Marcel Štefančič jr.
-
6. 9. 2024 | Mladina 36 | Svet
Slovenska desnica si zdajle želi, da bi Romi izginili iz Slovenije. Malo prej si je želela, da bi iz Slovenije izginili migranti. Še malo prej si je želela, da bi iz Slovenije izginili begunci. In pred dobrimi 30 leti – po osamosvojitvi – si je želela, da bi iz Slovenije izginili priseljenci in njihovi otroci.
-
30. 8. 2024 | Mladina 35 | Kultura | Film
Imajo se fajn, a zjutraj se ničesar ne spominja?
To, kar so moški počeli ženskam, je tako neodpustljivo kot to, kar so belci počeli črncem; tako kot so – s silo, ker ni šlo drugače – odpravili sužnjelastništvo, je treba odpraviti tudi stepfordsko, gileadsko mizoginijo, magari na silo; rasizem vsi obsojajo, a preživel je v obliki sistemskega, institucionalnega rasizma – seksizem vsi obsojajo, a preživel je v obliki sistemskega, institucionalnega seksizma; in ko pride jutro, se tega nihče več ne spominja. Kako vse to preleviti v film, ki bo vsaj tako briljanten, luciden in eleganten kot Obetavno dekle, Zbeži!, Ne skrbi, draga, Hotel Royal, Glass Onion, Antebellum in Spomin? Ja, zgodba o tem je lahko le triler ali grozljivka. Zoë Kravitz, sicer zvezdniška igralka, je to spletla v briljantno, lucidno in elegantno kombinacijo obojega.
-
23. 8. 2024 | Mladina 34 | Politika
Spustite nas na oblast ali pa vas čaka državljanska vojna!
Res neverjetno je, kako sodobni populisti svoje ideje pobirajo iz fašističnih in nacističnih učbenikov. Kot da je fašizem spet sprejemljiv in legitimen.
-
16. 8. 2024 | Mladina 33 | Kultura | Film
Ali že lahko postanemo motnja?
Družina pokliče duhovnika Florina Florescuja (Alexandru Dabija), da bi molil za žensko, ki umira. Rak jo je že povsem razdejal in požrl – le še hrope. V strašni agoniji. Duhovnik začne moliti, toda njeni hčerki se zdi, da duhovnik ne moli za materino življenje, temveč za njeno čimprejšnjo smrt. Hej, kaj je to? Kaj se greste? »To je posebna molitev, ki dušo poziva, naj zapusti telo,« pravi duhovnik, ki vidi, da ženska blazno trpi. Molite, da bi živela, ga vzpodbuja njena hči. »Mama hoče živeti, ne pa umreti!« Ne, duhovnik, ki se zaveda, da je smrt še neizbežnejša od davkov, je videl ogromno umiranja in ogromno trpljenja, videl je metastaze, zato ve, kdaj ljudje brezmejno trpijo, kdaj je vse narobe, kdaj jih ni več mogoče rešiti in kdaj umirajo – in kdaj je najbolje, da čim prej umrejo. Hči umirajoče mu reče, da je slišala, da je neki duhovnik z molitvijo delal čudeže – mrtve je vračal v življenje. A tudi Florin z molitvijo naredi čudež – njena mati kmalu po njegovi molitvi res umre. Molitev deluje! Še več: molitev deluje kot evtanazija. Evtanazija je božja volja, če hočete.
-
9. 8. 2024 | Mladina 32 | Svet
Pariška olimpijada je popolna preslikava dobe, v kateri živimo – popolna preslikava dobe populistov, avtokratov in neofašistov, demagogov, ki igrajo na čustva. Na radikalizirana, skrajna, ekstremna, obnorjena čustva. Jasno, ta čustva potem izgledajo tako, kot bi jih kdo militariziral. Politika je le še čustveni ringelšpil – pandemonij »čustvenih trenutkov«. Natanko to pa je tudi pariška olimpijada – čustveni ringelšpil, stroj za proizvodnjo »čustvenih trenutkov«.
