-
Več kot med
Čebele širom sveta izginjajo. Pa kaj, saj so le čebele! Saj so le jebeni insekti! Toda morali bi jih videti – v velikem planu. Dokumentarec Več kot med je namreč sublimni close-up čebel. In čebele izgledajo tako fantastično, tako fascinantno, tako karizmatično in tako telegenično, kot da so rojene za film – nenadoma vam je vsake izmed njih žal.
-
2 na muhi
Tale komični, kameradski film pregona, poln buddy-buddy patosa, ležerne atmosfere in replik iz druge roke, ima toliko obratov, ovinkov, obvozov in tudi slepih ulic, da bi jih lahko razčlenila in pojasnila le kaka večsezonska TV-serija, toda če ste videli Hopperjevo Vroče mesto, potem lažje razumete, zakaj Denzel Washington in Mark Wahlberg, mala kriminalca, na eni strani ulice naredita cirkus, da bi lahko na drugi strani ulice oropala banko. Film 2 na muhi je tako generičen, da je še sreča, da Washington in Wahlberg nimata tistih superjunaških krink, kar pa ne pomeni, da nista pod krinko – v resnici nista kriminalca, ampak tajna agenta. Le da tega ne vesta.
-
jOBS
Steve Jobs je znal prodajati iProdukte – tu mu ni nihče segel niti do pasu. Bil je mojster prezentacije, Oskar Schindler digitalne dobe. Drugi so delali, on je zapeljeval – in zapeljal tako rekoč ves svet. Toda jOBS, njegova biografija, ni iFilm. Niti ni Socialno omrežje. Daleč od tega.
-
Razredni sovražnik
»Vaše sošolke Sabine ni več. Naredila je samomor.« To dijakom novomeške gimnazije sporoči Robert Zupan, profesor nemščine, ki je zadnji, od katerega bi to hoteli slišati. Zupan, ki ga igra Igor Samomor, neskončen v svoji zadržanosti, neprebojnosti in neberljivosti, je na gimnazijo prišel malo prej, da bi nadomestil profesorico, ki odide na porodniško, toda dijaki ga kmalu razglasijo za nacija – ker z njimi govori nemško, ker z njimi govori zviška (in to v nemščini!), ker se jim zdi, da je nemščina le sredstvo, s katerim jih skuša kontrolirati in zatreti, ker hoče red, disciplino in spoštovanje, ker vzbuja strah in nelagodje, ker jim vsiljuje Thomasa Manna in ker kar sami od sebe vstanejo, ko stopi v razred. Zupan je Razredni sovražnik. In ko Sabina naredi samomor, se jim zdi, da imajo dovolj razlogov za krik: Ti si kriv za njeno smrt! Naci!
-
-
Velika vojna
Ravno te dni, ko se je svet – z Ameriko vred – na vse pretege zgražal nad uporabo kemičnega orožja v predmestju Damaska, je ameriška revija Foreign Policy objavila članek Cijini dosjeji dokazujejo, da je Amerika pomagala Sadamu Huseinu pri zaplinjanju Irana. Ti dosjeji razkrivajo, da je Amerika vedela, da Irak v iraško-iranski vojni, ki se je začela leta 1980 in končala leta 1988, uporablja kemično orožje, med drugim tudi gorčični plin in živčni plin sarin, da ilegalne napade s kemičnim orožjem izvaja že vse od leta 1983 in da so ti napadi obsežni, strašni in v popolnem nasprotju z ženevskim protokolom, ki so ga sprejeli leta 1925 in ki ga je – resda šele leta 1975 – ratificirala tudi Amerika.
-
V hiši
Poletje je mimo. Gospod Germain (Fabrice Luchini), profesor književnosti na neki francoski gimnaziji, je ravno preštudiral Schopenhauerja, zato še toliko bolj skeptično zre v novo šolsko leto. Prvi eseji, ki jih spišejo njegovi dijaki, ga le še dodatno potrejo. In verjetno bi ga ubili, če med njimi ne bi bilo eseja, ki ga je napisal Claude (Ernst Umhauer). To je talent, si misli Germain, ki začne Clauda trepljati, zalagati s knjigami in vzpodbujati, naj nadaljuje.
