
Marcel Štefančič jr.
-
5. 3. 2009 | Mladina 9
Kaj nam bo dobiček, če pa nimamo nič od tega? Tako bi LDS lahko naslovila svojo avtobiografijo. Pomislite: ko je bila LDS na oblasti, je bila Slovenija stalno v dobičku. Nikoli nam ni bilo bolje. In kaj se je zgodilo? Ljudje - okej, volivci - so LDS vrgli na cesto. Rečeno v bolj tekoči slovenščini: ljudje so LDS odpustili. Dobiček ji na dolgi rok ni prinesel sreče. Le nesrečo. Celo katastrofo.
-
Predstavljajte si državo, ki živi svoje življenje. Recimo Čile, Urugvaj, Brazilijo in Argentino na začetku sedemdesetih, Veliko Britanijo na začetku osemdesetih, Bolivijo sredi osemdesetih, Kitajsko ob koncu osemdesetih, Poljsko in Rusijo na začetku devetdesetih ali pa Šrilanko, Ameriko in Irak na začetku tega stoletja. Potem pa to državo nenadoma udari huda nesreča, nekaj katastrofalnega in šokantnega, recimo...
-
The International - Mednarodna zarota
Tomu Tykwerju, avtorju kulta Teci, Lola, teci, je uspelo tisto, kar uspe le redkim: posnel je totalno nenapet triler. Mednarodna zarota, ki je odprla letošnji berlinski festival, ni le brez napetosti, ampak tudi brez atmosfere, ali bolje rečeno - izgleda kot multinacionalni triler, ki ga je nekdo ugrabil. Kot multilokacijski triler, iz katerega je nekdo izsesal vse napete trenutke, vso dramo.
-
New York je spet na robu živčnega zloma, le da ga tokrat ne muči al-Kajda, ampak eden izmed največjih in najbolj utrujenih filmskih klišejev - serijski morilec. No, »serijski morilec« - neke sorte »pravičnik«, okej, vigilant, ki pobija kriminalce. Toda pozor: ne pobija »poštenih« kriminalcev, za katere je poskrbela roka pravice, ampak kriminalce, ki so se roki pravice izmaknili,...
-
Če ste kdaj videli ali brali dramo Tri sestre, ki jo je napisal Anton Pavlovič Čehov, potem veste, kakšna slepa ulica so vukojebine - saj veste, tista mala mesta, v katerih se človek dobro počuti le, ko jih zapušča. Kot veste, se tri sestre - Irina, Olga in Maša - z očetom, vojaškim oficirjem, iz Moskve preselijo v dolgočasno, zakotno, brezupno, depresivno vukojebino, kjer potem tuhtajo le eno: kako bi od tam...
-
Odette Yustman igra punco, ki ne ve, kaj se dogaja. Mučijo jo sanje, v katerih se ji prikazujeta otrok in maskirani pes. Stanovanje, v katerem čuva dva otroka, hrešči. Deček, ki ga čuva, dahne: »Jumby se hoče roditi!« Oči ji pomodrijo, mravljam se meša, »duhovi« se množijo, zrcala vidijo preveč, dojenčki umirajo. Doc jo sprašuje, če je imela dvojčka, ki je umrl ob porodu.
-
Neo (Keanu Reeves), Trinity (Carrie Ann Moss) in Morpheus (Larry Fishburne) še vedno živijo v Matrici, v simuliranem svetu. Bolje jim ne bo nikoli. Tehnofobija ni odgovor, tam zunaj pa je »puščava«. Neo in ostali uporniki nimajo svobodne volje, bolje rečeno - imajo je le toliko, kot je imajo digitalni liki v kaki računalniški igrici.
-
V Ameriki revolucija ni mogoča. Vsaj ne kaka vsesplošna. Mogoče so le manjšinske revolucije, ali bolje rečeno: v Ameriki lahko revolucijo izvede le manjšina, bodisi etnična ali pa socialna. Črnci so izvedli svojo revolucijo. Študentje svojo. Ženske svojo. Istospolni svojo. In te revolucije se niso nikoli zares prekrile ali pa zlile. Revolucija manjšine je bila vedno stvar same manjšine.
-
Filmi običajno niso o ljudeh, ki počnejo kaj pametnega - običajno rešujejo svet. Kot da je zaradi tega svet kaj boljši. No, Kar-brez-skrbi pa je za spremembo film o ženski, ki počne nekaj zelo pametnega - film o Poppy (Sally Hawkins), samski učiteljici, ki verjame, da je učenje drugih še vedno smiselno, in ki vere v to, kar počne, ne izgubi, pa četudi je obdana s ciniki, ki se v zrcalo pogledajo prevečkrat na dan,...
-
Povprečne Slovence lahko nategneš, slovenskih novinarjev pa ne. Le kako bi jih lahko? Slovenski novinarji so nad povprečnimi Slovenci, nad malimi ljudmi, nad kmeti - več vedo, bolj so inteligentni in sofisticirani. Nič ni dlje od gole resnice: slovenski novinarji so le povprečni Slovenci. Gola resnica, mockumentary, ki sta ga med predsedniško predvolilno kampanjo - ob entuziastičnem sodelovanju...
