-
Zima našega nezadovoljstva
Jerry Rubin je bil ameriški revolucionar, pojem revolucije in kontrakulture, eden izmed ključnih vodij mladine in študentskega revolta ob koncu šestdesetih – če bi rekli, da je bil človek, ki si je izmislil leto ’68, ne bi prav dosti zgrešili. Toda ko je revolucionarni zanos pojenjal, ko je revolucija izgubila kompas, ko je bojevitost presahnila, ko so se šestdeseta iztekla, se je, poln strahov in tesnob, preselil v San Francisco, kjer je »nenasitno nakupoval v duhovnih veleblagovnicah Zahodne obale«, kot pravi Christopher Lasch, avtor slovite knjige Kultura narcisizma, ki je nedavno in ravno v pravem času – v prevodu Marjane Karer – končno izšla tudi pri nas.
-
Pet legend
Nedavno ste lahko videli animirani film Hotel Transilvanija, v katerem se na istem kraju – v hotelu Transilvanija pač – združijo pošasti iz različnih filmov. Vsaka pride iz svojega filma, vsaka pride iz svoje legende – zdaj so končno skupaj. In tako dobimo overdose pošastnosti. Malce prej ste lahko videli Maščevalce, ki so na istem mestu – v istem svetu, na isti misiji – združili različne superjunake. Kapitana Ameriko, Iron Mana, Hulka, Thora, Hawkeyja in Črno vdovo. Vsak je prišel iz svojega stripa, iz svojega filma, iz svoje legende.
-
Hčerka najboljšega prijatelja
Če ste gledali Botra (ne le prvega dela, ampak kompletne trilogije), potem ste gotovo opazili, kakšno nesrečo prinašajo pomaranče – pomarančam vedno sledi kaj hudega, tragičnega, morilskega, katastrofalnega. Recimo: Don Corleone (Marlon Brando) si ogleduje pomaranče na stojnici, celo kupi jih – takoj zatem ga pokosijo gangsterski streli.
-
Ubij jih nežno
V trilerju Ubij jih nežno slišite nekaj znanih, tako rekoč kultnih štiklov, recimo Love Letters (Straight From Your Heart), toda prava zvočna kulisa je vendarle predvolilna kampanja iz leta 2008, tako da – jasno, s televizorjev in avtoradiev – odmeva glas Baracka Obame, ki med drugim govori o tem, da je treba obuditi ameriški sen in da so vsi Američani eno.
-
-
Preden se znoči
V Mariboru se je vse skupaj odvrtelo izredno hitro. Od Radarja do Revolucije – od terorja oblasti do ljudske vstaje. Radarji, ki so najprej utelešali županovo nesprejemljivo kaznovanje in molzenje ljudstva, so se zelo hitro prelevili v utelešenje nesprejemljive neoliberalne politike (privatizacija javnega sektorja, prerazporejanje družbenega bogastva od spodaj navzgor, od revnih k bogatim) in nesprejemljivega reševanja krize (izgube se podružbljajo, dobički privatizirajo). Franc Kangler je skušal radarje, simbol neoliberalizma, preleviti v simbol pravne države – in skoraj uspel. Kar ne govori le o njegovi sprevrženosti, ampak tudi o sprevrženosti slovenske pravne države. Zato ni čudno, da so protestniki v Mariboru vzklikali: »Hočemo pravno državo!« In zato ni čudno, da je bil sam radar hujši od sežiganja radarja. Neoliberalci oznanjajo, da bo prosti trg rešil vse naše probleme – odpravil bo tudi korupcijo. Toda neoliberalizem je v Mariboru prišel natanko v paketu s korupcijo.
