-
Španski bezeg
Altmanov Igralec je pred leti na obešenjaški način pokazal, kako Hollywood žre samega sebe – domišljavost, plitvost, zahrbtnost, pohlep, resentiment, darwinizem, igre moči, obsedenost z glamurjem, zločini, nametavanje idej za scenarije. Španski bezeg na obešenjaški način pokaže, kako samega sebe žre srbski Hollywood – laskanje, licemerje, napihovanje, zavist, prerivanje, intrige, korupcija, zarote, zapeljevanje, nabijanje, kurčenje, samoponiževanje, kobacanje v blatu, nametavanje idej za scenarije (posnemimo serijo o snemanju serij!).
-
The Boys in the Boat
Tale staromodni film, najnovejši nostalgik gospoda Nespressa, se dogaja v starih časih, sredi depresivnih tridesetih let prejšnjega stoletja, ko veslaški trener Al Ulbrickson (Joel Edgerton) izbere osem mladih veslačev za ameriški olimpijski osmerec, ki jih potem pripravlja na srečanje z zgodovino – s Hitlerjem. Trening je kalvaričen, brutalen, inspirativen – če ga niste videli v Rockyju, ste ga videli v Častniku in gentlemanu.
-
The Royal Hotel
Kitty Green je leta 2019 debitirala z Asistentko, v kateri je Jane, nova asistentka pri neki newyorški filmski hiši (à la Miramax), v grozi ugotovila, da je njen šef – à la Harvey Weinstein – spolni predator, seksist, mačist in šovinist, utelešenje moške toksičnosti. Igrala jo je Julia Garner, ki zdaj, v filmu The Royal Hotel, s prijateljico Liv (Jessica Henwick) turistično odpotuje v Avstralijo, kjer jima zaradi pomanjkanja denarja ne preostane drugega, kot da se zaposlita v hotelu Royal, zakotnem, zaprašenem, puščavskem baru, polnem harveyjev weinsteinov. Ker daleč naokrog ni nobenega drugega bara, se vsa regionalna toksičnost zgrinja in zgošča v hotel Royal, ki ga vodita Billy (Hugo Weaving) in Carol (Ursula Yovich), tudi sama »zgled« toksičnega odnosa.
-
Ingeborg Bachmann: potovanje v puščavo
Film Ingeborg Bachmann: potovanje v puščavo patriarhalno preteklost – petdeseta in šestdeseta leta prejšnjega stoletja – že kar brechtovsko »potuji« s progresivno sedanjostjo. Ingeborg Bachmann (Vicky Krieps), avstrijska pesnica, pisateljica, libretistka, esejistka in filozofinja, ki je mladost pogosto preživljala pri slovenskih sorodnikih na avstrijskem Koroškem (rojena je bila v Celovcu), se leta 1958 zaljubi v švicarskega dramatika Maxa Frischa (Ronald Zehrfeld), se celo preseli k njemu v Zürich, potem pa skrivaj pošpega v njegov dnevnik, kjer naleti na zapiske o sebi, kar jo zaprepade, saj ugotovi, da je v njej videl le literarni material, le objekt, da jo je torej objektiviziral. Zlorabil. Njen prijatelj, skladatelj Hans Werner Henze (Basil Eidenbenz), ga ni še nikoli videl, a takoj, ko mu pove, da je z njim, presodi: »To ni moški zate. Gotovo hoče ženo za štedilnikom.« In res, Frisch ga kasneje usliši, ko ji sikne: »Bolj bi bil vesel spodobne večerje kot rož.«
-
-
Sociopatski, krvoločni kapitalizem
Dune 2, posnet po sci-fi klasiki Franka Herberta, spominja na stare holivudske biblične spektakle, recimo na Deset zapovedi in Ben-Hura. Tam je bilo vse veliko, velikansko, kolosalno, monumentalno – res masivno. Tudi tu je – veliko, velikansko, kolosalno, monumentalno. Še celo viharji so strašanski – kot bi se odprlo Rdeče morje. Da o vojaški paradi, ob kateri bi se sline cedile Putinu, Xiju in Kim Džong Unu, in koloseju, pripravljenem na vesoljsko verzijo Gladiatorja, niti ne govorim – Taylor Swift bi se ga brezmejno razveselila. Biblični spektakli so bili vedno smrtno resni in svečani, vzvišeno obredni, brez kakega posebnega smisla za humor.