-
»Realnost ne obstaja,« Neu (Keanu Reeves), ki je podnevi računalniški programer, ponoči pa hacker-cracker, razkrije Morpheus (Laurence Fishburne), stoični, filozofski guru underground upornikov, pred čigar obličje ga pripelje seksi, aerobična kung-fu bojevnica Trinity (Carrie-Anne Moss). Morpheus, Trinity in drugi uporniški Zionisti so prepričani, da je Neo v resnici »One« (the One!),...
-
Prva ljubezen. Vreme v Somraku je stalno težko, mučno, svinčeno - no, somračno. Tu ne sije sonce. Če bi v zakotnem Forksu (Washington), kamor se iz razsijanega Phoenixa preseli 17-letna Bella (Kristen Stewart), sijalo sonce, potem ne bi bilo tesnobe, tveganja, nevarnosti in nadkompliciranosti, vseh tistih finih pogojev, ki so potrebni za ljubezen. Če bi v Forksu sijalo sonce, ne bi Belle nikoli shodila z Zverjo...
-
Operacija Valkira popisuje, kako je von Stauffenberg, poetični oficir, nesojeni arhitekt in junaški aristokrat z enim očesom in eno roko, organiziral atentat na Hitlerja, kako je zmobiliziral mrežo, ki naj bi po Hitlerjevi smrti prevzela oblast, kako je vstopil v Hitlerjev štab, kako je pod mizo, za katero je stal Hitler, namestil eksploziv, kako je štab zapustil in kako je potem torbo z eksplozivom nekdo nehote...
-
»Tu sem zato, da vas rekrutiram!«
22. septembra 1975 je ameriški predsednik Gerald Ford, ki je leto prej zamenjal Richarda Nixona, obiskal San Francisco. Pred hotelom St. Francis se je zbralo nekaj tisoč ljudi, ki so ga hoteli videti - med njimi je bila tudi Sara Jane Moore, petkrat ločena računovodkinja, mati štirih otrok, obsedena z revolucijo in ugrabljeno dedinjo Patty Hearst.
-
Turneja, ki jo je posnel Goran Marković, eden izmed prvakov jugoslovanskega »novega novega vala« (Specijalno vaspitanje, Nacionalna klasa, Variola vera, Već vidjeno, Tito i ja ipd.), ki po vseh teh letih še vedno brca (Kordon), je film o bosanski vojni, ki se dogaja leta 1993, in sicer v Srbobranu in okolici, v Srbski krajini, kamor s krstićevskim minibusom, ki ga pilotira Slavko Štimac, pripotuje...
-
Zbiralci perja so legenda zase - eden izmed najboljših jugoslovanskih filmov vseh časov in tudi eden izmed najbolj nagrajenih, mednarodno opaznih in priznanih. Ne le da je na festivalu jugoslovanskega filma v Puli pobral Zlato areno za najboljši film, ampak je bil nominiran tudi za tujejezičnega Oskarja in tujejezični Zlati globus, medtem ko je v Cannesu snel dve nagradi, tudi grand prix žirije.
-
Sedem duš je patetični altruizem s twistom. In ker vas na koncu čaka veliko »razkritje«, vam ne morem razkriti, zakaj hoče Will Smith narediti samomor, pa četudi stanuje na isti ulici kot Christian Bale, groteskno shujšani mučenik, ki v filmu Machinist dve leti ne zatisne očesa. Toliko - da ne boste po koncu filma rekli, hej, zakaj nisi povedal, da gledamo Machinista.
-
Nenavaden primer Benjamina Buttona
Nenavaden primer Benjamina Buttona je epos, posnet po noveli F. Scotta Fitzgeralda. Kako to, da so lahko tak epos potegnili iz tako kratke novele? No, če boste Fitzgeraldovo novelo prebrali, boste ugotovili, da je Fincherjev epos, nominiran za 13 Oskarjev, iz nje potegnil le njeno unikatno premiso - junaka, ki se stara nazaj. Junaka, ki se rodi kot starec in ki umre kot otrok. Junaka, ki živi pred svojim časom.
-
Repriza, briljantni debi von Trierovega žlahtnika, je norveški Faust, le da 23-letna prijatelja Erik (Espen Kloumann Høiner) in Philip (Anders Danielsen Lie) ne skleneta kupčije z Mefistom, ampak z Muzo: na vsak način hočeta uspeti kot pisatelja. Problem je v tem, da Philip uspe, in to takoj, hja, prehitro, Erik pa ne. Philip od prehitrega uspeha zboli: ko medijska glorifikacija mine, izgleda kot kak vojni...
-
Povest o Despereauxu je animirani film brez samozavesti. Giblje se tako prestrašeno, tako defetistično, tako letargično in tako brezvoljno, kot da bi vedel, da se ne bo mogel izmakniti senci, ki ga nanj meče Ratatouille, in kot da bi vedel, da bi moral biti trikrat boljši od Ratatouilla, če bi hotel izgledati kot Ratatouille. Kar je seveda presenetljivo, če pomislimo, da je Povest o Despereauxu zgodba o mišku...
