-
Carrie
Gus Van Sant je pred leti posnel dobesedni rimejk Hitchcockovega Psiha – rimejkiral je vsak kader posebej, le da v barvah. Carrie izgleda podobno: kot skoraj dobesedni rimejk De Palmove Carrie. V barvah.
-
Kapitan Phillips
Predstavljajte si ameriško trgovsko ladjo, polno kontejnerjev. Predstavljajte si, da pluje mimo Somalije. Predstavljajte si, da ladjo zavzamejo somalski pirati. In predstavljajte si, da začne potem kapitan te ladje šahirati s pirati in da se v to živčno vojno vključijo tudi pravi vojaki, specialci, “tjuljnji” ameriške mornarice.
-
Maškarada
Stanley Kubrick je leta 1962 posnel Lolito, ki so jo propagirali s sloganom: »Le kako jim je sploh uspelo posneti Lolito?« Kubrick kakopak ni videl Hladnikove Maškarade. Če bi jo videl, bi Hladniku rekel, naj jo propagira s sloganom: »Le kako jim je sploh uspelo posneti Maškarado?«
-
Načrt za pobeg
V filmih je vse mogoče. Čisto vse. Film se lahko dela, da sta Sylvester Stallone in Arnold Schwarzenegger stara 30 ali pa 35 let, lahko se dela, da sta najpametnejša in najlucidnejša človeka na svetu, lahko se dela, da sta najmočnejša in najodpornejša človeka na svetu, lahko se dela, da vesta odgovor na vsako – še tako obskurno – vprašanje, lahko se dela, da matematiko obvladata tako dobro kot psihologijo in teorije iger, lahko se celo dela, da lahko visita s helikopterja.
-
-
Otožna Jasmine
Filmi Woodya Allena so vedno rahlo retro, zato v njih kakega silnega odzivanja na vprično realnost ne morete pričakovati, toda Otožna Jasmine je prav to – Allenov najbolj aktualistični film.
-
Vitka država
Zgodbo poznate. Obama je rekel: če hoče Amerika odplačevati svoje dolgove in normalno delovati, se mora zadolžiti, zato je treba mejo zadolževanja dvigniti. Ne, so rekli republikanci: Obama naj odpravi svojo zdravstveno reformo (ObamaCare), pa Ameriki sploh ne bo treba dvigovati meje zadolževanja. Ker je Obama to ponudbo zavrnil, so republikanci sklenili, da delovanje vlade začasno ustavijo. Državo so zamrznili. Zaprli. Kot trgovino. Ali pa podjetje. Ameriška država je bila tako nenadoma zelo vitka, vitkejša kot kadarkoli. Ameriški sen je mutiral v hardcore neoliberalni sen.
-
Mačeta ubija
Mačeta ubija, manična kombinacija absurdne zgodbe (Mehiko lahko korupcije in kartelov odreši le ameriški jedrski shock & awe), absurdnih situacij (napol gole Rambete kar kličejo po mačeti Dannyja Treja), absurdnih likvidacij (smrt je le gag), absurdnih likov (morilskega Kameleona igra kopica igralcev, z Lady Gaga vred), absurdnih anticastingov (Charlie Sheen kot ameriški predsednik, Mel Gibson kot blofeldski megaloman z vesoljsko postajo) in absurdne estetike (spraskan film), je meksploatacijska imitacija dobrih starih B-filmov, ki so z manično absurdnostjo kompenzirali in prikrivali svoj nizki budžet, obenem pa kar klicali po Filmu, da te kap.
-
Jimmy P.
