Marcel Štefančič jr.

Marcel Štefančič jr.

  • Free Harvey Weinstein!

    Free Harvey Weinstein! Ja, prav ste prebrali – osvobodite Harveyja Weinsteina? Kaaaj? Weinsteina – to pošast?! Zakaj? Oh, zaradi preprostega razloga: če je Donald Trump nedolžen, potem je nedolžen tudi Harvey Weinstein.

  • Ameriški taliban

    Ka-buuum! Trump je zapovedal brezpilotni letalski atentat na generala Kasema Solejmanija, poveljnika posebnih enot iranske revolucionarne garde. In res – 2. januarja ga je sredi Bagdada, kamor je prispel na pogreb žrtev ameriškega napada, razstrelil MQ-9 Reaper. Slišalo se je po vsem svetu. Od kralja gverilskega, asimetričnega vojskovanja, junaka iransko-iraške vojne, borca proti Islamski državi in arhitekta protiameriških paravojaških milic je ostal le prstan.

  • 2020

    Donald Trump epizodno – res hipno – nastopi v komediji Sam doma 2 (1992). Malemu, izgubljenemu Macaulayju Culkinu, ki ga vpraša, kje je avla, odvrne: »Do konca hodnika, potem pa levo.« Ni kaj, avtobiografska vloga – Trump vedno rad pomaga.

  • Marcel Štefančič jr.

    27. 12. 2019  |  Mladina 52  |  Kultura  |  Film

    »Slišal sem, da pleskaš hiše«

    Martin Scorsese je leta 1990 posnel Dobre fante, film o vzponu in propadu gangsterske tolpe. Pet let kasneje je posnel Kazino, film o vzponu in propadu gangsterske tolpe. Zdelo se je, kot da skuša kanalizirati dobre, stare, perverzne gangsterske klasike iz tridesetih let prejšnjega stoletja, Malega Cezarja, Državnega sovražnika in Moža z brazgotino, ki so popisovali vzpone in propade karizmatičnih gangsterjev in v katerih so morali gangsterji na koncu umreti, saj filmi niso smeli ustvarjati vtisa, da se zločin izplača.

  • Zakaj levica izgublja volitve

    Jeremy Corbyn in laburisti so gladko izgubili parlamentarne volitve. Res gladko. Katastrofalno gladko. To je bil »najhujši poraz laburistične stranke v sodobni zgodovini«, »najhujši poraz laburistične stranke po II. svetovni vojni«, »najhujši poraz laburistične stranke po letu 1935«.

  • Ali naj milijarderji sploh obstajajo?

    Ni kaj, ameriški milijarderji se zelo, zelo, zelo bojijo senatorke Elizabeth Warren in senatorja Bernieja Sandersa – v nedeljo je namreč predsedniško kandidaturo napovedal milijarder Michael Bloomberg, deveti najbogatejši človek na svetu (po reviji Forbes), medijski magnat in nekdanji župan New Yorka. Tudi nesebični rešitelj, filantrop. Leta 2011 je dal brutalno razgnati protestnike, ki so se zbrali v parku Zuccotti. Zdeli so se mu sanitarno tveganje.

  • Nebo nad Handkejem

    Sklenili ste, da boste v kopalnici zamenjali ploščice, zato vam prijatelj priporoči nekega zelo dobrega, zanesljivega, cenjenega ploščičarja, pravega mojstra svojega poklica, ki kmalu pride in položi ploščice. Vau, vzkliknete, prelepo! Zelo ste zadovoljni. Nove ploščice so res umetnina.

  • Rezanje Donalda Trumpa

    Demokratski kongresnik Eric Swalwell, sicer nekdanji javni tožilec, je te dni – v Newsweeku – pripovedoval, kako je nekoč, ko je bil še tožilec, sodno preganjal ulične tolpe in kako je najboljše dokazno gradivo vedno ponujalo to, kar so ti gangsterji storili po zločinu. Recimo: priče so prepričevali, naj molčijo, lažejo in ne ovajajo, skušali so se dokopati do naslovov in imen prič, da bi jih lahko zastrašili, izmišljali so si alibije, da bi prikrili zločin.

  • Marcel Štefančič jr.