-
Samo 3 dni
Policaj Rayane (Tarek Boudali), Clouseau nove dobe, bolj nevaren sebi kot kriminalcem, kralj spodletavanja, mora tokrat – v nadaljevanju akcijske komedije Samo 30 dni – rešiti svojo babico, resničnostno vplivnico, ki so jo ugrabili tako generični kriminalci (mehiški kartel), da hočejo v zameno dva smaragda. Jasno, na voljo ima samo tri dni, a tudi to je več kot dovolj, da ne spodleti le v eni stvari – v implementaciji Beckettovega dictuma: Poskusiti znova! Še enkrat spodleteti! Spodleteti bolje! Rayane – po malem tudi Indy, Bond in Ethan Hunt (»Sporočilo se bo uničilo v treh sekundah«) – se pač zaveda, da je mogoče vedno – vselej, zmeraj, vsakokrat – spodleteti bolje. Do končne zmage. (kino)
-
Dirka za slavo
Neposredni prenosi dirk v rallyju za svetovno prvenstvo so precej, precej atraktivnejši in kinetičnejši od »dirk za slavo« v tejle wikipedijski, televizijsko neambiciozni hagiografiji rivalstva med teamoma Lancie in Audija (Italija vs. Nemčija, dvokolesni pogon vs. štirikolesni pogon, vino vs. kis), ki je kulminiralo leta 1983, tem bolj, ker se film precej, precej več časa posveča Cesareju Fioriu (Riccardo Scamarcio), ne ravno intrigantnemu šefu Lancie, kot pa dirkačem, recimo legendarnemu Walterju Röhrlu (Volker Bruch), »naveličanemu zmagovanja« (»Zmagovati hočejo le luzerji«), ki je tako briljanten/samozavesten/odbit, da se med dirko na lepem ustavi in pokramlja s kakim mimoidočim kmetom. (kino)
-
Cat Person
Študentka (Emilia Jones), ki se vse preveč pogovarja s svojo tesnobo, v artkinu spozna starejšega moškega (Nicholas Braun), za katerega je takoj jasno, da je toksičen in nevaren, toda kljub temu začne z njim zmenkovati (in sekstirati), film – šokantna moralka, posneta po famozni noveli Kristen Roupenian – pa potem dela vse, da bi čim bolj predvidljivo in generično upravičil in ekraniziral citat Margaret Atwood, ki stoji na začetku: »Moški se bojijo, da se jim bodo ženske smejale. Ženske se bojijo, da jih bodo moški ubili.« (VOD – Amazon Prime Video)
-
Dream Scenario
Nicolas Cage igra v petih – ali še več – filmih letno. Včasih imate občutek, da je povsod. In vsakič – v vsaki vlogi, v vsakem, še tako bednem filmu – da vse od sebe. Sleče se, znori, izživi. Cage rage!
-
Pošast
Ljudje so postali neberljivi. Zakaj? Ker branje vedno vključuje toliko predsodkov in skorumpiranih prizm, da resnica vedno ostane tam zunaj, dosje X. Ko na začetku zgori stavba, v kateri je tudi nočni klub, »bar s hostesami«, tempelj heteroseskualne dominacije in represivne patriarhalne binarnosti, se vsi sprašujejo, kaj se je zgodilo, toda Saori (Sakura Ando), samohranilka, ima hujši problem, saj se ji zdi, da se njen sin Minato (Soya Kurokawa), »zlat otrok«, čudno obnaša in da je verjetno žrtev »zbadanja«, šikaniranja, ustrahovanja, bullyjinga, le da avtor tega šolskega nasilja ni kak njegov vrstnik, temveč gospod Hori (Eita Nagayama), njegov učitelj. Saori trdi, da ga je Hori pretepel, učiteljski zbor – obraz kamnito hladne vljudnosti, »vajen staršev«, obseden z »ugledom šole« – pa trdi, da gre za nesporazum in da je prišlo le do »stika« med Horijevo roko in Minatovim nosom. Saori ravnateljici in ostalim učiteljem očita, da so nečloveški, ker Horija nočejo kaznovati, črtati in odpustiti, toda potem ji Hori razkrije: »Vaš sin je nasilnež. Minato nadleguje Jorija.« Saori se zgrozi, ne verjame, Horiju zabrusi, da ima »prašičje možgane«.