Georges Devereux, francoski antropolog in psihoanalitik, je pred mnogimi leti famozno popisal svoje seanse z Jimmyjem Picardom, Indijancem (Blackfoot), sicer veteranom II. svetovne vojne, ki so mu vojne rane povzročale hude napade tesnobe in slepote, Arnaud Desplechin pa zdaj te prelomne terapevtske seanse, ki jih leta 1948 v vojaški bolnišnici (Topeka, Kansas) preigravata energični Mathieu Amalric (Devereux) in stoični Benicio del Toro (Jimmy), spodvije v epos klinične distanciranosti in emocionalne zadržanosti, ki iz nevroz in halucinacij Indijanca, že praktično obosojenega na Let nad kukavičjim gnezdom, zlagoma – ob usedlinah freudovskega Ojdipa – izlušči tudi nepredelane smeti ameriške mitologije, rasizma, asimilacijske represije, evangelijske divjine in vesternov Johna Forda, kar je verjetno namig, da je nezavedno strukturirano kot film, ultimativni faustovski »skupni jezik«, ki ga tako christophwaltzevsko išče Devereux.
-
Ponarejevalec
Ponarejevalec, farsična revizija Kusturičevega Očka na službeni poti, je zgodba o najboljšem človeku Jugoslavije. O človeku, brez katerega ne bi bilo Jugoslavije. O človeku, ki je svoje življenje posvetil blaginji ljudstva. O človeku, brez katerega bi bili vsi ljudje brez dela, njihovi otroci pa bi stradali.
-
Gravitacija
Ko gledate Cuarónovo Gravitacijo, si rečete: če bi filmu pustili, da je film, če bi mu torej pustili, da izkoristi ves svoj potencial, potem bi vsi filmi, ki smo jih videli do sedaj, izgledali le kot predzgodovina filma.
-
Pa jih imamo!
Stranski produkti nam pogosto povedo več kot sam produkt. Zapisi prisluškovanj Tomažu Lovšetu, ki jih je objavil Dnevnik in ki so jih kriminalisti pridobili v preiskavi nepravilnosti v Diners Clubu, so tak stranski produkt. Jasen, glasen in zelo zgovoren. Zapisi teh prisluškovanj nam povedo vse o neo-
-
Jaz, baraba 2
Gruja (Steve Carell), nekdanjega zlobneža št. 1, ki se s svojimi posvojenkami prepusti kičastemu predmestnemu življenju, vpokličejo, da bi zlomil novega zlobneža št. 1 (magnet je njegov WMD), kar pa je le priložnost, da se Jaz, baraba 2 prelevi v animirano predadolescentsko imitacijo holivudskih superjunaških ringelšpilov, ki pa so itak le animacije, tako iritantne kot Grujevi hiperaktivni dominions.
-
Kaj ko bi živeli vsi skupaj
V času, ko se prebivalstvo stara, ko se delovna doba podaljšuje, ko neoliberalci odpirajo nove trge za upokojence, ko domovi za ostarele postajajo sončni slumi za nekonkurenčne in ko industrija pomlajevanja izumlja nove in nove terapije, napoje in tehnike, ki preprečujejo staranje, vas ne bi smelo presenetiti, da je Hanekejeva Ljubezen pobrala Zlato palmo in da se je končala tako, kot se je, da se je ta problematika stegnila tudi v naše filme (Srečen za umret, Nočne ladje) in da so ostareli, upokojeni in nekonkurenčni začeli iskati nove utopije, bodisi v Indiji (Eksotični hotel Marigold) ali pa v francoski komuni, v katero se v filmu Kaj ko bi živeli vsi skupaj – jasno, v izogib domu za ostarele in drugim grozotam »tretjega dejanja« – zbije pet upokojencev, nekdanjih radikalcev, ki so zdaj, na stara leta, tako »nebistveni«, da jih policija med protesti niti ne aretira, toda film v to skupnost – kot sprehajalca psov – vtakne tudi Dirka (Daniel Brühl), mladega etnologa, pač nekoga, s katerim se bo publika »lažje« identificirala, kajti Jane Fonda, Geraldine Chaplin, Pierre Richard, Claude Rich in Guy Bedos, nekdanji zvezdniki svetovnega filma, očitno niso več dovolj konkurenčni, še toliko bolj, ker film – kljub melanholični gracioznosti, s katero maha – v njihovi starosti vidi le nekaj regresivnega in eksotičnega, zgolj priložnost za odpuščanje starih »grehov«, kot da je bila »napaka« že njihovo življenje.