    4. 10. 2019  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Film

    Joker prihaja iz tistega smeha, ki se smeji namesto nas

    “Dajte mi le ring, v katerem bo lahko ta bik besnel,” dahne v Scorsesejevem Pobesnelem biku Jake La Motta (Robert De Niro), mali, nervozni, eksplozivni, manični, nepredvidljivi boksar, ki je tak tudi zunaj ringa – agresiven, eksploziven, nepredvidljiv in neartikuliran. Če ne bi dobil ringa, v katerem lahko besni in divja, bi postal gangster ali kaj takega. Tudi Arthur Fleck, alias Joker (Joaquin Phoenix), asocialni outsider iz asocialnega Gothama, potrebuje ring, v katerem bi lahko besnel in divjal. Fleck je osamljen in maničen, lunatičen in morbiden, stalno šikaniran in pogosto pretepen, prepričan, da je nezakonski, zatajeni sin slovitega očeta, magnatskega Thomasa Waynea (Brett Cullen), kandidata za župana Gothama ( ja, Batmanovega očeta).

  • Zamenjava režima

    Ste videli Botra? Potem se spomnite tiste konjske glave. V postelji jo najde holivudski producent Jack Woltz, ki v svojem novem filmu noče angažirati Corleonejevega protežiranca, popevkarja Johnnyja Fontana. Ker se ne pokori, mafijci Karthoumu, njegovemu najljubšemu konju, odsekajo glavo – in jo nepokornežu servirajo med svilene rjuhe. Kot svarilo. Kot mem. Kot namig, da je zavrnil ponudbo, ki je ne bi smel zavrniti.

  • Marcel Štefančič jr.

    27. 9. 2019  |  Mladina 39  |  Kultura  |  Film

    Nič bolj stresnega od gledanja zvezd

    Izvor, Prihod, Pobesneli Max – cesta besa, Iztrebljevalec 2049, Gravitacija, Uničenje, Medzvezdje, Ex machina, Marsovec, Pod kožo, High Life, Avatar, Zora planeta opic, Upstream Color, Polnočna posebnost, Luna, Druga Zemlja, Na robu jutrišnjega dne, Ona, Napad na blok, Izvorna koda, Osmi potnik: Zaveza, Ledeni vlak, Pozaba, Gospod Nihče, Časovna zanka, Otroci človeštva – ja, živimo v novi zlati dobi sci-fija. In film Ad Astra le potrjuje, da sodobne sci-fije še vedno vznemirja in plaši to, kar je v 17. stoletju vznemirjalo in plašilo Blaisa Pascala: “večna tišina neskončnega vesolja” in “kratkost življenja”, ki se prižge med “dvema večnostma”.

  • Podreditev kot svoboda

    V Sloveniji je minimalna plača nizka. To vemo. Od časa do časa jo resda dvignejo, toda minimalno. Neznatno. Komaj. Kaj se zgodi, ko jo dvigujejo ali hočejo dvigniti, pa dobro vemo: gospodarstveniki, podjetniki in njihovi lobisti – medijski in klubski – začnejo nemudoma zganjati vik in krik ter histerično grmeti, da bodo izginila delovna mesta, da bodo propadla podjetja in da se bo povečala brezposelnost. Z eno besedo: če bomo zvišali minimalno plačo, nas čaka katastrofa. Brezno. Gospodarski zlom. Propadli bomo. Čaka nas Zujf. Postali bomo Grčija. Čaka nas trojka. Neizbežno.

  • Zaprite oči in mislite na Slovenijo!

    Ameriška trgovska veriga Costco je nedavno z vsem vikom in krikom odprla svoj prvi hipermarket na Kitajskem – v Šanghaju. Toda prišlo je toliko ljudi, da so ga skoraj podrli. Preplavili so ga in zgazili – kot stampedo, kot cunami, kot potres. Naval je bil brezmejen. Niti policija – kitajska, idealna za obvladovanje takšnih ekscesnih, »izgredniških« množic! – ni mogla krotiti prometa. Množice, ki so se valile v Costco, so ustavile tudi promet v širši okolici. Kupci so samo na parkiranje čakali tri ure. Otroci niso mogli iz bližnjih šol.