-
Pred polnočjo
Potovanje skozi čas je mogoče. Leta 1995 sta se na vlaku spoznala Jesse (Ethan Hawke) in Celine (Julie Delpy), lenobni, plašni Američan in odločna, pretenciozna Francozinja, oba pri dvajsetih, in sklenila, da noč – njegovo zadnjo noč v Evropi – preživita skupaj. Dunaj je tako postal poligon njune bežne, naključne, turistične, konverzacijske romance. Ko med ogledovanjem Dunaja od besed prehajata k besedam, je vprašanje le: kdaj bosta od besed prešla k dejanjem, od diplomacije k seksu? Toda bolj ko se bliža zora, bolj se zdi, da skušata le prešteti in našteti vse besede, ki so prišle med besede in dejanja. Toliko besed, pa tako malo časa. Besede so bitke s časom. Zato toliko govorita. In ko pride zora, se zdi, da od besed k dejanjem nista prešla, ker so besede boljši seks od seksa, bolj podobne dejanju kot samo dejanje. Potem se razideta.
-
Adria Blues
Nekje v scenariju tega filma morda celo je film, toda v tem, kar vidite, ga ni. Začne se z velikim planom računalnika, nadaljuje pa ob morju, kjer ni niti enega samega Primorca. Vsi govorijo ljubljansko. Kakšno naključje! So se pa res našli!
-
Otoki mrtvih
Ob New Yorku leži več otokov. Med njimi sta tudi Staten in Hart. Na otoku Staten – na zahodni strani – je bilo največje odlagališče odpadkov in smeti na svetu. A ne le to: to smetišče je bilo največji človeški artefakt na svetu. Smetišče je največja stvar, ki jo je zgradilo človeštvo. Raztezalo se je čez 890 hektarjev. Videlo se je iz vesolja. Pred nekaj leti so ga zaprli. Zdaj tam raste orjaški park.
-
Turbo
Turbo je animirana reimaginacija slovitega Zenonovega paradoksa o Ahilu in želvi, ki tekmujeta v teku – Ahil da želvi gentlemansko nekaj metrov prednosti, toda želve potem ne more nikoli dohiteti, ker mora vedno priti do točke, do katere je želva že prišla. Stalno namreč prihaja le do točk, ki jih je želva že zapustila, teh točk pa je neskončno veliko.
-
One Direction: To smo mi
Morgan Spurlock je pred slabimi desetimi leti posnel dokumentarec Super veliki jaz, v katerem se je za en mesec podvrgel McDieti, kar pomeni, da je jedel le McHrano.
-
Smrt v ledu
Nicolas Cage igra Jacka Halcomba, policijskega detektiva z Aljaske. Detektiva ne igra prvič – in verjetno tudi ne zadnjič. Ker pa je počasen – no, upočasnjen – tip igralca, se zdi vedno povsem neverjetno, da bo odkril in prijel morilca, ki ga išče.
-
Kick-Ass 2
Stripovski filmi – filmi o superjunakih – temeljijo na predpostavki, da pravna država ne obstaja, da je pravosodje le lakaj politike in korporacij, da je zakonodaja preveč liberalna in permisivna, da za elite ne velja in tako dalje.
-
Mi smo Millerjevi
Ko gledate komedijo Mi smo Millerjevi, si rečete, aha, že razumem, zakaj gangsterji – spomnite se le Botra, Sopranovih in kar jih je še – tako častijo družino in družinske vrednote, zakaj se tako oklepajo družine, zakaj jim, kot radi poudarijo, družina pomeni največ, celo vse, in zakaj jim je družina nekaj svetega.
-
Dvojina
Dvojina je film o dveh puncah, ki obtičita v Ljubljani. Ena je Danka, druga Slovenka. Eni je ime Iben (Mia Jexen), drugi Nina (Nina Rakovec). Iben pripotuje v Ljubljano, Nina hoče iz Ljubljane odpotovati. Potovanje Danke se končuje, pot Slovenke se začenja. Obe imata strašni skrivnosti.
-
Konec spanja
Ko je bilo II. svetovne vojne konec, je prvi predsednik slovenske vlade postal Boris Kidrič. Za sabo je imel vojno, pred sabo pa izgradnjo nove države, nove družbe, novega sveta, novega človeka. Tole je vedel: izgradnja nove družbe bo uspela le, če bomo ohranili momentum zgodovine, tempo revolucije, če bomo torej to osvobodilno evforijo podaljšali.