-
Božičkov vajenec
Ko je odpadel komunizem, je odpadel tudi Dedek mraz, ker je veljal za produkt komunizma – za komunistični lik, komija. Vrnil se je Božiček. Kaj se zgodi v vsakem božičnem filmu ali pa božični animaciji, veste: nekdo vedno odkrije pravi smisel Božiča. In potem se vedno znova izkaže, da je pravi smisel Božiča prav komunizem. Sporočilo se namreč glasi: vsi smo enaki, vse je treba deliti, nikogar ne smemo pustiti zadaj, samega. In seveda – volitev ni. Božička ni nihče izvolil, ima pa dosmrtni mandat. Božičkov vajenec, francosko-avstralska (ročna, analogna) animacija, posneta po francoski TV seriji, vse to lepo dopolni: Božiček, ki je na tem, da se zaradi visoke starosti upokoji in umakne, si sam izbere naslednika (zelo komunističo, ne), jasno, moralno-politično neoporečno disneyjevsko siroto, malega Nikolaja, ki mora najprej premagati strah pred letenjem. Kar je kakopak logično: tudi komunistični diktatorji so imeli vedno hud strah pred letenjem – v letalu so bili pač najbolj ranljivi, najbolj sestreljivi in najbolj umrljivi.
-
Čudovit načrt
Francoska romantična komedija Čudovit načrt, ki jo je podpisal režiser romantičnega hita Lomilec src (zgodbe o preventivnem preprečevanju »slabih« zakonov, romantične verzije Posebnega poročila), je tematski park zablod sodobnih romantičnih komedij, ki se običajno že začnejo slabo – s povsem posiljeno premiso.
-
Misija Argo
4. novembra 1979 je pred ameriško ambasado v Teheranu odmevalo: »Allahu akbar! Marg bar Amrika!« Bog je velik! Smrt Ameriki! Osebje ameriške ambasade se ni pretirano vznemirjalo, saj je bilo tega zdaj že dobro vajeno. Protestniki, predvsem militantni študentje, so se namreč pred ograjo ameriške ambasade gnetli že mesece, vse tja od izbruha islamske revolucije, vrnitve ajatole Homeinija in padca šahovega režima.
-
Jutranja zarja 2
Jutranja zarja 2 – finale sage o Somraku – se konča z bengom. No, z neke vrste apokalipso. Če seveda verjamete. Ali bolje rečeno: če na to, kar se dogaja z Bellinim telesom, pogledate skozi oči Belle (Kristen Stewart), lastnice tega telesa. Kajti v sagi, dolgem opisu »travmatične« mutacije dekleta v žensko, je bilo vse apokaliptično, toda ta apokaliptika je bila le panični poganjek sprememb, ki so se dogajale v Bellinem telesu.
-
Zadnji obhod
Zadnji obhod je film o dveh policistih, Taylorju (Jake Gyllenhaal) in Zavalu (Michael Peña), ki jima ni treba v Vietnam, da bi videla »horror« ali pa »srce teme«, ampak je dovolj, da se zapeljeta po ulicah Los Angelesa – ponoči, toda ne nujno. Film se začne v slogu resničnostnega šova Cops (s policijskim pregonom drvečega avtomobila), kar pa ne čudi: vse, kar vidimo v tem buddy-buddy filmu (reimaginaciji TV serije Policisti v Los Angelesu), je namreč le kinetični found footage, le material, ki ga je na številnih nočnih in dnevnih patruljah posnel Taylor, s čimer njuni odzivi na klice v sili in šutinge, njune racije, njune akcije, njuna zasledovanja in njune aretacije postanejo povsem osebni, tako rekoč prvoosebni. Vtis neposrednosti, angažiranosti, napetosti, nevarnosti in nasilnosti se tako stopnjuje, da njuno patruljiranje izgleda kot eno samo dolgo potovanje v srce teme (kjer je flirt z moralnimi dilemami obratnosorazmeren z gostoto kaosa), losangeleški slum – South Central – pa kot tretji svet, ki ga je nemogoče »civilizirati«.
-
Atlas oblakov
Atlas oblakov je velik film, če velikost – ali pa veličino – merite z budžetom, dolžino, časom, ki ga pokrije dogajanje (od 19. stoletja in sužnjev do distopične, postapokaliptične prihodnosti in klonov), ambicioznostjo (trije režiserji), humanističnim kvocientom (epopeja človeštva), številom podzgodb (šest) in številom likov, ki jih igrajo isti igralci.
-
Začetniki
Predstavljajte si, da imate očeta, ki je že krepko v letih, recimo, da jih šteje 75 let, in ki vam na lepem reče: Sin (ali hči, vseeno), imam dobro in slabo novico! Kaj je dobra novica? Da imam raka. Uf! In kaj je potem slaba novica? Da sem gej.
