Marcel Štefančič jr.
-
Orgiastična kostumirana socialistka
Lanthimosov film – radikalen original, posnet po romanu Alasdaira Graya – je zgodba o ženski, ki se neustrašno prebija skozi življenje v sprevrnjenem svetu, in moških, ki izgubljajo kontrolo nad njo. Saj bi jo ustavili, če bi vedeli, kako. Represija in toksičnost sta premlačni. In protagonistka, Bella Baxter (Emma Stone), je spočetka povsem nesvobodna, »nesrečno bitje«, suženjska in mehanična laboratorijska kreacija, »moderna Prometejka«, »pretty little retard«, frankensteinovski eksperiment dr. Godwina Baxterja, njenega »norega«, a grotesknega, deformiranega in spolno impotentnega Boga. Telo noseče viktorijanke, ki je naredila samomor, je kirurško »zlepil« z možgani njenega nerojenega otroka.
-
Kapitalizem in narava ne gresta skupaj. Ne, ne moreta sobivati – kapitalizem komaj čaka, da požre naravo. Več ko je požre, večji so profiti. V japonskem filmu Zlo ne obstaja, ki ga je posnel Ryusuke Hamaguchi, avtor filma Drive My Car, to izkusita oče in osemletna hči, Takumi (Hitoshi Omika) in Hana (Ryo Nishikawa), ki živita v idilični vasici sredi gozda, kjer nabirata drva in divji wasabi, vodo pa zajemata naravnost iz studenca. Tam – v tej metastazi Krasinskijevega Tihega mesta – je tako mirno in nestresno, da v glavnem molčita. Da ne bi zmotila narave. In svojega zena. Svoje ekstaze zasebnosti. Takumi in Hana poznata vsa drevesa, vsa njihova imena – gozd je njun. Tu in tam ju »prebudi« le kak lovski strel. A lovski strel je vedno simptom – in metafora kapitalističnega posilstva narave.
-
V sodobnih slovenskih filmih razpadajo družine, v Šterkijadi pa družina noče in noče razpasti, a bi morala. Igor Šterk je posnel avtobiografijo – zgodbo o svojem odraščanju ob slovitem morjeplovcu Juretu Šterku (Janez Škof), otročje entuziastičnem, maničnem fabulistu s toksično, nasilno hrbtno stranjo. »Igor, pejt na kolena, da te ne bo pretepu,« panično vpije mama Vojka (Silva Čušin), ko mali Igor (Tito Novak) izgubi rokavico. »Mulc, nimamo denarja. Naše stvari je treba pazit,« vpije Jure, mojster iluzij (»gusar«), lisjak (za svoje morjeplovske podvige vedno najde sponzorje), populist (med desetdnevno vojno hoče na prvo linijo fronte) in mislec (»Lahko greš jadrat okrog sveta kot ateist, ampak nazaj ne prideš tak«), ki vse podredi svoji obsesiji, svojim »zgodovinskim« jadranjem (prvi Slovenec, ki je preplul svet ipd.), pri čemer ne izbira sredstev.
-
Nacisti so bili obsedeni z redom. Narvel Roth (Joel Edgerton), vrtnar na posestvu gospe Haverville (Sigourney Weaver), tudi njen občasni ljubimec, je tako obseden z redom, da izgleda kot nacist – vrtove obdeluje natančno, pedantno, ekspertno, pikolovsko, filigransko, čistunsko, z birokratskim hladom. Kar pa naj vas nikar ne zavede: Roth je bivši neonacist. Ko se sleče, vidimo, da je povsem potetoviran z nacistično ikonografijo. Videti je kot neonacistična forma viva – kot billboard za neonacistično stranko. Za Proud Boys. Toda Roth, ki verjame v prihodnost (»Vrtnarjenje je most do prihodnosti«), je reformiran in streznjen. Neonacizmu se je odpovedal in pristal v programu za zaščito prič. Vprašanje je le: zakaj je potem še vedno poslikan? Zakaj si ni »preoblekel« kože? To zanima tudi Mayo (Quintessa Swindell), rasno mešano pranečakinjo gospe Haverville, ki se zaplete z njim in ki hoče, da se znebi teh tatujev.
