Gregor Kocijančič
-
6. 5. 2022 | Mladina 18 | Kultura | Plošča
Pouch Envy: VIP Club Edits Vol. 2
Z novo izdajo »ilegalnih« bangerjev ponovno navdušuje Pet Pintarič alias Pouch Envy, slovenski producent, ki živi in ustvarja v New Yorku. Študent avdioprodukcije z Berkleeja na ameriški podzemni sceni že nekaj časa dviguje prah, njegova brezkompromisna, mojstrsko sproducirana glasba postaja stalnica v setih številnih mednarodno priznanih didžejev. Zdaj je prav tem dostavil že drugo zbirko tako imenovanih club editov, divjih klubskih koračnic, zmiksanih z akapelami brezčasnih pop komadov, ki si jih je med drugim »izposodil« pri Madonni, Spice Girls in evropop fosilih iz zasedbe Aqua. To so pestre, slogovno med seboj precej raznolike skladbe, ki se veliko bolje kot v izolaciji znajdejo v didžejskih miksih, kar je tudi njihovo prvotno poslanstvo.
-
29. 4. 2022 | Mladina 17 | Kultura | Plošča
King Gizzard & The Lizzard Wizard: Omnium Gatherum
Neutrudni Avstralci ob desetletnici delovanja predstavljajo že dvajseto ploščo, dvojni album epskih razsežnosti, s katerim obdelajo vse žanre, v katerih so se preizkusili na razmeroma kratki, a zares hiperproduktivni poti. Shizofrena zbirka šestnajstih bangerjev zato zveni kot retrospektiva, ki jasno priča o širini slovitega benda: ko mislimo, da se bo plošča počasi zasidrala v psych rocku, značilnem za bend, nas oklofuta s težkokategornimi trash metal riffi. Nato prijazno poboža z nadrealistično različico yacht rocka, vmes celo preseneti s surovim hiphopom, čez nekaj trenutkov zaziba s sentimentalnim synthpopom, na vsakem drugem vogalu pa nas posrka v vrtinec avanturistične kitarske psihedelije.
-
29. 4. 2022 | Mladina 17 | Kultura | Plošča
Moveknowledgement: Lying Cobra
Kameleonska zasedba Moveknowledgement se je po dolgem diskografskem zatišju – prejšnji album See je izšel daljnega leta 2014 – končno prebudila in popolnoma preoblikovala svojo zvočno podobo. Čeprav bend že od nekdaj odlikuje divji eklekticizem in je na vsaki plošči zavil v nepredvidljivo smer, zdaj na novem albumu predstavlja najradikalnejši slogovni zasuk doslej, kar je predvsem posledica odsotnosti nekdanjega vokalista Mihe Blažiča - N’Toka.
-
29. 4. 2022 | Mladina 17 | Kultura | Film
Pred nekaj tedni se je v Slovenski kinoteki v Ljubljani s projekcijo celovečerca Človek s senco (2019) končal retrospektivni pregled filmov Eme Kugler (rojena leta 1955 v Celju), vsestranske umetnice in ustvarjalke dih jemajočih avantgardnih filmov, ki z močno estetizirano vizualno poetiko navadno obravnavajo, kot pravi avtorica, »upor proti civilizacijski nesnagi«. Ker se je projekcija časovno ujemala z začetkom vojne v Ukrajini, se je zdelo, da so prizori vojnega opustošenja in zblaznelega diktatorja (ki ga portretira Marko Mandić) dobili novo razsežnost: kot bi po svoje reflektirali prav travme tega trenutka. A kakor je pojasnila Ema Kugler, se je tako zdelo zato, ker njeni filmi obravnavajo brezčasne teme. »Vojna je vselej prisotna, ker pa se nam je zdaj približala, se morda zdi, da film dobi nove razsežnosti, a pravzaprav jih ne. Gledalca stvar preprosto bolj zadene, saj bombe padajo le nekaj sto kilometrov od nas,« pravi. In misel zaključi: »Prav bi bilo, da te takšna stvar vedno prizadene – ne zgolj takrat, ko je blizu.«
-
22. 4. 2022 | Mladina 16 | Kultura | Plošča
Švedski sadboy Yung Lean se je z leti ustvarjanja vzpostavil kot absolutna legenda internetnega cloud rapa, zato je sčasoma postal tako suveren in samozavesten, da se pomanjkanja pevskih veščin sploh ne trudi več skrivati, temveč ga postavi v ospredje: večji del njegovega novega mikstejpa Stardust zveni, kot bi ga odpela druščina popolnoma pijanih prijateljev brez trohice posluha: kakor bi nam Yung Lean želel z glasilkami pokazati sredinca. Izdelek sicer na trenutke prepriča z izvrstno, zares napredno mislečo in psihedelično produkcijo, na njem je veliko odbitih in drznih zamisli, odličen je tudi singel, na katerem gostuje FKA Twigs, a protagonist se na vse skupaj odločno podela z nadležnimi, frustrirajoče razglašenimi vokali, pa naj gre za mrmranje, stokanje ali okorno repanje. Estetika grdega, ki jo je težko razumeti.
