-
Resnica o Sloveniji
Knjige
-
Nevarna ideja
Če ste kdaj gledali stare holivudske vesterne, potem se gotovo spomnite, kako so prikazovali Indijance – kot ljudstvo, ki izginja, kot ljudstvo, ki je tik pred izumrtjem, kot ljudstvo, ki je obsojeno na izumrtje, kot ljudstvo, ki mu je izumrtje usojeno. Ti vesterni so ustvarjali vtis, kot da je Indijancem to v genih: kot da hočejo sami izginiti, kot da si želijo izumreti. Kot da je torej izumrtje njihov veliki cilj, njihova največja želja. Le še vprašanje časa je, kdaj bodo izginili! Kot da komaj čakajo, da bodo lahko svoj prostor častno in dostojanstveno prepustili belcem.
-
Molk v božji hiši
Zdaj ko so papeža Josepha Aloisiusa Ratzingerja zamenjali tako, kot da je Alojz Uran, je prav, da se spomnimo, kako je tedaj, ko je bil še prefekt kongregacije za nauk vere, odločno zahteval, da vsi dosjeji o aferah pedofilskih duhovnikov pridejo na njegovo mizo. In so prišli. Ob tem je tudi prav, da se spomnimo, kakšni dosjeji so prihajali na njegovo mizo.
-
Stéphane Hessel
Stéphane Hessel je bil član francoskega odporniškega gibanja, francoski enobejevec, francoski partizan. Ker med II. svetovno vojno ni hotel kolaborirati z nacisti, je prebegnil v London, kjer se je priključil generalu Charlesu de Gaullu in njegovi vojski v izgnanstvu. Ko se je vrnil v Francijo, da bi pred zavezniškim izkrcanjem v Normandiji naelektril odporniško gibanje, so ga Nemci prijeli in poslali v koncentracijsko taborišče Buchenwald, kjer so ga mučili in obsodili na smrt – in tudi usmrtili bi ga, če ne bi v zadnjem trenutku prevzel identitete nekega svojega mrtvega tovariša. Pobegnil je. Ujeli so ga. Ga v koncentracijskem taborišču Dora skoraj obesili. In potem je še enkrat pobegnil. Tokrat uspešno. Po vojni se je vključil v diplomacijo, sodeloval pri redakciji Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki so jo Združeni narodi sprejeli leta 1948 – in človekove pravice je potem tudi branil, doma in v tujini, odločno in prepričljivo.
-
-
Podkupljeno mesto
Tegale pa nisem nikoli razumel: imate mogočnega politika, res despotskega frajerja, ki ima vse pod kontrolo, ki ima vse v lasti, ki ima vse v žepu, ki vse totalno in absolutno obvladuje – razen svoje žene. Vsi mu kimajo in strežejo, le žena ga vara.
-
Hitchcock
Že če bi veličino tega ali onega filma sodili zgolj po njegovi vplivnosti in prelomnosti, bi Psiho veljal za enega izmed največjih. Alfred Hitchcock bi ga lahko posnel v barvah. Pa ga ni. Z razlogom: cenzura tistega »tuširanja« leta 1960 ne bi požegnala, če bi bilo posneto v barvah. Hitch bi lahko šefu cenzure še tako obljubljal, da bo v zameno za »tuširanje« omilil tisti uvodni prešuštni petting, pa ne bi pomagalo.
-
Ernest in Celestina
Če bi dinozavri znali govoriti, bi gotovo spletali pravljice, ki bi dinozavrčke strašile z meteorji: če ne boš priden, bo prišel veliki, grdi, črni meteor! Jasno, zavrčki bi zlahka dojeli moralo teh jurskih basni: dinozaver in meteor ne moreta živeti skupaj! In res nista mogla.
-
Čudovita bitja
Leonardu na koncu Titanika ne bi bilo treba umreti – s Kate bi se lahko na tistem kosu lesa izmenjavala. Nekaj časa bi na njem ležal Leo, nekaj časa pa Kate. Happy end!
-
Mama
Mama, neogotska grozljivka, ki jo je produciral Guillermo del Toro, se začne na zasneženi, poledeneli cesti: moški, ki je po finančnem in mentalnem kolapsu pobil nekaj svojih sodelavcev in nekdanjo ženo, manično beži s hčerkicama, ki ju je ugrabil, zleti s ceste, obtiči v gozdni koči, kjer ju hoče ubiti, toda v zadnjem trenutku ju pred njegovim koltom reši neka temna, nejasna, spektralna, metuljasta prezenca, za katero pet let kasneje, ko ju najdejo, pravita, da je njuna Mama, ki naj bi ju teh pet let v divjini negovala, hranila in varovala.
