Prihodnost je spisana

Amerika je ujeta v Iraku. Pred štiridesetimi leti je bila ujeta v Vietnamu. In na začetku leta 1968 - v času slovite ofenzive "Tet" - se je v Vietnam odpravil Walter Cronkite, ki je že tedaj veljal za legendo ameriškega TV žurnalizma. Cronkite ni bil le motherfucker ameriškega TV žurnalizma, ampak Godzila. Bil je tako vpliven in tako močan, da se mu na Empire State Building sploh ne bi bilo treba naslanjati - zrušil bi ga z besedami. Ali pa s svojim mnenjem. Ko se je vrnil iz Vietnama, so vsi čakali, kaj bo rekel. In res, 27. februarja je v TV poročilih, ki jih je vodil, rekel: "Če bi rekli, da smo bližje zmagi, potem bi verjeli optimistom, ki so se v preteklosti zmotili. Če bi rekli, da smo na robu poraza, bi prikimali nerazumljivemu pesimizmu. Edini realistični zaključek bi bil, da smo na mrtvi točki." In to je bilo šokantno. Walter Cronkite je izgledal kot medo, toda za sabo je pustil sled hurikana. Amerika je do tedaj mislila, da v Vietnamu zmaguje - da torej vojno dobiva. Le zakaj ne? Hej, to ji je govoril Pentagon. To ji je govoril predsednik Lyndon Johnson. In to so ji govorili mediji. Tudi Walter Cronkite. Nič več - 27. februarja je svoje in javno mnenje spremenil. Vidite, Cronkite ni rekel, da je Amerika vojno izgubila, niti ni rekel, da jo izgublja - dovolj je bilo, da je rekel, da je Amerika v Vietnamu na mrtvi točki, pa se je Amerika stresla. Lyndon Johnson je to oddajo kakopak gledal. Ko je slišal dobrega starega Walterja, je menda dahnil le: "In tako sem izgubil srednjo Ameriko." V resnici mu je bilo jasno, da ni izgubil le srednje Amerike, ampak Ameriko. Ko ameriški predsednik med vojno izgubi medije, izgubi Ameriko. In ko izgubi Ameriko, izgubi vojno. Lyndon Johnson je 27. februarja 1968 izgubil vojno. Ni se več pobral. Še huje: za predsednika ni ponovno kandidiral. "This is Walter Cronkite. Good night."

Da vojne ni brez medijev, da vojne ne moreš začeti, če nimaš na svoji strani medijev, in da vojne ne moreš dobiti, če mediji ne navijajo zate, lepo pokaže ameriški dokumentarec Zlahka v vojno - Kako nas predsedniki in učenjaki na smrt obračajo, eden izmed mnogih, ki jih bo zavrtel letošnji Festival dokumentarnega filma (alias FDF, Cankarjev dom, od 26. marca do 2. aprila). Že naslov pove vse: Zlahka v vojno. Če imaš medije na svoji strani, potem nacijo zlahka spraviš v vojno. Hja, zlahka jo obrneš v vojno. Naravnost groteskno je, ko v montažnem rafalu zagledamo stare, predvojne posnetke ameriških politikov, saj veste, Busha, Dicka Cheneyja, Colina Powella, Donalda Rumsfelda, Paula Wolfowitza, senatorjev, sekretarjev in svetovalcev, ki drug za drugim ponavljajo: Dejstvo je, da ima Irak orožje za množično uničevanje! Dejstvo je, da Irak razvija jedrsko, biološko in kemično orožje! Dejstvo je, da je Irak povezan z al-Kajdo! Dejstvo je, da imamo goro dokazov! Dejstvo je, da bo invazija na Irak le sprehod! Dejstvo je, da nas bodo Iračani sprejeli kot osvoboditelje! In seveda, nič manj groteskno ni, ko v montažnem rafalu zagledamo stare, predvojne posnetke TV reporterjev, voditeljev in komentatorjev, ki drug za drugim to potrjujejo in legitimirajo. Ja, dejstvo je, da ima Irak orožje za množično uničevanje! Ja, dejstvo je, da Irak razvija jedrsko, biološko in kemično orožje! Ja, dejstvo je, da je Irak povezan z al-Kajdo! Ja, dejstvo je, da imamo goro dokazov! Ja, dejstvo je, da bo invazija na Irak le sprehod! Ja, dejstvo je, da nas bodo Iračani sprejeli kot osvoboditelje! Medijem se je zdela vojna tako neizogibna in tako samoumevna kot politikom. Še več, mediji so bili tisti, ki so dokazovali, da je vojna nujna. Breme dokazovanja in prezentacije je bilo na medijih, ne pa Bushu. Vojne ne zna nihče tako dobro prodati kot mediji. Kar pa je logično: nihče ne zna biti tako dober odmev politike kot mediji. Ameriška politika je prezentirala "argumente" za vojno - mediji so te "argumente" prelevili v spektakel. In pomislite: v spektakel so jih prelevili tisti mediji, ki jih republikanci in Bush razglašajo za "liberalne"! In "neuravnotežene"!

