Marcel Štefančič jr.

Marcel Štefančič jr.

  • Koalicija voljnih 2.0

    Mike Pompeo je ameriški zunanji minister že dve leti, kar je zelo dolgo – Trump nenehno odstavlja in menja svoje ministre, Pompeo pa je ostal. Pomeni, da je priden, da uboga, da je z njim nekaj narobe in da Trumpa ne omenja po nemarnem, da mu torej zvesto sledi in da je voljan početi in govoriti še tako trapaste reči. Ko je na zemljevidu iskal vlade in režime, ki bi bili voljni za njim in Trumpom ponavljati trapaste reči, se mu je prst ustavil na Sloveniji – in že je tu. Slovenija je vedno voljna, vedno razpoložena za nove in nove »vilenske« deklaracije, za nove in nove koalicije voljnih. Tokrat je Slovenija v koaliciji z Ameriko, Poljsko, Romunijo, Estonijo, Latvijo in drugimi deželami, ki jim bolj diši Višegrad kot Evropa, tokratni »vilenski« deklaraciji pa se reče »izjava o varnosti omrežij 5G«. Zavita je v ezopsko meglo (svečano prisegamo, da bomo preverili ponudnike in dobavitelje omrežja 5G, transparentnost njihovega lastništva, njihovo spoštovanje pravic intelektualne lastnine, njihovo zavezanost zakonodaji, ki zahteva transparentnost korporativnega upravljanja ipd.), njen cilj pa je na dlani: kitajske telekomunikacijske gigante, kot je Huawei, je treba izključiti iz izgradnje omrežja 5G. Pika. Zakaj? Trump hoče na vsak način kaznovati Kitajsko. Da bi imelo kaznovanje večjo težo, si je omislil koalicijo voljnih, ki naj bi – ekonomsko – napadla Kitajsko.

  • »Masivna prevara in zloraba«

    Ko so Donalda Trumpa pred kratkim na TV-kanalu Fox News vprašali, ali bo sprejel in priznal izid predsedniških volitev, ki bodo 3. novembra, je odvrnil: »Ne bom rekel da. In ne bom rekel ne.« Kaj to pomeni, je na dlani: DA, izid predsedniških volitev bo sprejel in priznal, če bo zmagal, če bo torej ponovno izvoljen. In NE, izida predsedniških volitev ne bo sprejel in priznal, če bo izgubil, če torej ne bo ponovno izvoljen.

  • Ko Janša ne imitira Orbána ali Trumpa, imitira Miloševića

    Janša je v vojni proti koroni, v vojni proti medijem, v vojni proti pravosodju, v vojni proti antifašizmu, v vojni proti Srebrenici, v vojni proti Evropski nogometni zvezi in tako dalje. A v tej poplavi vojn nikar ne spreglejte, da je tudi v vojni proti birokraciji. Že ves čas, vse tja od inavguracije, ko je poudaril, da vlada ne bo predlagala novega predpisa, če pri tem dveh starih ne bo ukinila, napoveduje debirokratizacijo Slovenije, ki pa jo je – neprestano in nenehno – napovedoval že tudi prej, ko je bil v opoziciji.

  • Marcel Štefančič jr.

    17. 7. 2020  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Film

    Šokerji, ki zasenčijo covid-19

    Če se zdajle, v tem trenutku, zapodite v Ljutomer, lahko še ujamete zadnje filme letošnjega Grossmanna, kultnega, vedno urgentnega festivala fantastičnega filma (in vina), če pa se ne boste, potem naj vam povem, kaj vse ste letos zamudili. Za začetek, zamudili ste comeback velikega Richarda Stanleyja, ki je na začetku devetdesetih zablestel s sci-fijem Hardware in šokerjem Dust Devil, po Otoku dr. Moreauja, s katerega so ga leta 1996 nagnali že po treh dneh, pa ni več posnel niti enega igranega celovečerca – do Barve iz vesolja (Color Out of Space), v kateri se Nicolasu Cageu, patriarhu osamljene družine, zgodi to, kar se v Kubrickovem Izžarevanju zgodi Jacku Nicholsonu. Pod vplivom meteorita, ki trešči nedaleč stran, začne mentalno mutirati. Med vrsticami bi lahko tudi prebrali: če nas je že virus tako groteskno spremenil, kako nas bodo spremenile šele podnebne spremembe, ko bodo udarile z impaktom meteorita?