-
Malavita
Robert De Niro igra Giovannija Manzonija, brooklynskega mafijca, ki je ovadil svoje šefe, zato ga ameriške oblasti v okviru programa za zaščito prič preselijo najprej na Azurno obalo (ne sprašujte), potem pa v Normandijo (ne sprašujte, part deux).
-
Samo bog odpušča
Samo bog odpušča je film, ki sanja, da je film, ki gori počasi – kot senca v noči, kot znoj v krvi, kot tesnoba v neonu, kot blato v zlatu, kot seks z nekom, ki ga poznaš ravno toliko, da ga ne slečeš takoj. Drive, ki ga je posnel Nicolas Winding Refn, je bil eden izmed boljših filmov zadnje čase, film Samo bog odpušča, introspektiven kot zamah z mečem, pa izgleda kot njegovo nadaljevanje, le da se Ryan Gosling iz Los Angelesa preseli v Bangkok, v katerem vsak pogled pove več kot tisoč besed.
-
V srcu Evrope
»Stane, lej jo, našo Grapo,« dahne partizan Sova (Lojze Potokar) na začetku filma Na svoji zemlji. To so bile prve besede v slovenskem igranem filmu – kateremkoli slovenskem igranem filmu. Film Na svoji zemlji, posnet leta 1948, je bil pač prvi slovenski zvočni celovečerec. Pred tem so namreč Slovenci posneli le dva dolga igrana filma, V kraljestvu Zlatoroga in Triglavske strmine, toda oba sta bila nema. In drugi je bil le rimejk prvega. V obeh smo gledali druščino, ki se vzpenja na Triglav – in ki ji je pogled na Triglav očitno vzel besedo. Pogled na Baško grapo pa je besedo dal. Triglav je Slovence zakompleksal, Baška grapa, ki je prišla s svobodo (kot slovenski film), jih je osvobodila.
-
Diana
Lady D., princesa Diana, velja v očeh mnogih za mučenico. Zakaj, je dobro znano: ker so jo vsi mučili. Kraljica, princ, mediji, paparazzi, nehvaležno ljudstvo. Niso je razumeli, niso ji privoščili sreče – in tako dalje.
-
Duh leta ‘45
Zdaj, v času, ko družba razpada, ko jo skušajo ponovno razbiti le na kolekcijo volčjih posameznikov in ko že tudi sama ideja družbe ne leti več, je lepo videti dokumentarec o tem, kaj je to družba. Kaj družbo naredi družbo?
-
Čefurji raus!
Čefurji raus! – zgodba o Marku (Benjamin Krnetič) in njegovih fužinskih prijateljih, sinovih priseljencev, ki se jim prikazujejo Slovenci v narodnih nošah – je film, ki je sam proti sebi. Prva stvar, ki jo ima proti sebi, je ironična: roman je postal tako razvpit, da imajo zdaj vsi občutek, da so že zdavnaj videli tudi film.
-
Pravica do uživanja
Marjan Rožanc je bil pisatelj, scenarist in esejist, toda obenem je bil nor tudi na šport, še posebej nogomet. A v očeh resnih ljudi, pisateljev in umetnikov, med katerimi se je gibal, to dvoje ni šlo skupaj: umetnost in nogomet? Kako lahko nekdo nogomet jemlje s tako resnobo kot umetnost? Svoje uživanje je moral stalno pojasnjevati in opravičevati. In da bi razblinil vse nesporazume, je napisal sloviti esej Maša dvajsetega stoletja, v katerem nogometa ni obravnaval kot »nedeljski spektakel ali spozabo, temveč kot človeško resničnost, ki ni nič manj resnična od drugih naših resnic«. Drugim se je to zdelo svetoskrunsko – Rožancu ne.
-
Drzna igra
S trdim delom ne prideš nikamor. Vsi hazardirajo. Vsakič, ko tvegaš, hazardiraš. Nihče ne igra zastonj. Tako nekako pripoveduje Richie Furst (Justin Timberlake), podjetni in narcisoidni študent, ki na univerzi Princeton vodi spletni hazard. Vse mu je jasno. Prepričan je, da ne more zgrešiti in izgubiti. Toda ko hazardiraš, nikoli ne veš, kdaj si tarča – in natanko to se zgodi Furstu: sistem ga nategne in ogoljufa.