-
Upokojeni, oboroženi, nevarni 2
To je film, v katerem se skriješ za mizo, pa te toča krogel, hkrati izstreljenih iz kopice high-tech šmajserjev, ne zadene, v katerem imaš na rokah lisice, pa kljub temu brez problema pobiješ trumo high-tech komandosov, v katerem te profiji najslavnejših svetovnih tajnih služb tisočkrat zgrešijo, v katerem ljudje hlinijo, da so mrtvi, ker hočejo videti solze žalujočih ostalih, v katerem pobiješ kopico ljudi, narediš ogromno gospodarsko škodo in svet rešiš pred atomsko apokalipso, a mediji tega ne zaznajo, in v katerem je Bruce Willis obdan s trumo zvezdnikov (John Malkovich, Mary-Louise Parker, Catherine Zeta-Jones, Lee Byung-hun, Anthony Hopkins, Helen Mirren, Brian Cox), pa to ne spremeni vtisa, da so hoteli posneti le film, ki bo še slabši od zadnje epizode Die Hard, prav tako postavljene v Moskvo, kjer vsi skupaj zamudijo priložnost, da bi umrli, kar bi bilo vsaj katarzično.
-
Elizij
Elizij je stomilijonski levičarski film, distopični sci-fi, v katerem ljudstvo živi na umazani, onesnaženi, prenaseljeni, opustošeni, obubožani, kaotični, suženjski, babilonski, staljeni, slumovski low-tech Zemlji, elita pa v Nebesih, na masivni vesoljski postaji Elizij, v nirvanski gated community, v kateri ni revščine, brezposelnosti in kriminala, imigrantov in bolnih – vse bolezni in socialne hibe so odpravili. Elita – nova čista rasa, 1%, izpolnitev nacističnih fantazij (da o izpolnjenih fantazijah Ayn Rand niti ne govorim) – je tu ujela vzvišenost, svobodo in nesmrtnost. Bogastvo, vir večne regeneracije, dela čudeže.
-
Moje življenje z Liberacejem
Kar nastane v Las Vegasu, ostane v Las Vegasu. Liberace je nastal v Las Vegasu. Bil je lasvegaški produkt, lasvegaški projekt, lasvegaški fenomen. Toda ni ostal v Las Vegasu, pa četudi je bil vse življenje baziran v Las Vegasu – Amerika ga je posvojila. Lahko bi rekli tudi nasprotno: Liberace je posvojil Ameriko. Prelevil jo je v svojega fana.
-
To so šele svete krave!
V nekaterih državah je II. svetovna vojna trajala šest let, pri nas, v Sloveniji, pa le štiri leta, toda to so bila dolga, mučna, težka, grozna, strašna štiri leta. Dobro veste, kaj vse se je zgodilo v tistih štirih letih. Še vedno nas stiska, zvija in mrazi. Toliko, da smo si na jasnem, kaj vse se lahko zgodi v štirih letih. In zdaj se vprašajte: česa ni bilo tista dolga, tako rekoč neskončna štiri leta? Rekli boste: hrane! Že res, toda precej usodneje in pogubneje je bilo to, da tista štiri leta ni bilo volitev. In demokracije. Rekli boste: ha, pa saj jih tudi po štirih letih – po vojni – ni bilo! Ravno v tem pa je moja poanta.
-
Smrkci 2
Nevarnosti, ki v Smrkcih 2 prežijo na svet, so klasične, da ne rečem bondovske, tako rekoč blofeldske (zlobni Gargamel skuša s pomočjo magične »esence« in najnovejše tablice zavladati svetu), toda zasenčijo jih emocionalni, že skoraj ojdipski prepadi, v katere padajo veseljaški Smrkci (obeh spolov), ko skušajo preseči tradicionalno pojmovanje očetovstva, kar bi bilo morda celo intrigantno, če se ne bi vse skupaj že kar takoj prelevilo v cmeravo, lenobno, duhamorno, antihumorno telenovelo za otroke, ki je tako slaba pretveza za film, kot je Pariz slaba pretveza za sequel.
-
Še enkrat, Camille
Camille (Noémie Lvovsky), falirana igralka (no, bolj statistka), se je pri šestnajstih zaljubila v sošolca Erica.
-
R.I.P.D. – urad za pokojnike
Maji so sicer napovedali, da bo konec sveta leta 2012, toda Hollywood očitno misli, da so se zmotili in da je bil konec sveta letos. Obešenjaški sci-fi R.I.P.D. alias Urad za pokojnike, posnet po stripu, namreč tako kot številni letošnji holivudski filmi napoveduje konec sveta.