Če hoče vojna uspeti, potrebuje kolaboracijo - in mediji so bili Busheva kolaboracija, Busheva trobila, Bushevi dvorni norci. Reporterji so bili "embedded"... CNN je za komentatorje najel generale, ki jih je odobril Pentagon... Phila Donahueja, edinega TV voditelja, ki je bil do vojne skeptičen, so odstavili. Se vam zdi, da je Bush idiot? Ko boste gledali ta dokumentarec, si boste rekli: Hej, kakšni idioti so potem šele ameriški mediji! Rešuje jih verjetno le to, da včerajšnje novice nimajo nobene cene - da torej včerajšnje novice nikogar ne zanimajo. Kot veste, je bil povod za ameriško vojaško intervencijo v Vietnamu "incident v Tonkinškem zalivu" - severnovietnamska, komunistična vojska naj bi napadla ameriško bojno ladjo. Dejstvo je, da so nas napadli, je rekel Pentagon. Dejstvo je, da so nas napadli, je rekel Johnson. In mediji potem na dolgo in široko dokazovali, kako je dejstvo, da so jih napadli. Kot se je izkazalo, to ni bilo dejstvo. Daleč od tega. Pentagon si je "incident" izmislil. Potreboval je le "kredibilni" povod za vojaško intervencijo. Mediji - tudi Washington Post - so voljno kolaborirali. Ko je Norman Solomon, ugledni ameriški medijski kritik, po čigar knjigi je posnet doku Zlahka v vojno, pred časom poklical Washington Post in tedanjega urednika vprašal, če so kdaj svojo napako popravili oz. če so kdaj ono famozno "dejstvo" preklicali, je odvrnil, da ne. In zakaj ne? Ker bi morali potem popraviti vsa svoja poročila o Vietnamu, je rekel urednik. Ameriški mediji so perfektni in neskeptični fabrikanti konsenza. Meje vojne so meje medijev.

In res patetično je gledati Američane, ki so vedno znova sveto prepričani, da so nedolžni - in da le oni, izmed vseh nacij na svetu, niso žrtev vladne propagande. Vau! Še bolj patetično pa je gledati Američane, ki vedno znova znova verjamejo, da jih vlada tokrat pa res ne nateguje. Toda potem jih vedno znova nategne - in to na isti način. Z istimi topikami, z istimi razlogi, z istimi frazami, z isto "retoriko demokracije", ki je tu že 60 let, vse tja od korejske vojne. Saj veste: "Amerika ne začenja vojn"... "Amerika hoče le mir"... "Amerika širi demokracijo in svobodo"... "Neradi gremo v vojno"... "Opravka imamo z novim Hitlerjem"... "Amerika je ogrožena"... "Končali bomo tiranijo"... "Podprite vojsko"... "Ne bomo zbežali". Amerika se že 60 let zbuja v isto "retoriko demokracije", toda še vedno verjame, da je mogoče vojno dobiti. In še vedno verjame, da je bombardiranje drugih dežel nekaj "humanitarnega", vrhovni izraz ameriškega humanizma. Prav res: med žrtvami I. svetovne vojne je bilo le 10% civilistov, med žrtvami II. svetovne vojne je bilo civilistov že 50%, med vietnamsko vojno jih je bilo že 70%, med žrtvami iraške vojne pa jih je 90%. Hja, poglejte to goro dokazov - nekoč je bila ogenj.