-
Neskončni spomin
Max Ophüls je posnel številne klasike, tudi Užitek, Vrtiljak ljubezni in Ljubimkanje, v katerih je ljubezen le vrtiljak smrti, le izraz vrtoglave obsedenosti s časom – čas tu ni rešitev, temveč past. Ljudje tu, kot je nekoč zapisal Matjaž Klopčič, Ophülsov fen (njegovo Cvetje v jeseni je reimaginacija Užitka, Vrtiljaka ljubezni in Ljubimkanja), sredi največje sreče in sredi popolnega blagostanja nenadoma pomislijo na smrt.
-
Milko Bambič: V stanju rojevanja
Milko Bambič (1905–1991), slovenski slikar, izumitelj, ilustrator, karikaturist, stripar, likovni kritik, grafični oblikovalec in mladinski pisatelj, produkt in zaščitni znak Trsta, je pred II. svetovno vojno snoval filmsko družbo Jugoslavija film, ki naj bi postala balkanski Hollywood, napisal pa je tudi scenarij za »madžarsko-srbski film z romantično edipovsko vsebino«, toda vse je padlo v vodo, ko je Hitler napadel Poljsko. Tako se je končala njegova »pot k filmski slavi«, kot je rekel.
-
The End We Start From
Brezimna ženska (Jodie Comer) se iz Londona, ki so ga poplavile kataklizmične vode, z dojenčkom junaško in agonično prebija čez distopični, anarhični, kaotični drn in strn, izkuša »golo« življenje in darwinistično preživetje močnejšega, testira materinstvo v času zloma civilizacije, obsednega stanja, anonimnosti (ime – Zeb – ima le dojenček) in totalne prekarnosti (vsako pribežališče, vsako zatočišče je res le začasno, tako kot sta le začasna tudi Mark Strong in Benedict Cumberbatch), toda film The End We Start From, posnet po romanu Megan Hunter in samozadovoljen z radikalnostjo materinstva, se ustavi pred radikalnostjo Ceste in Otrok človeštva, tako da happy end predstavlja vrnitev v kapitalizem – v status quo ante. (VOD – Amazon Prime Video ipd.)
-
Madame Web
Tudi če superjunaških filmov ne gledate in jih ne prenašate, ne morete reči, da vam je zanje vseeno, saj kradejo prostor in denar drugim filmom, ki bi jih raje gledali in lažje prenašali. Zato bi se morali superjunaškega filma Madame Web razveseliti, pa ne zato, ker bi ga morali videti, ampak zato, ker predstavlja nov dokaz, da se superjunaška filmarija počasi kruši, lomi in trga. Madame Web je zgodba o izvoru treh superjunakinj, zaenkrat še nič hudega slutečih, begavih, klišejskih najstnic (Sydney Sweeney, Isabela Merced, Celeste O’Connor), ki jih skuša Cassie (Dakota Johnson), šoferka reševalnega vozila, hči pokojne raziskovalke čudežnih amazonskih pajkov in rezidentka istega newyorškega becirka, v katerem naj bi stanoval tudi Peter Parker, alias Spider-Man (zdaj tu najdete le njegovega strica Bena Parkerja, Cassiejinega prijatelja, ki ga igra Adam Scott), rešiti pred zlonosnim, spidermanskim bogatašem Ezekielom Simsom (Tahar Rahim), ki vidi v prihodnost. In ker vidi v prihodnost, vidi, da ga bodo te tri punce nekoč – ko bodo starejše (Spider-Women?) – eliminirale. Zato ne bo čakal, da razvijejo svoje talente. Toda na njegovo žalost v prihodnost vidi tudi Cassie – alias Cassandra.
