Marcel Štefančič jr.
-
Kako so agresorji postali žrtve svojih žrtev
Franco Nero, originalni Django, je pred petdesetimi leti prestopil k partizanom. V Bitki na Neretvi, največjem antifašističnem spektaklu vseh časov, je namreč igral italijanskega oficirja, ki se po zlomu italijanske vojske pri Prozoru prostovoljno priključi partizanski vojski. “K vam prihajam zato, ker se hočem boriti za Italijo brez fašizma,” pravi Bati Živojinoviću, ki v njem vidi le fašista. In nič drugega. “Če si streljal na nas, potem si fašist kot vsi drugi.”
-
Predstavljajte si, da bi Boris Kobal po razkritju, da je »njegova« komedija Profesionalci espe – »Duhovita črna komedija o družini poklicnih hudodelcev,« kot so jo oglaševali – le plagiat oziroma prevod italijanske komedije La prova generale, ki jo je pred davnimi leti – leta 1977! – napisal Aldo Nicolaj, zbežal v Italijo in potem slovenskim medijem od tam – magari iz Trsta – na dolgo in široko razlagal, kako je nategnil vse po vrsti, od žirije, ki ga je nagradila, do celjskega teatra, ki je »njegovo« komedijo igral, režiserja, ki jo je režiral, in gledaliških kritikov, ki so jo – vsaj domnevam – recenzirali.
-
Kaj obljubi populist? Tole: zgradili bomo zid, postavili bomo ograje, zaprli bomo meje – nobenih beguncev ali ekonomskih priseljencev ne bomo sprejemali! Ljudstvo je navdušeno. Še toliko bolj, ko populist obljubo izpolni. Meje zapre. Nobenih beguncev, sploh pa nobenih ekonomskih priseljencev, nobenih ekonomskih migrantov. Ljudstvo je navdušeno. Populistova politika se itak glasi – ekonomski migranti so le navadni paraziti, ki se šlepajo na begunce! Zato nimajo vstopa. Ljudstvo je navdušeno. In tako v deželo ni ne beguncev ne ekonomskih migrantov. Ljudstvo je še kar navdušeno in navdušeno.
-
14. 12. 2018 | Mladina 50 | Politika
Kako nastane rumeni jopič – in koga potem voli
Včasih se zdi, kot da živimo v Kačurjevih sanjah. Martinu Kačurju, Cankarjevemu velikemu liberalcu, so se namreč izpolnile sanje, saj je Slovenija postala natanko takšna, kot si jo je želel. Kot vidimo, je samostojna, neodvisna in socialna, stopila je »med druge narode«, ni več »zadnja v vrstah«, ne pobira več le »ostankov«, ima svojo kulturo, na oblasti je liberalna sredina, država in verske skupnosti so ločene, svoboda, enakost, demokracija, vladavina prava in človekove pravice so temelji.
-
7. 12. 2018 | Mladina 49 | Kultura | Film
Najprej vidimo serijo ameriških osebnosti, ki pred ameriškimi predsedniškimi volitvami v različnih oddajah in na različnih prizoriščih odločno ponavljajo: Donald Trump ne bo postal ameriški predsednik! Donald Trump nima nobenih možnosti! Donald Trump ne bo nikoli ameriški predsednik! Na dan volitev vidimo predvolilni štab Hillary Clinton – evforija! Hillary je že zmagala. In vidimo Trumpov predvolilni štab – pogreb! Trump je izgubil. Toda potem zmaga Trump. Zdaj zagledamo zgrožene, šokirane, zaprepadene obraze, ki kar ne morejo verjeti, da se je zgodilo to, kar se je zgodilo: Kako je to mogoče? “How the fuck did this happen?” In zaslišimo užaloščeni, jokajoči, patetični glas Michaela Moorea, ki prav tako ne more verjeti, da je zmagal Trump.
-
30. 11. 2018 | Mladina 48 | Kultura
V času, ko bujno cvetijo in svetijo filmski superjunaki (Batman, Superman, Spider-Man, Iron-Man, Thor, Hulk, Wolverine ipd.) in ko so na Slovenskem knjižnem sejmu za KNJIGO LETA razglasili strip Ivan Cankar: podobe iz življenja, ki ga je po scenariju Blaža Vurnika narisal Zoran Smiljanić, je prav, da se spomnimo, kako je Cankar v Mojem življenju videl slovenskega superjunaka št. 1 – Petra Klepca. »Zgodbo o Petru Klepcu nam je bil povedal v šoli učitelj; povedal pa jo je slabo, iz veselega junaka je napravil cmeravo mevžo. Ustanoviti in napisati je bilo treba vse drugo, vse mogočnejšo zgodbo. Učitelj je rekel, da je Peter Klepec izrval drevo, zato da bi razkazal svojo moč in svoje junaštvo.
