-
Žalostna balada za trobento
Cirkuški klovn prinaša smeh in veselje. V Žalostni baladi za trobento prinaša smrt. Je kaj hujšega od klovna, ki prinaša smrt? Je kaj bolj strašljivega, bolj srhljivega, bolj pošastnega? Ne, toda Álex de la Iglesia, avtor Akcije mutant, Dneva zveri in Perdite Durango, ob tem še pretirava. Nič posebnega: vedno pretirava. In najboljši je, ko pretirava. Ko skuša biti še bolj to, kar je - bizaren, morbiden, luciden, odbit, absurden, sarkastičen, obešenjaški. Ko skuša torej impresionirati samega sebe. Tokrat gre zelo daleč, da bi se potešil. Žalostna balada za trobento, zmagovalka letošnjega Grossmannovega festivala, se odpre leta 1937 - v cirkusu, v katerega na lepem butne španska državljanska vojna, ki vpokliče tudi »veselega klovna« (Santiago Segura).
-
Jane Eyre
Ker živimo v času reciklaže (rimejki, nadaljevanja, ekranizacije stripov in TV serij), je povsem samoumevno, da je reboot doživela tudi Jane Eyre, literarna klasika, ki jo je Charlotte Brontë objavila davnega leta 1847 in ki je doživela že kopico ekranizacij, filmskih in televizijskih. Če seštejete vse verzije, ji verjetno v hrbet gleda celo Hamlet, da ne govorim o Romeu in Juliji. Jane Eyre in Edward Rochester sta Romeo in Julija 19. stoletja - ne loči ju družinski spor, ampak razredni prepad. Jane, ki jo igra Mia Wasikowska (Alica v Čudežni deželi), je sirota, ki so jo skušali v Lowoodu, popolnem trobilu viktorijanske porcelanske represije, na vsak način »mortificirati«, še huje, iz nje so hoteli izgnati celo hudiča, no, »zlobo« (niso videli Linde Blair v Izganjalcu hudiča) - njena sla po neodvisnosti in samostojnosti je dišala po »bolezni«. Zdaj se preživlja kot guvernanta - Edward Rochester (Michael Fassbender) je petični, zamišljeni, ranjeni, melanholični aristokrat, čigar strašljivo, megličasto, skrivnostno, somračno posestvo, Thornfield Hall, postane labirint njene zadržanosti in obenem njeno bojišče. Tu mora svojo sposobnost podrejanja in služenja - svojo odvisnost od moškega, svoje skrivanje emocij, svoje samozatajevanje, svojo »čistost« in »obskurnost« - preleviti v umetnost obvladovanja. V romanih sester Brontë - in romanih Jane Austen - podrejenost ženske ni znak njene nemoči, ampak njene moči. Če hoče z moškim izenačiti, mora postati njegova gospodarica, kruta in ironična, ne da bi on sam to opazil. Jane Eyre izgleda tako, kot da je posneta v verzih, saj polzi v ritmu brezhibne kostumografije, brezhibne scenografije, brezhibne dikcije, brezhibne krajine in brezhibne razredne paranoje, prepojene z norostjo socialne rigidnosti in gotskim terorjem, ki se zrine med Jane in Edwarda, med njune agonične poglede, med njune sarkastične besede in med njune ritualne tišine, zato gre v njun prvi poljub več, kot je šlo v seksualno revolucijo.
-
Big Foot Mama - Tist' dan v tednu
John Travolta je v Vročici sobotne noči živel le za soboto, ko je šel v disko, kjer se je prelevil v kralja plesišča. Člani benda Big Foot Mama pravijo, da so na začetku kariere živeli le za petek, tist' dan v tednu - potrebovali so oder, ventil. Vsaj enkrat na teden. To je bil razlog, da so se sestavili in da so igrali skupaj. Trije akordi - in gremo! »Štirje akordi so že jazz.« In to je bilo vse. Drugih ambicij, drugih motivov niso imeli. Da bodo kdaj razprodali Križanke? Na to niso niti pomišljali. Hoteli so igrati na poljanski gimnaziji - ker so bile tam najboljše bejbe. Dlje niso videli. Toda potem se jim je zgodilo to, kar se v grozljivkah običajno zgodi junakom, ki zavijejo na napačno cesto: dobili so več, kot so hoteli.