-
Self Reliance
Self Reliance, revizija Fincherjeve Igre, je parodija absurdnega življenja v neoliberalni resničnosti. Tom (Jake Johnson) je luzer, ki se mu ponavlja isti dan – življenje se mu ne premakne. Ko ga obišče Andy Samberg in ga povabi v resničnostni show, ki poteka na »mračnem internetu«, takoj objame mrak – se mu bo vsaj kaj zgodilo, tem bolj, ker ga čaka milijon dolarjev, če preživi vse tiste lovce in lovke, ki mu bodo trideset dni stregli po življenju. Tom se boji le, da bi pri njegovi likvidaciji nasankali tudi njegovi najbližji in najdražji, a ga organizatorji tega šova pomirijo – ubiti te bodo skušali le tedaj, ko boš sam! Takšno je pravilo.
-
Šola čarobnih živali 2
»Čudenje je začetek modrosti, so nesmrtne besede modreca Sokrata,« dahne učiteljica (Nadja Uhl), ki takoj zatem doda nesmrtne besede nekega drugega modreca: »Svet je oder.« Toda ona sama je le citat Harryja Potterja. Specifično: učiteljica je le nemška verzija Rubeusa Hagrida. Ida (Emilia Maier), njena učenka, protagonistka te nemške verzije Harryja Potterja, je le dekliška verzija Harryja Potterja, tako kot je šola Winterstein le nemška verzija Bradavičarke, katere ravnatelj – nemški Albus Dumbledore – hoče, da učenci odigrajo njegovo igro. »Otroci ne smejo razmišljati, ampak morajo ubogati,« pravi, kar pomeni, da je po malem naci, hočem reči – Voldemort. Tako da Dumbledore postane lovilec čarobnih živali Mortimer Morrison (Milan Peschel).
-
Priscilla
Priscilla – film o zvezi med Elvisom Presleyjem in Priscillo Beaulieu (ki ga je izvršno producirala sama Priscilla Presley in ki je posnet po njenih memoarih Elvis and Me) – je kot Titanik: vnaprej vemo, kako se bo vse skupaj končalo. S potopom. Ona se bo rešila na splav, on pa bo zmrznil. Jasno, vsi tudi vemo, kako se je njuna zveza začela, ali natančneje – kdaj se je začela. Ko jih je Priscilla štela šele štirinajst. Elvis (Jacob Elordi), na služenju vojaškega roka, baziran v hladnovojnem zahodnonemškem Friedbergu, tako pogreša Ameriko in domače, da v svoji vili – bazirani v precej elitnejšem Bad Nauheimu – prireja zabave, na katere vabi rojake (kar ga spominja na »dom«). Priscilla (petindvajsetletna Cailee Spaeny), Avalonova Venus, je hči strogega, zadrgnjenega, zaščitniškega vojaškega oficirja, ki pa jo kljub vsemu pusti na Elvisove zabave. Ne da se tam zgodi kaj strašnega (ni seksa ali kakih zlorab), toda ves čas se zdi, da bi se lahko zgodilo kaj strašnega, ali bolje rečeno – ves čas se zdi, kot da se dogaja nekaj strašnega.
-
Lassie: Nova pustolovščina
Le mimogrede: tudi Lassie gre s časom, saj gibanje #MeToo preseli med naravne lepote Južne Tirolske, kjer zlomi duo, ki ugrablja psice (in pse). Če bi lahko govorila, bi vzkliknila: dovolj je! Tudi podnebne spremembe bi komentirala. Upam le, da jo igra psica – Lassie so namreč v vseh holivudskih verzijah vedno igrali psi. (kino)
-
Argylle
Argylle, posnet po romanu »Elly Conway« (ne, ni Taylor Swift), izgleda kot karikatura Lacanovega dictuma, da ima resnica strukturo fikcije. Elly Conway (Bryce Dallas Howard), avtorica bestsellerjev o sladkobnem kvazibondovskem tajnem agentu Argyllu (Henry Cavill), nenadoma v grozi ugotovi, da je vlak, s katerim se pelje k materi, poln plačancev, ki jo hočejo likvidirati (vsaj v prvem razredu), ker je njihov delodajalec (Bryan Cranston), direktor tajne organizacije Division, prepričan, da njeni romani kopirajo in celo napovedujejo resnične tajne operacije in da bi lahko nedokončano poglavje njenega novega romana razkrilo in detoniralo veliko skrivnost, toda v zadnjem trenutku je ne reši Argylle, temveč Aidan (Sam Rockwell), resnični tajni agent. Njenih fikcij se drži nekaj resničnega – resnice se drži nekaj fiktivnega.
