Gospod 150.000

Petelinji zajtrk sicer že piratizirajo, toda s piratizacijo so začeli zelo pozno. "Pirati pri nas niso tako agresivni kot v tujini. Zunaj imaš lovce na filme, ki kar tekmujejo, kdo bo prvi. Pri nas tega na mojo srečo ni," pravi Marko Naberšnik, režiser Petelinjega zajtrka, novi chef slovenskega filma. Je pa tudi res, da so imeli pirati nemogoče pogoje za delo - v polni dvorani filma ne moreš posneti. Slej ko prej te kdo opazi. In Petelinji zajtrk je predolgo igral v polnih dvoranah. Ko sva se z Markom v ponedeljek dobila, je ravno prebil magično koto 150.000. Ko sem to pisal, se je Kajmaku in marmeladi, dosedanjemu rekorderju, še bolj približal. Ko to berete, ga je morda že prehitel. In ko boste v ponedeljek vstali, bo verjetno že največji slovenski hit samostojne Slovenije. Bil je čas, da chef odgovori na vprašanje, ki tare slovenskega duha: kako posneti hit?

1. Potrebuješ producenta!

"Petelinji zajtrk je produciral Franci Zajc, ki je tu že vse od Cvetja v jeseni."

2. Iz glave si izbij vse slabe ideje!

"Zajc mi je poslal kopico scenarijev - o beguncih, o pošasti, ki žre ljudi, in tako dalje. Toda z nobenim nisem bil zadovoljen. Zajc mi je rekel: Marko, pa kaj bi ti rad posnel? Odgovoril sem, da bi rad posnel zgodbo o stvareh, ki so v Sloveniji verjetne."

3. Vzemi roman, ki kliče po filmu!

"Zajc mi je potem ponudil Ferijev Petelinji zajtrk: Tu imaš roman, preberi ga in povej, kaj misliš. Roman mi je dal v petek - v ponedeljek sem ga že klical. Franci, to se mi pa zdi v redu." Feri je ime, preverjen avtor, bestseleraš. Komercialni potencial je bil na dlani, toda ne nujno - prejšnje ekranizacije Ferijevih romanov niso bile ravno hiti, pa tudi sicer ekranizacije zadnja leta v Sloveniji niso ravno zažigale. Zvenenje v glavi, posneto po romanu Draga Jančarja, in Predmestje, posneto po romanu Vinka Moderndorferja, nista imela dolgih nog. Toda Zajc in Ferijeva narečna ruralnost sta bila ravno dovolj obetavna kombinacija - hej, Zajc je tu že od Cvetja v jeseni.

4. Ideja za film naj ne bo tvoja!

"Meni bolj ustreza, če ideja za film ni moja." In roman tu pomaga. "Ker je že nekdo pred tabo stvari raziskal, jih prečistil in obdelal. Štartati z ničle in vse prepuščati navdihu, je tvegano - lahko ti sicer uspe, toda redko. Če štartaš z ničle, lahko prehitro narediš korak v temo in vse skupaj prehitro zavoziš. V romanu imaš mnoge stvari že razvite - Gajaš in njegova druščina sta bila tako zanimiva že v romanu." Za te like je res bolje, če jih razvije in popiše nekdo, ki živi med njimi, potemtakem nekdo, ki jih pozna in obvlada. Če bi scenarij štartal iz ničle in ga pisal v Ljubljani ali pa kje na morju, oh, ali v kaki gorski koči, kjer običajno nastajajo slovenski scenariji, bi si težko izmislil take like. "Ker pa so bili vsi ti liki že razviti, sem se lažje koncentriral na režijo vsega tega - lažje sem se posvečal vprašanju, kako to prevesti v filmski jezik."

5. Ta, ki ti je dal idejo, recimo roman, naj ti ne bo nič svetega!

"Romana dejansko nisem ekraniziral, ampak sem posnel svojo verzijo romana, svoje videnje romana. Nisem se ga čisto držal, ampak sem ga prilagodil svojim potrebam." Iz romana moraš potegniti le film. Ali bolje rečeno: roman moraš obklesati tako, da pred sabo zagledaš film, ki je že v njem.

6. Pisatelj naj obrača, toda režiser naj obrne!

Ne škodi, če veš, kdaj moraš roman - ali pa kak prizor iz romana - obrniti na glavo. Recimo: "V romanu se na koncu, na koncertu Severine, stepejo. V filmu pa Severina stopi z odra in zakoraka proti Gajašu, svojemu največjemu fanu. Hotel sem ohraniti romantiko." Namesto nasilja emocije. "Feri ni imel nič proti temu." Film tudi ne.