-
Smrkci 3D
Ko evropski produkti prečkajo Atlantik, jih ameriška moralna policija takoj razglasi za komuniste. Spomnite se le, kaj so počeli z Johnom Lennonom, ko je oznanil, da so Beatlesi popularnejši od Jezusa Kristusa. Ali pa se spomnite Harryja Potterja - to je poganski virus, Antikrist, ki bo okužil Ameriko! Ali pa se spomnite telebajskov - enega izmed njih so razglasili za prikritega geja. Ameriški pastorji so takoj prižgali sveti ogenj. Kaj bodo storili šele zdaj, ko so Atlantik - in to poudarjeno, izzivalno, v 3D tehniki! - prečkali Smrkci, modre palčkaste kreature, ki so kakopak evropski - okej, belgijski - produkt. Samo pomislite: Smrkci živijo v gobah.
-
-
Kavboji in vesoljci
Spomnite se časov, ko so bili vsi prepričani, da bi moral Jamesa Bonda igrati Harrison Ford. To je bilo tam nekje na začetku Reaganovih osemdesetih, ko sta trilogija o Vojni zvezd in Lov za izgubljenim zakladom, prvi Indiana Jones, svetu razkrila Harrisona Forda in ko je franšiza o Jamesu Bondu ostala brez Jamesa Bonda, brez igralca, ki bi kanaliziral tajnega agenta 007, brez »kontejnerja«, če naj uporabim izraz, ki so ga naplavili sci-fi filmi - bondiadi od Tarče do smrti in Nikoli ne reci nikoli več sta namreč povsem jasno in razločno pokazali, da je obema Bondoma, Seanu Conneryju in Rogerju Mooreu, čas potekel. Ergo: potrebovali so novega Bonda. Bil je čas za reboot. Odtod: Harrison Ford. Indiana Jones kot James Bond? Ne, zgodilo se je ravno obratno: Sean Connery, eks Bond, se je preselil v franšizo o Indiani Jonesu, specifično, v film Indiana Jones in zadnji križarski pohod, v katerem je igral profesorja Henryja Jonesa, očeta Indiane Jonesa (»Nice landing,« prav zares), potemtakem človeka, ki je »rodil« Indiano Jonesa, kar je bilo tudi logično - najprej je bil Bond, šele potem Indy, alias junior. Bratje Marx bi temu rekli arheologija, toda Bond in Indy sta za svojo združitev potrebovala dober izgovor - tretji rajh. Tretji rajh lahko zlomita le Bond in Indy - skupaj! Če združita moči! In res, tretji rajh - ta »imperij Zla«, ta »vojska teme« - jima napove vojno: njima osebno! Za Bonda je to kakopak nova izkušnja - Indyju pa se to stalno dogaja.
-
Vstanite!
Videli smo Britanijo v plamenih, London, Bristol, Nottingham in Manchester, ki so napol apokaliptično goreli, avtomobile in trgovine, ki so jih lizali zublji, okna in izložbe, ki so se sesuvali, maskirane, zakapucane »izgrednike«, ki so vlamljali v trgovine in odnašali, kar jim je prišlo pod roke, od videokamer do košev za smeti, in panične ljudi, ki so za njimi tekali z noži, palicami in bejzbolskimi kiji.
