Marcel Štefančič jr.
-
Hočete videti coming out stoletja? Poglejte si Haighovo nostalgično fantazijo Vsi mi tujci, v kateri se Adam (Andrew Scott), depresivni, osamljeni londonski scenarist, ki živi v hladnem, rahlo distopičnem, ballardskem nebotičniku in ki je starša izgubil pri dvanajstih (umrla sta v božični prometni nesreči), vrne v Sanderstead, okoliš, v katerem je v osemdesetih letih – v času aidsa, homofobije, histerije, paranoje – outsidersko, odtujeno, nepriznano in samozatajeno odraščal in zorel, a potem v paranormalnem, halucinantnem duhu Cone somraka – ali Črnega ogledala – ugotovi, da sta njegova starša (Jamie Bell & Claire Foy) še vedno živa in da se nista prav nič postarala. Stara sta toliko kot leta 1987, ko sta umrla v prometni nesreči. Ja, Adam odpotuje skozi čas, ne da bi to vedel, toda njegovega potovanja skozi čas ne prižge tehnologija (kot v sci-fijih), temveč želja. Tako kot v francoski Mali mami, v kateri osemletna Nelly odpotuje v čas, ko je bila tudi njena mama stara osem let, tako da se zdaj lahko skupaj igrata in preživljata srečne, utopične trenutke. Skupaj spita, pečeta palačinke, gradita hiško, čolnarita. Ujameta se. Končno se lahko spoznata. Bolje kot kadarkoli. Tudi Adam se lahko končno ujame in spozna s staršema, ki sta celo mlajša od njega. Lahko se druži z njima.
-
The Greatest Night in Pop je doku o »magični« noči (28. januar 1985), ko so se v losangeleškem studiu A&M pod taktirko velikega Quincyja Jonesa srečali Lionel Richie, Stevie Wonder, Paul Simon, Kenny Rogers, Tina Turner, Billy Joel, Michael Jackson, Diana Ross, Dionne Warwick, Willie Nelson, Al Jarreau, Bruce Springsteen, Kenny Loggins, Steve Perry, Daryl Hall, Huey Lewis, Cyndi Lauper, Kim Carnes, Bob Dylan, Ray Charles in drugi popzvedniki in – ja, v eni noči – posneli »himno« We Are the World, s katero so – vsaj v svojih očeh – premagali afriško lakoto. Ker so potrebovali čim več popzvezdnikov, so sklenili, da bodo dobrodelno pesem – odgovor na britansko vižo Do They Know It’s Christmas? – posneli v noči, ko so v Los Angelesu podelili American Music Awards, potemtakem v noči, ko je bila tam največja koncentracija popzvezdnikov.
-
Joe Biden se na zaslišanju ni izkazal. Spomin mu je povsem odpovedal. Skoraj povsem. Ni se spomnil, kdaj točno je bil ameriški podpredsednik, kdaj mu je mandat potekel in kdaj se je začel. Povsem narobe se je spomnil svojih stališč do Afganistana – trdil je, da se ni strinjal z generalom Karlom Eikenberryjem, pa čeravno se je v resnici z njim povsem strinjal. Ni se spomnil, kdaj je umrl njegov sin Beau. Ko je Biden zapustil podpredsedniški položaj, je s sabo odnesel kopico zaupnih dokumentov, ki jih ne bi smel, zato ga je zaslišal posebni preiskovalec Robert Hur, ki je v svojem poročilu zapisal, da Bidna ne bo sodno preganjal, obenem pa je poudaril, da bi v Bidnu vsaka porota videla le »simpatičnega, dobronamernega, starejšega moškega s slabim spominom«. S slabim spominom! To frazo so vsi takoj pograbili – Biden se ničesar več ne spomni! Vse je pozabil! Celo to, kdaj je umrl njegov sin! Nič čudnega, da ga njegovi ne pustijo več na tiskovne konference in daje manj intervjujev kot njegovi predhodniki!