  • Anarhija v Veliki Britaniji

    Najprej je kazalo slabo.

  • Kako je Fox News ustvaril ljudstvo, ki je izvolilo Trumpa

    Sredi poletja 2008 je Putnam County News & Recorder, zaspani, neznatni, nikoli dramatični, povsem lokalni časopis, ki je izhajal v Philipstownu, mali ameriški vukojebini v zvezni državi New York, objavil presenetljivo, tako rekoč šokantno novico, pravo globalno senzacijo: Putnam County News & Recorder, parkiran v nekdanji brivnici, je dobil novega lastnika – kupil ga je Roger Ailes, nekoč medijski svetovalec treh ameriških predsednikov (Richarda Nixona, Ronalda Reagana in Georgea H. W. Busha), takrat kreator in šef razvpitega televizijskega kanala Fox News.

  • Mož, ki je preveč vedel

    Kdor ima enega prijatelja, je lahko srečen – kdo ima dva, laže. Prijatelje izbiramo. Jeffrey Epstein pa je prijatelje zbiral. Kot da bi skušal preseči Facebook. Zbiral pa je tudi mladoletnice. Za prijatelje.

  • Kako je Charles Manson poskrbel, da se šestdeseta niso nikoli končala

    Kako se je končal štikel Revolution Blues, ki ga je leta 1974 posnel Neil Young. In anonimni pripovedovalec, ki tako zelo sovraži zvezde iz holivudskega Laurel Canyona in ki pravi, da s svojim klanom živi v »prikolici na robu mesta«, da jih »ni videti, ker se ne kažejo«, da imajo »petindvajset pušk« in da se bliža revolucija (»Vidim fontane krvi in deset milijonov puščavskih bugijev, ki prihajajo s planin«), naj bi bil Charles Manson.

  • Marcel Štefančič jr.

    16. 8. 2019  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Film

    Bilo je nekoč ... v Hollywoodu

    Film Once Upon a Time ... in Hollywood je tako dober, da je postal akronim – OUATIH. Rick Dalton (Leonardo DiCaprio) je holivudski zvezdnik, ki je tam nekje v petdesetih letih tako zaslovel s TV-serijo Bounty Law, da bi leta 1963 skoraj igral glavno vlogo v Sturgesovem Velikem pobegu (prehitel ga je Steve McQueen), zdaj pa le še gostuje v serijah, ki jih pilotirajo drugi zvezdniki. Rok trajanja mu je potekel. Iz dneva v dan je manj uporaben. Živčno kadi in joče, pije in joče, si puli lase in joče, agonično besni in joče, pozablja tekst in joče in išče vlogo, ki bi ga prepoznala in odrešila, vlogo, v kateri bi lahko razodel svojega “notranjega” Marlona Branda, vlogo, v kateri bi lahko jokal. A le otroci, kot je njegova osemletna soigralka v nekem vesternu, bi padli na njegovo verzijo Metode. Z brki ali brez.

  • Ali je mogoč levičarski Trump?

    Ko je Mike Gravel, nekdanji levičarski senator z Aljaske, leta 2008 kandidiral za ameriškega predsednika, je svojo predvolilno kampanjo lansiral z najbolj nenavadnim, najbolj čudnim in najbolj odbitim videom v sodobni zgodovini ameriških volitev.

  • Intervju s Hitlerjem

    Predstavljajte si, da bi naredili intervju z Donaldom Trumpom in ga vprašali, kaj si misli o Mehičanih, pa bi odvrnil, da so ti kriminalci, morilci in posiljevalci, da jih bo vse izgnal in da bo na meji zgradil orjaški zid, tako da ne bodo mogli več vstopati v Ameriko. Itak ne marajo Amerike. Potem bi ga vprašali še, kaj bo naredil z muslimani, pa bi odvrnil, da jim bo prepovedal vstop v Ameriko – tisti, ki so že v Ameriki, pa naj kar lepo spokajo tja, od koder so prišli. Ker Amerike itak ne marajo. In ko bi ga vprašali, kaj bo naredil z begunci in migranti, ki v zbirnih centrih – »koncentracijskih taboriščih«, kot jim pravijo nekateri – čakajo na odločitev ameriške administracije, bi odvrnil, da ne morejo sprejeti vseh, ki hočejo v Ameriko. Sploh pa: med njimi so lahko tudi taki, ki so okuženi – in taki, ki se hočejo le zajedavsko okoristiti z našo socialno državo – oh, in taki, ki Amerike ne marajo. Teroristi. Pri vseh treh odgovorih bi seveda dodal, da je treba Ameriko narediti spet veliko. Ameriko pa lahko narediš veliko le tako, da se znebiš vseh tistih, ki je ne marajo – Mehičanov, muslimanov, migrantov in tako dalje.