-
22. 4. 2022 | Mladina 16 | Kultura | Plošča
Največji čar glasbe dvojice Wet Leg se skriva v udarnih, najstniško igrivih, postpankovsko minimalističnih hitih, ki so oguljeni do najosnovnejših prvin ter obogateni z ravnodušnimi vokali in duhovitimi besedili. Ko pa vzpenjajoči se indie zvezdnici, ki živita in ustvarjata na otoku Wight, pregloboko zatavata v nežnejše, sladkobne indie pop napeve, ta čar večidel izpuhti. Morda so bila pričakovanja za dolgometražni prvenec zaradi nalezljivo spevnih singlov, ki so ga napovedovali – še posebej navihanega hitiča Chaise Longue, ki je dekleti med pandemijo postavil na zemljevid – preprosto prevelika, a plošča pusti mešane občutke – predvsem zaradi številnih medlih skladb, ki se zdijo kot odvečno polnilo.
-
22. 4. 2022 | Mladina 16 | Kultura | Portret
Raper, didžej in igralec, ki rad pobegne
Kljub razmeroma rosnim letom (rojen je leta 1999) bo ljubljanski raper Mark Jacob Cavazza ali Vazz te dni izdal že tretjo dolgometražno ploščo KODEKS. To niti ni tako nenavadno, če vemo, da je pesniško pot začel že v osnovni šoli, ljubezen do slovenskega hiphopa pa ga je kmalu spodbudila, da je »iz pisanja v zvezek prešel na pljuvanje rim«.
-
15. 4. 2022 | Mladina 15 | Kultura | Plošča
Po smrti Pop Smoka je titulo prvega moža ameriškega drilla kmalu prevzel Fivio Foreign, ki nekoč obskuren žanr zdaj potiska naprej v mainstream. Tega se loti brez tveganj: njegov dolgometražni prvenec zaznamuje predvidljiva produkcija, ustvarjena po prežvečenih receptih, dobršen del albuma pa zapolnijo verzi gostujočih glasbenikov. Z močno podporo velikanov glasbene industrije – predvsem Kanyeja Westa, ki album B.I.B.L.E. podpisuje kot izvršni producent – je avtor nabral na kup toliko visokokategornih imen, da bi z njimi lahko zapolnil program kakšnega velikega festivala. To je ena težavnejših razsežnosti tega medlega albuma: čeprav gosti protagonista le redko zasenčijo, uzurpirajo tolikšen del izdelka, da Fiviov avtorski pečat ne pride zares do izraza.