7. Junak naj pade iz nesreče v srečo!

Tudi začetnega prizora, ko mehanik Djuro izgubi službo, ni bilo v romanu. "Logika je preprosta: junak nima na začetku nič - na koncu ima vse. Za junaka se do konca vse spremeni. Gajaš pa je tragičen ravno zato, ker se ne spremeni. Na koncu je tak kot na začetku. Po kakem dodatnem kompliciranju ni bilo nobene potrebe." Če bi bila, potem bi reči zakompliciral že Feri.

8. Glasbo naj napiše Saša Lošić!

Ne brez razloga: glasbo za tri največje slovenske hite - Outsiderja, Kajmak in marmelado in Petelinji zajtrk - je napisal prav Loša. "Že kot najstnik sem bil njegov fan. Štikla 'Goodbye teens' in 'Bolje biti pijan neko star' sta bila štikla moje mladosti."

9. Glasba naj ne bo glavni junak filma!

"Loša mi je rekel: Muzika mora bit kao da se malo razpada. In prav ima: filmska glasba ne sme biti preveč unikatna. Lošić noče, da bi glasba v filmu preveč izstopala. Zloži melodijo, ki jo potem variira. Glasba je tam le zato, da se prizori lepše lepijo. Vse je zelo preprosto, toda prav v tej preprostosti je kljuka. To obvlada. In to mi je všeč." Glasbe da publiki le toliko, da si je v naslednjem prizoru spet zaželi. V nasprotnem primeru si bodo ljudje raje zavrteli štikel - traja le tri minute.

10. Film potrebuje štikel, ki bo šel onstran njega!

Če hoče film postati hit, mora imeti štikel, ki ga bo nosil, toda ne le v filmu, ampak tudi zunaj filma - štikel, ki bo film pozicioniral na trgu, v ušesih potencialne publike. "Gardelin je bil mišljen natanko tako. Z Lošićem sva si rekla: ta štikel ne sme udariti mimo. In ni udaril mimo, prav narobe - hit je postal že pred štartom filma. Ponudili smo ga radijskim postajam, kjer je Lošić pokazal, da obvlada vse trike tega posla, fan klub Severine pa je, kot se je izkazalo, tudi zelo močan. Severinini fani so spremljali vsak naš korak, česar se niti nisem zavedal - to sem ugotovil šele, ko sem pogledal njihovo spletno stran." Filmu zelo pomaga, če ima že vnaprej vgrajeno publiko - tako kot Gospodarji prstanov in Harryji Potterji. Petelinji zajtrk je imel očitno vnaprej vgrajeno publiko Severine. "Gardelin je bil lani eden izmed najbolj poslušanih štiklov v Sloveniji - tudi na fanovski spletni strani Severine je bil dolgo na prvem mestu. Povsod si ga slišal, tudi v kafičih. Gardelin je opravil svojo funkcijo. Zašto su ti oči tužne i umorne - to so bile očitno oči nas vseh."

11. Film naj intonirajo reči, ki si jih imel rad, ko si bil otrok!

"Ko delaš film, moraš začutiti nekaj, kar te je fasciniralo kot otroka. V Ferijevem romanu je bilo veliko stvari, ki sem jih tudi sam doživel - nesrečna ljubezen, tarok pod brado, pečenje odojka, avtomehaniki, lokalni pijančki, vulgarni humor, oboževanje pevke. Ko sem bil najstnik, sem bil nor na Samantho Fox." Na disko Samantho, ne na porno Samantho. "Pomisliti moraš na reči, ki so ti bile všeč, ko si bil mlad." Ko si odraščal, zorel, se formiral. Če Loša, pa Loša. "Muzika iz mladosti ti mora intonirati prihodnost." In če je tvoja prihodnost film, potem ti mora ta muzika intonirati film. "Absolutno."

12. Film naj ima akcent!

Outsider, Kajmak in marmelada in Petelinji zajtrk so filmi z akcentom - bodisi srbskim, bosanskim ali pa štajerskim. Ljubljanski ali pa knjižni akcent se v Sloveniji slabše prodaja. "Akcent v filmu je štajerski, v romanu pa je bil prekmurski. Zgodbo sem iz Prekmurja premaknil na Štajersko, in sicer iz dveh razlogov: prvič, ker mi je štajerščina bližja, in drugič, ker lahko v štajerščini igralce lažje vodim." Je pa tudi res, da štajerščino lažje razumeš kot prekmurščino. Če posnameš film v prekmurščini, potrebuješ skoraj podnapise - in gledalec potem preveč izgubi, zlasti pri humorju in espriju. Premik iz prekmurščine v štajerščino je bil komercialna poteza. "To je res. Razmišljal sem celo, da bi film premaknil še bolj dol, nekam proti Celju. Toda potem sem se zadovoljil s tem malim, štajerskim mestom z eno ulico, na kateri se lahko zgodijo reči, kakršne se v filmu zgodijo."