-
25. 10. 2018 | Družba
Tisti revolucionar, ki je s Kapitalom prestrašil kapital
Karl Heinrich Marx se rodi 5. maja 1818 v Trieru. V judovski družini. V katoliškem mestu. V protestantski deželi. Mati Henrietta je nizozemskega rodu, oče Heinrich pa je dedič razsvetljenstva. Karl, ki ga pri šestih krstijo, ni edinec, ampak ima kopico bratov in sestra, ki jim peče torte iz blata. Ker jih nočejo jesti, to ni dobra osnova za prijateljstvo. Do dvanajstega leta je v domači šolski oskrbi, leta 1830 pa stopi v triersko gimnazijo. Hitro bere, hitro memorira, še zlasti Shakespearea, ki postane njegov prvi junak.
-
19. 10. 2018 | Mladina 42 | Kultura | Film
Krč, skozi katerega mora slovenski gej, da bi se osvobodil
Posledice so deželi, času, žanru in temi primerne – grobe, surove, nervozne. Andrej Podobnik (Matej Zemljič), atletski, mišičasti, testosteronski mladoletnik, noče hoditi v šolo, noče delati, ne oglaša se na centru za socialno delo, doma pa krade, da bi lahko žuriral. Tako pravi sodnica. In ko pretepe še punco, ki se posmehuje njegovi impotenci, ga udomijo – pristane v zavodu, v kakršnem so problematični, delinkventni najstniki pristali v Pogačnikovi »črni« klasiki Grajski biki (1967). Če bi ga vprašali, komu ali čemu se upira, bi verjetno tako kot Marlon Brando v Divjem (1953) odvrnil: »Whaddya got?« V očeh mu itak piše: a mislite, da si ne upam?
-
21. 9. 2018 | Mladina 38 | Družba
»Le 22 let po tem, ko je Kolumb prvič pristal na Karibih, je bil gosto naseljeni otok, ki ga je raziskovalec preimenoval v Hispaniolo, učinkovito opustošen; skorajda osem milijonov ljudi – Kolumb se je odločil, da jim reče ’Indijci’ – so pokosili nasilje, bolezni in brezup,« pravi ameriški zgodovinar David E. Stannard, avtor monumentalne knjige Ameriški holokavst (Osvajanje Novega sveta), ki je – v prevodu Zoje Skušek – izšla tudi pri nas.
-
31. 8. 2018 | Mladina 35 | Politika
Senator John McCain, »politični titan«, »vojni heroj«, »patriot«, »neposnemljivi lik«, »ikona«, »figura ameriške odrešitve« in »maverick« ( ja, kot Tom Cruise v filmu Top Gun), ki je umrl te dni, je posnel svoje zadnje besede (»Vsem vam želim velike pustolovščine, dobro družbo in srečno življenje, kot je bilo moje«) in splaniral svoj pogreb. Do zadnjega detajla: napisal je, kdo vse naj mu poje hvalo (George W. Bush, Barack Obama), kje vse naj bodo spominske slovesnosti, kje naj ga pokopljejo, kako naj ga tja pripeljejo.
-
3. 8. 2018 | Mladina 31 | Kultura
Ali bi bilo treba Cankarja sežgati?
Ivan Cankar je bil slovenski Billy the Kid: vsakič, ko je ustrelil, se je Slovenija stresla. Ni si predpisal slepote, ampak je neprijetni resnici, lobanjam in okostnjakom svoje dobe, pogledal v oči. Slovenci so se ga bali – nikoli niso vedeli, kaj jih čaka, a vedno, ob vsaki knjigi, so vedeli, da bodo dobili več, kot so pričakovali. In zdelo se jim je, da si tega zaslužijo.
-
27. 7. 2018 | Mladina 30 | Politika
Tisti, ki ljubijo politični nadrealizem, so lahko 16. julija brezmejno uživali. Ko se je Trump 16. julija v Helsinkih tantrično sestal s Putinom in se na tiskovni konferenci z njim strinjal, da ruske tajne službe niso posegle v ameriške predsedniške volitve, s čimer je zatajil izsledke ameriških varnostno-obveščevalnih služb, ki so ruski poseg v ameriške volitve uradno detektirale in potrdile (posebni preiskovalec Robert Mueller, ki preiskuje morebitne povezave med Kremljem in Trumpovo predvolilno kampanjo, je tik pred Trumpovim odhodom v Helsinke celo vložil obtožnico proti dvanajstim ruskim agentom, vojaškim obveščevalcem, ki da so shekali računalnik demokratske stranke in predsedniške volitve), je Amerika doživela najhujši histerični napad v sodobni zgodovini.