-
Poziv slovenskemu filmu, naj se že zaboga premakne
Ne misli, da bo kdaj mimo, dobitnik vesne za najboljši film na lanskem Festivalu slovenskega filma, je film očeta, ki ne more preboleti sinove smrti – film o svetu, v katerem nič ne traja. Obenem pa je puzzle – film s tvistom, ki pa ga nihče ne pojasni: če ne veste, zakaj se dogaja to, kar se dogaja (če torej ne veste, da je skriti gibalec tega gibanja »nerazumljiva« smrt), ga ne boste povsem razumeli, a film vam te skrivnosti – da ga žene, oživlja in osmišlja smrt – ne bo razkril. Tudi na koncu ne. Kriptičen film. Nič bolj kot Mulholland Drive ali Lani v Marienbadu. In nič manj kot Week-End ali I’m Thinking of Ending Things. Lahko bi bil naslovljen tudi Stalker, Avantura, Dolgega dne potovanje v noč ali A Ghost Story. A brez panike – v film boste zlahka padli. Ker se giblje – v ritmu Koyaanisqatsija. In ker vas bo odnesel s sabo. Na nerazumljiv način.
-
Taylor Swift je leta 2017 izdala album Reputation (njen Hotel California), na katerem je bil tudi štikel Delicate, ki se je naslednje leto prelevil v videospot, mali film o represivnosti in neznosnosti slave – Taylor Swift je tako slavna, da se ne more več premikati, povsod so feni, paparaci jo oblegajo, oboževanje se pogosto spremeni v nasilje, nobene svobode nima, ob njej so nenehno štirje masivni telesni stražarji.
-
Interesno območje, posneto po romanu Martina Amisa, je Schindlerjev seznam, le da Auschwitza ne pokaže, tako da lahko rečete: to je film o holokavstu, ki holokavsta sploh ne pokaže! Ves čas namreč ostane zunaj Auschwitza, pred vhodom. A da ne pokaže holokavsta, ni res – pokaže prav srce holokavsta, temeljno celico holokavstnega stroja, srečno družino, ki leta 1942 živi ob Auschwitzu, ultimativno srečno družino: družino Rudolfa Hössa (Christian Friedel), ledenega komandanta Auschwitza.
-
Izrael vidi antisemitizem povsod, razen tam, kjer dejansko je – na desnici
Ameriški predsednik Donald Trump je ob koncu leta 2017 Jeruzalem – kljub nasprotovanju številnih ameriških Judov – priznal za glavno mesto Izraela, pol leta kasneje pa je tja iz Tel Aviva preselil tudi ameriško ambasado. Čudno, da ni tja preselil še glavnega mesta Amerike – Jeruzalem je za evangelijske kristjane, velik del njegovega volilnega telesa, pomembnejši od Washingtona. Trump jim je obljubil, da bo to storil – in obljubo je izpolnil. Evangelijskim kristjanom – »krščanskim sionistom«, kot jim pravijo – se je zdelo, da se je s tem izpolnila tudi stara biblična prerokba o »poslednjih dnevih«.
-
V slovenskih filmih vse poti vodijo na morje
V slovenskih filmih vse poti vodijo na morje. In tudi Gepack, prvenec tiktokerja Žige Kukoviča, je film o štirih prijateljih, ki se s starim mercedesom – masivnim kot chrysler v Kozoletovem Remingtonu – odpeljejo na morje, a pot je – tako kot v Vincijevem road tripu Babica gre na jug – dolga, polna ovir.
-
Dost je! / Pobijanje Palestincev se mora nehati – takoj
Dost je tega pustošenja, uničevanja in poniževanja Palestincev – tega vsakodnevnega, vztrajnega, sistematičnega poniževanja, ki ustvarja vtis, da je poniževanje Palestincev nekaj ne le logičnega, nujnega in normalnega, ampak tudi splošno sprejetega in sprejemljivega. Kot da o tem – o poniževanju, mučenju, trpinčenju Palestincev – obstaja globalni konsenz. Dost je tega globalnega konsenza. Dost.