  • Somrak demokracije

    Janša je ob 25. obletnici genocida v Srebrenici tvitnil: »Pokola v Srebrenici ne bi bilo, če bi na ozemlju bivše Jugoslavije po njenem razpadu počistili s komunistično ideologijo in obsodili povojne poboje v Sloveniji in drugod.« Ko bereš ta tvit, imaš občutek, da sanjaš. Ali bolje rečeno: občutek imaš, da bereš tvit nekoga, ki opisuje svoje sanje. Ko Janša zagleda zgodovinski revizionizem, se mu preprosto ne more upreti – in njegov tvit je zgodovinski revizionizem, ki bi prebudil mrtve. Vprašanje pa je, ali o njem sanja tudi koalicijska pogodba. In ali o njem sanja naša ustava?

  • Marcel Štefančič jr.  |  Ilustracija: Zoran Smiljanič

    10. 7. 2020  |  Mladina 28  |  Politika

    Bi se morali fašistom res opravičiti za vse muke, ki so jih pretrpeli?

    Borut Pahor se bo 13. julija kot prvi slovenski predsednik poklonil žrtvam iz bazoviške fojbe. Sergio Mattarella pa se bo hkrati kot prvi italijanski predsednik poklonil žrtvam I. tržaškega procesa, Ferdu Bidovcu, Franu Marušiču, Zvonimirju Milošu in Alojzu Valenčiču, slovenskim antifašistom, članom organizacije Borba, ki so jih fašistične oblasti tam – na gmajni pri Bazovici – usmrtile 6. septembra 1930. Poudarek je na besedici ’hkrati’.

  • Soba, v kateri se je zgodilo

    Kako napisati bestseller? Trik je seveda v tem, da ni dovolj le, da ga napišeš. Ustvariti moraš tudi okolje, v katerem lahko to, kar skušaš prodati, postane bestseller. Izkoristiti moraš vsako priložnost, ki se ponuja. Priložnost dela tatu, a tudi bestseller. Pa poglejmo, kako je to storil John Bolton, nekdanji Trumpov svetovalec za nacionalno varnost. Knjiga The Room Where It Happened (Soba, v kateri se je zgodilo), ki je izšla 23. junija in v kateri popisuje svoje »spomine na Belo hišo«, kot se glasi podnaslov, je namreč orjaški bestseller – celo št. 1 na Amazonu.

  • Hudičeva alternativa

    Donald Trump je pred kratkim obiskal vojaško akademijo, kjer je med govorom sklenil, da se bo malce okrepčal – dvignil je kozarec vode, toda ne z eno roko, temveč z obema. Zdelo se je, kot da ima težave – in kot da hoče prikriti, da se mu roke tresejo. Kmalu zatem je še sestopil z govorniškega odra, toda zelo počasi, saj se je zdelo, da bo zdaj zdaj padel. Ne le roke – tudi noge so se mu tresle. Na vojaški akademiji, kjer bi moral demonstrirati svojo atletsko, neuničljivo in neoporečno možatost, je odpovedal in se osmešil.

  • Zora bele strahote

    Ko je brutalna smrt temnopoltega Georgea Floyda sprožila burne proteste, ki so naelektrili in preplavili ves svet, so začeli protestniki rušiti kipe »velikih mož«, nekdanjih rasistov in trgovcev s sužnji. V Belgiji – v Ekerenu pri Antwerpnu – so zrušili kip kralja Leopolda II, številne njegove kipe drugod so poškodovali, tistega v Ghentu pa so polili z rdečo barvo in napisali zadnje besede Georgea Floyda: »Ne morem dihati!«

  • Antifa

    DC Dirty Laundry, histerični protrumpovski portal, je 4. junija kriknil: »V Sparto (Illinois) bodo z avtobusi pripeljali antifajeve teroriste, ki bodo požigali kmetije in pobijali živino v ruralnih belskih predelih!« S tem naj bi dali belski Ameriki vedeti, da pred organizacijo antifa »niso varni niti ruralni belci« in »da ne bodo gorela le mesta, temveč vsa Amerika, če zahteve te organizacije ne bodo izpolnjene«. Antifajevci bodo ciljali »ruralne tarče«, predvsem »osamljene kmetije«, in »uničevali lastnino«.