-
9. 8. 2024 | Mladina 32 | Kultura | Film
Film o fantih, ki ustanovijo hip hop bend
Kneecap je energičen, maničen, bujen, okreten, rezek, duhovit, vizualno nervozen, jezen, ansambelski, nadrealističen in kultoiden kot Trainspotting, le da škotski nacionalizem zamenja s severnoirskim. Trainspotting je bil film o narkičih, ki jih poganja bajen, trendovski soundtrack – Kneecap je film o narkičih, ki sami ustvarijo bajen, trendovski soundtrack. Trainspotting je bil film o fantih, ki bi lahko ustanovili brit pop bend – Kneecap je film o fantih, ki ustanovijo hip hop bend. V Trainspottingu so fantje skušali preživeti depresivni Edinburgh – v Kneecapu pa fantje oživijo depresivni Belfast, ki potrebuje veliko kokaina in ketamina, veliko hedonizma, veliko seksa in veliko karnevala, da bi se znebil tistega mučnega, težkega posttravmatskega sindroma, ki je ostal po podpisu velikonočnega sporazuma (1998) in koncu vojne med republikansko armado in britanskimi kolonisti. Liam Óg Ó hAnnaidh in Naoise Ó Cairealláin, najboljša prijatelja, mala dilerja z živim smislom za repanje, odvisna od globokega interneta in alergična na Margaret Thatcher, ter JJ Ó Dochartaigh, gimnazijski učitelj, ki komaj čaka, da se znori, igrajo sami sebe, na odru pa postanejo Mo Chara, Móglaí Bap in DJ Próvaí.
-
2. 8. 2024 | Mladina 31 | Kultura | Film
Deadpool in Wolverine / Mutantski komedijant in mutantski traged
Multivesolje, ki ga brez filma itak ne bi bilo mogoče misliti, kaj šele začutiti, je tik pred zlomom – koga pošljejo na reševalno misijo? Kakega junaka ali junakinjo multivesolja? Koga, ki ima izkušnje z multivesoljem? Morda Evelyn Quan Wang iz filma Vse povsod naenkrat? Martyja McFlyja iz sage Nazaj v prihodnost? Phila Connorsa iz Neskončnega dneva? Jamesa Colea iz filma 12 opic? Lolo iz filma Teci, Lola, teci? Nea iz Matrice? Ali nemara Spider-Mana iz Novega sveta? Ne, nikogar izmed njih, temveč Wadea Wilsona (Ryan Reynolds), alias Deadpoola, ki pa se je superjunaški dejavnosti in partizanskemu imenu Deadpool odpovedal, tako da bolj ko ne vegetira v melanholiji, depresiji in poetičnem spleenu (tudi ljubljena Vanessa, ki jo igra Morena Baccarin, ga je zapustila), toda ko mu uprava, ki jo vodi orwellovski gospod Paradox (Matthew Macfadyen) in ki se spozna na čas (in njegova protislovja, no, njegove paradokse), razkrije, da se bo njegovo vesolje – s »sveto časovnico« vred – sesulo, ker ga je nekdo grdo, kaotično, fatalno vzburkal in zgrbančil. Potrebna je superjunaška intervencija, mesijanski polnočni skok v vzporedno »marvelizirano« vesolje – v objem James Logana Howletta, alias Wolverinea (Hugh Jackman), »umirajočega sveta«, časovnega kaosa, alternativnih časovnic, puščobnih, opustošenih realnosti, spremenjenih stanj, kulture slave (»I want to matter!«), utrudljivih koreografij, lucidnih sarkazmov, predvidljivih megalomanskih zarot, vedno presenetljivih kastracijskih figur, dolgočasne akcije in generične antagonistke, obritoglave telekinetične zavojevalke Cassandre (Emma Corrin), anti-Furiose, pa tudi obveznih »velikonočnih jajc«, insajderskih štosov, gegov, hitov (vsi niso nujni za zgodbo), popkulturnih referenc (da bo kaka Deadpoolova multivesoljska verzija dahnila, »Identificiram se kot feministka,« je neizbežno), samoparodij in kakopak cameos, ki bi skoraj morali vključevati »konzervirani« smeh.
-
2. 8. 2024 | Mladina 31 | Svet
Kamala Harris je na antitrumpovski strani povzročila brezmejno evforijo, pravo ekstazo – kamalamanijo. Volivci in volivke so ji takoj po Bidnovem sporočilu, da odstopa od predsedniške kandidature, donirali 100 milijonov dolarjev (doslej že več kot 350 milijonov), Melinda Gates ji je donirala 52 milijonov, belke – White Women for Harris – so jo podprle z najmnožičnejšim zoomom v zgodovini (sodelovalo je več kot 200 tisoč žensk, ki se kar niso in niso hotele odlogirati, ker niso hotele zamuditi niti besede), za njeno kampanjo se je tako rekoč čez noč prijavilo 170 tisoč prostovoljcev, Taylor Swift in Beyoncé sta napovedali, da bosta njej v podporo priredili orjaški, masivni all-star koncert, Charli XCX, ki je letošnje poletje obnorela z albumom Brat, klubsko, stroboskopsko himno ženski joie de vivre, jo je razglasila za ultimativno brat, kombinacijo skuliranosti, ambicioznosti, agresivnosti, žurerskosti, hedonizma, nedotakljivosti in presenetljivosti. Kamalini videi, ki jih poganjajo štikli s tega albuma (360, Sympathy Is a Knife, I Might Say Something Stupid ipd.) in ki obsedajo TikTok, Instagram in X, so popolni antitrumpizem. In za božjastne napade, ki jih povzročajo trumpovcem, se ne opravičujejo.