-
15. 4. 2022 | Mladina 15 | Kultura | Plošča
Machine Gun Kelly: Mainstream Sellout
Kot raperja ga nihče ni jemal preveč resno, ko pa je Machine Gun Kelly dve leti nazaj zajahal trendovski val preporoda pop punka in se prelevil v rock zvezdo, je začel dosegati vesoljne uspehe: njegov kitarski prvenec je nekaj časa celo krasil vrh seznama najbolje prodajanih albumov v ZDA. Nadaljevanje se zanaša na preverjeno formulo: 31-letnik piše infantilna besedila na ravni 13-letnika, saj se verjetno zaveda, da je ciljno občinstvo te glasbe predvsem mladež v odraščanju. Morda pa preprosto ne zna bolje: v prid tej teoriji pričajo tudi generične inštrumentalne podlage, v katerih avtor osnovnošolsko brenka na dva, včasih tri preproste akorde, najbolj boleč pa je njegov mučno hrapav, pretirano vznesen, melodramatičen vokal. Neposlušljivo.
-
8. 4. 2022 | Mladina 14 | Kultura | Plošča
Slowcore veterani iz zasedbe Duster so konec devetdesetih let izdali legendarno ploščo Stratosphere, ki se je resnično postarala kot vrhunsko vino, nato pa so kmalu po prelomu tisočletja poniknili za skoraj dvajset let. Pred tremi leti so se iz naftalina izmotali s ploščo, naslovljeno z imenom benda, ki je na trenutke nekoliko presenetila s hrupnostjo, na albumu Together pa se vračajo k spokojnim koreninam. Plošča resnično zveni, kot bi jo zasedba posnela v svojih najboljših letih, in daje vtis neposrednega nadaljevanja kultne klasike Stratosphere. Kalifornijcem se nikamor ne mudi: počasi brenkajo otožne akorde, nežno momljajo depresivna besedila in nekajsekundne zamisli ponavljajo v nedogled, za kar mora poslušalec sicer imeti precej potrpljenja, a je nagrajen s skorajda meditativnim učinkom. Počasi se daleč pride.
-
8. 4. 2022 | Mladina 14 | Kultura | Plošča
Drain Gang, kolektiv skandinavskih glasbenikov (in modnih ikon), si je s svojevrstnim zvokom cloud rapa po robnih kotičkih interneta zgradil izjemno močno bazo zvestih, ekstremno online oboževalcev, ki hrepenijo po zasanjano opranem zvoku (post)internetnega r & b-ja, po kakršnem se najbolj odlikujejo prav melanholični dečki s švedskega podeželja. Čeprav je skupina močno povezana z ekipo Sad Boys, kolektivom prvega moža švedskega rapa Young Leana, je Drain Gang zgradil svoj lasten, resnično edinstven zvok, ki ga je najbolj definiral sedemindvajsetletni vokalist Bladee. Ta je zdaj v sodelovanju z enigmatičnim ustvarjalcem, ki deluje pod imenom Ecco2K, posnel ploščo presenečenja Crest.
-
1. 4. 2022 | Mladina 13 | Kultura | Plošča
Denzel Curry: Melt My Eyez, See Your Future
Floridski raper Denzel Curry je ustavil konje. Čeprav je zaslovel s kombinacijo brezkompromisnih trap beatov in agresivno kričečega, brzostrelkasto hitrostnega repanja, zadnje čase navdušuje z intimnejšo produkcijo. V to smer je začel zavijati že na prejšnji dolgometražni plošči TA1300, na kateri se je uspešno preizkusil kot melodični raper, na petem albumu pa je ubral precej starošolski, soulovsko-boombapovski način, kar je verjetno posledica predlanskega sodelovanja s producentom Kennyjem Beatsom, ki podpisuje tudi zajeten kos nove plošče. Čeprav ga številni die-hard feni še vedno najrajši slišimo v kontekstu trap bangerjev, lahko vseeno cenimo napredek Curryjevih pesniških veščin, ki ga je opaziti na vsaki novi izdaji. Resen tekmec za rap album leta.