-
13. 7. 2018 | Mladina 28 | Politika
V madžarskem filmu Državljan (Az állampolgár), ki ga je predlani posnel Roland Vranik, pred državno komisijo za naturalizacijo stopi Wilson Ugabe (Cake-Baly Marcelo), begunec iz Gvineje Bissau. Na Madžarskem živi že kar nekaj časa, preživlja se kot varnostnik v nekem supermarketu, hoče se integrirati, najel si je celo Madžarko, ki ga mojstri v ne ravno lahki madžarščini ter poznavanju madžarske kulture in zgodovine. A če hoče postati madžarski državljan, mora pravilno odgovoriti na vprašanja državne komisije, ki gredo takole: »Mi lahko poveste kaj o madžarski umetnosti v renesansi?«, »Kdo so bili Korvini?« Tu so še vprašanja o madžarski filozofiji, madžarskem družbeno-političnem sistemu in tako dalje.
-
15. 6. 2018 | Mladina 24 | Politika
Donald Trump ni padel z neba nad Ameriko, temveč z neba nad Slovenijo. Ali natančneje: priletel je iz Cankarjevega Kralja na Betajnovi. Trump je med predsedniško predvolilno kampanjo oznanil, da bi lahko sredi Pete avenije ustrelil človeka, pa ne bi zaradi tega izgubil niti enega samega volivca. Kantor, tovarnar, mogotec in kandidat klerikalne stranke, kralj na Betajnovi, pa – sredi predvolilne kampanje, naslonjen na mizo – veselo pravi: »Ali veste, kdo sem jaz? Kantor, kralj na Betajnovi! In kdo ste Vi? Izgubljen študent! Bodite pametni in premislite: če bi bila zdajle moja suknja vsa krvava in bi Vi prišli in bi pokazali: ‘Glejte, moril je, še ves je krvav!’ – precej bi Vas zgrabili za lase in bi Vas gnali v norišnico. Kralj na Betajnovi morilec! Kaj še! Za šalo, iz dolgega časa se je malo poškropil s krvjo! In če bi bilo tisti večer, prijatelj, sto in tisoč ljudi zraven in bi sto in tisoč ljudi videlo in slišalo, bi se obrnili stran in bi rekli: Kralj na Betajnovi morilec! Kaj še! To se nam je le tako sanjalo – o, prijatelj, in vtaknili bi Vas v norišnico!«
-
18. 5. 2018 | Mladina 20 | Politika
Donald Trump se vedno strinja s sabo. Zato si tudi vedno zaploska. Vedno si laska. Vedno si kar sam poje hvalnice. In vedno si kar sam podeli priznanje, celo Nobelovo nagrado za mir. Zdi se, da tvita sebi. S sabo se strinja tudi tedaj, ko se s sabo ne strinja. Trump – za nekatere Hitler, za druge Napoleon, za tretje Henrik VIII. – je človek, ki v paradoksu ne vidi paradoksa.
-
26. 4. 2018 | Mladina 17 | Kultura
V Minuti za umor (1962), prvi slovenski kriminalki, nekdo umori slovenskega gastarbajterja, ki se po dolgih letih vrne v Slovenijo – vrže ga s terase ljubljanskega nebotičnika. Kdo je morilec? Jože Zupan? Lojze Rozman? Zlatko Madunić? Duša Počkaj? Demeter Bitenc? Vsi so bili v času umora na nebotičniku. Po logiki kriminalk Agathe Christie bi bil lahko morilec vsak izmed njih, toda ta logika odpove, če je v filmu Demeter Bitenc – in res, na koncu se izkaže, da je morilec Bitenc. Ko gledate Minuto za umor, si rečete: zakaj tako skrivajo, kdo je morilec? Saj je jasno, da je Bitenc! In to je bilo jasno tudi tedaj, leta 1962: Bitenc – hotelirjev sin s končano trgovsko akademijo – je malo prej nastopil v dveh partizanskih filmih, Dobrem starem pianinu (1959) in Akciji (1960) – v obeh je bil bad guy, ošabni, sadistični nemški oficir.