-
2. 8. 2024 | Mladina 31 | Kultura | Film
Jagenjčki niso obmolknili: Zbiralec duš, ki ga je posnel Osgood Perkins, sin Anthonyja Perkinsa (Psiho), je reimaginacija Demmejeve multioskarjevske psihoklasike Ko jagenjčki obmolknejo, zato pričakujte psihopata, ki bo presegel Buffalo Billa in Hannibala Lecterja, in FBI-jevo agentko, ki jo bodo obsedale še mučnejše, še morbidnejše otroške travme. Serijski morilec – skrivnosten, grotesken, grizlijevski, stephenkingovski – tokrat sam neposredno ne ubije nikogar, temveč le zgledne primestne očete, slavilce družinskih vrednot, prisili, da zverinsko pobijejo svoje najbližje, svoje žene in otroke (v vsaki družini je vsaj eno dekle), potem pa še sebe. Stvarnik tega karnevalskega body horrorja, oregonski Zodiak, pusti le podpis – Longlegs. In to je v zadnjih letih in desetletjih ponovil desetkrat. Carter (Blair Underwood), regionalni FBI-jevec št. 1, tam nekje v devetdesetih letih, v času Clintonove vlade, preiskavo prepusti agentki Lee Harker (Maika Monroe), sicer začetnici, ki pa ima tako travmatičen, zasran, neodrešen odnos z mamo (Alicia Witt) in obenem tak nos za psihopatologijo vsakdanjega življenja, da je kot ustvarjena za simuliranje Clarice Starling.
-
26. 7. 2024 | Mladina 30 | Svet
Kamala! / Zakaj bodo demokrati pometli s Trumpom
Kako so se republikanci nategnili! Kako so brcnili v temo! Kako so skočili v prazen bazen! Prejšnji teden so imeli namreč predvolilno konvencijo, na kateri so besno, bučno, na vse pretege, pompozno udrihali po predsedniku Joeju Bidnu – razbijali so ga, žgali po njem, ga smešili. Kar sijali so. Ja, vse so dali od sebe. In iz sebe. Kot da gre za življenje in smrt. Kot da jutri ne obstaja. Kot da je zdajle trenutek, ko je treba poravnati vse račune. Izrekli so vse, kar jim je ležalo na duši. Pokurili so vse najboljše slogane, vse najboljše replike, vse najboljše vzklike. Porabili so vse zaloge energije, ves adrenalin, vso evforijo. Sovraštvo do Bidna so prelevili v spektakel, v katerega so vložili ves svoj piarovski know-how, ves svoj telenovelistični potencial, vso svojo dramsko napetost, vso svojo retorično elektriko.
-
26. 7. 2024 | Mladina 30 | Kultura | Film
V Twisterju 2 so tornadi še hujši – podnebne spremembe so jih radikalizirale
Twister je bil Žrelo, le da Helen Hunt in Bill Paxton – kapitana Ahaba – nista preganjala velikanskega, strašanskega, morilskega morskega psa, temveč velikanske, strašanske, morilske tornade, tudi ultimativnega, tistega z oznako F5. V dvestomilijonskem Twisterju 2, ki ga je posnel Lee Isaac Chung, avtor oskarjevskega nominiranca Minarija, so tornadi še hujši, še večji, še silnejši, še srhljivejši, še osupljivejši, še nezadržnejši, še kinetičnejši, še destruktivnejši – podnebne spremembe so jih v vseh teh letih opolnomočile, radikalizirale, ekstremizirale in pomnožile, napredovala pa je tudi tehnologija specialnih efektov. Kapitana Ahaba sta zdaj Kate (Daisy Edgar-Jones), stravmatizirana znanstvenica, ki ji je huronski, besni tornado pred petimi leti požrl prijatelje, lovce na tornade, in Tyler (Glen Powell), »kavbojski znanstvenik«, adrenalinski vplivnež (»If you feel it, chase it!«), ki v Oklahomo, na prizorišče velikega pregona, pripelje konvoj ekshibicionističnih topgunskih lovcev na senzacije, klike in všečke ( ja, res jih čaka rodeo, okej, »tornadeo«!), alias »hribovcev z YouTube kanali«, Kate skuša s posebnim sledilnim sistemom »ubiti tornado«, katastrofa postane torišče romance (in romantične komedije), tornadi neusmiljeno pustošijo zapuščene, pozabljene, razlaščene ruralne kraje (in žrejo spletne klovne), toda v njih ni mogoče videti le metafore morskega psa, temveč tudi metaforo neoliberalnih politik, ki so ameriški heartland deindustrializirale, delovna mesta pa preselile v cenejši – »gospodarstvu prijaznejši« – tretji svet, tako da so ljudi prepustile prekarnosti, socialni smrti, opustošenju ter obsedenosti z orožjem in Bogom. Zakaj bi kdo gradil tovarne na poti tornadov? Toda: neoliberalne politike so pot tornadov!