Razgledi z zrna peska

Dokumentarci so boljši od medijev, TV poročil - ker se zavedajo kompleksnosti sveta, v katerem živijo, ker znajo povezati točke in ker ne skrivajo, da ima vsako "dejstvo" zgodovino. In dokumentarci, ki jih bo zavrtel letošnji FDF, nudijo vrhunsko spoznavanje narave in družbe. Kaj nam pomagajo spoznavati? Vzemite le Motiv dobička in šepetanje vetra: kaj nam sporoča? Tole: Amerika je orjaško pokopališče. Predvsem pokopališče liberalnih, progresivnih, revolucionarnih idej - in disidentov, ki so jih te ideje angažirale. Kamera ne počne drugega kot to, da se - brez naracije in brez glasbe, le ob šepetanju vetra, le ob asketski, disciplinirani, transcendentalni, estetizirani tišini, kakršna poganja Velika tišina, doku o francoski kartuzijanskih menihih - slabo uro elegično sprehaja med nagrobniki in spominskimi ploščami ameriških progresivcev, kot so bili Red Jacket, Emma Goldman, Frederick Douglass, Thomas Paine, Susan B. Anthony, Eugene V. Debs, Malcolm X, Mother Jones, Cesar Chavez, Harriet Tubman Davis, Sacco & Vanzetti, pa Indijanci, sindikalni voditelji, radikalci, profeti in drugi "ameriški Mojzesi", ki niso mogli biti tiho in ki jih ni motiviral profit, ampak upor proti politični represiji, korporativni opresiji in družbenim elitam. Z razlogom: to, da nič ne narediš, jemlje preveč energije. Doku Motiv dobička in šepetanje vetra, neke sorte "veter v drevju", ki ga je sloviti režiser D. W. Griffith v modernih filmih nekoč tako pogrešal, ima dolg spomin - in Amerika, v kateri je tisto, kar jo je hotelo spremeniti, mrtvo, ne pomni bolj radikalne ideje od dolgega spomina.

V dokuju Motiv dobička in šepetanje vetra med drugim vidimo nagrobnik Franka Littlea, slovitega sindikalista, velikega delavskega organizatorja in agitatorja, na katerega naletimo tudi v Krivici posamezniku, ki čudovito popiše razredni boj v ameriškem mestecu Butte (Montana). Ko so v tem mestecu odkrili velike zaloge bakra, ga je popadla korporacija Anaconda, ga izžela ter potem zavrgla - Butte, ki ga je že Dashiell Hammett v svoji hard-boiled klasiki Rdeča žetev (1929) preimenoval v Poisonville, je danes le še toksična razvalina, le še eno ameriško pokopališče, le še eno "dejstvo" z zgodovino. Ko se je Anaconda med I. svetovno vojno utapljala v ekscesnih dobičkih, so se rudarji utapljali v blatu, bedi in nemogočih delovnih pogojih - v rovih je bilo tako nevarno kot v jarkih I. svetovne vojne. In ko je skušal Frank Little, pripadnik sindikata Industrijski delavci sveta, rudarje organizirati, so ga začeli korporativni soldati šikanirati in terorizirati - na koncu so ga našli obešenega, linčanega, pač mučenika spremembe, do katere ni nikoli prišlo. Leta 1917, v času linča, je bil v Butteu tudi Hammett, ki je delal za Pinkertonovo detektivsko agencijo - nekateri celo namigujejo, da je bil zelo blizu tistim, ki so linčali Franka Littlea, če ne že kar med njimi.