-
Največji moralni problem našega časa
Nelson Mandela je večkrat poudaril: »Palestina pomeni največji moralni problem našega časa.« Vedel je, kaj govori: hej, vse življenje se je boril proti apartheidu – in ga zrušil! In apartheid, segregacijo, kolonializem in rasizem je vedno prepoznal – zlahka. Na prvi pogled. Še več, izraelski apartheid mu je tako bil v oči, da je leta 1994 oznanil: »Mi, Južnoafričani, ne bomo svobodni, dokler ne bodo svobodni vsi Palestinci.«
-
29. 12. 2023 | Mladina 52 | Kultura | Film
Vsi javkajo, da so dobre romantične komedije danes redkost
Sami veste, kaj se zgodi, ko si fant in dekle v romantični komediji rečeta: samo delajva se, da sva zaljubljena! Točno – zlagoma se zaljubita. Neizbežno. Ne moreš se delati, da si zaljubljen, ne da bi se zaljubil. To si rečeta Ben (Glen Powell) in Bea (Sydney Sweeney), finančni svetovalec, ki mu je res nerodno, da dela pri Goldman Sachsu, in študentka prava, utopljena vsak v svoji coni udobja (in vsak v svojem strahu pred resno, stalno zvezo). Srečata se v neki kavarni, kjer med njima tako klikne, da skupaj preživita noč – entuziastično, a brez konzumacije. Potem ju zgrešena komunikacija tako spre, da drug za drugega nočeta več slišati, spletom okoliščin pa se čez kako leto – v slogu Poti v raj – znajdeta na prestižni lezbični svatbi (v Avstraliji), kjer v izogib katastrofi – še toliko bolj, ker tam nepričakovano srečata tudi svoja bivša partnerja – skleneta, da se bosta pretvarjala, da sta par. Beini sestri Halle (Hadley Robinson) in Benovi prijateljici Claudii (Alexandra Shipp), ki se bosta poročili, ni treba ničesar fejkati – dovolj je bilo fejkanja.
-
29. 12. 2023 | Mladina 52 | Družba
Osebnost leta: Slavoj Žižek / Ki je povedal resnico, ko so vsi hoteli slišati laž
Na slovesnosti ob odprtju 75. frankfurtskega knjižnega sejma, ki je potekala deset dni po Hamasovem napadu na Izrael, je nastopil tudi Slavoj Žižek. Kot ateist lahko rečem le: hvala Bogu!
-
29. 12. 2023 | Mladina 52 | Svet
Leto vojn, ki sta stalili evropsko moralo
Ko je Hamas 7. oktobra napadel Izrael, smo se vprašali, zakaj je to storil. Zakaj je nad Gazo klical letala, rakete, smrt? Hamasovci so se vendar morali zavedati strašnih posledic svojega početja! Saj so vedeli, kaj čaka Gazo! Vedeli so, da bo najhujšemu palestinskemu napadu na Izrael sledil najhujši napad na Gazo!