-
»Pohlep je dober,« je famozno oznanil Gordon Gekko (Michael Douglas), antagonist Stonovega Wall Streeta, ki se je dogajal na borzi, med posredniki in špekulanti. Your Lucky Day pohlep odpelje med male ljudi – v trgovino za vogalom, v kateri arogantni bogataš (Spencer Garrett) za božič kupi loterijsko srečko, ki zadene 156 milijonov dolarjev. Kako to, da imajo bogataši takšno srečo? Kako to, da bogatijo le še bogataši, ne pa mi, se sprašujejo vsi tisti, ki so v tistem trenutku tam – Sterling (Angus Cloud), noseča natakarica (Jessica Garza), njen fant (Elliot Knight), sicer vilonist (ki igra v metroju), in varnostnik (Charlie Magdaleno). A to se sprašujejo tudi lastnik trgovinice (Mousa Hussein Kraish) in policijski specialci, ki vletijo, ko »ljudstvo« vstane in ko začne pokati.
-
Le ponovitev ti uredi misli. In srce.
Ko se Hirayama (Yakusho Koji), priletni Japonec, zbudi, pospravi posteljo, si umije zobe, uredi brke, zalije rastline, pogleda proti nebu in se nasmehne, potem pa sede v kombi in krene na odisejado po Tokiu, na road trip, ki vključuje čiščenje monumentalnih javnih stranišč (to je njegov poklic) in poslušanje klasičnih štiklov (začenši s House of the Rising Sun via The Animals), ki prihajajo z njegovih kaset (Nina Simone, Lou Reed, The Rolling Stones, Otis Redding, Patti Smith, The Kinks ipd.). Med kosilom gre v park in fotografira – vedno isto igro svetlobe in senc, ki pronica skozi vejevje in listje. Zvečer se vrne domov, med svoje kupe kaset in knjig – ter začne brati knjigo, ki jo je kupil za drobiž. Potem zaspi. In sanja. Črno-belo. Naslednji dan vse to ponovi. In tako vsak dan. Spet in spet. Nenehno se mu ponavlja isti dan. Kot onemu vremenarju v Ramisovem Neskončnem dnevu.
-
29. 12. 2023 | Mladina 52 | Kultura | Film
Rebel Moon – Part One: A Child of Fire
Če bi vam rekel, da gre za zgodbo o Kori (Sofia Boutella), mladi bojevnici, ki zbere ekipo (»specialiste«, kot so tat, general, pilot, mečevalka, krotilec zveri ipd.), s katero se upre tiranski bandi, ki hoče nedolžnim, naivnim, dobrodušnim kmetom zapleniti ves pridelek, bi mislili, da gre za reimaginacijo Sturgesovih Sedmih veličastnih (ali pa Kurosawovih Sedmih samurajev), toda v resnici gre za imitacijo Lucasove Vojne zvezd, sci-fi sago, ki se dogaja v oddaljeni galaksiji.
-
29. 12. 2023 | Mladina 52 | Kultura | Film
Film o Ferrariju, ki vas ne utruja z neskončnimi dirkami
Ferrari je film o Ferrariju, ki pa vas ne utruja z neskončnimi dirkami – to ste videli v Izzivalcih (Ford v Ferrari). Oh, in v iteracijah Hitrih in drznih. Toda: ko bolid odleti v zrak, zleti dirkač v eno stran, sam bolid pa v drugo. Ali pa zleti med publiko – in jo opustoši. Kot da je vojna. Bolid – ja, ferrari, ki ga pilotira Alfonso Antonio Vicente Eduardo Angel Blas Francisco de Borja Cabeza de Vaca y Leighton markiz Portaga (Gabriel Leone), španski dirkač formule 1 in olimpijec (v bobu) – se prelevi v orožje za množično uničevanje. Kar ni težko: pred tem postane orožje za množično zapeljevanje – atraktivni, kinetični, glamurozni bolidi ljudi zmamijo k cesti, po kateri poteka Mille Miglia, smrtno nevarna dirka po Italiji. Med rednim prometom. Tega gladiatorskega momenta ni več. Toda leta 1957, ko se dogaja ta film, je še bil. Dirkači so še umirali – kot neustrašni »osvajalci« neznanega in še neraziskanega sveta, ki so se žrtvovali za »napredek«.