-
1. 4. 2022 | Mladina 13 | Kultura | Plošča
Britanska pevka Charli XCX je v sodelovanju z napredno mislečimi producenti, kot so pokojna Sophie in člani ekscentričnega kolektiva PC Music, množicam v zadnjih letih približala estetiko hyperpopa in se uveljavila kot prva dama eksperimentalnega popa jutrišnjega dne. Njeno pomembno vlogo pri dobrodošlih premikih v mainstreamu smo prepoznali tudi v Mladini, pevka je kar dve leti zapored našla mesto v izboru najboljših albumov leta. Njene nove plošče CRASH na letošnjem Mladininem seznamu skoraj zagotovo ne bo: Charli XCX ni več zazrta v prihodnost, temveč kar nekaj desetletij v preteklost, saj želi – predvsem s posnemanjem sodobnih radijskih hitov in spogledovanjem z estetiko (synth)popa osemdesetih let in dance hitov devetdesetih – prodreti v sam vrh mainstreama, pri tem pa se, žal, izgubi dobršen del čara njene glasbe.
-
18. 3. 2022 | Mladina 11 | Kultura | Plošča
Alex O’Connor, spalnični indie pop kantavtor, ki ustvarja pod psevdonimom Rex Orange County, je nase resno opozoril s sodelovanjem z raperjem Tylerjem, The Creatorjem. Ta zdaj gostuje tudi na enem od vrhuncev plošče WHO CARES?, ki pa sicer – podobno kot Connorjev dosedanji opus – pusti mešane občutke. Avtor ponovno dokaže izjemno nadarjenost za skladanje nalezljivo spevnih melodij, vendar so te – paradoksalno – zapakirane v precej pozabljive skladbe, pri katerih najšibkejši člen ostaja njegov deški glas. Tudi nova plošča je močno zaznamovana z nenavadnim nasprotjem med otožnimi besedili in radostnim razpoloženjem, ki ga avtor tokrat nekoliko omili s pogosto uporabo dramatičnih godalnih aranžmajev.
-
11. 3. 2022 | Mladina 10 | Kultura | Plošča
Čeprav je Edgar Froese, ustanovitelj kultne krautrock zasedbe Tangerine Dream, leta 2015 preminil, je na novi plošči še vedno prisoten: preostali člani zasedbe so gradivo za album črpali iz arhiva njegovih neizdanih skladb in jih ob pomoči producenta Paula Fricka aranžirali v kozmične synthovske epopeje. Tangerine Dream je nekoč ustvarjal napredno mislečo glasbo, ki je prestala preizkus časa in še danes zveni futuristično, na dobršnem delu novega albuma pa je, žal, ravno nasprotno: več skladb zveni kot rahlo cenena »progresivna« elektronika, kakršna je v Nemčiji nastajala na prelomu tisočletja. Vprašanje, ali so ga polomili še živeči člani benda ali je bilo težavno že izvorno gradivo, ostaja brez odgovora, jasno pa je, da Raum v kontekstu bogatega opusa zasedbe izstopa kot eden redkih spodrsljajev.
-
Ob začetnih podvigih atlantskega (t)rap dvojca so navdušenci soglasno vpili: »Earthgang bo novi Outkast!« Optimistična napoved – oziroma primerjava z očaki avanturistične plati južnjaškega hiphopa – (vsaj za zdaj) ni prestala preizkusa časa. Čeprav Earthgangovo glasbo še vedno zaznamujejo edinstven, prepoznaven slog repanja, nalezljivo spevni refreni ter igrivi, soulovsko obarvani beati, začinjeni z dobrim odmerkom psihedelije, je ta glasba vse bolj predvidljiva in neizstopajoča. Gostovanje visokokategornih vokalistov, kot je Future – ki bodo Earthgangu morda končno zagotovili preboj v mainstream –, se ujema s precejšnjo standardizacijo instrumentalnih podlag in Earthgangovih flowov, zaradi katere se zdi njegova glasba čedalje bolj zlita v sivo povprečje ameriškega trapa.