  • A se jim je zmešalo?

    Ko je Donald Trump nedavno obiskal Veliko Britanijo, so ga sprejeli kot Winstona Churchilla: kraljica Elizabeta mu je podarila dragoceno prvo izdajo knjige o drugi svetovni vojni, ki jo je napisal Churchill, premierka Theresa May mu je podarila kopijo osnutka Atlantske listine s Churchillovimi lastnoročnimi pripisi in komentarji, slavnostno večerjo so priredili v Blenheimski palači, ki velja za Churchillov rojstni kraj, Piers Morgan je televizijski intervju s Trumpom naredil v Churchillovih vojnih sobah (Churchill War Rooms), pravzaprav bunkerju, iz katerega je Churchill poveljeval med drugo svetovno vojno, Trump pa si je med intervjujem na glavo nataknil imitacijo Churchillovega klobuka (via Lock).

  • Potovanje skozi preteklost

    Kitarista – Lukas in Micah, sinova country zvezdnika Willieja Nelsona – sta se kar odbijala od odra. Kot da sta na trampolinu. Poskakovala sta in hotela ostati v zraku, lebdeti, se stegniti v distorzijski trans. Nedaleč od njiju je stal še en kitarist, ki prav tako kar ni vedel, kaj naj s kitaro, ki je itak izgledala kot podaljšek njegovega orgazmičnega, hedonističnega telesa. Zarasla se je vanj – tako kot so se bobni zarasli v bobnarja, kot so se tolkala zarasla v tolkalca in kot se je ta kvintet, ta kalifornijski bend, imenovan Promise of the Real, naravnost telepatsko zarasel v Neila Younga, ki je prejšnjo soboto žarel sredi odra v münchenski Olimpijski dvorani (Olympiahalle), ves napet, nemiren, maničen, razmršen in zgoščen, rocker pri štiriinsedemdesetih, obrnjen proti članom spremljevalnega benda, zlit in zbit z njimi, kot da brez njih ne more več živeti. In kot da hoče to, kar počne, početi do konca svojega življenja. In kot da hoče to početi tudi po koncu svojega življenja.

  • V imenu ljudstva

    Ko je E. Jean Carroll, kolumnistka revije Elle, Donalda Trumpa obtožila, da jo je pred leti spolno napadel (posilil), je ta odvrnil, da se to ni zgodilo – ker ni njegov tip. Ergo: ker ni njegov tip, se to ni zgodilo. Ker ni njegov tip, je nedolžen. Če bi bila njegov tip, potem bi se to zgodilo – če bi bila njegov tip, bi jo posilil. Posili le lepotice, le ženske, ki so njegov tip, pravi Nancy LeTourneau (Washington Monthly). In do tega je upravičen.

  • Kako nas je politika iz svetovnih zmagovalcev prelevila v svetovne poražence

    Premier Šarec se je nedavno poklonil žrtvam fašizma in nacizma. Ne enkrat, temveč dvakrat. Zaporedoma. Najprej – 7. junija, na gradu Rajhenburg – se je poklonil vsem tistim, ki so jih nacisti izgnali, in odločno poudaril: »Slep je tisti, ki ne vidi, da se nacizem in fašizem spet rojevata tudi v naši soseščini. Spet se rišejo zemljevidi, spet se obujajo stare tradicije in spet se obujajo celo pozivi k popisom Slovencev v sosednji državi, da ja ne bodo imeli Slovenci preveč pravic.« Še odločneje je dodal: »Kdor sodeluje z okupatorjem, je zgolj orodje v rokah okupatorja. Okupator ga ne bo nikoli cenil, po uporabi ga bo vedno zavrgel. Kajti nikoli ne bo njegov.«