  • Marcel Štefančič jr.  |  Ilustracija: Franco Juri

    5. 6. 2020  |  Mladina 23  |  Politika

    Zakon linča

    Najprej se je zgodilo nekaj grozljivega: štirje belski policaji so v Minneapolisu (Minnesota) na tla zbili in vklenili temnopoltega Georgea Floyda, ki je menda skušal nekaj plačati s ponarejenim dvajsetdolarskim bankovcem, potem pa mu je eden izmed policajev brutalno pokleknil na vrat. Floyd je ječal: »Ne morem dihati!« In: »Ne ubijte me!« Ljudje, ki so to gledali, so policaja moledovali, naj ga ne ubije. A policaj je na njem klečal toliko časa, dokler ni najprej omedlel in potem izdihnil. Bi policaj na tla zbil belca, ki bi hotel plačati z dvajsetdolarskim bankovcem? Malo verjetno. Bi mu pokleknil na vrat? Ne, sploh ne. Bi mu na vratu klečal osem minut? Zanesljivo ne. Bi mu na vratu klečal, dokler ne bi umrl? Kje neki.

  • Ivan J. Trump

    Janez Janša je nedavno tvitnil: »Spar Slovenija ni niti prvi niti edini, ki s takšnim oglasom krši ustavo RS, je pa prva velika trgovska veriga, ki z dragim oglaševanjem sama na veliko odganja kupce iz svojih trgovin.« Še celo njegovi so se prijeli za glavo. Kaj šele drugi. Mar ni dovolj že Donald Trump, so si verjetno rekli. In dodali: ali res – zdaj in tu, v Sloveniji – potrebujemo še njegovega impersonatorja? Na tem tvitu namreč ni pisalo Viktor Orbán, temveč Donald Trump. Ali bolje rečeno: ta tvit zveni tako, kot da bi ga poslal Trump – kot Trumpov tvit, preveden v slovenščino. In da ne bo kakega nesporazuma: to je v vseh smislih Trumpov tvit.

  • Zaprite ga!

    Donald Trump vse bolj spominja na Eleno Ceaușescu, ženo Nicolaeja Ceaușescuja, nekdanjega romunskega diktatorja, ki je imela le osnovno šolo, a so ji kljub temu podelili doktorat – iz kemije. Če so hoteli vedeti kaj o makromolekularnih spojinah, so vprašali njo, največjo strokovnjakinjo na svetu. Trump je največji strokovnjak za medicino – kot veste, je okuženim predlagal, naj si vbrizgajo razkužilno sredstvo, nedavno pa je povedal, da sam jemlje hidroksiklorokin, zdravilo proti malariji. Pomaga? Totalno! Ima covid-19? Ne. Vidite!

  • Doktrina koronašoka

    Šrilanko je 26. decembra 2004 razdejal strahovit cunami. Šrilančani so bili v šoku. In kaj je storila šrilanška vlada, ko so bili Šrilančani v šoku – ko so bili prestrašeni in dezorientirani, ko torej niso bili pri sebi? Nič, ribiška naselja, ki jih je razdejal cunami, je zradirala, ljudi odselila, jim v imenu »varnosti« prepovedala ponovno gradnjo hiš in naselij, obale pa potem prelevila v hotelske komplekse, v fine, butične turistične destinacije.

  • Marcel Štefančič jr.

    8. 5. 2020  |  Mladina 19  |  Kultura  |  Film

    Marcel Štefančič, jr.: Novi filmi, ki si jih lahko te dni ogledate na spletu

    Capital in the Twenty-First Century
    Justin Pemberton (Apple)
    Tale izredno živahni, urni, hiperaktivni doku, posnet po bestsellerju Thomasa Pikettyja, nadaljevanju Marxovega Kapitala, vam sicer ne bo povedal, kaj je alternativa kapitalizmu, toda povedal vam bo, zakaj je kapitalizem postal stroj za ustvarjanje rekordne ekonomske neenakosti – zakaj torej zmagovalci dobijo vse, drugi pa si delijo drobtine, zakaj ima polovico svetovnega bogastva v lasti peščica ljudi in zakaj so nove generacije revnejše od generacij staršev. Srhljiva ekonomska neenakost je posledica kapitalističnih mitov, s katerimi nategujejo ljudi. Recimo: bogati si vse tisto bogastvo zaslužijo! Pa: v našem interesu je, da so bogati čim bogatejši in čim manj obdavčeni, ker potem toliko več »kapne dol«, k nam! Tudi: bogatejši ko so ljudje, raje pomagajo drugim! In seveda: neenakost je dobra, ker poganja tekmovalnost in konkurenčnost! Vse to so laži, a lagala je tudi Jane Austen – bogataš se z njo ne bi nikoli poročil zato, ker je bila inteligentna in duhovita. In ja, vsakič, ko se ljudje naveličajo ekonomske neenakosti, jih začnejo strašiti in polarizirati z begunci, priseljenci, teroristi, virusi – in vse ostane po starem, s prerazporejanjem bogastva navzgor vred. Kot zdaj.