Svet se vendarle spreminja, toda na slabše. In vsi ti "misijski" dokumentarci najdejo nevidna dejstva tam, kjer jih najdejo: med opustošenjem, bedo in nerazvitostjo, ki jih je za sabo pustila italijanska naftna industrija (Moja dežela), v hiši, v kateri je Pinochetova "karavana smrti" leta 1974 umorila Miguela Enríqueza, pristaša čilskega predsednika Allendeja in voditelja Gibanja revolucionarne levice (Ulica Santa Fe), v Afganistanu, čigar naravno stanje so vojna, opustošenje in kaos (Razgled z zrna peska), v egipčanski družini, ki v svojih žilah premore vse nacionalne in etnične krvi tega sveta (Domača solata), v depresivnem, agoničnem, razredno napetem britanskem wastelandu, iz katerega sta zrasla benda Joy Division (Joy Division) in Clash (Joe Strummer - Prihodnost še ni spisana), v ruralni francoski šoli, v kateri en učitelj hkrati uči vse "razrede" (Biti ali imeti), v senatu zvezne države Idaho, kjer ni ameriška demokracija niti približno tako spektakularna in pozerska kot v Iraku (Državna zakonodaja), in v brazilski vasici, ki jo je tovarna alkohola spremenila v svojo švicfabriko (Posrednikov delež).

Če pa hočete doživeti še bolj tipično švicfabriko, ta trademark globalizacije, si poglejte Ljubeznivo tovarno, v kateri Nokia preventivno najame dve svetovalki za "korporativno etiko", ki odpotujeta na Kitajsko, da bi preverili, če tamkašnja podružnica Nokie posluje etično - če torej z delavci in delavkami ravnajo v skladu z vsemi standardi. Svetovalki sta bazično "revizorki", ki pa ne opravita revizije finančnega poslovanja, ampak revizijo poslovne etike. Saj veste, Nokia noče izgledati kot pošast, ki zlorablja Tretji svet, ali pa kot demon globalizacije. Prej narobe, Nokia hoče, da njene telefone, zložene v švicfabrikah Tretjega sveta, uporabljajo tudi antiglobalisti in anarhisti. Menedžerji te kitajske podružnice ob obisku "revizork" svojega nelagodja ne morejo skriti, toda ne preostane jim drugega, kot da sodelujejo. In bolj ko sodelujejo in odgovarjajo na "navzkrižna" vprašanja, bolj iz njihovih predalov padajo okostnjaki, ki so v glavnem brez padal. Delavci, ki mesečno zaslužijo okrog 20 evrov, niso plačani tako, kot bi morali biti. Da ne bi kdo težil, vodijo dvojne knjige. Pogodb nimajo, hrana je zanič. Za delavke je bolje, da ne zanosijo. Okej, če že rodijo, potem naj se hitro vrnejo za tekoči trak - in hej, ko zanosijo drugič, je to že tako nesprejemljivo, da se jih znebijo. Pošljejo jih domov, ponavadi v kako obupno, deklasirano vukojebino, iz katere so prišle, ali pa na abortus. A po drugi strani, tam, kjer delajo, itak nimajo doma - spijo kar v sosednjem poslopju, kombinaciji samskega doma, vojašnice in kaznilnice. Sobice, v katerih stanujejo, so v velikosti jetniških celic - in v vsaki celici živi in spi po 8 delavk. Z besedo: osem. Hu. Imajo kopalnico in tuš, vpraša ena izmed revizork. Šur, odvrne menedžer, toda to, kar vidimo, je tako majhno, da se komaj vidi. Ni pa razloga, da bi se delavke zaradi tega žrle - stanujejo v tovarni, tu le spijo. Sploh pa v celicah kake posebne gneče ni, saj spijo same - moškim, ki spijo drugje, v drugem poslopju, je namreč vstop strogo prepovedan.

Spolna segregacija je tu poslovno motivirana: če ni seksa, ni nosečnosti. Če ni nosečnosti, stroj nemoteno teče. In če stroj na Kitajskem nemoteno teče, lahko na Finskem in v Sloveniji nemoteno telefoniramo. Korporacijam se je v Tretjem svetu izpolnila ultimativna fantazija: da bi povsem kontrolirale življenje, zasebnost in seks svojih delavcev. Kdor se tej fantaziji upira, ga pohodijo - kot insekt. Kaj je naredila Nokia, ko je videla ta ekspoze, ne vem, toda glede na to, da telefonov ni podražila, bi rekel, da je ostalo vse tako, kot je bilo. Vem pa, kaj je rekla Rosa Luxemburg: "Usoda insektov je tako pomembna kot revolucija."