-
Nahrani me z besedami
Mnogi slovenski režiserji obetajo, dokler snemajo kratke filme, reklame in spote. Ko posnamejo celovečerni film, nehajo obetati.
-
Mlada noč
Če so bila Pisma sv. Nikolaju – poljski film, ki ga je posnel slovenski režiser, diplomant »Cormanove« šole – romantična verzija novoletnega zbliževanja, potem je Mlada noč – češki film, ki ga je posnel slovenski režiser, diplomant praške FAMU – antiromantična verzija Pisem sv. Nikolaju, saj dvanajstletnika (Vojtěh Machuta & Jan Vaši), nežna izgubljenca v zimi družinske raztrganosti in družbene asocialnosti, ki se na novoletno noč znajdeta v stanovanju, kletki postsocialističnega emocionalnega nezadovoljstva, v kateri se trije odrasli, zanju neznanci, utapljajo v igrah spolne moči (in nemoči), svoj mali spletni peep-show doživita tako brutalno v živo (onstran tabujev in sramu), da ne veste, ali sta le fantoma (podobno kot oni otrok v filmu Kdo se boji Virginie Woolf?), ali pa dokaz, kako hitro mora danes dozoreti otrok, če hoče preživeti, postati konkurenčen in se vključiti v svet, v katerem so vsi krivi, poraženi, prikrajšani, pogrešljivi in pobruhani.
-
Še en odrešenik
Zakaj je Borut Pahor zmagal v prvem krogu predsedniških volitev? Iz preprostega razloga: ker je Zoranu Jankoviću ukradel predvolilni slogan. Janković je pred časom kandidiral s sloganom: Zoran Janković dela. Pahor je ta slogan vzel zares in ga prelevil v tiste svoje »delovne brigade«. Zdaj je delal to, zdaj nekaj drugega, zdaj spet nekaj tretjega. In zdaj, po prvem krogu predsedniških volitev, lahko reče le: ne moreš delati, ne da bi se ti to potem poznalo! Kar budi upanje: vsaj v tem je neka logika.
-
Razbijač Ralph
Ralph je bad guy. Nadčloveški orjak. Uničevalec. Shrek, le da ni zelen. Strah in trepet. Terorist. Razbijač. Vse, česar se dotakne, namreč podre, polomi, zruši. Za sabo pušča veliko gospodarsko škodo. Kot King Kong. Toda poglejte njegove oči! To so dobre oči – oči good guya. Ali bolje rečeno: to so oči vseh tistih »princev« iz Lepotice in zveri, Aladina, Pocahontas in drugih Disneyjevih animacij.
-
Jaz sem Janez Janša
Ko pride politik na oblast, je od njega odvisno, koliko se bo vmešal v življenja ljudi. Nekateri se odločijo, da se bodo vmešali manj, drugi se odločijo, da se bodo vmešali bolj, spet tretji pa se odločijo, da se bodo zelo vmešali. Janez Janša se je odločil, da se bo zelo vmešal. In trije umetniki, Emil Hrvatin, Žiga Kariž in Davide Grassi, ki so se preimenovali v Janeze Janše, so sklenili, da se bodo vmešali v njegovo življenje.
-
Pot do zmage
Ko sem pristal v Los Angelesu, sta Barack Obama in Mitt Romney ravno dobila tekmico – Sandy. Vzhodni del Amerike je opustošil orkan z močjo megaviharja. Mesta so ostala brez elektrike, vstale so vode, temperature so drastično padle, ceste, mostovi in predori so bili neprevozni, odpovedali so 16.000 letov, vlaki so obtičali, borzo in šole so zaprli, ljudi so evakuirali. Zaklonišča so bila polna. Amerika je padla v mrak. Apokaliptični mrak. Manjkal je le še kak fundamentalistični pastor, ki bi oznanil, da je Bog s tem kaznoval tiste države, ki bodo volile Obamo (Satana! Antikrista!), kajti večina držav, nad katerimi se je znesla Sandy, sodi med »modre«, potemtakem med tiste države, ki običajno volijo demokratskega predsedniškega kandidata – in ki ga bodo tudi tokrat. Sandy je najbolj divje stresla prav New York, New Jersey in Connecticut, najbolj fanatične Obamove države. Ko je Obama leta 2008 prevzel Belo hišo, je podedoval opustošenje, ki ga je za sabo pustil Bush. Če bo ponovno izvoljen, bo podedoval opustošenje, ki ga je za sabo pustila Sandy.