-
22. 12. 2023 | Mladina 51 | Kultura | Film
Film Leave the World Behind – sicer tipična Netflixova apokaliptika (Bird Box sreča Don’t Look Up), vrhunska študija nevidnega terorja – vas bo znerviral. Ko se premožni zakonski par (prof. Ethan Hawke in oglaševalka Julia Roberts), naveličan New Yorka in ljudi in stresa, za vikend s sinom in hčerko preseli v razkošno state-of-the-art vilo na Long Islandu, se začnejo hitro dogajati čudne, nepojasnljive, strašljive reči: tanker – kombinacija plazu iz Östlundove Višje sile in morskega psa iz Spielbergovega Žrela – zapelje na plažo, med ljudi, ki se kopajo in sončijo, samovozeči avtomobili se zaletavajo drug v drugega, letala padajo z neba, okoli hiš se kopičijo uročeni jeleni, ljudem izpadajo zobje, ušesa trga oglušujoč, boleč zvok. Telefoni so mrtvi. Internet ne deluje. Ptičem se – v slogu Hitchcockovih Ptičev – meša. Ljudje blaznijo. Liberalizem odpove. Kaos pa je – v slogu Forsterjeve Svetovne vojne Z – čedalje hujši. Kot bi rekel Hamlet: »Svet je iz tečajev.« Pa še lastnik te vile (Mahershala Ali), vljudni finančni svetovalec, se hoče s hčerko (Myha’la Herrold) na vsak način vseliti nazaj v vilo, ker je New York doživel totalno zatemnitev, a tudi on se – tako kot Roberts in Hawke – le začudeno, panično sprašuje: kdo je za vsem tem? Kitajska? Koreja? Iran? Nezemljani? Trump? Pučisti? Kibernetski napad?
-
22. 12. 2023 | Mladina 51 | Kultura | Film
V nemih filmih nisi nikoli vedel, ali človek spi in sanja ali pa je mrtev. Robert Černelč, slikar in filmar, to »nemo« dvoumnost razstavi v Ptičarju, v katerem se zdi, da Ana (Maruša Majer) sanja nemi film – Slepe soproge, ki jih je leta 1919 posnel Erich von Stroheim. Vsakič, ko zaspi (ali umre?), se prikažejo inserti iz nemega filma o ameriškem doktorju (Sam De Grasse), ki svojo ženo (Francelia Billington) – odlično, a nesojeno pianistko – pripelje v mirne, nestresne Dolomite, kjer jo začne zapeljevati galantni, muzikalični avstrijski častnik (Erich von Stroheim). Doktor je »slepi soprog« – svojo ženo, ki jo mučijo hude sanje, v katerih prst postane pištola, zapostavlja, njenega nezadovoljstva in njene ljubezni ne opazi. Tudi Ano, skladateljico, ki piše partituro za Slepe soproge, mož Ivo (Dejan Berden), sicer rejec in prodajalec ptičev, pripelje v mirni, nestresni prekmurski zaselek (nedaleč od Prosenjakovcev), kjer kupujeta hišo – pred njima je še dolgo skupno življenje, si mislite. Ne, ni. In ko se izkaže, da je Ana fatalno zbolela, se vprašate: je nemi film Slepi soprogi le hrbtna stran njene »neme« zgodbe – in njenega »nemega« zakona? Je Ivo le »slepi soprog«, ki Anine umetniške, ustvarjalne narave ni potešil (navsezadnje, še naslova filma La grande illusion ne zna izgovoriti)? So kletke, v katerih ima ptice, le metafore kletke, v kateri je obtičala in obnemela Ana, »rumeni kanarček«? Sam ne govori veliko. Skoraj nič. Ana prav tako v glavnem molči. Ju je utišala njena bolezen ali pa nam skuša resnico o tem, kar ju je utišalo, »razkriti« nemi film Slepi soprogi, v katerem je »prizor s ptičkom«, ki ga cinefilski pilot – kraljlearovsko-depardieujevsko-wellesovski Pavle Ravnohrib – ne more pozabiti? Kdo je bil tu avstrijski častnik – pilot? V Dylanovem štiklu Blowin’ in the Wind bi odgovor poznal le veter – v Ptičarju odgovor pozna le nemi film. Nemi film? Ja, nemi film Slepi soprogi, ki komentira eliptično dogajanje.
