirati svojo prehrano (Random One), kako skrbeti za higieno (How Clean Is Your House), kako skrbeti za svoje zdravje (Miracle Workers), kako izgubiti težo (The Biggest Loser), kako se pomladiti (Ten Years Younger), kako se polepšati (The Swan), kako se zaščititi pred tatovi (It Takes a Thief), kako pred kriminalci (To Catch a Predator) in kako pred hackerji (Hackers), kako se izogniti vsakdanjim tveganjem (What Should You Do?) in kako izboljšati mesto, v katerem živimo (Town Haul).

Vsi ti resničnostni šovi, ki ponujajo "personaliziran pristop k reševanju socialnih problemov", gledalcu povsem jasno sporočajo: Ne potrebuješ več Države! Vse to zmoreš sam! Sam poskrbi zase! Naredi sam! Znajdi se! Bi rad svoje otroke spravil v vrtec? Ne računaj na javni sektor, ampak si varstvo raje organiziraj sam! Resničnostni šovi so signal, da je Država svoje socialne funkcije in programe privatizirala, ker pa jih je privatizirala, si jih ne morejo več privoščiti vsi. In resničnostni šovi o tem nimajo nobenih iluzij, saj nastopajo kot neoliberalni nadomestek socialne države, kot alternative socialnim programom, ki jih je Država prepustila privatnemu sektorju. Neoliberalizem, kot veste, prisega na mali državni aparat, na minimalni javni sektor, na malo Državo - vse socialne funkcije Države zato privatizira, kajti prevelik birokratski aparat ovira svobodo in rast, ljudi pa dela odvisne in pasivne. "Vlada ni rešitev, ampak problem," je rekel Ronald Reagan. Ergo: Država skrb za državljane prepusti privatnemu sektorju, sama pa nastopa le še kot distancirani, pastoralni varuh fair-playa in pravil igre. In resničnostni šovi igrajo prav vlogo neoliberalne države: televizija je le še pastoralni varuh fair-playa in "tržnih" pravil v resničnostnih šovih. Spovednica v Big Brotherju ni naključje ali pa pospeševalec drame, ampak preostanek tega, kar je v neoliberalni državi ostalo od Cerkve, nekdanje avtoritete. Resničnostni šovi, nove ustave vsakdanjega življenja, so kultiviranja neoliberalnega do-it-yourself državljanstva. Ljudem kažejo, kako naj upravljajo svojo neodvisnost - jasno, svojo neodvisnost od države. Ljudem kažejo, kako naj upravljajo svojo svobodo - jasno, svojo svobodo od države.

Resničnostni šovi učijo: problem niso kapitalizem, deregulirani trg in izginjanje socialne države, ampak ljudje, ki so preveč odvisni od Države. Ljudje, ki ne znajo skrbeti zase. Idealni državljan neoliberalne države je tekmovalec v resničnostnem šovu - pač neoliberalni državljan, ki ve, da se mora znebiti svoje odvisnosti od Države, da mora svoje življenje upravljati kot biznis, da mora s svojo svobodo profitirati, da njegova usoda ni odvisna od Države, ampak od osebnih odločitev, da mora ceniti tisto, kar je privatno, in prezirati tisto, kar je javno, in da mora postati direktor svojega jaza. Nič, resničnostni šovi ljudi pripravljajo na svobodo, na življenje v neoliberalni državi, na vse bolj negotove, vse bolj fleksibilne in vse bolj kompetitivne čase, na vse bolj dereguliran trg, na čas, ko stalne službe in socialna varnost izginjajo in ko se mora državljan stalno na novo izumljati, če hoče ostati konkurenčen, na življenje v Državi, v kateri demokracija in politika postajata le še abstrakciji, le še TV programa na javni TV, na stresno družbo tveganja, katere najboljše parodije so prav resničnostni šovi a la Jackass, Viva la Bam in The Bad Girls Club. Resničnostni šovi so javna TV, ki je izgubila vero v socialno državo.

Resničnostni šovi dokazujejo, da to, da se je Država umaknila iz države, še nič ne pomeni, da torej neoliberalna, sprivatizirana država ni poskrbela za svoje državljane in da ni rešila njihovih problemov - resničnostni šovi so neoliberalna država skozi oči socialne države, sekularne mobilizacije "sočutnosti", o kateri predejo Bush, cerkev in filantropski magnati. Neoliberalna država vse ljudi zmeče v isti koš - in resničnostni šovi jih potem sortirajo. Eni ljudje so bolj "resnični" kot drugi. Kateri ljudje so bolj "resnični" in kateri manj, pa odločajo gledalci z glasovanjem, ki je postalo način gledanja TV in obenem signal, da je Država glasovanje in demokracijo prenesla na televizijo. Taylor Hicks, zmagovalec resničnostnega šova American Idol, je leta 2006 dobil 64 milijonov glasov - več kot Bush dve leti prej. Ali kot pravita Laurie Ouellette in James Hay: "Če so resničnostni šovi zamenjali socialno državo, potem je naloga Države le še, da poskrbi, da je televizija dostopna vsem in vsakomur."