-
Kon-Tiki
Vedno sem bil velik fan norveških polarnih raziskovalcev, kakršen je bil Roald Amundsen, »zadnji viking,« ki je umrl med reševanjem svojega rivala, in nič manjši fan Thora Heyerdahla, norveškega znanstvenika, sicer neplavalca, ki je leta 1947 s primitivnim raftom Kon-Tiki in petimi somišljeniki preplul od Peruja do Polinezije, da bi dokazal, da so – ali pa da bi lahko – Polinezijo pred mnogimi leti naselila južnoameriška ljudstva, toda tale norveška ekspedicijska odiseja, ki sicer pokaže vse Dogodke (viharji, morski psi, opekline ipd.), pa tudi to, da po dolgem času na odprtem morju vsakdo izgleda kot Tom Hanks v Brodolomu, deluje za svoje dobro preveč televizijsko in premalo urgentno, da bi lahko tekmovala z arhivskimi posnetki, ki jih vidimo na koncu in ki so vzeti iz Heyerdahlovega oskarjevskega dokumentarca Kon-Tiki (1950). To, da jih je sredi oceana na raftu z roke posnel neplavalec, jim še vedno daje amundsenski šlif.
-
Resničnost
Luciano (Aniello Arena) je mali, mali človek iz Neaplja, kar pomeni, da ima veliko razširjeno družino (Italijan pač), veliko otrok (Bog da, kar da) in še več služb – če že ravno ne prodaja rib (ja, svoj štant ima), potem drugim malim, malim ljudem iz soseske, še manjšim od sebe, prodaja robote, hišne pomočnice, ki še najbolj spominjajo na male, male sleparije, saj veste, na »darila« iz piramidnih iger in podobnih špekulantskih shem.
-
Levi fašizem
V Triumfu volje, razvpitem dokumentarcu o nacističnem zborovanju v Nürnbergu, ki ga je posnela Leni Riefenstahl, je Hitler med svoje kongresno članstvo, zbrano v Nürnbergu, priletel z neba – z letalom. Kar je dalo njegovemu prihodu vtis ekstatične vzvišenosti in mističnosti. Tudi Janez Janša bi lahko prejšnji petek na kongresno zborovanje svojega članstva priletel z neba – na Kongresnem je bilo toliko prostora, da bi tam lahko povsem mirno pristal z letalom. Vsekakor, to bi dalo njegovemu prihodu vtis prepotrebne vzvišenosti in mističnosti, toda izbral je še vzvišenejši in še mističnejši način prihoda – svojemu članstvu se je oglasil prek videa. S tem je poudaril svojo eterično, mistično ločenost od tega »banalnega« sveta, obenem pa tudi to, da je več kot človek – da je Ideja, Duh.
-
Razbijač Ralph
Ker sem tole Disneyjevo animacijo, nostalgično potopljeno v izgubljeni svet arkadnih iger, recenziral že pred časom, ko naj bi prišla v kino, pa je potem »čudežno« ni bilo, naj le še enkrat poudarim, da Ralph (John C. Reilly), strašni bad guy priljubljene arkadne igre, ki vse ruši in podira, izgleda kot predimenzionirani fizični delavec, kot zapuščeni, zavrženi in ludistični proletarec, ki se reformira tako, da skoči v vojaško arkadno igro, v kateri je lahko junak, kar je povsem v skladu z ameriško ideologijo: tega, ki je socialno izključen in ki kar kipi od gneva, frustracij, adrenalina in sle po destrukciji, je treba le poslati v »dobro« vojno, ki je vedno lepa priložnost za interaktivnost, eskapizem in shock & awe lomastenje po vzporednem svetu.
-
Mali veliki panda
Mali veliki panda, evropski derivat Kung fu pande, je sicer brez fuja, a pandam – malemu Mančuju in njegovim mesijanskim prijateljem – bi zelo koristil, kajti pande so, kot vidimo, smrtno ogrožene. Ne ogrožajo jih le naravne katastrofe (poplave), ampak tudi ljudje, ki se vse bolj stegujejo v njihov neokrnjeni življenjski prostor. Sporočilo je jasno: pustimo pandam življenjski prostor! Kitajcev pa skoraj milijarda in pol.