-
15. 12. 2023 | Mladina 50 | Kultura | Film
Wonko – zgodbo o izvoru Willyja Wonke, slovitega chocolatierja, antagonista filma Čarli in tovarna čokolade, posnetega po zgodbi Roalda Dahla – bi morali diabetikom kar najstrožje prepovedati. Ta film ni le sladkoben, ni le overdose sladkobe, ampak skuša biti definicija sladkobe, totalna in absolutna definicija sladkobe – njen filmski avatar. Tu je vse metasladkobno: štikli ( ja, mjuzikl!), Wonka (ljubka, topla, prijazna, dobrodušna, zaupljiva, lačna, nepismena sirota, čisti bonbon, nonstop sladica, študent čokolade), zvezdnik, ki ga igra (Timothée Chalamet), zgodba (sirota odpleše in odpoje svoje sanje), iskrenost, entuziazem, sanje, barve, humor, koreografija, art design.
-
8. 12. 2023 | Mladina 49 | Kultura | Film
Walter Benjamin je pred stotimi leti – v čudovito dokončanem nedokončanem spisu Kapitalizem kot religija – famozno poudaril, da je kapitalizem religiozni fenomen in da opravlja identično funkcijo kot nekoč religija, da torej lajša tesnobe, bolečine in nemir, ki so jih prej lajšale in pomirjale religije. Dalje, kapitalizem je kult – tako kot religija. Kar pomeni, da vse stvari dobijo smisel šele v odnosu do tega kulta. Dalje, kapitalizem je sistem za proizvajanje krivde in dolga. Kapitalizem človeka stalno navdaja z občutkom krivde. Le spomnite se: revni so sami krivi, da so revni. Brezposelni so sami krivi, da so brezposelni. Njihova vera v kapitalizem pač ni dovolj močna. Če ti ne uspe, če propadeš, če se zlomiš, če si nesrečen, če si razočaran, če si depresiven, potem si sam kriv. Nekaj podobnega oznanjajo religije: če uspeš, če imaš dobiček, če obogatiš, potem to pomeni, da si delal nekaj, kar je Bogu všeč, da si torej spoštoval božje postave in da si bil izbran. Dobiček je »znak«, da boš odrešen. Kapitalizem ljudi stalno zadolžuje – kot Bog. In ta dolg je, kot vemo, neodpisljiv, neizbrisljiv, večen. In neizbežen – kot Bog. In kot kapitalizem. Alternative ni.