-
29. 12. 2023 | Mladina 52 | Kultura
23. Kajenje povzroča kašelj, Quentin Dupieux
Če hočeš uničiti svet, ne potrebuješ kičastega Marvelovega kostuma -
22. 12. 2023 | Mladina 51 | Svet
Ko je Hamas napadel Izrael, je tudi ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski izrazil željo, da bi odpotoval tja in pokazal solidarnost – tako kot je to storil ameriški predsednik Joe Biden. In tako kot je to storila predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen. In tako kot je to storil grški premier Kiriakos Micotakis. Toda zgodilo se je nekaj nepričakovanega – izraelski premier Benjamin Netanjahu ga je »vljudno« zavrnil, rekoč: »Zdajle ni primeren trenutek.« Kar je bilo kakopak ponižujoče – Zelenski je judovskega rodu. Zakaj ga je Netanjahu zavrnil? Ker skrivaj navija za Rusijo? Ker je nasedel konspirološki mantri ruskega zunanjega ministra Lavrova, češ da je Zelenski Jud, ki sovraži Jude, ker da so »najbolj goreči antisemiti prav Judje« (»Hitler je imel tudi judovsko kri«)? Ker se boji posledic protiruskih izjav? Ker v Putinovih očeh noče ustvarjati vtisa, da Rusija dela Ukrajini to, kar je Hamas naredil Izraelu? Ker sosednjo Sirijo vojaško podpira Rusija, pa je ni dobro jeziti? Ker bi Zelenskemu težko zagotovili varnost? Ker med njim in Zelenskim ni bilo kemije, navsezadnje, tudi sam Netanjahu ni nikoli obiskal Ukrajine? Morda, morda in še enkrat morda. A to so le špekulacije.
-
15. 12. 2023 | Mladina 50 | Kultura | Film
Kaj pa Ester? / Postbinarna Slovenija
Ester (Katja Predan) svojemu fantu Kaju pove, da je konec. Noče ga več. Različni interesi, različni šoli. Kaju se zamegli: »Slabo mi je.« Ester mu svetuje: »Daj glavo med kolena in globoko dihaj!« Kaj stori natanko to, a ne pomaga – tega, da ga je Ester odpikala, ne prenese. Potem se zjoče. Na odprti sceni. LOL! Pravzaprav – ROFL! Še huje: LMAO! Celo IJBOL! Kaja igra namreč Bojan Cvjetićanin, frontman benda Joker Out, ki bi ga vsaka mama hotela za zeta in ljubimca. Toda Kaj ne razume, da ne pomeni ne, zato svojo bivšo zalezuje in ji teži (prepiše se na isto gimnazijo, zapoje ji Prisluhni mi, še enkrat hoče »doživet stare stvari« ipd.), tako da ji ne preostane drugega, kot da se domisli trika: delati se začne, da je lezbijka. Da bi bila še prepričljivejša, se s sošolko Vando (Diana Kolenc), deklarirano lezbijko, delata, da hodita.
-
8. 12. 2023 | Mladina 49 | Kultura | Film
Umetniški proces spominja na levitev pošasti. Okrog umetnika padajo trupla.
V Kingovem Izžarevanju – ali Kubrickovem Izžarevanju, če hočete – imate Jacka Torranca, pisatelja, ki ga je preveč divji temperament spravil v težave, kreativno krizo in ob službo učitelja, zato se pozimi z ženo in sinom preseli v hotel Overlook, ki stoji visoko v Skalnem gorovju. Prav to je iskal – ljubi mir! Napisati hoče roman. In tu ima idealne pogoje za ustvarjanje, toda romana ne more in ne more začeti. Ne steče mu. Potem se mu zmeša. Tako se vedno končajo filmi, v katerih pisatelji iščejo mirne kotičke, rajske kraje za ustvarjanje, pisateljske utopije.
-
8. 12. 2023 | Mladina 49 | Družba
Henry, portret serijskega morilca
»Verjamem v Ameriko,« so prve besede, ki jih slišimo v Coppolovem Botru (1972). Toda ne izreče jih don Vito Corleone (Marlon Brando), temveč Amerigo Bonasera (Salvatore Corsitto), italijanski priseljenec, lastnik pogrebnega zavoda. To je tudi prvi obraz, ki ga vidimo. Obraz grobarja, ki ga obliva mrak. Obraz človeka, ki pokopava Američane. Amerigo, ki je ime dobil po Ameriki, živi od trupel in pogrebov. In to je dobro življenje – in dober poklic: Amerika temelji na nasilju. Noče se mu odpovedati. Amerika zagotavlja trupla in pogrebe. »Amerika mi je omogočila, da sem obogatel,« doda. S tem pove vse: do bogastva vodijo le nasilje, kri, trupla, pogrebi. Če bi se Amerika odpovedala nasilju, bi se odpovedala bogastvu.