-
19. 7. 2024 | Mladina 29 | Kultura | Film
»Moj glas je bil dirigent mojega življenja,« pravi Celine Dion, ki ne more več peti – SPS (Stiff Person Syndrome), zelo redka avtoimunska nevrološka bolezen, ji hromi glas ter ji preprečuje, da bi zvenela kot nekoč. Že leta je čutila, da nekaj ni v redu, da je glas, njen sloviti mezzosopran, tu in tam ne uboga, da z njim ne more več tja, kamor hoče, da se noče več stegniti čez tri oktave, a vedno znova je znala zblefirati. Hlinila je kašelj ali teatralično stresala mikrofon. In nihče ni ničesar opazil – razen nje. Malce spominja na Michaela J. Foxa, ki se je prelevil v pravega mojstra prikrivanja svoje nevrološke bolezni – skrivanje Parkinsonove bolezni je prelevil v igralski slog.
-
19. 7. 2024 | Mladina 29 | Svet
Kaj je s temi ameriškimi atentatorji? Demokrate – Johna F. Kennedyja, Roberta Kennedyja, Martina Luthra Kinga – vedno smrtno zadenejo, republikance – Geralda Forda, Ronalda Reagana, Donalda Trumpa – pa vedno le ranijo ali zgrešijo. A ni ga čez atentat, ki spodleti. Ni boljše reklame. Ni boljšega političnega marketinga. Atentat, ki spodleti, je darilo. Če ga ne bi bilo, bi si ga morali izmisliti. Vprašajte Trumpa.
-
19. 7. 2024 | Mladina 29 | Kultura | Film
Pelji me na Luno nas skuša navdati z nostalgijo po seriji Oglaševalci, Mad Men, le da obrne spol, tako da glavni ni kak Don Draper, temveč Kelly Jones (Scarlett Johansson), mad girl, ki obvlada vse trike oglaševanja, manipuliranja, blefiranja, fejkanja in množične psihologije. Ravno pravšnja, si reče Nixonova administracija, ki jo – prek arogantnega agenta Cie (Woody Harrelson) – najame, da bi Američane navdušila za Naso, ki je sredi vesoljske dirke s Sovjetsko zvezo in tik pred lansiranjem Apolla 11. Kelly takoj pokaže svoj razkošen talent: najame igralce, ki igrajo inženirje Nase, astronavte – prve, ki naj bi stopili na Luno – pa komodificira, fetišizira, glamurizira, menekenizira, komercializira. Ni vseeno, kakšno uro nosijo in kakšen avto vozijo, za izkrcanje na Luni pa hoče, da poteka v neposrednem prenosu. Coleu Davisu (Channing Tatum), direktorju lansiranja, ki noče, da bi se Nasa prelevila v oglaševalski pano, se to zdi nesprejemljivo, zato hoče, da jo naženejo, a še preden rečete 9 … 8 … 7 … 6 … 5, se že vnameta. In kaj, če se kaj zalomi, če torej izkrcanje spodleti – in to v neposrednem prenosu, ki ga bo gledal ves svet, s Sovjeti vred? Groza – a na Luni se je treba izkrcati. Američani ne smejo zaspati pod komunistično Luno! In ker je vesoljska tekma tudi ideološka, HollyWoody zapove: izkrcanje na Luni vnaprej posnemimo! Skrivaj. V studiu. Za vsak primer. Na zalogo. Vprašanje je le, kdo bo povozil koga – film realnost ali realnost film?