13. Upoštevaj antropološki trenutek!

Recimo to, da v Sloveniji urbanost jemlje vrag in da gre Slovenija vse bolj na vas. "Urbanost je v Sloveniji v manjšini, zato podeželske zgodbe nesejo bolje kot urbane, pa tudi slovenski film bolje funkcionira, če ima manjšo kuliso." Hej, Zajc je tu že od Cvetja v jeseni.

14. Lokalno je globalno!

"Zgodba mora biti hudo lokalna. Bolj ko je lokalna, bolj je univerzalna." In Petelinji zajtrk je fina ontološka alegorija te geopolitične napetosti. "Cel film govorim o življenju, da bi lahko na koncu minuto posvetil smrti."

15. Snemaj po romanu, v katerega je pisatelj postavil kako zvezdo!

"Severina je bila že v romanu, zato sem jo hotel imeti tudi v filmu. Tu je nastopil Loša - šel je do nje, rekel nekaj dobrih besed, dobili smo se na kosilu v Zagrebu, rekla je, da bo premislila, in po premisleku, ki je trajal tri tedne, je rekla da." Kaj bi bilo, če bi rekla ne? "Film bi moral posneti brez nje. Toda potem bi se vsi spraševali: kje je Severina? Zakaj je ni v filmu?" To bi filmu vzelo težo in kredibilnost, pa tudi produkcijsko vrednost - na daleč bi izgledal kot nekaj garažnega, nedorečenega, ne ravno urgentnega. To, da je v romanu nastopala Severina in da jo Naberšnik potem dobil tudi v film, je dalo samemu filmu urgenco.

16. S promocijo filma začni, še preden pade prva klapa!

"Tiste tri tedne, ko je Severina razmišljala, sem malce slabše spal, ker sem se zavedal komercialnega potenciala, navsezadnje, mediji so pisali že o tem, da smo imeli sestanek z njo. Severinino zvezdništvo je pripomoglo k temu, da so vsi o filmu vse vedeli že vnaprej in da so vsi film pričakovali." Če hočeš, da tvoj film poleti, moraš ustvariti pričakovanje. "Promocija filma se začne, še preden pade prva klapa. Zato tudi tiskovne konference nismo naredili v Kinoteki, ampak v Unionu. Novinarjem smo delili knjige. Ko smo se sestavili, ko sem torej v ekipo dobil Ferija, Severino in Lošića, je bilo jasno, da ne snemamo art filma, ampak komercialni film - in da se moramo tako tudi obnašati. Na sarajevski festival nismo šli po nagrade, ampak po publiciteto - naša projekcija je bila izrazito promocijska." Še dobro, da ni bil Ferijev Gajaš fan Micka Jeggerja. Ali pa Britney Spears.

17. Film naj ima refren!

Če hočeš, da bo tvoj film hit, potem mora imeti nekaj prizorov, ki bodo hiti znotraj samega filma. "Ja, nekdo mora nekomu odrezati nos - kot v Kitajski četrti. Sam sem stavil predvsem na dva prizora: prvič, na prehod s praznovanja abrahama in tihih pogledov v ljubezenski prizor na balah sena, in drugič, na prizor, ko Severina stopi z odra. To je trik, ki vedno funkcionira." Že vse tja od Škrlatne rože Kaira, recimo. "Ne, ne bom tajil - to ni nič novega. Toda če bi vse skupaj ostalo le pri koncertu Severine, bi bilo za film premalo." Kar je dobro za roman, ni nujno dobro za film.

18. Če prizora nismo videli že v kakem drugem filmu, potem ni dober!