  • Miniserija Černobil seje tako hud strah pred socializmom, kot da smo 26. aprila 1986

    Ko je 26. aprila 1986 masivno razneslo in raztrgalo četrti reaktor v černobilski nuklearki Vladimir I. Lenin, so zgodbe o radioaktivnem sevanju povzročile tako paniko in “radiofobijo”, da je v Ukrajini in Belorusiji na stotisoče žensk splavilo – bale so se, da se jim bodo rodili “defektni”, “radioaktivni”, “mutantski” otroci. Ženske so splavljale tudi v Vzhodni Evropi, recimo na Poljskem in Madžarskem. Prav tako v Jugoslaviji. In kot je naslednje leto poročala Mednarodna agencija za jedrsko energijo, so se tega ustrašile tudi ženske v Zahodni Evropi, od Danske in Švedske do Grčije – splavilo jih je več kot 100 tisoč, morda 200 tisoč. Zdravniki so jim rekli, da bi lahko zaradi černobilske radiacije rodile “deformirane” otroke.

  • Demokracija v Ameriki

    Trumpova Amerika je kafkovska verzija one slovite, pregovorne bombonjere iz Forresta Gumpa: nikoli ne veš, kaj boš dobil. Vedno se zgodi kaj res norega, odbitega, povsem nepričakovanega. Če se ne odpoka kakemu ameriškemu psihopatu, ki pobije deset ali dvajset ljudi, potem Trump kaki državi – recimo Mehiki – zagrozi s carinami, s čimer šokira in skoraj zlomi Wall Street, ukine kake ruralne socialne programe, s čimer najbolj šokira prav tiste, ki so ga izvolili, Američane pozove k bojkotu korporacije AT & T, lastnice TV-mreže CNN, ki jo sam razglaša za fake news, s čimer najbolj šokira ameriško demokracijo in prvi amandma ustave (svoboda govora!), še pred obiskom Velike Britanije užali polovico Britancev, ameriških zaveznikov ( ja, precej šokiranih), ali pa zahteva kaj res norega, recimo, da med njegovim obiskom ameriške vojaške flote na Japonskem na bojni ladji USS John McCain prekrijejo ime Johna McCaina, pokojnega republikanskega senatorja, ker ga to ime spravlja ob živce, kar je seveda neizbežen šok za vojsko in za republikance, ki McCaina – v nasprotju s Trumpom – še vedno slavijo kot vojnega heroja.

  • Marcel Štefančič jr.

    31. 5. 2019  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Film

    Tuleča divjina

    Ko je bilo v Ameriki ob koncu 19. stoletja divjega zahoda konec, ko se je torej kapitalizem dokončno raztegnil od vzhodne do zahodne obale (ko sta vlak in “civilizacija” pripeljala do Pacifika), so ameriške oblasti sklenile, da je čas, da se Amerika prelevi v kolonialno, imperialno velesilo.

  • Vse vas bom pobil!

    Donald Trump pravi, da noče vojne z Iranom.

  • Zakaj ameriška zamenjava režima št. 68 ni uspela

    Na spletu – na portalu offGuardian – je te dni viralno zaplapolal tajni ameriški »Načrt za zrušitev venezuelske diktature«, ki ga je 23. februarja 2018 podpisal admiral Kurt W. Tidd, vrhovni poveljnik Southcoma, južnega poveljstva ameriške vojske. Načrt je naslovljen »Mojstrovina«, alias »Masterstroke«. Kar je precej optimistično. Ali pa samoparodično, če hočete.

  • Zakaj hočejo likvidirati Juliana Assangea

    Britanci imajo hude težave z brexitom, utapljajo se v kaosu, farsi in političnem peklu, izgubljajo ugled, vsi se jim posmehujejo, še celo Marjan Šarec. Vse gre narobe. Ljudje so vse bolj živčni, panični, obupani. Zato so si britanske oblasti – tudi same že kar lepo na robu živčnega zloma – rekle: dajmo ljudem mir s tem brexitom! Presekajmo to štalo! Kul! Toda kako? Pa se je nekdo domislil: koga zaprimo! Bjutiful! Toda koga? O, le koga, jebenega Juliana Assangea!