-
12. 7. 2024 | Mladina 28 | Kultura | Film
V romantični komediji se zatreskata fant in punca, a se potem zgodi nekaj, zaradi česar se razideta – jasno, na koncu spet shodita. Potrebujeta ovire in blokade in frustracije, da bi se lahko zbližala in povezala. V francoski romantični komediji Otroci drugih se v glasbeni šoli spoznata in zastreskata Rachel (Virginie Efira) in Ali (Roschdy Zem), učiteljica in industrijski oblikovalec, oba srednjih let, a se ne razideta, pa čeravno se nenehno dogajajo reči, zaradi katerih bi se v romantičnih komedijah razšla – oba sta imela že prej dolge zveze. Nikoli ne bosta sama. Ali ima petletno hčerko Leilo (Callie Ferreira-Goncalves; s Chiaro Mastroianni), Rachel pa je še vedno po malem prilepljena na svojega bivšega (Sebastien Pouderoux), a nima otroka. In ko ji ginekolog, ki ga igra veliki dokumentarist Frederick Wiseman, pove, da se ji plodna leta iztekajo, ji ne preostane drugega, kot da na Alijevo vprašanje, »Mi lahko pride vate,« odgovori: »Da.« Videti bi morali njeno razočaranje, ko – pod tušem, na terenu grozljivk à la Carrie – dobi menstruacijo. Videti bi morali njen strah, ko Leila med neko predstavo na prostem nenadoma – le za hip ali dva – izgine. In videti bi morali njeno nelagodje z nasmeškom, ko ji neka ženska na vlaku reče, da ji je Leila zelo podobna, saj misli, da je njena hči, in ko ji mlajša sestra, sestrica, v grozi pove, da je noseča. »Vse bo v redu.«
-
12. 7. 2024 | Mladina 28 | Svet
Kaj torej: naj Joe Biden ostane ali gre? Naj ostane v igri in ponovno kandidira za ameriškega predsednika ali pa naj se – zaradi starosti, utrujenosti, senilnosti, izgubljenosti, obnemoglosti ipd. – predsedniški kandidaturi odpove? Preden karkoli rečete in preden tudi sam karkoli rečem, bi rekel le tole: če bi bile zdajle normalne okoliščine, če bi bila situacija normalna, če bi bil svet normalen, potem bi Donalda Trumpa premagalo truplo. Naj ponovim: če bi bilo vse tako, kot je bilo nekoč, bi Trumpa porazilo truplo. Če bi bilo vse po starem, bi ljudje raje volili truplo kot Trumpa. Proti Bidnu – staremu, utrujenemu, senilnemu, izgubljenemu, obnemoglemu – ne bi imel nobene možnosti, saj bi ga ta gladko zmlel. In odpihnil.
-
5. 7. 2024 | Mladina 27 | Politika
Fašizem / Ste ga že kaj pogrešali?
Leta 2002 se je na francoskih predsedniških volitvah v drugi krog prebil Jean-Marie Le Pen, veliki vodja skrajno desne Nacionalne fronte, antisemit, slavilec kolaborantskega maršala Pétaina in zanikovalec holokavsta. Francija je bila šokirana. Evropa še bolj. Panika je bila brezmejna. Le Pen francoski predsednik? Bo predsednik svetovljanske Francije res postal fašist? Nepredstavljivo! Nemogoče! To se ne sme zgoditi!
-
28. 6. 2024 | Mladina 26 | Kultura | Film
Johna Marcherja, mladeniča iz visoke družbe, že od najzgodnejših dni preganja in obseda tesnobni občutek, da ga »usoda hrani za nekaj redkega in nenavadnega, mogoče celo neznanskega in strašnega«, da torej nanj – »kot prihuljena zver v džungli« – preži nekaj, kar bi mu »znalo spodnesti tla pod nogami«, tako kot to stori recimo ljubezen (ki itak – če je prava – deluje kataklizmično in nasilno), zato May Bartram, ženske, ki mu ves čas, v dolgih letih prijateljevanja in druženja in skupnega staranja in »lebdenja sredi praznine« in kipenja neizgovorjenega zaljubljeno in vdano – kot stražnica, oskrbnica, prijateljica, pomočnica in spokojna, prefinjena, nepredirna sfinga – stoji ob strani (»V njenem stanovanju so bili na delu celi rodovi njegovih živčnih razpoloženj; v njem je bila zapisana vsa zgodovina njegovih srednjih let«), ne spusti k sebi, na koncu, ko ta najprej hudo zboli in potem umre, pa v grozi ugotovi, da je bila prav ona tisto redko in nenavadno in neznansko, »odgovor na njegovo dolgoletno uganko«, tisti veliki, spektakularni dogodek v prihodnosti, ki naj bi ga osmislil in ki ga je zgrešil, »docela in brezglavo zgrešil«, tako da mu je »do pičice natančno spodletelo v vsem, kjer mu je bilo usojeno spodleteti«.