  • Marcel Štefančič jr.  |  Ilustracija: Karlo G.

    30. 4. 2020  |  Mladina 18  |  Politika

    Hitro staranje »nove realnosti«

    Ker živimo v drastičnih časih, bodimo drastični. Druge svetovne vojne je konec. Hitlerja ujamejo. Sodijo mu. Obtožijo ga genocida, zločinov proti človeštvu, holokavsta. Hitler vstane in dahne: To je bil sarkazem! A ne razumete sarkazma?

  • Invazija teorij zarote

    Novi koronavirus ni prišel iz Kitajske, temveč iz vesolja. Vsaj tako pravijo konspirologi, ki se jim zdi to povsem logično: je lahko kaj tako strašnega skočilo z živali na človeka? Kje neki! Narava ne počne tako groznih reči. Virus je lahko na človeka skočil le iz vesolja – in to prek meteorita, ki je lani oktobra treščil na Kitajsko. Novi koronavirus je tako hud in strašen, da ne more biti zemeljskega izvora – kvečjemu zunajzemeljskega. Ali nadzemeljskega. Ta virus je tako strašen, da ga ne bi bilo brez alienov.

  • Hočete življenje ali pravice?

    Vsi se sprašujejo: joj, kako bo izgledal svet, ko bo vsega tega konec? Kakšna bo prihodnost? Že zdaj jo lahko vidite – pogledati morate le, kakšne ukrepe, odloke in zakone sprejemajo vlade in vladarji. Jasno, vsi ti ukrepi, odloki in zakoni naj bi veljali le začasno, v času pandemije in izrednih razmer, toda v resnici so tisto, o čemer režimi in vladarji sanjajo. Iz njihovih sanj je mogoče sklepati, kakšna bo prihodnost.

  • Vratarjev strah pred enajstmetrovko

    »V prihodnosti bo vsak slaven 15 minut,« je nekoč rekel Andy Warhol. In kot kaže, smo končno prišli v to prihodnost. Ko se sprehajate, imate občutek, da vas vsi gledajo, da vas opazujejo, da skrivaj pogledujejo proti vam. In tudi izognejo se vam – ne upajo se vam preveč približati. Kot da ste slavni. Ob tem se počutite rahlo nelagodno, a nič hudega. Vsi se pretvarjamo, da teh invazivnih pogledov ne opazimo. Itak nas loči nevidna meja, si mislimo.

  • Marcel Štefančič jr.  |  Ilustracija: Franco Juri

    3. 4. 2020  |  Mladina 14  |  Svet

    Trenutek odločitve

    Vlada je še dodatno omejila gibanje. Zakaj? Ker nekateri ne upoštevajo varnostne razdalje – ker hodijo na turistične izlete, ker hodijo na morje, ker hodijo na sprehode ob jezerih, ker hodijo plezat, ker letajo z jadralnimi letali. A to ne preseneča. Tako kot nekateri ne gredo volit, ker so prepričani, da je njihov glas brez vpliva, se nekateri tudi varnostne razdalje ne držijo, ker so prepričani, da ne morejo nikogar okužiti. V resnici je ravno nasprotno: s tem, ko ne volijo, vplivajo na družbenopolitično sliko družbe – in tudi s tem, ko ne upoštevajo varnostne razdalje, lahko druge okužijo. Volilna abstinenca je kužna. Tako kot pandemija tudi volitve niso hec.

