Služabnica dveh gospodarjev

Hillary še ni odpisana! Hillary ostaja v tekmi! Hillary se vrača! Hillary vztraja! Te naslove dobro poznate - v časopisih in na spletu so se pojavili vsakič, ko se je izkazalo, da Hillary Clinton ne bo odstopila od predsedniške kandidature. Toda ti naslovi nimajo nobene zveze z realnostjo. Zakaj? Ker ustvarjajo vtis, da je Hillary še vedno v igri za Belo hišo. Kar seveda ni res: Hillary je odpadla. Ali bolje rečeno: Hillary nima več nobenih možnosti. Iz preprostega razloga: do konca primarnih volitev je na voljo premalo držav in premalo delegatov, da bi lahko premagala svojega demokratskega protikandidata Baracka Obama, ki trenutno vodi za približno 150 delegatov. Za "približno" pravim zato, ker uradnih rezultatov ni - Nacionalni komite demokratske stranke namreč nima semaforja. Toda povsem jasno je, da Hillary ne more več zmagati. Na to, da bodo superdelegati na predvolilni konvenciji demokratske stranke svoje glasove dali temu, ki bo osvojil manj delegatov in ki bo v očeh javnosti izgledal kot poraženec, ne more računati. Demokratska stranka si take blamaže ne more privoščiti. To bi bil kolektivni politični samomor.

Kar vas pripelje do vprašanja: zakaj potem še vedno vztraja? Zakaj od kandidature ne odstopi? Zakaj se še vedno rine, če pa je že izgubila? Iz očitnega razloga: "Ker še vedno hoče v Belo hišo. Ne leta 2008, ampak leta 2012," pravi Jeffrey St. Clair, komentator spletnika CounterPunch. Njena "perverzna" logika gre takole:

* Prvič, če bo Obama na generalnih predsedniških premagal republikanskega kandidata Johna McCaina, bo to zame katastrofa. Če bo namreč predsednik postal Obama, pomeni, da leta 2012 ne bom mogla ponovno kandidirati, ker bo Obama kot predsednik avtomatični predsedniški kandidat demokratske stranke. Za Belo hišo bom lahko ponovno kandidirala šele leta 2016, toda tedaj bo že prepozno - stara bom 69 let. Sploh pa, do tedaj je predaleč. Če Obama zmaga, sem na kratki in dolgi rok politično mrtva. Tega pa ne bom trpela.

* In drugič, če pustim, da zmaga Obama, izvršim politični samomor, zato mi ne preostane drugega, kot da izvršim politični bratomor. Pomeni: ostati moram v tekmi in Obamo čim bolj mučiti, napadat - in ga po možnosti čim večkrat smrtno zadeti. In če zaradi vseh teh ran ne bo umrl, bodo rane vsaj tako dobro odprte, da bo lahko svoj nož potem vanje zabadal McCain. McCainu kažem, kje je Obama najbolj ranljiv. Bolj ko bom prizadela Obamo, lažje delo bo imel McCain. Lažje delo ko bo imel McCain, bolj verjetno je, da bo zmagal. Če bo zmagal, bom lahko leta 2012 ponovno kandidirala - in zelo verjetno zmagala. Zakaj? Ker bo McCain tedaj star že 75 let, pomeni, da bo prestar. Že zdaj izgleda star, prestar. Še več: nikoli ne bo tako star, kot izgleda star. Kar je dobro - tudi optične iluzije delajo zame. McCain izgleda kot enomandatni predsednik. Izhod v sili. Ko bo dobil volitve, jih bo izgubil.

Ergo: njeno vztrajanje v predvolilni dirki je njena verzija Busheve doktrine "preventivnega udarca". Njeno vztrajanje v predvolilni dirki je karikatura ameriškega mita o "manifestni usodi", ameriškega mita o "upravičenosti". Njeno vztrajanje v predvolilni dirki je groteskni rimejk ameriške vojaške logike iz Vietnama: "Mesto moramo uničiti, da bi ga rešili!" Le vietnamsko mesto morate zamenjati z demokratsko stranko: Demokratsko stranko moram uničiti, da bi jo rešila! In ne pozabite: Ronaldu Reaganu, resda republikancu, je ta trik uspel. Leta 1976 je Geralda Forda, svojega favoriziranega republikanskega protikandidata, med predvolilno dirko tako mučil in napadal in ubijal, da je potem volitve izgubil - predsednik je tako postal Jimmy Carter, demokratski kandidat. Po scenariju. Štiri leta kasneje je lahko Reagan ponovno kandidiral, kar je tudi storil - po scenariju. In gladko zlomil Carterja - po scenariju. Carter je bil le enomandantni predsednik. Le izhod v sili. Po scenariju. Cilj Hillary ni, da zmaga, ampak da prepreči zmago Baracka Obame.