-
21. 6. 2024 | Mladina 25 | Kultura | Film
Motoristi, ki jih je posnel veliki Jeff Nichols, avtor filmov Nasilne zgodbe, Zaklonišče, Mud, Loving in Midnight Special, je film o rojstvu nove subkulture. Ko Johnny (Tom Hardy), čikaški tovornjakar (poročen, dve hčerki), sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja na televiziji vidi Divjaka (1953), kultni film o motoristični tolpi, ki jo pilotira Marlon Brando, alias Johnny, je tako navdušen, da tudi sam ustanovi motoristični klub. Jasno, v hipu postane vodja, atraktiven, avtoritativen in karizmatičen kot Marlon Brando (s pridihom pobesnelega Maxa Rockatanskyja), magnet za lokalne upornike brez razloga, izobčence, odpadnike in vagabunde, ki ne sodijo nikamor, razen v motoristični klub, ready made oblikovalec in ojačevalec moške identitete.
-
21. 6. 2024 | Mladina 25 | Kultura
Zakaj je Kevin Spacey padel z ladje
Tema. Noč. Nenadoma slišimo hrup in zaviranje avtomobila, tresk – in pasji cvilež. Avtomobil je očitno povozil psa. Iz hiše butne moški, ki pogleda sem ter tja, stopi do psa, ki leži na ulici, in počepne, rekoč: »Obstajata dve vrsti bolečine. Bolečina, ki te ojača, in nekoristna bolečina. Vrsta bolečine, ki pomeni le trpljenje. Nimam potrpljenja z nekoristnimi stvarmi.«
-
14. 6. 2024 | Mladina 24 | Kultura | Film
Čajni listi, ta snov, iz katere so sanje
V festivalskem hitu Timbuktu, ki ga je pred desetimi leti posnel mavretanski auteur Abderrahmane Sissako, mavretanski Timbuktu okupirajo islamski fundamentalisti, ki nemudoma vse prepovejo – od kajenja do glasbe in nogometa. In oh, ženske – odslej morajo nositi nogavice. In rokavice. In tako dalje. Ja, ženske si povsem podredijo. Črni čaj, Sissakojev comeback, pa je film o Ivorki iz Abidžana, ki se ne pusti podrejati. Aja (Nina Mélo) zaročencu, tipičnemu »možatemu«, toksičnemu moškemu, ki jo je prevaral, pred razkošnim, kičastim oltarjem – v slogu Julie Roberts v Pobegli nevesti – odločno reče NE, kar seveda pomeni, da ga pred vsemi osmeši in poniža. In potem v beli obleki odkoraka čez abidžansko tržnico, kot bi hotela reči: ljubezen ni blago! Ljubezen ni dobiček! Ljubezen ni slavnostno dopolnilo prostega trga! In že se ob pesmi Feeling Good (via Fatoumata Diawara), ki ji napoveduje »nov dan« in »novo življenje«, prelije v kitajski obmorski Guangzhou (hej, če lahko prosto potuje kapital, lahko prosto potujejo tudi ljudje), kjer je v Čokoladnem mestu, enklavi afriških migrantov in malih kitajskih trgovcev, ne čaka le opolnomočenje, temveč tudi Wong Cai (Chang Han), lastnik čajnice, sicer ločenec (in oče dveh otrok), ki je ravno dovolj osamljen in avtsajderski, da ve, da ljudi v kapitalizmu – stroju za odtujevanje, atomiziranje in osamljanje – emocionalno najbolj povezujejo rituali, kot je recimo pitje čaja.
-
14. 6. 2024 | Mladina 24 | Politika
Pošilja nas Bog! / Zakaj skrajna desnica ni kul
Pred volitvami so desničarji in skrajni desničarji – tudi na predvolilnih soočenjih – začudeno spraševali: zakaj ljudi strašite z desnico? Hoteli so reči: pa saj smo kul! Saj smo normalni! Ni res. Lagali so – niso kul. Zakaj niso kul? Ker lažejo. Tonin je mirno in neženirano in na odprti sceni lagal, da Niko Kovač in Inštitut 8. marec financira državni proračun, Janša je mirno in neženirano in na odprti sceni lagal, da njegovi esdeesovci ne podpirajo esoesovcev (Slovenske obrambne straže), Stevanović je mirno in neženirano in na odprti sceni lagal, da človek nima nobene zveze s podnebnimi spremembami. Desničarjem se ni težko zlagati. Komaj čakajo, da se lahko zlažejo. Laž jih tudi opolnomoči – za laž namreč ne potrebujejo Janševega dovoljenja. Lažite, kolikor vas je volja! A desničarji imajo pri laganju dober zgled – Trumpa.