  • Serije, ki jih morate videti, dokler imate še čas

    Tiger King
    Eric Goode & Rebecca Chaiklin
    Netflix
    Epidemiologi, virologi in mikrobiologi pravijo, da vse več pandemičnih virusov preskakuje z živali na človeka, toda ko boste gledali tole sijajno, povsem novo dokumentarno serijo (sedem epizod), se boste vprašali: lahko z živali na človeka preskoči tudi norost – ali pa je norost le nekaj, kar je že v človeku, tako da mora priti le še žival, ki jo bo aktivirala? V tem primeru je to nekaj sto tigrov in drugih “velikih mačk”, ki jih v svojem privatnem oklahomskem živalskem vrtu razkazuje Joe Exotic, alias “Tiger King”, odpiljeni, bizarni, kičasti, ekshibicionistični pistolero, pevec in predsedniški kandidat. Joe izgleda tako, kot bi padel iz najhujšega stereotipa, a ni edini – liki, ki obdajajo njegovo pompozno, separatistično, mizoginično “vesolje”, bi lahko napolnili stotine šovov Jerryja Springerja. A ko Joe naleti na reality check, na Carole Baskin, aktivistko, fanatično varuhinjo mačk, velikih in malih, ki začne ogrožati njegovo “podjetje” (lansira kampanjo za zaprtje njegovega zooja), najame poklicnega morilca ...

  • Novi svetovni red

    Zadnjič sem gledal Janšo. Imel je govor. Televizijskega. Ni kaj – priložnost, da zasije. Nagovoril je nacijo. Pa me je zaskrbelo. Ni zasijal. In nekaterih stvari nisem razumel. Najprej nisem razumel, zakaj se je v tem tako občutljivem trenutku in v tako občutljivem nagovoru naciji spravil nad prejšnjo vlado, ki je menda vse zamočila (zamudila je, le opazovala je dogajanje v severni Italiji, v času šolskih počitnic ni dajala nobenih potrebnih nasvetov, ni imela načrta za epidemijo koronavirusa, ni zrihtala zaščitne opreme ipd.), ki je »zahteve stranke z daleč največjo podporo volivcev več kot tri tedne ignorirala« in ki je za sabo pustila »kaos«. Rekel sem si: Aleksandra Pivec in Zdravko Počivalšek, Janševa ministra, zdajle verjetno zardevata od sramu, se posipata s pepelom in mantrata: Mea culpa, mea maxima culpa! Navsezadnje, ko je za vse hudo krivil prejšnjo vlado (»Pričakal nas je kaos«), je bilo tako, kot da bi rekel, da sta za vse kriva tudi Aleksandra Pivec in Zdravko Počivalšek – hej, bila sta v prejšnji vladi! Bila sta v vladi, ki je vse zamočila. V vladi, ki je za sabo pustila »kaos«. V vladi, ki je »več kot tri tedne« ignorirala »zahteve stranke z daleč največjo podporo volivcev«.

  • Trinajst mesecev v letu

    Ko sem leta 2005 pisal zgodovino slovenskega filma, sem sklenil, da bom vanjo vključil tudi vse tuje filme, pri katerih so sodelovali slovenski filmarji, bodisi režiserji, direktorji fotografije, scenografi, kostumografinje ali igralci in igralke. Zato sem si nabavil tolste knjige z najavnimi špicami vseh italijanskih, nemških in avstrijskih filmov – v teh bi najverjetneje našel kakega Slovenca. V šestdesetih in sedemdesetih letih so namreč pri nas filme snemali prav Italijani, Nemci in Avstrijci, zato je bilo povsem mogoče, da bi italijanski, nemški in avstrijski producenti kakega Slovenca angažirali tudi pri filmih, ki jih niso snemali v Sloveniji.

  • Zgodilo se je čisto blizu vas

    Brodolom, Robert Zemeckis (Amazon)
    Tom Hanks po letalski nesreči obtiči na samotnem otočku – v popolni samoizolaciji. In potem dela vse, da bi se vrnil v toksično civilizacijo. Danes ne bi. Resnici na ljubo: tudi Brie Larson se s sinkom danes ne bi tako mudilo iz tiste Sobe (Netflix).

  • Vsota vseh strahov

    Italijani so začeli prepevati na balkonih. Kancone. In himno. Il Canto degli Italiani. Kmalu zatem so na balkonih in oknih peli tudi Slovenci. Narodne. In himno. Kaj je zdaj to? Finale Titanika? Smo na Titaniku? Le še dogovoriti se moramo, katera bo zadnja pesem, ki jo bomo zapeli – Bliže k tebi, moj Bog ali My Heart Will Go On.