-
Beach House: Once Twice Melody
Baltimorski dream pop dvojec Beach House z vsako izdajo preseže samega sebe. Resnično se zdi, da je vsak album vrhunec njegovega opusa, in tako je tudi z ambiciozno ploščo Once Twice Melody, izdano v štirih poglavjih, ki so zadnje štiri mesece postopoma kapljala v javnost. Beach House k sreči niti tokrat ne odkriva novega terena, temveč na osmi plošči le posodablja formulo, ki se je sicer zdela že izpopolnjena, a je dvojec v njej očitno našel prostor za napredek: razgibane aranžmaje obogati z orkestralno spremljavo, pogosteje poprime za synthe, se še globlje potopi v zasanjano psihedelijo in zaradi tega še bolj spominja na zapuščino legendarnega britanskega benda Broadcast, kar je, blago rečeno, dobrodošlo. Album epskih razsežnosti.
-
Ploščo Prey//IV, solistični prvenec kanadske pevke Alice Glass, lahko obravnavamo kot četrto ploščo legendarnega elektro-punk dvojca Crystal Castles. Na to namiguje že naslov: bendov zadnji album, pri katerem je Alice še sodelovala, je bil naslovljen preprosto III. Po pevkini osamosvojitvi leta 2014 je producent Ethan Kath sicer našel nadomestno vokalistko in svojo glasbo še naprej izdajal pod imenom Crystal Castles, a je bil pri tem sila neuspešen: izgubil je naklonjenost oboževalcev, ki so vedeli, da je bila Alice Glass srce in duša izvirne zasedbe. Dokaz za to je bila tudi porazna plošča Amnesty (2016), na kateri je nova pevka Edith Frances nonšalantno posnemala Glassovo, vendar se poslušalci niso pustili prelisičiti.
-
Danski producent Anders Trentemøller se je že na prejšnji plošči Observe močno spogledoval s shoegazom, temu je botrovalo tudi to, da je na njej gostovala ena od starost žanra, Rachel Goswell iz zasedbe Slowdive. Na novem albumu se vplivom shoegaza popolnoma prepusti, jih začini z elementi krautrocka, postpunka in synthpopa ter se odlično ujame s pevko Lisbet Fritze, ki z zasanjanimi vokali obogati skoraj polovico izdelka. Kameleonski producent je našel teren, na katerem se resnično odlikuje, ko pa eterična dream pop blagozvočja združi s plesnimi, tehnoidnimi ritmi, ustreli v prazno. Kljub tem redkim spodrsljajem lahko brez zadržkov trdimo, da je Trentemøller ponovno v odlični formi, žal pa z novo ploščo še zdaleč ni pritegnil pozornosti, ki si jo zasluži.
-
Animal Collective: Time Skiffs
Od prelomne plošče Merriweather Post Pavillion, nespornega vrhunca diskografije zasedbe Animal Collective, je minilo že skoraj trinajst let. V tem času smo bend tako rekoč odpisali, saj so njegovi člani vztrajno razočarali ne le s skupnimi projekti, ampak tudi s solističnimi, zdaj pa se je nepričakovano končno vrnil v formo. Zasedba prvič po desetletju navdušuje v polni postavi in prav vsak izmed članov dobi priložnost, da zasije. Čeprav – v kontekstu svojega bogatega opusa – ne dostavi nič zares novega, se k sreči sklicuje na najmočnejša poglavja iz preteklosti, predvsem na neopsihedelične, tako imenovane freak folk korenine iz časa pred mednarodnim prebojem in eterična, skoraj nekako beachboyevska večglasja, ki jih zapakira v osvežen, nekoliko manj avanturističen format.
-
Amber Mark: Three Dimensions Deep
Newyorška glasbenica in producentka Amber Mark je na svoj mogočni glas prvič resno opozorila s srce parajočo neosoulovsko balado 3:33am, v kateri je objokovala materino smrt. Pot je nadaljevala s precej bolj radostno malo ploščo Conexao, učinkovito mešanico R & B-ja in bossanove, nato pa si je vzela kar štiri leta za snemanje ambicioznega dolgometražnega prvenca, ki – čeprav nesporno zacementira avtoričin status vzpenjajoče se pop zvezdnice – pusti mešane občutke. Plošča se zdi nekoliko preobremenjena s svojo velikopotezno zasnovo. Skladb je dvakrat preveč in na drugi polovici izdelka postanejo precej monotone, težavna pa so tudi besedila, ki težijo k duhovnosti in ezoteriki, a pri tem delujejo nekoliko plehko, na trenutke pa celo pretenciozno.