-
20. 4. 2018 | Mladina 16 | Politika
»Mission Accomplished,«je sporočil Donald Trump, ko je resničnostno zraketiral režimsko infrastrukturo v Siriji. To je storil zato, ker je sirski predsednik Bašar Al Asad – alias »Gas Killing Animal« – svoje državljane, prebivalce Dume, nedavno napadel s kemičnim orožjem. Tip je svinja – za ženevsko konvencijo se ne meni. Pošast!
-
13. 4. 2018 | Mladina 15 | Družba
»Dva milijona smo jih pospravili!«
Ko je septembra 1943 padel Mussolini, je severno Italijo prevzela nemška vojska. Tudi Trst s Primorjem, alias Operativno cono Jadransko primorje. Oktobra so že prijeli prve Jude. Prečesali so bolnišnice, domove za ostarele in psihiatrične ustanove v Trstu, Gorici, Opatiji in na Reki. Judom so zaplenili premoženje, stanovanja in hiše, delnice in vrednostne papirje, decembra pa je iz Trsta v Auschwitz že odpeljal prvi vlak z Judi.
-
6. 4. 2018 | Mladina 14 | Svet
Melania Trump je od 3. junija 2012 do 11. junija 2015 veliko tvitala – v glavnem fotografije, ki jih je sama posnela. Številne je posnela s Trumpovega stolpa ali iz Trumpovega zasebnega letala, nekatere je posnela v newyorškem Centralnem parku, Washingtonu in Barceloni, a vse iz avta, objavila je tudi nekaj avtoportretov in družinskih fotk, sama z možem, Donaldom Trumpom, pa je bila le na eni – a še na tisti je v ospredju Trump, ona je bolj ali manj skrita v senci, pod kapo, z odrezanim, izbrisanim obrazom, pravi Kate Imbach, ki je v članku Pravljična ujetnica po svoji volji: Fotografsko oko Melanie Trump (Fairytale Prisoner by Choice: The Photographic Eye of Melania Trump), objavljenem aprila lani na spletnem portalu Medium, vse te fotografije lucidno analizirala.
-
23. 3. 2018 | Mladina 12 | Politika
Ne vem, ali ste videli film 9. življenje Louisa Draxa, a bi ga morali. Če bi ga videli, bi laže razumeli slovensko politiko. Louis Drax je devetletni deček, ki nima sreče, saj se nanj kot za stavo lepijo vsemogoče nesreče – zlomi, zastrupitve, piki, okužbe, zadušitve, elektrika in tako dalje. Neprestano pada v situacije, v katerih mu življenje obvisi na nitki (zdaj je med družinskim piknikom padel še v prepad!), vendar ima srečo v nesreči – vedno čudežno preživi.
-
Oblika vode, politična romanca, ki so jo ovenčali s trinajstimi oskarjevskimi nominacijami (bolj Lepotica in zver kot King Kong, bolj Delikatese kot E.T., oh, in bolj Panov labirint kot Škrlatni vrh, če smo že ravno pri Del Toru), je film o groteskni humanoidni kreaturi, ki pride iz vode, in ženski, ki se vanjo zaljubi. Film se dogaja leta 1962, tik pred atentatom na ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja in padcem Camelota, sredi hladne vojne in vse ekscesnejšega orgazmiranja vojaško-industrijskega kompleksa, pred katerim je ob koncu mandata svaril že ameriški predsednik Dwight Eisenhower. Kreatura (Doug Jones), sicer dvoživka, ki ima zdravilne sposobnosti in ki jo je ameriška vojska »pridobila« v amazonski džungli, spominja na škrgastega povodnega moža iz Arnoldovega hladnovojnega šokerja Pošast iz črne lagune (1954), kar pomeni, da izgleda zunajzemeljsko, a tudi Elisa (Sally Hawkins), nema snažilka, fenica holivudskih mjuziklov (če v njih poje Pat Boone, toliko bolje), zaposlena v tajnem ameriškem vesoljskem centru (Occam Aerospace Research Center), izgleda zunajzemeljsko – kot da je padla z drugega planeta ali pa iz kakega starega B-filma, ki ga je spačil čas.
-
Film Trije plakati pred mestom je tragedija, ob kateri boste komaj zadrževali smeh, in komedija, ob kateri vam bo slabo, toda ne od zadrževanja smeha, temveč od zadrževanja nelagodja, ki ga utegnete izžareti – in izrežati – prav v najbolj tragičnih trenutkih. Kar je tako, kot bi se smejali, medtem ko vam dentistka puli zob. Martin McDonagh je že v filmih Morilca na kolektivca in Sedem psihopatov pokazal, da je obešenjaška komedija njegov fetiš in da jo obvlada skoraj tako dobro kot brata Coen, zdaj, v Treh plakatih pred mestom, pa dokazuje, da jo obvlada vsaj tako dobro kot brata Coen.