Filmi so vedno tudi filmi o drugih filmih. "Lošićev instrumental, ki se tako lepo vozi skozi zaspano mesto, je inspiriral film Paris, Teksas. Lošićev cilj ni bil narediti glasbo, ki bo nekaj posebnega in unikatnega, ampak v principu nekaj, kar smo že slišali. Ko je zlagal muziko, sva se stalno spraševala: a je to tako kot v tistem filmu?" Ni dovolj, da znaš filme gledati - znati jih moraš tudi poslušati. "Film se začne zelo počasi in potem začne pridobivati na tempu - to dramaturgijo sem snel pri Botru." In uvodni prizor je po malem le inverzija uvodnega prizora iz Botra, le da tu junak službe ne dobi, ampak jo izgubi. "S snemalcem sva rekla: če za prizor, ki ga snemava, ne najdeva reference v kakem drugem filmu, potem prizor ni dober. Je to tako kot pri Scorseseju? Je to tako kot v Botru? Ko Gajaš ustreli Lepca - to je Boter. Ko je Djuro popravlja Lepčev avto - to je Scorsese. Uvodni prizor - Glengarry Glen Ross." Najboljši material za tvoj hit so drugi filmi.

19. Ko si v dvomih, poglej v filmski priročnik!

"Študiral sem scenaristični priročnik Potovanje junaka, v katerem so popisane vse postaje v junakovem potovanju skozi film - kaj izgubi, kaj dobi, kaj tvega. Vse to sem sproti čekiral - celo nekaj strani sem črtal, da bi se bolj približal točkam tega priročnika. Prizore, ki so bili sami sebi namen, pa naj bodo še tako emocionalni, sem preprosto črtal. Če nikamor ne peljejo, so nepotrebni." Ko dvomiš vase, poglej v priročnik, ali bolje rečeno - v priročnik poglej, ko vase ne dvomiš.

20. Film naj ima repliko, ki ljudem ne bo šla iz ušes!

Film, ki hoče postati hit, mora imeti repliko, ki ga nosi, ki jo bodo ljudje ponavljali in drug drugemu recitirali, tudi pod tušem. "Vse Novakove replike so bile tempirane tako. Z Vladom Novakom sva vedela, da to, kar govori, ne sme biti le blebetanje, ampak da morajo njegove replike imeti tudi poanto v slogu filma Kdo neki tam poje. Repliki 'Zobar ji je odgriznil klitoris' in 'Kak lahko kurbo posiliš' sta bili taki. To zveni navidez vulgarno, toda ko to vmestiš v podeželsko okolje, postane logično."

21. Film naj raztegnejo humorni vložki!

V epizodnih vlogah najdete ikone slovenske popkulture - od Bojana Emeršiča do Davorja Janjića in od Janeza Škofa do Gojca. Ne brez razloga. "Replika potrebuje pravega igralca." Če imaš humorne vložke, ki ne pašejo nobenemu izmed likov, si izmisli nov lik. "Pevca Rajka Malačiča Rokija, ki ga igra Janjić, v romanu ni." Filmi so pač le kolekcije trenutkov, ki potrebujejo nekoga, da jih naredi. "Gojc je tam le zato, da napove Severino." Toda gledalci imajo občutek, da je Gojc prišel zaradi njih. Kar je dobro: to namreč film personalizira.

22. Vsak gledalec mora imeti občutek, da je bil film posnet zanj!

"Ne prikimavam ti zato, ker bi ti hotel ugajati, ampak zato, ker je to preprosto res. Jaz sem otrok komercialnega filma. V kino sem šel prvič, ko so vrteli Osmega potnika, Noč čarovnic, Vojno zvezd in Supermana, tako da me je ameriški film fasciniral od malega. Fascinanten pa se mi je zdel predvsem zato, ker ti skuša vedno - pa naj si bo dober ali slab - prodati zgodbo. In zgodba je pomembna. Umetniški presežek lahko ustvariš le, če imaš zgodbo. Če je nimaš, potem je to tako, kot bi okrog hodil gol in skušal ljudi v nekaj prepričati, pa bi se vsi obračali stran. Brata Coen imata v svojih filmih najprej zgodbo - šele potem plasirata svoj presežek. Pa Boter, Fellini, Tarantino, Orson Welles, Chaplin - vse se vedno začne pri zgodbi. Ljudje radi racionaliziramo in osmišljamo svoje življenje - in film mora biti to."

23. Emocij ne dramatiziraj preveč!

"Emocije je nastavil že Feri." Kar je bilo dobro. "Toda sam nisem hotel emocij zaradi emocij, ampak so morali imeti emocionalni prizori tudi neko funkcionalno vrednost." Recimo: "Ko Djuro popravlja Bronjin avto, imate občutek, da se z njo ljubi, da jo slači. Zato prizor tudi spremlja nežna muzika." Emocije ne smejo biti forsirane. "O njih junaki ne smejo govoriti. Emocije moramo videti. Navsezadnje, to so ljudje, ki zjutraj vstanejo, si umijejo zobe, gredo v službo in razmišljajo, kako bodo plačali položnice. Taki ljudje o rečeh, ki so samoumevne, ne govorijo." Na koncu je vedno vse zelo enostavno. "Djuro ima rad Bronjo, zato gre k njej. Gajaš ima rad Severino, zato gre na njen koncert. Stvari ni treba pretirano dramatizirati."