-
Bling Ring
Bling Ring je film, ob katerem se bodo neoliberalci zgrozili – tu imate namreč skupino losangeleških mladincev in mladink, ki so prepričani, da so upravičeni do istih reči kot bogataši. In da bi bil udarec še hujši: prepričani so, da so upravičeni do njihovih reči. Ja, natanko do reči teh bogatašev.
-
Byzantium
V malo obmorsko mesto, tako tipično za Jordanove »irske« filme (Igra solz, Čudež), se priklatita dve dekleti, Eleanor (Saoirse Ronan), še najstnica, in malce starejša Clara (Gemma Arterton). Verjetno prijateljici, si rečete. Ali pa sestri. No, morda sta mati in hči, kajti stari sta 200 let – in 200 let je ravno dovolj dolga doba, da ljudje drug drugemu postanejo vse. Še posebej če niso več živi – in če obenem še niso mrtvi. Eleanor in Clara sta vampirki.
-
Zakon molka
Če Mono Lizo pogledate pod določenim kotom, zagledate obraz Roberta Redforda. Skrivnost Mone Lize je prav Redford, ki je gledalca vedno lovil na svojo mistiko, na svojo zagonetnost, s čimer ga je vedno znova silil v vprašanje: kdo je Robert Redford? Zato je bil Redford tudi ultimativni Gatsby. Kdo je Gatsby?
-
Tabu
Ime ji je Aurora (Laura Soveral). Aurora je Portugalka. Že v letih. Loteva se je demenca, pa tudi paranoja. Zdravje ji peša. Počasi odmira, odpada, razpada, propada. Toda še vedno hazardira. Kompulzivno. To ji je v krvi in karakterju. In ker izgublja moč in prisebnost, potrebuje pomoč.
-
Varčevanje ubija
Bruselj zahteva še več varčevanja in klestenja. Stalno nam ponavlja: še premalo klestite! Še premalo zategujete! Še premalo varčujete! Lahko, da je to le trik, s katerim nam skuša Bruselj – lakaj finančnih trgov in bonitetnih agencij – pred novo veliko privatizacijo znižati ceno, toda naše politične stranke trenutno druži predvsem neverjetna zvestoba politiki varčevanja.
-
Wolverine
Gotovo veste, da lahko vampirja pokončaš le tako, da mu skozi srce zabiješ kol, in da lahko volkodlaka pokončaš le s srebrno kroglo. Wolverine, drugi del franšize, ki so jo naplavili Možje X, pa nas prepričuje, da lahko mutantske zlikovce pokončaš le tako, da jih vržeš v prepad. V poštev pridejo prepadi vseh vrst – nebotičniki, globoki jaški ipd. Ker pa Wolverina (Hugh Jackman), krempljastega mutanta čistega srca, ki hlepi po umrljivosti, pošljejo v Tokio, mesto nebotične urbanosti, lahko metanje v prepad prelevi v koncept, kar pa je še dobro, če pomislite, da bi nas lahko mučil tudi s konceptom harakirija, ki jemlje čas. Wolverinu se na srečo mudi, zato mutante meče v hude jame, toda to izgleda tako patetično in utrudljivo, kot če bi veliki Arni tisti svoj »To imej za ločitev« dahnil čisto po vsakem obračunu. Večnost ni le prekletstvo, ampak tudi dolgčas.
-
Odrasli 2
Jutro. Adam Sandler in žena se ravno zbujata. Ko si pomaneta oči, v grozi ugotovita, da pred njima stoji jelen. Kaj hudiča počne v najini sobi jelen? Točno, prišel je, da ju poščije. Kar se takoj zatem tudi zgodi. In jelenov zlati tuš je najboljša – in vnaprejšnja – recenzija tele zadušljive komedije, v kateri šofer šolskega avtobusa stoka, da ga je žena že po treh tednih pustila, ker ga je dobila z banano v riti. Ne, ne, dobesedno – banano je jedel z ritjo. Ostali rigajo, prdijo, bruhajo, serjejo, drkajo. V poljubnem vrstnem redu. Rapsodija spontanosti. Moški se igrajo, ženske pa so doma, kjer čakajo na obletnice poroke in ogrlice, ki pridejo v plenici – namesto dreka. Spet dobesedno. Kot drek namreč izgleda čokolada. Ameriško predmestje pač. Raj. Film, ki smrdi.
