Marcel Štefančič jr.
-
2pac, vodja ulične bande »Duhovi«, ki v haitskem Port-au-Princu jekleno kontrolira svoj del sluma po imenu Cité Soleil, je prišel s predsednikom Aristidom - in jasno je, da bo z njim tudi odšel. Ne le da je avtodestrukcija vpisana v njegov megalomanski zvezdniški gangsta nastop, ampak funkcionira tudi kot varuh statusa quo, kot izvrševalec slumovskega »nereda«, terorja in izrednega...
-
Ker smo že ravno pri filmu Unknown: pred petimi leti se je s tem naslovom ponašal triler, v katerem se pet oseb zbudi v praznem, osamljenem skladišču. Pojma nimajo, kako so tja prišle, pojma nimajo, kaj počnejo skupaj, in pojma nimajo, kdo so. Kot se izkaže, jim je spomin izbrisal toksični plin, ki se je sprostil med njihovim pretepom - na koncu se namreč izkaže, da sta dve osebi ugrabljenca, ostale tri pa njuni...
-
17. 2. 2011 | Mladina 7
Zahod je navdušen nad egiptovsko revolucijo, obenem pa ga skrbi za prihodnost Egipta. Kar je noro, celo absurdno, da ne rečem groteskno. Zahod je bil do egiptovske revolucije najprej skeptičen: le kaj se bo zgodilo? Kako se bo to končalo? Kaj bo iz tega? Kam to pelje? Se lahko v Egiptu ponovi Tunizija? Gre lahko Egipt po poti Tunizije? Mar ni Egipt prevelik za revolucijo? Ali lahko revolucija uspe v Egiptu? In...
-
Henry Hathaway je leta 1969 - v letu Divje bande, Golih v sedlu in kulturne revolucije - posnel komični vestern Pravi pogum, v katerem je John Wayne reševal čast razpadajočega vesterna, razklane Amerike in nedolžnega otroka, 14-letne Mattie Ross, ki pa ni tako nedolžna, kot se zdi na prvi pogled: punca namreč lastnoročno najame ostarelega, zalitega, zapitega, enookega šerifa Reubena J.
-
Ne potrebujemo vedno zombijev, volkodlakov in vampirjev, da bi dobili grozljivko. In ne potrebujemo vedno nadnaravnih pošasti, da bi sprevideli, kje ždijo prave pošasti. Dekle iz soseščine, ki je stresla želodce na lanskem horror festu v Kinodvoru, jih najde v predmestju, popolnem inkubatorju človeških frustracij in perverzij, metropoli osi Zla.
-
11. 2. 2011 | Mladina 6
Slovenska politična elita zelo spominja na misice, ki na lepotnih tekmovanjih vedno s takim veseljem poudarijo, da bi rade spremenile svet. Od tod njihova pregovorna naivnost. Slovenski politiki kakopak niso tako naivni. Na videz so precej bolj realistični: spremeniti hočejo le Slovenijo. Misice si spremembo sveta predstavljajo zelo naivno: samo da bi bilo enkrat konec vojn in da bi ljudje živeli v miru! Politiki...
-
10. 2. 2011 | Mladina 6
Kaj bi se zgodilo, če bi Zahod takoj podprl egiptovsko ljudstvo? Kaj če bi Zahod takoj zahteval odstop in odhod Hosnija Mubaraka? Egipt bi danes izgledal kot Tunizija. Nasmejan, evforičen, poskočen, odrešen, prenovljen - transformiran. Kot vrelišče moderne demokracije. Toda to se ni zgodilo. Niti takoj. Niti naslednje dni. Da bi bilo dobro, če bi razmislil o tem, da ne bi več kandidiral ali pa da bi...
-
Alejandro González Iñárritu je mehiški auteur, znan po epskih mozaikih (Pasja ljubezen, 21 gramov, Babilon), v katerih se prepletajo, zapletajo in razpletajo številni paralelni liki in številne paralelne zgodbe. Zdaj, v filmu Ču do vi to, ki izgleda kot morbidni odgovor na Allenov film Vicky Cristina Barcelona, pa vse te paralelne zgodbe in predvsem hendikepe vseh teh paralelnih likov, ki...