  • Marcel Štefančič jr.  |  Ilustracija: Ilustracija: Jernej Žumer

    13. 3. 2020  |  Mladina 11  |  Družba

    Koronaplanet

    Prijazna bralka me je spomnila, da sem leta 2011 svojo recenzijo Kužne nevarnosti, Soderberghovega filma o apokaliptičnem izbruhu pandemičnega virusa, ki potuje s hitrostjo dotika, s hitrostjo diha, s hitrostjo poljuba, niti ne francoskega, ampak tistega povsem vljudnostnega, prijateljskega, na lice, ali pa starševskega, na čelo ( ja, poguben je lahko že celo tisti kissing air), končal takole: »Preblizu smo si – preveč rinemo drug v drugega – preveč se dotikamo drug drugega – in preveč se dotikamo površin – kozarcev, kljuk, tipk na liftih, kreditnih kartic, denarja. Oh, in sedežev v kinu. Vsaka površina je le množica ljudi, ki so se je dotaknili – kondenz človeške patologije. Epidemiologi, doktorji Svetovne zdravstvene organizacije, Center za nadzor nad boleznimi in blogerji se prelevijo v detektive, lovce na ‘ničelnega pacienta’, iskalce tega, pri katerem se je vse skupaj začelo, toda proti sebi nimajo le virusa in paranoje, ki kar tekmujeta v hitrosti širjenja, ampak tudi politiko, ki taktizira, birokracijo, ki je prepočasna, farmacevtsko industrijo, ki skuša apokalipso čim bolje unovčiti, medije, ki komaj čakajo na kaos in podobne histerične senzacije, vojsko, ki komaj čaka, da svet spremeni v koncentracijsko taborišče, in sklade hedge, ki dobijo priložnost za šopirjenje in špekuliranje.

  • Mož, ki je preveč vedel

    Donald Trump je leta 2010 v intervjuju na kanalu Fox News rekel, da je WikiLeaks »nekaj sramotnega« in da bi si Julian Assange zaslužil »smrtno kazen ali kaj takega«.

  • K-film

    France Štiglic, ki smo ga slavili lani, je leta 1948 posnel film Na svoji zemlji, ki je bil velik hit (še vedno izgleda fantastično), toda naslednja filma, Trst in Svet na Kajžarju, sta se mu povsem ponesrečila, tako da v Sloveniji filma ni več dobil. Moral je v Makedonijo, kjer je posnel enobejevsko Volčjo noč.

  • Mrk demokracije

    Demokrati so začeli izbirati svojega predsedniškega kandidata, ki se bo novembra pomeril z Donaldom Trumpom – in izbrali so socialista. V uvodnih dveh državah je zmagal Bernie Sanders. Najprej na famoznih zborovanjih v Iowi, v torek, 11. februarja, pa še v New Hampshiru, kjer so potekale prve primarne volitve. Drugi je bil Pete Buttigieg, tretja Amy Klobuchar, četrta Elizabeth Warren – Joe Biden, glavni favorit vodstva demokratske stranke, je bil šele peti. Dobil je le 8 odstotkov glasov.

  • Za narodov blagor

    Na koga vas zdajle spominjajo poslanci? Priznajte: glede na to, da je vrhovno sodišče nedavno razveljavilo obsodbo zoper Leona Rupnika, vam – nehote, magari asociativno – malce potegnejo na kolaborante. Verjetno ste si rekli: Hej, tako nekako je med vojno izgledala kolaboracija! Mar niso tudi kolaboranti rekli: Naredili bomo to, kar bo za Slovenijo najbolje! Reševanje svojih osebnih koristi – svojih položajev, svojih služb, svojega statusa – so razglašali za nacionalni interes. Nekaj takega se dogaja danes: stranke, ki so pred letom in pol javno in enoglasno prisegale, da z Janezom Janšo ne gredo v koalicijo, so zdaj voljne kolaborirati z njim. Ker bo to dobro za Slovenijo, ker gre za Slovenijo, ker gre za narodov blagor in tako dalje – ohranitev svoje poslanske plače enačijo z nacionalnim interesom. Kako malo je treba, da se Slovenci in Slovenke prelevijo v kolaborante in kolaborantke. Predčasnih volitev se tako bojijo, da ne bi niti presenetilo, če bi se kateri izmed njih oglasil s tvitom, ki bi predčasne volitve izenačil s »povojnimi poboji«. V smislu: predčasne volitve so zarota ( jebena »dolomitska izjava 2.0«), s katero skušajo ustaviti »drugače misleče«, borce za domovino, »prave« patriote, »prave« narodne heroje.