-
Bartonova akademija
Bartonova akademija, ki se dogaja decembra 1970, gre po poti Društva mrtvih pesnikov, ki se dogaja dobrih deset let prej, toda Paul Hunham (Paul Giamatti), profesor na Bartonovi akademiji, prestižni novoangleški deški šoli, je popolno nasprotje Johna Keatinga (Robin Williams), profesorja na Weltonovi akademiji, prestižni novoangleški deški šoli. Hunham je strog, tog, zagaman, avtoritativen. Brezkompromisen. Nefleksibilen. Brez empatije. Agresiven. Zoprn. Vzvišen. Nepriljubljen. Poln samega sebe, svojega notranjega mraka in svoje zatrte genialnosti – o antiki, ki jo poučuje, ve več kot vsi antični avtorji skupaj.
-
May December
Film May December, posnet po resnični zgodbi o ameriški učiteljici Mary Kay Letourneau, ki je zapeljala svojega dvanajstletnega učenca in z njim celo zanosila (ter zaradi vsega tega trpela in sedela), je bil zelo čislan, a letošnje oskarjevske nominacije so ga zaobšle (dobil je le nominacijo za prirejeni scenarij), toda ne nepresenetljivo – filme Todda Haynesa, sicer renomiranega auteurja, vedno preskočijo. Za oskarja je bil nominiran le film Daleč od nebes, ne pa tudi on, režiser – kot režiser ni bil nominiran še nikoli. Niti za Carol niti za film Bob Dylan: 7 obrazov, kaj šele za Temačno vodo ali Safe, v katerem je – kot ženska, ki je alergična na 20. stoletje – briljirala Julianne Moore, ki tokrat igra Gracie Atherton-Yoo, ki je pred triindvajsetimi leti zapeljala in pofukala Joeja, trinajstletnega ameriško-korejskega pomočnika v trgovini za male živali (v kateri je delal po pouku in za vikende), zanosila, se ločila od moža in postala ne le tabloidna senzacija, temveč ameriška škandaloznica in spolna prestopnica št. 1.
-
Čudovita poroka
Travisa (Dylan Sprouse) in Abby (Virginia Gardner), kombinacijo mešanih borilnih veščin in pokra, je Čudovita polomija – po stavi – pripeljala v celibatni konkubinat, Čudovita poroka pa ju – po divji noči – pripelje v lasvegaški zakon (in kmalu zatem v mehiški standoff), toda med njima je še manj kemije kot med romantiko in komedijo, tako da lahko le obžalujete, da to, kar se je zgodilo v Vegasu, ni tudi ostalo v Vegasu. (kino)
-
Lift
F. Gary Gray je pred leti posnel rimejk kultne akcijske komedije The Italian Job, Lift – v katerem Kevin Hart, specialist za ropanje dragocenih umetnin, pilotira ekspertno multikulti roparsko tolpo (Vincent D’Onofrio, Billy Magnussen, Ursula Corbero, Kim Yun-jee), ki izvede high-tech rop stoletja – pa izgleda kot odmev tega rimejka (zato niti ne preseneča, da se začne z manjšim ropom v Benetkah).