-
7. 6. 2024 | Mladina 23 | Kultura | Film
Finski film Štirje mali odrasli sporoča: monogamnost je dolgčas! Monogamnost je represija! Monogamnost je predsodek! Monogamnost je problem – poliamorija je rešitev! Ko Juulia (Alma Pöysti), liberalna poslanka, nova zvezda fiktivne stranke (Enakost), ugotovi, da jo Matias (Eero Milonoff ), njen mož, sicer protestantski pastor, vara s precej mlajšo Enni (Oona Airola), ji Praktični vodnik po etični poliamoriji pokaže pravo pot, no, alternativo – namesto da bi se ločila, se z obema spolno združi. In ko si še sama omisli partnerja, nebinarno drag-queen Misko (Vilhelm Blomgren), se spolna koalicija razširi in diverzificira (kvirizira, če hočete). S poliamorijo vsi dobijo. Nihče ne izgubi. Vse je sporazumno, spoštljivo in transparentno – poliamorija jih osvobodi. Toda svoboda ima vedno drobni tisk izključitev, potlačitev in mikrogresivnosti – kdo ima v tej komuni, poliamorijski skupnosti, utelešenju konsenzualnosti, liberalnosti in progresivne permisivnosti, več pravic?
-
7. 6. 2024 | Mladina 23 | Kultura | Film
Delavski razred odhaja v pekel
Ko se vozite po Sloveniji, pogosto ne veste, kje ste, zato se zlahka izgubite, toda vedno veste, kdaj ste v Ljutomeru – kričite in kričite in kričite, pa nihče ne sliši vaših krikov.
-
31. 5. 2024 | Mladina 22 | Svet
Reinhard Heydrich, organizator nacistične varnostne službe Sicherheitdienst (SD), ki je leta 1939 vse nacistične policijske, obveščevalne in varnostne službe združil v vrhovni urad službe državne varnosti (RSHA), je 20. januarja 1942 na jezeru Wannsee predsedoval konferenci, na kateri so se nacistični veljaki odločili za »dokončno rešitev judovskega vprašanja« – in sprožili holokavst. Toda leta 1939, ko mu je dokončno steklo, je bil tako »navdahnjen«, da je sklenil, da bo Salon Kitty, berlinski bordel, baziran v modnem predelu, na Giesebrechtstraße 11, preoblikoval v ultimativno vohunsko prisluškovalno središče, pravijo Nigel Jones, Urs Brunner in Julia Schrammel v knjigi Salon Kitty, seksualni zgodovini tretjega rajha, ki je nedavno – v prevodu Maje Prevolnik – izšla tudi pri nas.
-
31. 5. 2024 | Mladina 22 | Kultura | Film
Vrhunec letošnjega filmskega festivala Kino Otok gre takole: Palestinci treh generacij, Abu (Mohamed Kheir-Halouani), Asad (Bassan Lofti Abou-Ghazala) in Maruan (Saleh Kholoki), se skušajo iz Iraka prebiti v Kuvajt. V okupirano Palestino ne morejo, v »bratskem« Iraku, kjer so obsojeni na životarjenje v begunskih taboriščih, revščino, brezposelnost in diskriminacijo, ne vzdržijo več, v Kuvajtu pa delo na naftnih poljih obljublja plačo, preživetje, blaginjo in morda celo prihodnost. Ker vedo, da jih v Iraku čaka socialna smrt, skušajo nekega iraškega tihotapca prepričati, da bi jih skrivaj spravil na drugo stran, mimo kuvajtskih kontrol, a je predrag, zato poiščejo cenejšega tihotapca, Palestinca (Abderrahman Alrahy), pot na drugo stran pa vodi skozi puščavski pekel, ob katerem boste več kot enkrat pomislili na Clouzotovo Plačilo za strah. Tudi tam ste imeli obupance, napeto, agonično, tvegano vožnjo s tovornjakom, nevaren teren in oddaljena naftna polja. Toda ta pekel je unikatno palestinski. Solze in znoj se tu takoj stopijo. Upanje se tu takoj stali. Zato tudi ne preseneča, da Abu, najstarejši izmed treh Palestincev (tisti, ki se še spomni nakbe, izgona iz Palestine), dahne: »Nenehno nas vsi le prodajajo in kupujejo.« Težko boste našli stavek, ki bi bolje – in brezhibneje – povzel strašno usodo Palestincev.