-
Obljubljena dežela
Kapitalizem ima dobre in slabe plati, toda temelji na neločljivosti dobrih in slabih plati, to pa zato, ker so prav slabe plati motor samega kapitalizma. Steve Butler (Matt Damon) in Sue Thomason (Frances McDormand), uslužbenca velike energetske korporacije, »ekonomska morilca,« sta utelešenje slabe plati kapitalizma, maskiranega v dobro plat.
-
Umri pokončno: Dober dan za smrt
John McClane (Bruce Willis), newyorški die hard policaj, odpotuje na počitnice v Moskvo, kjer pa obtiči med svojim sinom (Jai Courtney), tajnim agentom Cie (»007 iz New Jerseyja«), in ruskim podzemljem, ki rožlja z orožjem za množično uničevanje, tako da potem do konca filma duhamorno ponavlja: »Prišel sem le na počitnice!«
-
Pozabili ste ustanoviti stranko!
Slovensko protestno gibanje mora paziti le, da se mu ne bo zgodilo to, kar se je zgodilo zakonskemu paru v Kubrickovih Široko zaprtih očeh. Na koncu, ko ležita v postelji, se jima namreč zazdi, da sta nekaj pozabila. Le kaj? Tuhtata – in potem se spomnita: »Pozabila sva fukati!« Slovensko protestno gibanje mora torej paziti, da ne bo na koncu ugotovilo, da je nekaj pozabilo in se potem spomnilo: Saj res, pozabili smo ustanoviti stranko!
-
Tatica identitete
Jason Bateman igra uslužbenca neke korporacije, koristnega idiota ameriškega sna, ki se mu na lepem zgodi nekaj srhljivega: ne le, da mu nekdo s kartice pobere ves denar, ampak mu ukrade tudi identiteto. Kdo je storilec? Kapitalizem? Prosti trg? Ne, pač pa frivolna, poskočna, dekadentna debeluška (Melissa McCarthy), white trash, ki počne le to, kar počne kapital – medtem ko spi, se redi. Jasno, na tuj račun. Tatica identitete uči, da je kapitalizem zabaven, toda pod pogojem, da se z njim ne poročiš.
-
Barbara
Če se vam zdi, da je film noir umrl ali pa zamrl, potem morate vedeti, da še vedno živi zelo dobro, in sicer v nemških filmih, recimo v filmih Christiana Petzolda (Jerichow, Yella, Toter Mann, Notranji mir), ki je zdaj, z Barbaro, pokazal, da je rojen tudi za ekranizacije hladnovojnih trilerjev Johna le Carréja.
-
Marley
Ko je Bob Marley umrl, je izgledal kot 36-letni starček, zato ni čudno, da se mu je tako mudilo – do šestintridesetega leta, ko ga je izdala njegova »leva polovica«, je moral preseči vse tiste otroške »bolezni« (revščina, mešanec, outsider), napisati in posneti vse tiste regijaške hite, prepotovati vse tiste odre, pofukati vse tiste bejbe, pokaditi vse tiste džojnte, odigrati vse tiste nogometne tekme, preigrati vse tiste rastafarijanske rituale, dobiti vse tiste ideološke bitke (na odru je spravil vodji obeh jamajških frakcij) in preživeti vse tiste mučeniške trenutke (poskus atentata), da bi v šestintridesetih letih storil tisto, za kar bi drugi potrebovali devet življenj. In tale doku lepo pokaže, zakaj je delal tako, kot da bo živel le 36 let. Ostali so delali tako, kot da bodo živeli devetkrat dlje, zato zdaj nastopajo le kot pričevalci, ki so veseli, da so bili lahko zraven.
-
Na cesti
Ko si na odprti cesti, ne iščeš raja, kjer bi se ustavil in ustalil, ker veš, da ni nič bolj enoličnega od raja. Zdi se ti, da bi lahko vse življenje preživel v avtu, ne da bi kam prišel. Cilj ni, da kam prideš, ampak da se giblješ. Brez misli na korist ali dobiček. To je odprta cesta.