-
Society of the Snow
Tako kot pri Titaniku veste, da bo Titanik na koncu potonil in s sabo potegnil množico potnikov, tudi pri španskem filmu Družba snega (La sociedad de la nieve), posnetem po zelo dobro znani, razvpiti, srhljivi resnični zgodbi, veste, da bodo urugvajski ragbijaši (Enzo Vogrincic, Agustín Pardella, Matías Recalt, Esteban Bigliardi, Diego Vegezzi itd.), ki leta 1972 odletijo na tekmo v Čile, a v Andih doživijo in preživijo letalsko nesrečo ter tam potem obtičijo brez upa na rešitev (prek radia izvejo, da so iskalno-reševalno akcijo za dva meseca ustavili), jedli človeško meso, drug drugega, in da se bodo tisti, še živi, s tem vnaprej strinjali. Če umrem, me pojejte! Najprej jih stisne mraz – in potem še plaz! Vsi se bodo žrtvovali, vsi so potencialna hrana – nekateri zaman, kajti umrli bodo tudi tisti, ki se bodo pred tem z njimi najedli. A ker so dobri kristjani, se itak zavedajo, da je evharistija – prejemanje Jezusa v podobi kruha oz. prejemanje Jezusa v podobi ragbijaša – tako obed kot žrtev. In to je ultimativna evharistija: kanibalizem.
-
Himera
Himera je italijanski film o ljudeh, ki nikoli ne vidijo konca svojih sanj. A naj vas uvodoma spomnim na Blagine lekcije, sijajno bolgarsko črno komedijo kapitalističnih nravi, ki je očitno ne bo na redni program: Blago (Eli Skorčeva), naivno upokojenko, brutalno izigrajo in prevarajo prevaranti, ki ji speljejo vse prihranke, s čimer ji uničijo življenje. Mediji in javnost se ji posmehujejo: kakšna trapa! Blaga, ponižana in razžaljena, se infiltrira v bando, ki potrebuje nedolžne državljanke in državljane – uporablja jih kot “kurirke”, no, kot “mule”. In Blaga postane “mula” ( ja, kot Clint Eastwood v Muli), kar seveda pomeni, da postane del kriminalne združbe, ki malim ljudem uničuje življenja. Mali človek se obrne proti malim ljudem. Prosti trg deluje, biznis cveti, logika tega izrojenega kapitalističnega stroja, ki zabriše vse sledi razredne pripadnosti in solidarnosti, pa je jasna: ali ubijaš – ali pa boš ubit! Ali si lovec – ali pa plen!
-
Kaj, če lahko ljubezen obstaja le, če temelji na manipulaciji?
Ali lahko ženska pozabi na splošno toksičnost moškega – na toksično zgodovino njegovega spola, na njegovo toksično splošnost? Sylvia (Jessica Chastain), nekdanja alkoholičarka in zelo hladna, depresivna socialna delavka iz Brooklyna, ki se izogiba socialnim stikom, živi s hčerko in mučno preteklostjo, ki jo hoče – tudi s pomočjo luksuznega varnostnega sistema in kopice ključavnic – zakleniti ven, a je ne more in ne more pozabiti. Saul (Peter Sarsgaard), ki začne na lepem – kot nekakšna kombinacija zombija, mesečnika in zalezovalca – laziti za njo, pa se svoje preteklosti – očitno prav tako travmatične – ne more in ne more spomniti. Mučijo ga demenca, amnezija in zatemnitve. Sylvia ga obtoži, da jo je spolno nadlegoval (»posilil«, »prisilil v fafanje«), ko jih je štela dvanajst, on pa »sedemnajst ali osemnajst«, a se izkaže, da se je zmotila in da je to storil nekdo drug, njegov prijatelj ali sošolec. Če se je to sploh zgodilo. Morda se ni. Morda se je. Morda jo je razdejalo kaj drugega. Morda le manipulira. Morda išče le opravičilo za zavoženo življenje, alkoholizem in socialno osamljenost. Morda le išče socialni stik. Morda se mora zaleteti v nekoga, da bi sploh kaj čutila.