24. Golota pomaga, če je nujna za zgodbo!

Tanja Ribič se je v Kajmaku in marmeladi slekla, kar je pomagalo. "Golota pomaga, če je nujna za zgodbo. V Petelinjem zajtrku ni bila le selling point, ampak je bila tudi nujna za zgodbo. V romanu je bilo seksa še več, sploh pa - izraz petelinji zajtrk pomeni jutranji seks." Ergo: vzameš roman, ki ima seks, tako da je potem na tebi le, da vanj oblečeš čim bolj atraktivno igralko.

25. Upati si moraš!

"Kot David Fincher, ko je v filmu Sedem glavni junakinji odsekal glavo. Producenti so bili proti, toda Fincher je vztrajal - in Brad Pitt ga je podprl." Če hočeš narediti palačinko, moraš razbiti tudi kako jajce. Ali bolje rečeno, v filmu moraš imeti igralca, ki ti bo rekel: odsekaj mi glavo.

26. Naredi vse, da boš razumljen!

"Nisem hotel biti nerazumljen."

27. Publiko moraš vgraditi v film!

"V Mariboru sem sedel v Europarku in si rekel: če hočem, da bo moj film gledan, potem morajo ti ljudje priti v kino. Pred sabo sem imel množico. V Ljubljani vsi živimo v ozkem, zelo omejenem, hermetičnem okolju, kjer se vsi med seboj poznamo, toda množice ne opazimo več. Ko pa zapustiš to okolje, ugotoviš da je okrog tebe 98% Slovenije, ki sploh ni takšna. Ko sem bil na Trojanah na kosilu, sem rekel: ti ljudje morajo priti v kino. Ko delaš film, ne smeš gledati skozi Ljubljano." Kar je po svoje ironično: ko rečeš "novi slovenski film", se ravno ta slovenska množica, ki jo vidiš v nakupovalnih centrih, vedno prva razbeži.

28. Film naj bo tak, da lahko ustvari verižno reakcijo!

"Prvi dan lahko pride tvoj film gledat 100 ljudi, toda naslednji dan jih pride le še 50. Tistih prvih 100 je bilo očitno tako nezadovoljnih, da filma svojim bližnjim niso priporočili. Če pa si med snemanjem razmišljal o tem, koga ciljaš, potem imaš prvi dan prav tako 100 ljudi, toda naslednji dan jih pride že 300." Filmu moraš dati razlog, da ljudje o njem govorijo - ustvariti moraš verižno reakcijo. "Petelinji zajtrk je štartal zelo počasi, toda potem je iz vikenda v vikend rasel - in 12 vikend je bil ponovno razprodan. Vmes je bil že na petem mestu, a se je vrnil. Ljudje ga drug drugemu priporočajo." In ko se to zgodi, se začne film valiti.

29. Recepta za hit ne jemlji preveč dobesedno!

"Ko recept enkrat seže tako daleč, da začne reciklirati samega sebe, ne funkcionira."

30. Čimprej posnemi naslednji film!

Če bi kak ameriški režiser posnel tak hit, kot je Petelinji zajtrk, bi mu takoj ponudili, da posname nadaljevanje. "Zunaj me gotovo ne bi pustili brez dela. Tu me pa najbrž bodo. Če bi lahko izbiral, bi posnel Butalce ali pa Pohorski bataljon. Butalce bi posnel v slogu Sergia Leoneja - umazani, zanikrni, nasilni." In Pohorski bataljon bi lahko posnel v slogu Divje bande - 69 partizanov, ki jih oblega 2.000 Nemcev. "Ja, in vsi ti partizani so verjeli, da se bodo rešili, pa potem ni šlo - slovenski Titanik." Moral bi le poskrbeti, da bi finalna bitka res izgledala kot bitka. "Pod izkrcanje v Normandiji, kakršnega smo videli v Reševanju vojaka Ryana, ne moreš več. Ko se izkrcavajo vojaki, ne dihaš. In ko se potaplja Titanik, ne dihaš. Teatraličnih padcev iz Bitke na Neretvi gledalci ne kupijo več. Danes moraš imeti človeka v istem kadru mrtvega in živega." Glede na razmere, ki vladajo v slovenski filmski industriji, bi rekel le tole: ko so fantje iz Pohorskega bataljona 8. januarja 1943 padali, niso govorili angleško - v filmu morda bodo.