-
Doba faliranih držav
Glede na ekstremno nizko podporo, ki jo uživajo vlada, stranke, parlament in politika, glede na histerijo, ki maliči in krotoviči Slovenijo, glede na prepričanje, da smo na dnu in da smo popolna polomija, glede na slabo voljo, ki poganja tudi najbolj neobvezne pogovore o slovenskem vsakdanu, glede na splošen vtis, da živimo v najbolj mafijski, najbolj skorumpirani, najbolj neuspeli državi na svetu, bi pričakovali, da bo Slovenija na novem Indeksu spodletelih držav (Failed States Index), ki upošteva stanje leta 2010, povsem na dnu - nekje tam, kjer so Somalija, Čad in Sudan, najbolj falirane in najbolj nestabilne države tega sveta. Ameriška revija Foreign Policy je namreč v sodelovanju s Skladom za mir (Fund for Peace) spet pripravila, zapakirala in objavila letni Indeks spodletelih držav - Indeks, ki meri uspešnost, uspelost, stabilnost držav. Indeks, ki ga Foreign Policy in Sklad za mir pripravljata že vse tja od leta 2005, je postal zelo hitro referenčen: ko je enkrat objavljen, vse vlade takoj preverijo, kako stojijo. Oziroma: ali sploh še stojijo. Indeks ve pač vse. Ne brez razloga: njegovi zaključki - in posledično rating držav - temeljijo na okrog 130.000 virih, pri točkovanju držav upoštevajo 12 ključnih kazalcev (revščina, varnost, javne službe, begunski tokovi ipd.), zajemajo pa 177 držav.
-
Zelena svetilka
Ryan Reynolds je Hal Jordan, neustrašni, svojevoljni, neukrotljivi, narcisoidni testni pilot (Tom Cruise via Top Gun), ki ga magični, zunajzemeljski, zeleni prstan prelevi v Zeleno svetilko, intergalaktičnega superjunaka, podaljšano roko mističnega planeta Oa, velikega zaščitnika vesolja.
-
Zamenjava
Hja, Zamenjava prav res - dve osebi spet zamenjata telesi. Ena magično skoči v telo druge. To smo že videli, in to večkrat, tudi zadnje čase: Odštekani petek, pa Kakršen oče, takšen sin. In tako dalje. Recikliranje. Utrujeno. Kot bi šel mimo izložbe, v kateri sedi pujs s klobukom. Dolgčas. No, ne povsem.
-
Vzpon planeta opic
V Ukrajini bodo osvobodili medvede - po novem ne bodo več smeli biti atrakcije restavracij. V Španiji so pred nekaj leti osvobodili opice - po novem ne smejo več biti cirkuške atrakcije. Kar je logično: v cirkus sodijo ljudje. Opice so se razvile iz ljudi, ne pa ljudje iz opic - to ve vsakdo, ki je videl Planet opic (1968), kultni epos, v katerem ameriški astronavt George Taylor (Charlton Heston) zgroženo ugotovi, da je skrivnostni, retardirani, opustošeni, zastrupljeni, navidez zapuščeni planet, na katerem je pristal, v resnici Zemlja. Za hip si predstavljajte, da ste astronavt, da vas izstrelijo v vesolje, da 2.000 let blodite po galaksijah, da se po malem izgubite in da potem leta 3978 pristanete na neznanem planetu, na katerem govorijo angleško, na katerem dan traja 24 ur in na katerem se opice obnašajo kot ljudje: koliko časa bi potrebovali, da bi pogruntali, da ste pristali na Zemlji? Verjetno bi to pogruntali avtomatično. Toda leta 1968 so bili ljudje širom sveta šokirani, ko je Taylor ugotovil, da je na Zemlji. Taylor na koncu zagleda zgornji del Kipa svobode, ki še štrli iz Zemlje - Planeta opic. Razvoj na Zemlji se je zavrtel nazaj, tako da vladajo opice. Anti-Darwin: ni se človek razvil iz opice, ampak se je opica razvila iz človeka. Evolucijski horror! Opice imajo dušo, ljudje ne.