-
V Umorih na Oxfordu, ki jih je po bestsellerju Guillerma Martineza posnel španski kultni režiser Álex de la Iglesia (Acción Mutante, Perdita Durango), se zgodi natanko to, kar obljublja naslov: na Oxfordu - v neposredni bližini profesorja filozofije (John Hurt) in genialnega študenta iz Arizone (Elijah Wood), ki verjame v matematično razrešitev vseh skrivnosti (pi!) - se začnejo dogajati umori, toda...
-
3. 2. 2011 | Mladina 5
Poglejte Egipt in Tunizijo. Kaj vidite? Ogenj, vstajo, revolt, revolucijo - pomlad arabskih narodov, ki je ožgala tudi Maroko, Alžirijo, Jordanijo, Jemen, Mavretanijo in celo Kuvajt. In kaj je pri tem najbolj noro? To, da je jordanski kralj Abdulah za vsak primer na hitro razpustil vlado? To, da je jemenski diktator Saleh za vsak primer na hitro napovedal prepolovitev davkov in dvig vojaških plač? To, da so...
-
V temle šokantnem, ekspozejskem, aktivističnem dokumentarcu slišimo: »Industrija noče, da bi vedeli, kaj jemo - če bi vedeli, ne bi več hoteli jesti.« V povprečnem ameriškem supermarketu je 47.000 različnih produktov, kar pomeni, da imajo ljudje veliko izbiro, toda v resnici izbire sploh nimajo - izbirajo lahko le med produkti, za katere ne vedo, kako so nastali.
-
Kraljev govor se odpre leta 1925, ko je Britanija še središče sveta in ko kraljev sin Albert (Colin Firth), vojvoda yorški, zaradi hude govorne napake in hude treme ne zmore otvoritvenega govora na veliki razstavi britanskega imperija, toda zares se začne leta 1934, ko njegov oče, ostareli kralj Jurij V. (Michael Gambon), ugotovi, da so se časi spremenili - na eni strani je globoka gospodarska kriza, na drugi sta...
-
»Carrie, smejali se ti bodo, smejali se ti bodo,« svari v De Palmovem šokerju Carrie mati svojo hčerko, deviško, spolno zatrto Carrie. Mati je krščanska fundamentalistka, obsedena z izvirnim grehom, krivdo in neizbežno kaznijo - svojo hčerko hoče ustvariti po svoji fundamentalistični podobi, zato jo pušča v temi. Ne pove ji niti tega, da jo slej ko prej čaka prva menstruacija.
-
Panika na vasi, belgijsko-francoska stop-motion animacija, posneta po kultni TV seriji, ima na ameriškem tržišču zelo primeren naslov: A Town Called Panic. V tem slogu so nekoč prevajali špageti vesterne. In res, Panika na vasi izgleda kot dedinja špageti vesternov, ali natančneje, kot dedinja njihove pozne, dekadentne, baročne faze, ko so se sami špageti vesterni že izčrpali in ko so jim začeli dodajati...
-
William Castle, kultni filmar in grandomanski showman, je pred petdesetimi leti posnel serijo šokerjev (Macabre, The Tingler, The House on Haunted Hill, Homicidal, Mr. Sardonicus ipd.), ki jih je pospremil z zelo domiselnimi, bombastičnimi, efektnimi propagandnimi kampanjami, kar ga je prelevilo v Goebbelsa filmske publicitete. Ker pa je obvladal vse trike, ki niso potrebovali budžeta, so mu rekli tudi...
-
Devetdeseta leta prejšnjega stoletja - Japonska je v ekonomski krizi, depresiji, recesiji. Denarja je manj, zato ljudje na zabavo ne mislijo, sploh pa ne na žurke v nočnih klubih. In Bandai (Koichi Sato) je prav lastnik enega takega nočnega kluba. Ne da je to njegov največji problem: Bandai je namreč tudi zelo zadolžen - pri podzemlju. Jakuze pa niso banke - ne zaplenijo ti le lokala, ampak tudi življenje.