-
1. 12. 2023 | Mladina 48 | Kultura | Film
Bolj ko se Slovenija shizofrenizira, bolj slovensko izgleda
»Začenjam od začetka,« ponavlja Maja (Mojca Funkl), sveže ločena, nervozna, depresivna psihologinja, ki je hotela »premium življenje«. Hej, mož te je nenehno varal in nikoli ga ni bilo, kakšno premium življenje pa je bilo to, jo vpraša sestra Špela (Vesna Pernarčič), ki bi bila protagonistka, če bi Vzornik bil Prasica. Maja, ki ne mara ne moževega ne svojega priimka, je tako razštelana, da se s sinom Janom (France Mandić), tipičnim Ojdipom (»Midva nikogar ne rabiva«), ki je tik pred valeto, takoj po koncu lockdowna – še v času mask, socialne distance in prepovedanih žurk – iz Ljubljane preseli na podeželsko šolo, kjer začnejo Jana vrstniki takoj maltretirati (celo v reko ga vržejo), a hitro najde »privlačnega« vzornika, mišičastega, muzikaličnega, osamljenega, čudno sterilnega soseda Jana (Jure Henigman), ki mu naglo pokaže, kako »položiš« moškega, in za katerega bi se v kakem drugem filmu slej ko prej izkazalo, da je psycho. Kdo ve, morda tudi je. Vseeno – otroci so itak hujši od njega. Ne more jim konkurirati. Niti jim ne poizkuša. Kmalu izgine. Film ga odpiše. In zanesljivo vam ne bo ušlo, da so na tej šoli, nižji stopnji Razrednega sovražnika (čigar koscenarist je bil Gazvoda), praktično same učiteljice (edinega učitelja igra Luka Cimprič, ki je tako kot Henigman prvič zablestel v Gazvodovem Izletu), kar pomeni, da je vzgoja čedalje agresivnejših in toksičnejših generacij prepuščena ženskam. Moški – šibki, nemočni, mevžasti, strahopetni, neodgovorni – so se očitno razbežali in poskrili, a Vzornik – melodrama medvrstniškega nasilja, razrednega sovraštva in slovenske samomorilnosti – ne skriva, da so edino upanje prav šole.
-
1. 12. 2023 | Mladina 48 | Družba
Komu bi prepustili regulacijo umetne inteligence – demokraciji ali diktatorju?
Nedavno je novice iz Gaze za hip ali dva zasenčila presenetljiva novica, da je upravni odbor superzvezdniškega tehnološkega podjetja OpenAI, najslavnejše tovarne umetne inteligence, graditelja »splošne superinteligence« (ki naj bi koristila »celotnemu človeštvu«), stvarnika klepetalnega robota ChatGPT, nepričakovanega globalnega megahita, odpustil izvršnega direktorja Sama Altmana, soustanovitelja podjetja OpenAI in čudežnega dečka umetne inteligence, trenutno verjetno njenega najvplivnejšega carja. Nenadna odstavitev je povzročila pravi triler, saj je 700 zaposlenih pri tem podjetju napovedalo odhod: če gre Altman, gremo tudi mi!
-
1. 12. 2023 | Mladina 48 | Kultura | Film
Kako sem preživel filmski festival v Pjongjangu
V groteski Sanjski scenarij – alias Dream Scenario – povsem neatraktivni profesor zoologije, ki ga igra Nicolas Cage, nenadoma ugotovi, da vsi sanjajo o njem. Ne ve, zakaj. Ne ve, kako. Toda – prišel je v sanje človeštva. Postal je sanjski. Ko prideš v Severno Korejo, kjer ista družina vlada že več kot 70 let, začneš slej ko prej sanjati o Kimu – Il Sungu, Il Džongu ali Džong Unu. Ali pa o vseh treh hkrati. Ne moreš mimo njih. Povsod so. Na vsakem koraku. Na plakatih in fotografijah – v kipih. V nadnaravni velikosti. Tudi fotografiraš jih lahko le v nadnaravni velikosti – v celoti. Ne smeš fotografirati le njihovih nog – ali le njihove glave. Prepovedano!