-
Grossmannov festival
»Jebenti, tu je pol državnega vrha,« dahne eden izmed beograjskih skinheadov, ki sta povabljena na slavnostno zabavo, na kateri se zbere vsa srbska elita - od politikov in cerkvenih dostojanstvenikov do profesorjev in kriminalcev. Skinheada, člana neonacistične huliganske tolpe, tu - na tem stranišču srbske politike - obenem tudi ugotovita, da je njuna tolpa le orodje v rokah policije: ko jih rabijo, ko torej srbska politika rabi »krizo« in »izredno stanje«, jih aktivirajo. Ko eden izmed njiju na koncu sanjari o tem, kaj bi se zgodilo, če bi v življenju izbral drugo pot, to sanjarjenje hitro prekine s spoznanjem, da v Srbiji možnost izbire ne obstaja. Tako se odvrti srbski film Striženje (Šišanje), ki je prejšnji teden na Grossmannovem festivalu (v Ljutomeru, glavnem mestu kultnosti), nadomeščal Srbski film in Življenje in smrt porno tolpe, hita lanskega Grossmannovega festivala, in ki je imel sijajno filozofsko oporo v apokaliptičnih zombiadah a la Vodna pipa živih mrličev (Bong of the Dead), Vzpon živih mrtvecev (Eaters) in Temne duše (Dark Souls), torture pornu a la Pohabljanje (Chop) in Maske (Masks), protikapitalističnih distopijah a la Prenos (Transfer) in Tetsuo III, azijskem popu, retro fujih, lovecraftiadah in kakopak manični, neogotski Žalostni baladi za trobento (Balada triste de trompeta), ki jo je posnel kultni Alex de la Iglesia in ki je pobrala Hudega mačka.
-
Besa
Če verjamete, da je lahko Miki Manojlović nepismeni, neuki šolski sluga, potem boste tudi verjeli, da lahko ves film preživi nekaj metrov in centimetrov od Ive Krajnc, ne da bi jo pofukal. Besa - akademsko dolgočasni, avstroogrsko rigidni, arhaično naivni puding - je Karanovićeva verzija Ostankov dneva, le da Lea, ki jo igra Iva Krajnc, ni služabnica, ampak slovenska soproga, ki jo Filip (Nebojša Dugalić), sicer šolski ravnatelj, leta 1914 pripelje v južno Srbijo, kjer pa ga hitro mobilizirajo, tako da potem Lea ostane sama, jasno, pod budnim očesom albanskega sluge, ki je Filipu objubil, da jo bo varoval pred zunanjim svetom, tudi pred seksom. Kristjanko in muslimana ločujejo vera, status, kultura in glasbeni okus, toda ko ju gledate, imate občutek, da je to situacija, ki je porodila potrebo po cybersexu. Besa, ki jo je koproducirala Slovenija (in ki k nam prihaja v času, ko sta južna Srbija in Kosovo spet na robu vojne), izgleda tako karikirano, kot da je bila posneta leta 1914. Če bi res bila, bi bila danes morda klasika.
-
Super 8
Otroci v mali ameriški vukojebini sklenejo, da bodo poleti, med počitnicami, posneli film - grozljivko, malo zombiado. Radi bi jo poslali na festival filmov, posnetih s super-osmičko. Majhni so, nimajo denarja - le cinefilsko slo. Vse prinesejo sami, kostume, rekvizite & make-up. To, kar snemajo, ni ravno Noč živih mrtvecev - film namreč vključuje tudi nežne, romantične trenutke, recimo ljubezenski prizor, ki diši po Casablanci.
-
Sla po realnosti
Zakaj je prišlo do peleponeške vojne? Zato, da bi lahko Tukidid napisal Zgodovino peleponeške vojne. Zakaj je bil izvoljen Bush? Zato, da bi lahko Michael Moore posnel dokumentarec Fahrenheit 11/9. Vse, kar se zgodi, se zgodi le še zato, da bi lahko o tem posneli dokumentarec. Vse, kar se je zgodilo, se je zgodilo le zato, da bi lahko o tem posneli dokumentarec. Vse, kar se bo zgodilo, se bo zgodilo le zato, da bi lahko o tem posneli dokumentarec. Vse, kar se zdajle dogaja, v temle trenutku, se dogaja le zato, da bi lahko o tem posneli dokumentarec. Zakaj se zgodi realnost? Zato, da bi lahko o njej posneli dokumentarec. Tako kot je nekoč, v 19. stoletju, vsa umetnost stremela h glasbi in tako kot je nekoč, v 20. stoletju, vsa umetnost stremela k filmu, danes, v 21. stoletju, vsa realnost stremi k dokumentarcu.