-
Genialnost nekaterih umetnin širša javnost prepozna šele desetletja po nastanku, pogosto – tragično – šele po avtorjevi smrti. Včasih pa navdušenci nad neodkritimi dragulji kakšno zaprašeno mojstrovino iz naftalina potegnejo že prej, kot se je k sreči zgodilo pri japonskem producentu in skladatelju Soichiju Taradi. Ta je sicer uspešno kariero že konec devetdesetih let zgradil kot skladatelj soundtrackov za videoigre – med najslavnejšimi je kultna arkada Ape Escape –, kot producent plesne elektronike pa je bil še pred nekaj leti krivično zapostavljen, čeprav je že pred tremi desetletji ustvarjal napredno, po svoje pionirsko deep house (in jungle) glasbo, ki se v številnih razsežnostih lahko kosa s sodobno produkcijo.
-
Legendarna japonska zasedba Boris, ki z radikalnim hrupom prah dviguje že skoraj trideset let – pa naj gre za dronovske eksperimente, doomovske epopeje ali sludgeovsko nažiganje –, se je na novi plošči W odločila za nepričakovan slogovni zasuk. Po predlanskem, blago rečeno brutalnem albumu No, na katerem je trojec s crustpunkovskim izživljanjem po dolgem času resnično preizkušal meje poslušljivega, zdaj zadevo nekoliko umirja s svojevrstno interpretacijo dreampopa in shoegaza. To seveda še zdaleč ne pomeni, da je plošča izrazito spokojna – še vedno govorimo o brezkompromisnem trojcu Boris –, a v primerjavi s predhodnico gre za nežno blagozvočje, za pravo milino. Pravzaprav gre za sestrski plošči, za jin in jang: W je epilog, s katerim je Boris, kot pravijo člani zasedbe, sklenil »ponavljajoči se krog surovosti in celjenja«.
-
Glasba R & B-outsiderke FKA Twigs je v desetletju po avtoričinem silovitem vzponu postajala čedalje bolj intimna, kompleksna in ambiciozna, a hkrati tudi čedalje bolj robna, eksperimentalna in nedostopna – je pa kljub temu ves čas ohranjala precej pop senzibilnosti in se na (samo)svoj način spogledovala tudi z mainstreamom.
-
Včasih šepetajoči, drugič pojoči, a vselej izrazito lenobni flow ameriškega raperja Gunne je po svoje tisto, kar je pri njegovi glasbi očarljivo, hkrati pa lahko ravno to poslušalca precej utrudi: repetitivna enoličnost verzov o hitrih avtih, brhkih dekletih in dizajnerskih oblekah je pri njegovih dolgometražnih projektih tako hipnotična, da pogosto deluje kot glasbeni ustreznik močnega uspavala, zato so gostujoči vokalisti ena od ključnih sestavin njegovih plošč. Tega se avtor očitno dobro zaveda, saj visokokategorni raperji gostujejo v tako rekoč vsaki drugi skladbi, pri čemer zdolgočasenega protagonista skoraj vedno zasenčijo. DS4EVER je enourni projekt, ki je tako monoton, da zveni kot ena sama, občutno predolga skladba.
-
Britanski producent Bonobo nas že dve desetletji zalaga s skrbno sproduciranimi, izrazito večplastnimi elektronskimi kompozicijami, ki vselej krmarijo med organskim in sintetičnim, med spokojnim in plesnim. Na sedmi dolgometražni plošči je z eno nogo trdno zasidran v ritmih housa, z drugo pa stopiclja med UK garageem in triphoperskim downtempom, s kakršnim si je ustvaril ime z zgodnjimi koraki na ustvarjalni poti. Plošča je veliko prepričljivejša, ko se avtor poigrava z vokalnimi sempli, in navadno precej osladna, ko taktirko prevzamejo gostujoči vokalisti. Bonobo se tokrat pogosto sprehaja po nevarno tanki meji med toplo, eterično elektroniko in nekoliko kičasto, rahlo ceneno glasbo, kakršna polni generične chill-out playliste na Spotifyju.