-
24. 5. 2024 | Mladina 21 | Kultura | Film
Tujci: Prvo poglavje, rimejk/reboot/ sequel/prequel Bertinovih srhljivih, minimalističnih, invazijskih, kultnih Tujcev (2008), reimaginacije francoskega trilerja Oni (2006), Hanekejevih Smešnih iger (1997) in pokolov tolpe Charlesa Mansona, je šoker, v katerem nenehno veš, da se bo zgodilo nekaj hudega, nekaj strašnega, nekaj nenadnega, a nikoli ne veš, kdaj se bo to zgodilo, kar pomeni, da se tisto ne zgodi in ne zgodi, a da se ves čas dogaja v tvoji glavi, no, tvoji imaginaciji, tako da se pričakovanje, napetost, opresivnost, morbidnost in nemoč zgoščajo kot noč, v kateri so vsi strahovi črni. Premisa je preprosta, elementarna: Maya in Ryan – Madelaine Petsch in Froy Gutierrez, ki nadomeščata Liv Tyler in Scotta Speedmana – obtičita v oregonski lovski koči ( jasno, via Airbnb), v kateri ju začnejo nenadoma terorizirati trije fantomski, maskirani, anonimni, morilski »tujci«.
-
17. 5. 2024 | Mladina 20 | Družba
Slovenska vlada je 18. aprila prelivala krokodilje solze, ker Varnostni svet Združenih narodov zaradi ameriškega veta ni sprejel Palestine za polnopravno članico Združenih narodov. Toda slovenska vlada je dva dni prej, ko je Slovenijo obiskal španski premier Pedro Sánchez, veliki promotor vseevropskega priznanja Palestine, mirno oznanila, da Palestine za zdaj še ne bo priznala, ker ni »najprimernejši trenutek za priznanje neodvisne države Palestine«. Golob in njegovi so videli, kaj se dogaja s Palestinci, videli so grozo, humanitarno katastrofo, lakoto, popolno opustošenje, a so jadrno sklenili, da še ni pravi čas.
-
10. 5. 2024 | Mladina 19 | Svet
Pošast hodi po Ameriki / Zakaj imajo študentje vedno prav
Ko je ameriški predsednik Joe Biden študente in študentke, ki na univerzah množično in odločno protestirajo proti izraelskemu pobijanju in zatiranju Palestincev, razglasil za »antisemite« (»ki ne razumejo, kaj se dogaja s Palestinci«), ko jih je izraelski premier Benjamin Netanjahu razglasil za »antisemitsko drhal« in »teroriste«, ki terjajo »izničenje Izraela« (in jih primerjal z nacisti, češ da to, kar se dogaja na ameriških univerzah, »spominja na to, kar se je v tridesetih letih dogajalo na nemških univerzah«), ko je Donald Trump njihov protest razglasil za »hujšega« od rasistično-neonacistično-antisemitskega shoda v Charlottesvillu (ki ga je sam med vrsticami podprl, češ da so tudi med neonacisti, rasisti in antisemiti »dobri ljudje«!), ko so kongresniki in osrednji mediji pozivali k represiji ter protestnice in protestnike razglašali za »elitiste«, »tuje agitatorje«, »komuniste«, »marionete Hamasa in Hezbolaha« in »uničevalce Amerike« (Kdor podpira Palestince, podpira Hamas!), ko so predsednice, rektorji in dekani teh univerz in fakultet na pomoč poklicali policijo (da bi vzpostavila »red«), ko je policija na kampusih brutalno obračunavala s protestniki in protestnicami (in jih vlekla stran), ko so kampuse preplavljali specialci in robocopi, ko so kampusi nenadoma izgledali tako, kot da so doživeli vojaški udar, ko so se univerze in fakultete prelevile v vojna območja in ko so študentke in študente pozivali, naj ostanejo doma in študirajo ter se vzdržijo protestov, so v Gazi v dveh bolnišnicah – v mestih Han Junis in Gaza – odkrili dve množični grobišči, v kateri so Izraelci zmetali na stotine palestinskih trupel. Zdravnikov, medicinskih sester, pacientov in pacientk, otrok. Golih. Z zvezanimi rokami. Nekatere so žive pokopali.
-
3. 5. 2024 | Mladina 18 | Ekonomija
Gotovo poznate apokaliptično napoved, da bo umetna inteligenca uničila človeštvo. In to dobesedno: umetna inteligenca bo sprožila izumrtje človeštva. Milijarderji in multimilijarderji, ki bogatijo z umetno inteligenco in novimi tehnologijami, nimajo nič proti temu – naj se zgodi! Človeštvo je mimo, zastarelo, anahronizem, sploh pa – človeštvo ni zadnja oblika inteligentnega življenja. Ali to pomeni, da si človeštvo zasluži, da izumre? Zakaj? Ključ so sami milijarderji in multimilijarderji.