-
Zaporniki, člani IRE, ki zahtevajo status političnih zapornikov (civilna oblačila, nobenega prisilnega dela, druženje z ostalimi zaporniki ipd.), se nočejo niti briti niti striči niti umivati, kaj šele da bi se oblekli, zato stražarji iščejo »metode«, s katerimi bi jih zlomili. Ker pa je brutalnost vse bolj fašistoidna, Bobby Sands (Michael Fassbender) sklene, da bo začel gladovno stavkati.
-
Toše Proeski je imel vokal, ki je čakal na pravo pesem, nastop, ki je čakal na pravo priložnost, karizmo, ki je čakala na globalno publiko, in popolni posluh, ki je Italijanom pokazal, kako se govori italijansko, Slovencem pa, kako se govori slovensko. Je znal italijansko? Ne. Pa slovensko? Tudi ne. Ko se je ubil v prometni nesreči, je bil na tem, da v jezik svojega vokala, svojega nastopa, svoje karizme in...
-
Barbet Schroeder, avtor serije trilerjev (npr. Sostanovalki) in dokumentarca Odvetnik terorja, nas tokrat butne v svet, v katerem je zrcalo globlje od seksa, fikcija nevarnejša od realnosti, Zlo pa bolj živo od Dobrega. Alex Fayard (Benoit Magimel), francoski pisec kriminalk in darling medijske stratosfere, pripotuje na Japonsko, kjer naj bi promoviral svojo novo kriminalko, obenem pa tudi poiskal Shundeija Oeja,...
-
Bolečina je sporočilo, če vprašate tale angažirani, »naturalistični« madžarski film o Dongu (Zoltán Miklós Hajdu), madžarskem gimnastičnem asu, ki pride v Kanado, da bi treniral juniorje, in ki se spominja, kako je bilo, ko je bil sam junior, jasno, v »vzhodnem bloku«, kjer ga je trener brutalno maltretiral, mučil, gnal in poniževal, tako da mu ni preostalo drugega, kot da je...
-
Iz Jacquesa Clouseauja, francoskega kretena, ki uspeva sebi navkljub, skušajo očitno narediti Jamesa Bonda: Clouseauja zdaj igra Steven Martin, toda to vlogo je leta 1963 načel Peter Sellers, jo ponovil, potem je leta 1968 vskočil Alan Arkin, ki ni trajal, tako da se je v sedemdesetih vrnil Sellers, vlogo ponavljal do onemoglosti, heh, toliko časa, dokler ni izraz »moj rumeni prijatelj« postal...
-
»A ste ta vikend kaj koitirali?«
Devetega avgusta 1974 je odstopil ameriški predsednik Richard Nixon. Zaradi zlorabe oblasti in zarotniškega obstruiranja pravice - potemtakem zaradi blokiranja preiskave o aferi Watergate in kupovanja molka tistih, ki so bili v Watergate vpleteni - mu je grozil impičment. Ni si ga mogel privoščiti. Impičment bi namreč gotovo uspel, kar pomeni, da bi ga odpoklicali in da bi posledično proti njemu vložili...
-
5. 2. 2009 | Mladina 5
Na Wall Streetu menda kroži citat iz Marxovega Kapitala, ki gre takole: » Lastniki kapitala bodo delavski razred spodbujali, da bo kupoval vedno več dragih dobrin, hiš in tehnologije, in ga silili, da bo jemal vedno več dragih kreditov, dokler ne bo njegov dolg postal nevzdržen. Neplačani dolg bo pripeljal do bankrota bank, ki jih bodo morali nacionalizirati, država pa bo morala kreniti na pot, ki jo bo...
-
Verjetno si težko predstavljate dober film o kakem šahovskem dvoboju, toda ko gledate film Frost/Nixon, ekranizacijo največjega TV intervjuja vseh časov, si mislite, da ekranizacija dvoboja med Fischerjem in Spaskim ni daleč. Film Frost/Nixon izgleda tako urgentno, tako dramatično, tako tesnobno in tako nepredvidljivo, kot je leta 1977 izgledal Frostov epski TV intervju z Richardom Nixonom, ameriškim predsednikom,...
-
Se spomnite stotnika Bena Marca, ki so ga v Mandžurskem kandidatu mučile moraste, agonične, travmatične sanje, povezane s korejsko vojno? Hja, v rimejku Mandžurskega kandidata so stotnika Bena Marca, ki ga tokrat ni igral Frank Sinatra, ampak Denzel Washington, mučile moraste, agonične, travmatične sanje, povezane s I. zalivsko vojno. Ali pa še bolje: se spomnite Jakoba Singerja, ki so ga v Jakobovi lestvi groze...
-
Mamma Mia!: Greatest hits benda ABBA so soundtrack zgodbe o bejbi, ki išče očeta, toda ko zapoje eks James Bond, veste, da je to le joke... ee, le odgovor na Tribute Band. Meryl Streep. Ujemite Smarta: Steve Carrell je tajni agent, ki uspeva sebi navkljub. Parodija akcijskih filmov, ki izgleda kot parodija parodij. Plus Anne Hathaway & Dwayne Johnson (formerly known as The Rock).