-
Ameriški R & B-slavček Khalid se odlikuje predvsem kot gostujoči vokalist, njegove samostojne avtorske stvaritve pa so – razen nekaj izstopajočih singlov – navadno preveč klišejske, predvidljive in formulaične, da bi v globalni krajini pop glasbe pustile resnejšo sled. Čeprav je bil pred tremi leti za kratek čas okronan za najbolj poslušanega izvajalca na platformi Spotify, se danes zdi že skoraj nekoliko irelevanten. Temu pritrjuje tudi medel sprejem najnovejšega mikstejpa Scenic Drive, rahlo monotone zbirke spevnih, a pozabljivih šlagerjev, ki se pretirano zanaša na grajenje enovitega, čutnega razpoloženja, zaznamovanega s filingaškimi, na trenutke precej osladnimi kitarskimi sempli, odsotnost prave substance pa kompenzira z vojsko visokokategornih gostov, ki protagonista nemalokrat zasenčijo.
-
30. 12. 2021 | Mladina 52 | Kultura
Pred slabim desetletjem je Gangnam Style, viralna uspešnica južnokorejskega one-hit-wonder pevca Psyja, pripravila teren za svetovni uspeh korejskega popa. Ta se je v zadnjih letih po vsem svetu razširil kot požar, katerega vrhunec smo doživeli leta 2021: BTS, daleč najbolj priljubljen korejski boyband, se je spomladi v Guinnessovo knjigo rekordov vpisal kot najbolj poslušana veččlanska zasedba na Spotifyu, vodilni platformi za spletno pretakanje glasbe, na kateri se danes lahko pohvali z dobrimi 43 milijoni mesečnih poslušalcev in vrtoglavimi 21 milijardami pretokov.
-
30. 12. 2021 | Mladina 52 | Kultura | Plošča
Tierra Whack: Rap? / Pop? / R&B?
Filadelfijska raperka Tierra Whack je leta 2018 navdušila z albumom Whack World, petnajstminutno zbirko petnajstih skladb, nato pa je sledilo diskografsko zatišje, ki ga je zdaj končno prekinila s serijo treh malih plošč. Avtorica že z naslovi teh kratkih, a sladkih EP-jev jasno nakaže, med katerimi žanri je razpeta, a z vprašaji hkrati namiguje, da se požvižga na žanrske konvencije. Mali albumi so kot celota zelo konsistentni: na vsakem je en odličen banger, en rahel spodrsljaj in ena skladba, ki je čisto solidna, vendar nič posebnega. Roko na srce, od karizmatične raperke v tej točki pričakujemo veliko več: z magijo, ki jo pričara denimo v gospelovski baladi Heaven, dokazuje svoj neizmerni potencial, vendar pri celotnem projektu žal ni udejanjen.
-
23. 12. 2021 | Mladina 51 | Kultura | Plošča
Mladi ameriški producent in vokalist dltzk si hvalospeve zasluži že zgolj zaradi radikalnega rušenja žanrskih konvencij. V slabi uri plošče Frailty se dotakne toliko različnih estetik, da jo je slogovno skoraj nemogoče opredeliti: predvsem krmari med indietronico, glitchpopom in hyperpopom, tukaj pa so tudi elementi starošolske emo glasbe, noise popa, digicora in še marsičesa. S tem ko nonšalantno ruši žanrske okvirje, sicer pogosto preizkuša tudi meje poslušljivega – in nemalokrat celo meje dobrega okusa –, a pod debelo fasado hyperpopovske nasičenosti in tinejdžersko-punkovske igrivosti pretanjeno pronica njegov nesporni songwriterski talent. Ta sicer postane najočitnejši v spokojnejših trenutkih albuma, ki pa jih, žal, ni prav veliko.