-
1. 12. 2023 | Mladina 48 | Kultura | Film
Živimo v dobi filmskih biografij, a tudi v dobi wikipedie. Kako gredo filmske biografije, vemo – wikipedijsko. Le naštevajo dogodke: in potem se je zgodilo to … in potem se je zgodilo to … in potem se je zgodilo to … in potem se je zgodilo to … in potem se je zgodilo to. Napoleon, ki ga je posnel Ridley Scott, biograf Krištofa Kolumba, Robina Hooda, Hannibala Lecterja in hiše Gucci, je wikipedijski (s state-of-the-art fotografijo, scenografijo in kostumografijo), a obenem tudi tak kot Titanik – veste, kako se bo končal. Veste, da bodo Napoleona na koncu deportirali na Sv. Heleno, kjer bo omahnil – kot Michael Corleone na koncu Botra 3. Veste, da bo pred tem izgubil bitko pri Waterlooju. Veste, da se bo njegova invazija v Rusijo končala katastrofalno – požgal bo Moskvo, a žrtvoval skoraj pol milijona vojakov. Veste, da bo številne bitke – od Toulona do Austerlitza – dobil. Veste, da bo napadel Egipt. Veste, da se bo dal okronati za francoskega cesarja – in da si bo krono nataknil kar sam. Veste, da ga bodo zlomili pri Leipzigu in detronizirali. Veste, da ga bodo izgnali na Elbo. Veste, da se bo vrnil. In veste, da se bo nekje vmes poročil z Josephine, ki ga bo varala, in ločil od nje, ker mu ne bo mogla roditi potomca (ne, v Disneyjevih animiranih filmih tega ne vidite). Svojo vojsko bo odpeljal v enainšestdeset bitk, v katerih bo umrlo več kot tri milijone vojakov. Tu se lahko le vprašate: kaj je imel proti moškim? Zakaj jim je namenil tako grozljive, strašne, grizlijevske smrti? Zakaj jih je tako mučil? Hej, Rusi so jih nabili na drevesa! Ridley Scott zdaj pokaže, da so res »trpeli« zanj – in za njegov imidž in za njegovo karizmo in za njegov ego in za njegov libido. In vsi so bili tako lepo oblečeni, tako čudovito uniformirani – ja, v smrt so šli vedno brezhibno kostumirani. Nekaj fetišističnega, celo kempovskega je bilo v tem.
-
24. 11. 2023 | Mladina 47 | Kultura | Film
Almodóvarjev Čuden način življenja je vestern, ki izvede coming out, saj si rančar Silva (Pedro Pascal) in šerif Jake (Ethan Hawke), pistolerosa pri dobrih petdesetih, ne moreta kaj, da ne bi – tako kot Jack Twist (Jake Gyllenhaal) in Ennis Del Mar (Heath Ledger) v Gori Brokeback, ki so jo najprej ponujali Almodóvarju – pristala v postelji. Nekoč sta bila ljubimca, potem sta se zatajila in razšla, toda Silva se vrne ravno v trenutku, ko Jake išče morilca svojega brata, glavni osumljenec pa je prav Silvov sin Joe (George Steane). Ne da ju to ustavi. Takoj se začneta objektivirati. In zapeljevati. Takoj začneta trepetati. Njuni pogledi postanejo ekstaze želje, na kateri piše – volver. Mačistični, patriarhalni žanri – na čelu z vesternom – so tega svojega notranjega »kvira« skrivali in se ga že kar homofobično sramovali, toda v dobi spolne detabuizacije, aktivizma, vsakovrstnih opolnomočenj in družbenih gibanj tega ne morejo več tiščati vase, tako da jim ne preostane drugega kot coming out.
-
24. 11. 2023 | Mladina 47 | Kultura | Film
Družina je bojišče, pa četudi sta v njej le dva
Da se razumemo: film Niti besede ni triler, a je bolj napet in dramatičen od vseh filmov, ki so štartali ta teden. Nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo. Družinske vezi so nepredvidljivejše in vnetljivejše od umetne inteligence. Družina je bojišče, pa četudi sta v njej le dva. Še toliko bolj, če sta v njej le dva. Nina Palček (Maren Eggert), ločena dirigentka, totalno predana karieri, se v Berlinski filharmoniji pravkar pripravlja na koncert Mahlerjeve Simfonije št. 5, ki jo je proslavila Viscontijeva Smrt v Benetkah.