-
Szelíd teremtés - A Frankenstein-terv, 2010
Rudolf Nagy (Rudolf Frecska) je produkt države in njenih socialnih služb: starša sta ga takoj po rojstvu zavrgla, tako da je pristal v sirotišnici. Meje njegovega sveta so meje sirotišnice. Toda zdaj, ko je dopolnil 17 let, hoče na vsak način najti in »spoznati« svoja stvaritelja, zato se odpravi v staro stanovanjsko stavbo, v kateri naj bi živela njegova mati in v kateri ima režiser (Kornél Mundruczó), tiran, ki misli, da ve, kaj hoče, ravno avdicijo za svoj novi film. Išče nekoga, ki se dobro emocionalno izraža - nekoga, ki dobro joče - nekoga, ki bo to, kar je - nekoga, ki dobro igra samega sebe. Kandidati drug za drugim odpadajo, dokler ne ostane le še Rudolf, ki pa kmalu pokaže, da je igranje samega sebe nekaj zelo destruktivnega, celo morilskega. Madžarski film Občutljivi sin išče tako novi socialni kontekst kot novi estetski format za staro zgodbo o Frankensteinu, toda bolj ko ga gledate, bolj se zdi, da na koncu najde novi socialni kontekst in novi estetski format za dobro, staro Noč čarovnic. Brezizrazni, enolični, ledeni, brezčutni, amoralni Rudolf je videti kot Michael Myers »vitke« socialne države.
-
Kako se znebiti šefa
Lahko bi slutili, da nas slej ko prej čakajo kopije Prekrokane noči. In komedija Kako se znebiti šefa je natanko to, le da glavni junaki, trije prijatelji iz Los Angelesa, Kurt (Jason Sudeikis), Dale (Charlie Day) in Nick (Jason Bateman), tipični angry white men, ne prekrokajo noči. Ne, ne zatemni se jim od alkohola, ampak se jim zatemni, ko so povsem trezni, ali bolje rečeno: ne rabijo prekrokane noči - že ko so povsem trezni, nimajo pojma, kaj se dogaja. Vsi trije so pridni, ponižni, ubogljivi, upogljivi, strahopetni uslužbenci, vodljivi frustriranci, mali oportunisti, prepričani, da jih bo to pripeljalo naprej, recimo do napredovanja v službi. Šele ko s strani svojih šefov doživijo overdose šikaniranja in poniževanja in spolnega nadlegovanja, dobijo občutek, da jih šefi ponižujejo in zlorabljajo (razlog več, da njihove grozljive šefe igrajo »arogantni« Kevin Spacey, »sadistični« Colin Farrell in »nimfomanska« Jennifer Aniston), zato sklenejo, da bodo temu naredili konec. Najamejo poklicnega morilca (Jamie Foxx), ki pa dejansko ni profi, ampak le hustler, ki je videl veliko filmov, zato jim svetuje, naj šefe pobijejo navkrižno - Kurt naj ubije Nickovega šefa in tako dalje. Tako bodo neizsledljivi. Ah, dahnejo prijatelji: »Tako kot v Hitchcockovem filmu Neznanca na vlaku!« Toda potem se zgodi nekaj čudnega: ko začnejo »ubijati« svoje šefe, umre tudi sam film. Ko šefi ubijajo njih, je bolj zabavno kot tedaj, ko oni ubijajo šefe. In ta navidezna »motnja« dejansko zveni kot sporočilo: ubijanje šefov sploh ni tako zabavno! Odsvetujemo! Tega ne počnite doma!