-
Asterix in Obelix v Britaniji
Koga pokličeš, ko Britanijo okupirajo tuji zavojevalci? Jamesa Bonda? Ne moreš – ni se še rodil. Celo Jezus Kristus se še ni rodil, kajti Britanijo blitzkriegovsko okupirajo rimske legije Julija Cezarja, kar pomeni, da smo kakih 50 let pred našim štetjem – vsaj v tem stripovskem, karnevalskem in pompoznem, a lenobnem, presenetljivo aseptičnem pudingu, polnem anahronizmov, ki nadomeščajo humor, francoskih velezvezd (Catherine Deneuve, Fabrice Luchini, Valérie Lemercier, Guillaume Gallienne, Dany Boon, Jean Rochefort, Bouli Lanners, Gérard Jugnot itd.), ki nadomeščajo scenarij, magičnega napoja, ki nadomešča filmsko magičnost, artificielnosti, ki nadomešča presenetljivost, ter Asterixa (Edouard Baer) in Obelixa (Gérard Depardieu), ki nadomeščata Jamesa Bonda, po malem pa tudi Tarantinove Neslavne barabe.
-
Poročni video
Če pa potrebujete tehten razlog, da se ne poročite, potem si poglejte britanski Poročni video, romantično farso, pravzaprav neke vrste »amaterski« dokumentarec o zakulisju parazitske poročne industrije.
-
Skok čez plot
Če potrebujete tehten razlog za poroko, potem si poglejte francoski multirežiserski Skok čez plot, stupidno, politično nekorektno farso, ki ne pušča nobenega dvoma, da je zakonsko življenje najboljši afrodiziak, poziv k seksu – jasno, poziv k seksu z drugo žensko, laissez-faire poziv k varanju, prešuštvu, skoku čez plot.
-
Predvečer revolucije
»Čas je, da revni obogatijo in da bogati umrejo!« To repliko v izraelskem Specialcu slišite več kot enkrat. In to v resnici sploh ni replika, ampak govor, ki ga vneto, didaktično, napol robotsko utrjuje in stalno ponavlja skupina petih izraelskih levičarjev – odločnih, radikalnih in revolucionarnih, resda bolj podobnih odvodu Rdečih brigad ali organizacije Baader-Meinhof kot pa odvodu gibanja Okupirajmo. Vseeno jim je, kaj kdo misli – čas je, da revni obogatijo in da bogati umrejo. Dovolj imajo diktature kapitala, družbenih elit in oligarhij, dovolj imajo hudega prepada med revnimi in bogatimi, dovolj imajo družbene neenakosti in dovolj imajo pasivnosti ostalih ljudi, zato se oborožijo in sklenejo, da bodo ugrabili lokalnega magnata in ga demonstrativno – po možnosti pred TV kamerami – likvidirali.
-
Program
* vsi običajni avtorji (Paul Thomas Anderson, Todd Solondz, André Téchiné, Jacques Audiard, Michael Haneke, Marco Bellocchio, Cristian Mungiu, Benoît Jacquot, Ken Loach, Terence Davies, Werner Herzog, Margarethe von Trotta, Christian Petzold, Johnnie To, Hong Sang-soo, Hirokazu Kore-eda, Walter Salles, Carlos Reygadas itd.),
-
Obveznih 15
Daleč za griči
(Cristian Mungiu)
-
Skyfall
James Bond v vsaki bondiadi po malem umre. In če vsi tisti sociopatski megalomani, ki jih srečuje, ne bi čutili čudne potrebe po tem, da mu pred likvidacijo razkažejo svoje poslovne prostore, svojo čudežno infrastrukturo in druge znake svoje genialnosti, bi bil tudi zares že zdavnaj mrtev.