-
Finestkind
Tale pomorska družinska saga (skoraj Vojna zvezd na ribiški ladji), v kateri novoangleška ribiča, Ben Foster in Toby Wallace, sicer stravmatizirana polbrata, zaradi zadolženosti, mačističnih kapric, masivne odtujenosti in spleta nesrečnih kapitalističnih okoliščin sprejmeta pošiljko droge, izgleda tako, kot bi bila posneta pred tridesetimi leti (kot bi Vihar vseh viharjev srečal L. A. zaupno), videti pa se jo splača le zaradi replike, ki jo izreče nergavi, upehani, melanholični, na smrt bolni, a še vedno dobro zasoljeni Tommy Lee Jones, morski Darth Vader: »Živiš, umreš, šteje pa to, kar je vmes.« (Amazon Prime Video & Paramount+)
-
Fingernails
Film Fingernails, v katerem takoj na začetku izvemo, da se srčne težave najprej pokažejo na nohtih, se dogaja v retro sedanjosti – ni laptopov in mobilnih telefonov, vidimo le vinilke, slišimo le stare pesmi, recimo Total Eclipse of the Heart ali Only You. Toda znanost je izdelala test, ki lahko pove, ali sta si moški in ženska usojena – ali sta torej perfect match. Učiteljica Anna (Jessie Buckley) in Ryan (Jeremy Allen White) sta si. Tako je pokazal test. Konec negotovosti. Konec ločitev. Juhej! Toda ko ju vidimo, hitro ugotovimo, da si nista povsem usojena – med njima ni ognja, malo si lažeta, ni poljubov, drug ob drugem se dolgočasita, pod tušem se skupaj le še tuširata, še celo gledanje televizije ju ne razvname več (on v skupnem izdelovanju lončene posode – citatu najerotičnejšega prizora iz Zuckerjevega Duha – ne vidi »smisla«). Kaj ju je ločilo, je na dlani: ker ju je znanost »usodno« povezala, mislita, da jima ni treba ničesar več narediti, ljubezen pa je delo – fantaziranje, ljubosumje, skakanje v neznano ipd. Ker sta si znanstveno »usojena«, se jima z ljubeznijo ni treba več ukvarjati. Lahko se prepustita rutini. Na ljubezen jima sploh ni treba več misliti. Ljubezen pa je natanko to – hrana za razmišljanje. Na srečo Anna izgubi službo v šoli in se zaposli prav na Ljubezenskem inštitutu (vodi ga Luke Wilson), potemtakem tam, kjer opravljajo – precej analogne, no, komično analogne – teste, ki povejo, ali se partnerja res ljubita in ali sta res perfect match, to pa storijo tako, da partnerjema z enega prsta potegnejo noht, kar je boleče, grozljivo, morbidno, grizlijevsko, a ljubezen je tortura, body horror.
-
Čebelar
Filmi, v katerih igra Jason Statham, izgledajo tako, kot da jih je režiral Jason Statham. Ja, izgledajo avtorsko – kot delo avtorja. Vedno ista – za lase privlečena – premisa, vedno isti – absurdni – poudarki, vedno iste – pompozne – obsesije, vedno iste – mačistične – replike, vedno ista nezgodba, vedno isti klišeji iz vzporednega sveta. Statham, itak tudi žanr zase, je vedno postmoralni, postpolitični in postlogični ubijalski stroj, ki komaj čaka na dober razlog za jezo, maščevanje in sarkazem. V Čebelarju igra Adama Claya, upokojeni poklicni morilec (kot bi padel iz Morilske elite), zdaj osamljenega čebelarja iz Massachusettsa, ki ima zlato sosedo (Phylicia Rashad), dobrodušno in dobrodelno učiteljico, za katero bi naredil vse – in hekerji, ultimativni bad guys, mu dajo priložnost, da zanjo res naredi vse.
-
Adamant
Ko se začne Philibertov doku, ki je v Berlinu pobral glavno nagrado, zlatega medveda, vidimo in slišimo Françoisa, ki na barki Adamant, zasidrani v Seni, v centru Pariza, poje La Bombe humaine (Človeška bomba), hit francoskega benda Téléphone. In poje ga odločno in strastno, napeto in originalno, strmo in neustrašno, z zrnom in iskro – kot da ga je sam napisal. Kot da ga je napisal po svoji zgodbi. Kot da poje o svoji notranji bombi. La Bombe humaine postane nekaj osebnega, nujnega, bistvenega – detonacija opolnomočenja.