-
Prvi maščevalec: Kapitan Amerika
Ameriška ideologija je varna in sprejemljiva le še v kontekstu II. svetovne vojne. Steve Rogers (Chris Evans) je mali, neprivlačni, astmatični platfusar, šibki, pomehkuženi, falirani moški, tarča stalnih posmehovanj in šikaniranj - toda dajte mu vojno, pa bo postal metafora ameriške moči, metafora ameriške vsemogočnosti, metafora ameriškega ekspanzionizma, metafora ameriške manifestne usode, metafora ameriškega šovinizma, metafora ameriškega militarizma. Jasno, v abstraktnih časih bi zadoščala katerakoli vojna - korejska, vietnamska, iraška, afganistanska. Ker pa živimo v časih, ko ameriške vojne niso ravno popularne in sprejemljive in ko težko nastopajo kot izvir ameriške pravičnosti, je treba dati Rogersu vojno, ki velja za dobro in pravično: II. svetovno vojno. Pač vojno, o kateri obstaja globalni konsenz. V kontekstu II. svetovne vojne postane ameriški militarizem sila dobrega, zgled, ideal. Nič, II. svetovna vojna je priložnost, da ameriški vojak postane perfektno orožje, nadnaravni vojak, nadvojak, nadčlovek, superjunak: hej, nacizem je bil tako zloben, tako malopriden in tako izprijen, da je morala druga stran iti res do konca in do zadnjih atomov moči, če ga je hotela premagati. Do konca? Dobesedno: dr. Erskine (Stanley Tucci), tipični »nori znanstvenik«, namreč Rogersa napumpa z magičnim serumom, ki ga prelevi v mutantskega, neustrašnega, neuničljivega nadčloveka, v perfektno mašino, v patriotski meč in ščit nove dobe. Točno, tudi nacisti so eksperimentirali z ljudmi in evgeniko, toda to so počeli v imenu Zla - Američani to počnejo v imenu Dobrega. V imenu humanizma. Rogers postane Captain America, utelešenje Dobrega, ameriške himne in »največje generacije«, ultimativno moralno bitje, totalni humanist, globalni križar, terminator nacizma, strah in trepet Hitlerja, pa tudi Johanna Schmidta (Hugo Weaving), fanatičnega, bizarnega, megalomanskega firerja Hidre, okultne nacistične kabale, ki skuša redefinirati arijski ideal, starodavno relikvijo pa preleviti v orožje za množično uničevanje. In bolj ko Schmidt - oz. Rdeča lobanja, njegov mutantski alter ego, njegov »mini me« - izgleda kot karikatura, bolj realno in bolj nujno izgleda Captain America. Nihče se mu ne bo več posmehoval. Nikoli. In nihče ga ne bo več šikaniral. Nikoli. Vici na njegov račun izumrejo. Vprašanje je le: kaj bo počel, ko bo vojne konec? Takih orožij, kot je Captain America, ne ustvariš zato, da bi vojne končal. Au contraire: ko enkrat ustvariš tako orožje, kot je Captain America, nimaš razloga, da bi vojne končal. Pri maščevalec pokaže, da ima evgenika tudi dobro plat - kar je tako, kot da bi rekel, da je imel nacizem tudi dobro plat. Brez samoironije.
-
Islam ali nacizem!