-
Vse tiste lepe stvari
Če ste videli norveški film Oslo, 31. avgusta, potem veste, da je ponovno vključevanje v družbo misija nemogoče, ali bolje rečeno, da je ponovno vključevanje v obstoječi družbeni red tako stresno, tako mučno in tako avtodestruktivno kot odpadanje od tega reda. Elite so se zaprle, kapitalizem pa se je tako skrčil, da razredni prehod ni več mogoč. In švedski film Vse tiste lepe stvari to lepo dopolni. Tu imate Katarino (Alicia Vikander), naivno punco, ki se je rodila na napačni strani razredne ločine – očeta nima, mati je zapita, sama je brezposelna, njena prihodnost pa diši po prikrajšanosti ter slepem in brezizhodnem prebijanju iz dneva v dan. Da bi se znebila svoje razredne usode, spremeni identiteto, tako da pristane kot receptorka v filharmoniji, kjer jo obsede ugledni dirigent (Samuel Fröler), poročen in precej starejši od nje, član karizmatične družbene elite, toda njen poskus, da bi se razredno premaknila (in s tem socialno zavarovala), je avtodestruktivna slepa ulica, ki se lahko konča le – če naj uporabim izraz iz zgodovine delavskega gibanja – ludistično.
-
Paranormalno 4
Andy Warhol je pred davnimi leti posnel film o tipu, ki spi – publika je šest ur gledala človeka, ki spi. Kar je bilo seveda monotono, dolgočasno, negledljivo. Malo ljudi je videlo to spanje. Andy ni vedel, da bi moral tip med spanjem tu in tam nepričakovano trzniti ali pa krikniti – da bi moral tu in tam vstati in na stežaj odpreti hladilnik – da bi se moral tu in tam odlepiti od postelje in levitirati – da bi moralo v sobi tu in tam zaškripati – pa bi imel hit. Paranormalno 4 – direktno nadaljevanje Paranormalnega 2 – je tak dolgčas, prekinjan s sopihanji, škripanji in levitiranji, ko se morilska Katie (Katie Featherston) in njen nečak, dediča demoničnega rodu, preselita v nevadsko sosesko, ki se ji hitro zmeša od »normalnosti«, tako da mutira v perverzno križišče sage, sit-coma, laptopskega žurnala, resničnostnega šova, predatorske subjektivnosti, paranoje in terorja, ki se pedofilsko stegujejo proti otroku.
-
Noč grozljivk
31. oktobra, na noč čarovnic, se bo v Kinodvoru odvrtel že peti – ja, jubilejni – maraton groze, gorja & gravža, ki se bo začel ob sedmih zvečer in končal ob sedmih zjutraj. In da ne bo kakega dvoma: to je vedno masovka. Maraton je vedno vnaprej razprodan. In fani, ki si ne zatiskajo oči pred resnico svojega najljubšega žanra in sodobnega sveta, vedno vztrajajo do konca, do jutra, ko se razidejo ob ponavljanju replike: To je le film … to je le film … to je le film.
-
Plačilo za strah
Barack Obama je drugo predvolilno TV-soočenje, ki se je v torek odvrtelo v New Yorku, gladko dobil. Mitt Romney, republikanski kandidat, je izgledal republikansko – le še gumb bi pritisnili, pa bi odletel nazaj v kameno dobo. Točk iz svojega »davčnega plana v petih točkah« se ni mogel spomniti, da za ženske dostop do kontracepcije ni le zdravstveno vprašanje, ampak tudi ekonomsko, mu še ni potegnilo, ženske še vedno razume kot nekaj, kar spneš (à la fascikel) in dostaviš na mizo, ko ne ve odgovora, se zlaže (recimo, da je Obama primanjkljaj podvojil), o prihodnosti govori kot šolar, ki nima nobenega občutka za zgodovino, in še vedno je prepričan, da je 99 %.
-
Prava nota
Debelušna – vedno živahna, poskočna, odrezava – Rebel Wilson, ki je doslej zbirala filme na B (Bachelorette, Bridesmaids), igra debeluško po imenu Fat Amy. Debela Amy. Vsaj tako pravi, da ji je ime. Če jo namreč vprašajo, kako ji je ime, odvrne: »Debela Amy?« Kaj, se čudijo – sama sebi praviš Debela Amy? »Ja, da me anoreksične prasice, kot si ti, ne bi tako klicale za mojim hrbtom!«