Junakinja delavskega razreda

Hillary se stalno sklicuje na to, da odločilna bitka šele prihaja - in sicer 22. aprila, ko bodo primarne volitve v Pensilvaniji, zadnji veliki državi, ki je še preostala in ki obenem daje veliko delegatov (158, toda med Hillary in Obamo bodo na koncu razdeljeni proporcialno). Pensilvanijo že ves čas pripisuje sebi: To je moja država! Pensilvanija je kot Ohio, v katerem sem gladko zmagala: proletarska država! Kar je logično: Hillary že ves čas pozira kot zaščitnica malih ljudi, sindikatov, delavskih pravic. Problem je seveda v tem, da ji sondaže v Pensilvaniji ne prikimavajo več - njena prednost je vse manjša. Tudi Pensilvanijo, svoje "zadnje upanje", izgublja. In četudi bo zmagala, bo rezultat tako tesen, da s tem ne bo nič dobila. In zakaj izgublja Pensilvanijo, deželo malih ljudi, deželo proletariata? Ker so mali ljudje ugotovili, da ne ustreza ravno opisu nasprotnice korporacij, ki žrejo in odirajo male ljudi. Za začetek, ko sta zakonca Clinton nedavno obelodanila svoje davčne izpiske, se je izkazalo, da sta med letoma 2000 in 2007 zaslužila 109 milijonov dolarjev, kar ju je pahnilo med najbogatejše ameriške družine. Svojo "izvoljenost" - svoje predsednikovanje Ameriki - sta dobro, spretno, pohlepno vnovčila. Clinton je kar 52 milijonov pobral za govore, nastope in zvezdniške pojavitve: en govor mu je vrgel od 100.000 do 450.000 dolarjev. In da se razumemo: govoril je predvsem korporacijam a la Goldman Sachs, General Motors, Citigroup in IBM, ki zdaj nastopajo kot sponzorji Hillaryjine predvolilne kampanje, obenem pa ni le govoril, ampak tudi svetoval, recimo investicijski družbi Yucaipa, ki ima v svojem portfelju neko brazilsko švicfabriko, v kateri imajo delavci status kvazisužnjev, če niti ne omenjam, da je sindikat avtoprevoznikov prepričeval, da naj delavcem v nekem podjetju, ki ga je kupila družba Yucaipa, zniža plače (za 15%!). Drži, del denarja sta darovala v dobrodelne namene, toda ironično - večino tega dobrodelnega denarja sta darovala sama sebi, svoji dobrodelni fondaciji, Clinton Family Foundation, ki je potem naprej posredovala - okej, darovala - le polovico tega denarja. Recimo: fondacija je 100.000 dolarjev darovala neki južnokarolinski knjižnici, in to ravno v času, ko je bila Hillary na predvolilni kampanji v Južni Karolini. Ne, Hillary ne izgleda kot junakinja delavskega razreda niti ne ustreza opisu frontnega politika, ki bi lahko uveljavil bolj progresivno socialno politiko - za populistično retoriko, s katero skuša impresionirati "male ljudi", je v prehudem konfliktu interesov.

A po drugi strani, njen konflikt interesov je v popolni ideološki rimi z Markom Pennom, glavnim strategom njene kampanje, ki je te dni odstopil in ki bo imel zdaj več časa za svetovanje svojemu novemu klientu, Borutu Pahorju. Penn je odstopil zato, ker je Hillaryjini kampanji škodoval - njegov konflikt interesov je bil preprosto prehud, preveč očiten in preveč moteč. V življenje dueta Billary je stopil sredi devetdesetih, ko so Clintonu ratingi padli in ko so bile pred vrati nove predsedniške volitve. Penn, visoki svečenik sondaž, je Clintonu - v tandemu s famoznim Dickom Morrisom - svetoval, da naj se obrne na desno in prevzame republikansko platformo, kar je Bubba tudi storil. In zmagal. Ko pa so Morrisa zaradi afere s prostitutko vrgli iz Bele hiše, je glavni Clintonov svetovalec v drugem mandatu postal Penn, solastnik PR firme Penn, Schoen & Berland. Tu je že nastopil problem: Penn, svetovalec predsednika Clintona, je bil obenem tudi svetovalec Microsofta, ki ga je Clintonova administracija tedaj stiskala, zvijala in tožila zaradi monopolizma. Ali bolje rečeno: problema ni bilo - Penn je mirno služil obema stranema. Njegova firma je sploh zaslovela kot varuhinja velikih korporacij a la Procter & Gamble, Texaco in Monsanto: v hipu, ko se je kaka korporacija znašla v težavah, jo je Penn makiavelistično reševal s sondažami, piarom in marketingom.

Ko se je Hillary leta 2000 - pod Pennovo taktirko - prebila v senat, je firmo Penn, Schoen & Berland prodal korporaciji WPP Group, orjaškemu PR konglomeratu, sam pa postal direktor njene najbolj slavne PR sestre, firme Burson-Marsteller, znane po tem, da je služila mnogim, recimo argentinski vojaški hunti, korporaciji Union Carbide, ki se ji je leta 1984 zgodil Bhopal, naftni družbi Royal Dutch Shell, ki je nigerijsko nafto mazala s krvjo, in korporacijam, ki so hotele utišati sindikate, okoljevarstvene organizacije in zveze potrošnikov. Pennu ni tuj noben konflikt interesov. Hej, BKSH & Associates, washingtonsko lobistično sestro firme Burson-Marsteller, ki ima pestro paleto mračnih klientov (Ahmad Chalabi, Lockheed Martin, Occidental Petroleum, Lincoln Group ipd.), vodi Charlie Black, razvpiti operativec republikanske stranke. Ergo: Penn, ki mu že leta očitajo friziranje sondaž (češ da njegove sondaže vedno pokažejo rezultat, ki ustreza naročniku), svetuje korporacijam, katerih poslovna politika je v hudem konfliktu s politiki, ki jim svetuje, kar je približno tako, kot da bi hkrati svetoval demokratski in republikanski stranki, Hillary in McCainu. Obseden je z odkrivanjem novih volilnih kategorij in fokusnimi skupinami, toda težko se fokusira na enega klienta, pa četudi gre za kandidata, ki je sredi bitke za Belo hišo. Če hoče Borut Pahor volitve v resnici izgubiti, kot špekulirajo nekateri, potem je Mark Penn pravi človek zanj.