Ko je bomba v Oslu raztrgala središče in vladno stavbo in ko je malce kasneje nekdo nedaleč stran - v slogu ameriškega množičnega morilca - postrelil množico mladeničev in mladenk, udeležencev poletnega tabora laburistične stranke, so mediji poskrbeli, da je bilo vsem takoj jasno, kdo je zagrešil ta »šokantni«, »gnusni«, »srhljivi« zločin: muslimani. Islamisti. Islamski fanatiki. Islamski fundamentalisti. Našli so celo ime džihadistične bratovščine: Ansar al-Jihad al-Alami. Murdochov tabloid Sun je oznanil: »Pokol Al Kaide - norveški 11. september!«
-
V imenu ljudstva
Če bi rekli, da je ameriški TV kanal FoxNews, ki je v lasti medijskega tajkuna Ruperta Murdocha, spočel iraško vojno, se vam ne bi posušila roka. FoxNews je dal znak za napad: s svojimi pretiravanji, strašenji, sejanjem strahu, paranoje in bunkerske mentalitete, prikrojevanji faktov, fabrikacijami, dezinformacijami, fikcijami, konspirologijo, pranjem možganov, militantnimi propagandnimi spini in bombastičnim agitiranjem je namreč ustvaril vtis, da je vojna nujna in neizbežna. Bush je le voljno sodeloval. Izpolnil je voljo TV kanala, ki trdi, da izpolnjuje ljudsko voljo. Iraška vojna je bila srhljivo, absurdno, groteskno nadaljevanje FoxNewsovega medijskega trušča. Mrtvih - »kolateralne škode« tega Murdochovega medijskega trušča - je toliko, da jih bodo težko kdaj prešteli.
-
Protežiranec
Andy Lau, Daniel Wu, Louis Koo, Jingchu Zhang
-
Oddelek groze
V zadnjih desetih letih je grozljivka ponovno vstala, toda Johna Carpenterja, nekdanjega kralja grozljivk, ni bilo na spregled - posnel je le nekaj epizod TV serije Masters of Horror. Zdaj se je končno vrnil, toda za Oddelek groze, v katerem mlado, seksi, žilavo, amnezično piromanko (Amber Heard) zaprejo v mračno, represivno, gotsko sixties umobolnico, ni napisal niti scenarija niti glasbe, pa tudi sam film, splet postfreudovskih nevroz, izgleda tako, kot da ga ni režiral Carpenter, ampak kak aficionado Leta nad kukavičjim gnezdom in morbidnih japonskih grozljivk, v katerih so črnolase najstnice vedno neločljive od svojih duhov, v katerih šoki vedno spominjajo na elektrošoke in v katerih vedno obstajajo tudi hujše stvari od smrti. Recimo nostalgija.
-
V praznino
Film V praznino utegne biti natanko skok v praznino: ko boste prišli v kino, ga morda že ne bo več. V Slovenijo je namreč le začasno uvožen, za vsega tri dni, ali natančneje: v Kinodvoru je na voljo le med 14. in 16. julijem. Puf! In že ga ne bo več. Toda če ga boste zadeli, boste zadeli v polno. Že to, da ga je posnel kultni Gaspar Noé, avtor filmov a la Sam proti vsem in Nepovratno (in kakopak filmčka We Fuck Alone), vam daje slutiti, da vas bo ganil, če naj uporabim ta izraz, ki pa je le evfemizem za to, kar z gledalci običajno počne Noé, Neo sodobnega filma - bolj fizičnih, bolj fizioloških filmov zlepa ne boste videli. Ljudje od filma pričakujejo, da se jih dotakne - no, Noé snema filme, ki jih potem komaj nesejo. Ko stopijo iz kina, so omotični, noge jim klecajo, lovijo ravnotežje, muči jih morska bolezen, produkt vse tiste presežne subjektivnosti, ki jo z znojem in krvjo prigara Noéjeva mobilna, plavajoča, ultrakinetična, epileptična, hrumeča, ekstatična, avantgardna kamera. Ko ljudje stopijo iz kina, gre film z njimi. V Škrlatni roži Kaira, ki jo je posnel Woody Allen, je lik stopil s filmskega platna - ko gledate Noéjev film, pa imate občutek, da s platna stopi sam film. Občutek imate celo, da je film v kinu sedel zraven vas - in gledal samega sebe. Noéjeva kamera se vedno zelo stegne, ali bolje rečeno: vedno dela vse, da bi tudi sama gledala film, ki ga snema.