-
Abeceda seksa
Če zmiksate Ameriško pito, Superhudo, Film 43 in Pri pujsu, dobite Abecedo seksa, le da izguba devištva tu ne muči kakega hormonskega fanta, ampak punco.
-
Priklicano zlo
Žaga nas je strašila s tem, kar se je videlo – z grotesknim torture pornom, s katerim je Ugankar mlel svoje žrtve. Šoker Insidious nas je po drugi strani strašil s tem, česar se ni videlo – s staro hišo, v kateri straši. Zla se ni videlo, toda bilo je tam – nevidno, fantomsko, sugerirano.
-
Hannah Arendt
11. maja 1960 so Izraelci v Argentini skrivaj ugrabili Adolpha Eichmanna, nacističnega vojnega zločinca, enega izmed arhitektov Holokavsta – in mu potem sodili.
-
V imenu svobode
Zdaj, ko vlada rešuje dve zasebni banki, Factor banko in Probanko, ni najbolj komično to, da država rešuje zasebni banki, ampak to, da so ob tem najbolj šokirani, zgroženi in zaprepadeni slovenski neoliberalci, ki v tem vidijo napačno odločitev, pot v socializem in tiranijo, podružbljanje zasebnih izgub in tako dalje. Zahtevajo celo imena krivcev za krah obeh bank. Okej, tule so imena: Friedrich von Hayek, Milton Friedman, Margaret Thatcher, Ronald Reagan, Larry Summers, Timothy Geithner – in na ta seznam lahko mirno vpišejo tudi sebe. Neoliberalci so zadnji, ki bi smeli nasprotovati tej neoliberalni potezi slovenske vlade. Prav neoliberalci so namreč ustvarili razmere, v katerih lahko država banke rešuje le na tak način.
-
Avioni
Top Gun.
-
Riddick
Riddick, ki ga igra Vin Diesel in ki vidi v temi (še sreča), obtiči – da ne rečem obleži – na oddaljenem planetu v oddaljeni galaksiji. Še sreča, da je tam kisik, tako da lahko diha.
-
Skozi čas
Richard Curtis je napisal Štiri poroke in pogreb, Notting Hill in Dnevnik Bridget Jones ter režiral Pravzaprav ljubezen in Rock’n’roll pirate, kar ga je prelevilo v kralja evropske romantike, zato ne čudi, da skuša zdaj, v filmu Skozi čas, to romantiko malce podžgati in prirediti trendom sedanjega časa, obsedenega s sci-fi premisami.
-
Banana republika ali barbarstvo!
Spomnite se vseh tistih znanstvenofantastičnih filmov, v katerih je potovanje skozi čas mogoče. Lahko odpotuješ v prihodnost. Lahko se vrneš nazaj. In junak odpotuje v prihodnost, v kateri pa potem v grozi ugotovi, da svet tak, kot je bil, ne obstaja več – zadela ga je huda katastrofa, apokalipsa. Svet je doživel »konec sveta«. Kaj naredi junak? Jasno, vrne se v preteklost, kjer potem narediti vse, da bi prihodnost spremenil – da bi torej preprečil to apokalipso, ta padec v mrak, ta »konec sveta«. Na vsak način skuša preprečiti neizbežno, ker se zaveda, da to, kar počnejo ljudje, vodi v neizbežno katastrofo, toda potem prav s tem, ko skuša spremeniti prihodnost in preprečiti katastrofo, samo katastrofo povzroči.
-
Kronike podzemlja: Mesto kosti
Ko gledate Kronike podzemlja, imate občutek, da gledate parodijo Somraka, toda le za kratek čas, saj se takoj spomnite, da je pravzaprav že sam Somrak izgledal kot parodija, no, samoparodija. Tokrat smeh komaj zadržuje Clary (Lily Collins), najstnica, ki nima le magične moči, ampak je tudi pripadnica tajne »angelske« rase, ki človeštvo varuje pred Demoni. Kje so zombiji, ko jih najbolj potrebujemo!