-
Pohujšanje v dolini šentflorjanski
Dvorana ljubljanskega Deželnega gledališča je bila 21. decembra 1907 povsem razprodana. Ljudstvo je bilo navdušeno. Ko so krstno uprizorili Cankarjevo Pohujšanje v dolini šentflorjanski, farso v treh aktih, »sta se zabavala snob in mob«, kot je zapisal Vladimir Levstik.
-
Mojih 15 minut z Davidom Bowiejem
»Veste, David med vsakim intervjujem vedno prižge cigareto,« je dahnila menedžerka Davida Bowieja. Ali pa je bila le njegova asistentka. Da je glavna daleč naokrog, ni bilo nobenega dvoma. Z njo se ne bi prepiral. Vsaj ne nekaj minut pred intervjujem z njenim varovancem, Davidom Bowiejem.
-
1. 12. 2017 | Mladina 48 | Družba
Nekoč – od sredine 19. stoletja pa vse tja do šestdesetih let prejšnjega stoletja – so črnce na odru igrali belci. Tudi v filmih so črnce igrali kar belci. Vsaj na začetku, še v Griffithovi falirani klasiki Rojstvo naroda (1915). Obraze so si premazali – počrnili. In že so bili črnci. Temu so rekli blackface. Jasno, blackface danes ni več sprejemljiv, saj velja za rasizem. Toda obstajal je tudi spolni »blackface«: ženske so nekoč na odrih – včasih pa tudi v filmih, resda bolj parodično – igrali kar moški. Danes to ni več sprejemljivo. To bi veljalo za spolno diskriminacijo, če ne že kar za spolni rasizem.
-
10. 11. 2017 | Mladina 45 | Politika
Eno leto mineva od ameriških predsedniških volitev – in Donald Trump je še vedno v Beli hiši. Kar je presenetljivo. Pravijo, da je izumil »fake news«, izraz »unpresidented« in podobne norosti, toda videti je tako, kot da je izumil srečo. Še najbolj namreč spominja na Johna Travolto in Samuela L. Jacksona, pred katera v Tarantinovem Šundu skoči neki mladenič in vanju z nekaj metrov izstreli vse krogle, ki so v nabojniku – toda vse krogle ju čudežno zgrešijo. Če pogledate Trumpa, je okrog njega vse preluknjano in razcefrano – vse krogle so ga čudežno zgrešile. Res je nepredvidljiv.
-
22. 9. 2017 | Mladina 38 | Družba
Tega, da bodo slovenski košarkarji postali evropski prvaki, ni vedel niti Google. Slovenija je s tem postala nevarna – ker je očitno nepredvidljiva in neobvladljiva.
-
15. 9. 2017 | Mladina 37 | Kultura
Leta 1969 je Jugoslavija klicala Bitko na Neretvi. Ne le da so se leto prej uprli študentje in v Beogradu priredili največje demonstracije v zgodovini Jugoslavije, ampak je Jugoslavija doživljala tudi val liberalizacije, ozaljšan z elementi kapitalizma in nacionalizma. Zdelo se je, da Jugoslavija ne stoji več skupaj. Da jo trga, zanaša in raznaša. Da po malem izginja. Ideje revolucije, enobeja ter bratstva in enotnosti, ki so jo držale skupaj, so medlele. Ker so Titu in partiji stvari ušle iz rok, ni bilo mogoče pričakovati, da bosta Jugoslavijo spravila k pameti. Ne, Tito in partija sta bila prekratka – Jugoslavije nista mogla več potegniti skupaj. Potrebovala sta nekaj močnejšega, udarnejšega in učinkovitejšega – Bitko na Neretvi.
-
18. 11. 2016 | Mladina 46 | Politika
Ob 11. septembru: To se pri nas ne more zgoditi!
Predstavljajte si prgišče Slovencev, ki se že leta dobivajo v istem bifeju. Stalno omizje. Vse jim je jasno. Vsi jim grejo na živce. Vse bi zaprli, izgnali ali pobili. Vse bi spucali. Elite, lenuhe, zajedavce, strice iz ozadja. Tu ni cenzure. Le še tu vlada svoboda govora! Vsi ostali lažejo! Potem pa eden izmed njih – kot recimo Srečko Novak iz Rovšnikovega filma Kolega (2013) – na lepem kandidira in postane premier. To se je zgodilo Ameriki. Donald Trump je Slovenec iz bifeja. Bifejski trol. Američan s slovenskega spletnega foruma.