-
Vnovič v Bridesheadu
Film Vnovič v Bridesheadu, posnet po klasičnem romanu Evelyna Waugha, ni niti zdaleč tako dolg kot slovita istoimenska miniserija (1981), posneta po istem romanu, toda ne izmakne se mu noben detajl, nobena finesa, nobena replika in noben kostum. Pač tipično briljantna britanska kostumska adaptacija, v kateri je manj vedno več, v kateri kostumi vedno povejo več kot tisoč besed, v kateri tišine vedno povejo več kot...
-
Pingvini gospoda Popperja
Ace Ventura je bil detektiv, le da ni bil specializiran za izginotja ljudi, ampak za izginotja živali. Ne brez razloga: živali so bile njegove najboljše prijateljice. Igral ga je Jim Carrey, ki je bil tako prožen, da bi lahko igral tudi živali, vključno z delfini in pingvini, in ki je s to komedijo poletel v orbito. Pred dvema letoma pa je v ekranizaciji Dickensove Božične pesmi igral popolno nasprotje Venture,...
-
Cukrček 2
StreetDance, Step Up, High School Musical in tako dalje: Cukrček 2 je plesni film, ki sesa prah in pobira smeti za plesnimi filmi, kar pomeni, da izgleda kot večina sodobnih plesnih filmov, kar seveda pomeni, da izgleda kot Rocky. Fantje in punce trenirajo in trenirajo, garajo in garajo, drgnejo in drgnejo, trpijo in trpijo, potem pa se na koncu za veliko titulo udarijo z največjimi, najbolj strašljivimi...
-
Na sledi očetu
Na sledi očetu je triler, v katerem pa se ne streljajo niti razstreljujejo - videli ne boste niti kaplje krvi. Jo boste pa slišali. Težko boste našli film, v kateri je mogoče slišati več krvi - slišali jo boste v vsaki repliki, v vsaki potezi, v vsakem koraku, v vsaki grimasi, v vsaki tišini. Film Na sledi očetu, naturalistično posnet po romanu Daniela Woodrella, se ne dogaja v New Yorku ali pa Los Angelesu, ampak...
-
Izvorna koda
Trik in lepota Izvorne kode je v tem, da traja le nekaj minut. Specifično: le 8 minut. Izvorna koda je 8-minutni triler, kar pa naj vas ne zavede - Izvorna koda je 8-minutni triler, ki se mu zgodi Groundhog Day. No, Neskončni dan se v resnici zgodi Colterju Stevensu (Jake Gyllenhaal), pilotu vojaškega helikopterja, ki služi v Afganistanu. Ali pa je vsaj služil v Afganistanu.
-
Transformerji 3
Se še spomnite tistega slovitega posterja, s katerim so rekrutirali ameriške vojake: I want you! Namesto tega posterja ali pa propagandnih spotov, ki jih snema ameriška vojska, bi lahko zdaj potencialne rekrute mamili in medili s Transformerji 3. In stavim, da bi se rekruti kar lepili in tropsko množili, še toliko bolj, ker bi lahko vsak kader tega amfetaminskega Super Bowla prelevili v poster, ki ne bi puščal...
-
Columbo
Columbo - ameriška TV-serija o poročniku Columbu, losangeleškem detektivu, ki razrešuje zapletene umore v visoki družbi - je k nam prišel na začetku sedemdesetih, presenetljivo kmalu po štartu na ameriški TV-mreži NBC. Presenetljivo kmalu? Ne pozabite, da smo tedaj živeli v socializmu, kar pomeni, da hitri prihodi novih ameriških TV-serij niso bili ravno nekaj samoumevnega ali pa avtomatičnega.
-
Štirje levi
Štirje levi so britanska farsa o džihadizmu, vojni proti terorju, pop paranoji, medijski stereotipizaciji islamizma in vplivu Levjega kralja na tragično - da ne rečem burleskno - občutje sveta. Štirje muslimanski prijatelji, Waj (Kayvan Novak), Faisal (Adeel Akhtar), Hassan (Arsher Ali) in Omar (Riz Ahmed), ki so približno tako clueless kot Alicia Silverstone v filmu Nimaš pojma, sklenejo, da se bodo vključili v...