-
Hvala za Sunderland
Spomnite se prizora iz Leonejevega eposa Bilo je nekoč v Ameriki, v katerem gredo fantje, še otroci, k cipi, tudi najmlajši med njimi, ki mora v zameno za »tisto« prinesti smetanov kolač, potem pa sedi pred vrati, izmenično pogleduje proti smetanovemu kolaču in vratom, na koncu pa raje poje smetanov kolač.
-
Ameriški Karl Marx
Na ameriških lestvicah bestselerjev lahko zdaj že dlje časa vidite knjigo Killing Kennedy. Po naše: Umor Kennedyja. Ali še bolje: Ubiti Kennedyja. Na teh lestvicah pa najdete tudi knjigo Killing Lincoln. Po naše: Umor Lincolna. Ali še bolje: Ubiti Lincolna. Obe knjigi – tako knjigo o atentatu na demokratskega predsednika kot knjigo o atentatu na republikanskega predsednika – je podpisal Bill O’Reilly, razvpiti TV-voditelj, ki delo združuje na kanalu FoxNews. Jasno, FoxNews je zelo konservativen, prorepublikanski, proteapartijski, pronativističen, ultrapatriotski. In tak je tudi O’Reilly.
-
Lovca na čarovnice
Tommy Wirkola, ki nas je pred nekaj leti presenetil z lucidno, groteskno invazijo nacističnih zombijev (Dead Snow), se je s tole brzostrelno akcijsko predelavo pravljice o Janku in Metki, ki sta po novem lovca na čarovniške glave (Jeremy Renner & Gemma Arterton), stegnil v Hollywood, kjer patetično, naravnost groteskno podleže upehanim, diabetičnim, že davno smrtno zadetim klišejem, ki se jih oprime s tako kopistično vnemo in tako smrtno resno, da njegov »mračni« fantazijski epos, ki ne izkoristi niti vseh tistih travm niti samega incestnega potenciala, izgleda le kot silhueta osmega nadaljevanja Nevidnega zla, ki sreča ropot devetega nadaljevanja Podzemlja.
-
Nesrečniki
Vprašanje, zakaj Hollywood v mjuzikle tlači igralce, ki ne znajo peti, bi si lahko zastavili že pri mjuziklu Mamma Mia! (Brosnan!), zdaj, pri Nesrečnikih, pa bi ga lahko le hrupno ponovili, še toliko bolj, ker po štiklu »I Dreamed a Dream«, zgodnjem vrhuncu, ki ga odpoje uboga Fantine (Anne Hathaway), nadaljevanje tega dolgega mjuzikla zveni le kot antiklimaks (in to kljub temu, da njeno hčer potem igra Amanda Seyfried, ABBA-girl, ki bi lahko materin hit mirno dopolnila s štiklom »I Have a Dream«).
-
Gangsterska enota
Gangsterji so se vedno radi zabavali. Hej, so si rekli, če smo že ravno obsojeni na smrt, če je krogla proti nam že ravno izstreljena, če že ravno živimo na sposojenem času, potem vsaj uživajmo! Zato so zavzeli Las Vegas.
-
Zadnja bitka
Comeback Arnolda Schwarzeneggerja, nekdanjega governatorja Kalifornije, ki se je zavzemal za tršo politiko priseljevanja in ki so mu protestniki potem vzklikali, hej, pa saj si tudi ti priseljenec, se ne bi mogel zgoditi v ironičnejšem filmu.
-
Seanse
Če ste videli Vojakovo vrnitev (1978), film o mentalnih in fizičnih posledicah vojne (vietnamske, se razume), potem se gotovo spomnite, da se je na koncu vse skupaj zvedlo na vprašanje, ali lahko paralizirani vojni veteran (Jon Voight), invalid, priklenjen na voziček, bolje spolno poteši žensko (Jane Fonda) kot njen mož (Bruce Dern), vojni heroj, ali lahko torej ženska s paraplegikom doživi orgazem, ki ga s svojim možem ne more.
-
Umetnost javnega klečeplazenja
Janez Janša lahko svojo kariero vloži v pisemsko kuverto in jo pošlje Lanceu Armstrongu – ali pa mu jo tvitne.
-
Ledeni zmaj
Mik (Philip Olsson), 11-letni fant iz Stockholma, rad zahaja v muzej naravne zgodovine, kjer ga najbolj fascinirajo kiti. Ostareli oskrbnik muzeja ga pouči, da se je kit verjetno razvil iz psa. Mik ga le začudeno gleda. »Poglej njegov penis!«