-
24. 11. 2023 | Mladina 47 | Svet
Izraelska nacionalka – alias Kan – je v nedeljo na X, eks Twitter, naložila Pesem o prijateljstvu 2023, ki jo poje otroški zborček. Ta entuziastično sporoča, da izraelska letala sejejo uničenje in da izraelska vojska vdira v Gazo, kjer bo uničila ljudi, ki nosijo svastike: »V enem letu tam ne bo več ničesar, varno se bomo vrnili domov, v enem letu bomo vse uničili in se vrnili na naša polja.«
-
17. 11. 2023 | Mladina 46 | Svet
Koga briga, kdo je ubil Kennedyja!
John F. Kennedy je Trumpu pokazal pot. Kot veste, so Trumpi država v državi, vesolje zase – njihovi interesi so pred interesi vseh ostalih, tudi pred nacionalnimi interesi. A tudi Kennedyji so bili država v državi, vesolje zase – zanje so veljali zakoni, kakršni so v Botru veljali za družino Corleone: vedno bodi na strani družine! Nikoli se ne obrni proti družini! Zaupali so le drug drugemu. Kot Corleoneji.
-
10. 11. 2023 | Mladina 45 | Kultura | Film
V empatiji je nekaj globoko in sistemsko rasističnega
Kaj je tipični festivalski film? Film o marginalcih, deprivilegirancih, žrtvah. Filmski festivali zelo radi vrtijo tipične festivalske filme – empatične filme. Razlog več, da vsak režiser išče svojega marginalca, svojega deprivilegiranca, svojega outsiderja, svojo žrtev.
-
10. 11. 2023 | Mladina 45 | Kultura | Film
Milli Vanilli / Produkt neoliberalnih osemdesetih
Robert Pilatus in Fabrizio Morvan – alias Milli Vanilli – sta bila čisti produkt neoliberalnih osemdesetih, ki jih je Gordon Gekko, antagonist Stonovega Wall Streeta, definiral z vzklikom: »Pohlep je dober!« Rob in Fab, temnopolta dolgolasca v spandeksu, plesalca, manekena in najboljša prijatelja, sta le odpirala usta, njune megahite – recimo Girl You Know It’s True, Girl I’m Gonna Miss You in Blame It on the Rain – pa so peli drugi (Brad Howell, Charles Shaw, Linda Rocco in Jodie Rocco). Tega ni kakopak nihče vedel, le nemški producent Frank Farian, njun kreator in kreator številnih artificielnih disko bendov (tudi slovitega benda Boney M., čigar dva pevca – Bobby Farrell in Maizie Williams – sta prav tako le odpirala usta), toda Fab zdaj v dokuju Milli Vanilli pravi, da sta vedela, da ju bodo slej ko prej dobili. Ne da ju je to ustavilo – au contraire: tisti »performance feeling« – občutek ob nastopanju – je bil tako nenadjebljiv, da se mu nista mogla upreti. Hotela sta vse. Na neki točki sta hotela celo zares peti!
-
3. 11. 2023 | Mladina 44 | Kultura | Film
Italija je nekaj dni živela v strahu, italijanski mediji so se tresli, zunanji minister Franco Frattini pa se je tako vznemiril, da je skoraj doživel infarkt, ko je Žiga Virc posnel kratko komedijo Trst je naš!, v kateri skupina vojaških navdušencev, ki rekonstruira stare vojaške bitke, sklene, da bo rekonstruirala bitko za Trst. Virc je zdaj posnel Poslednjega heroja, celovečerno reimaginacijo komedije Trst je naš!, le da vojaški navdušenci, ki rekonstruirajo stare vojaške bitke (Neretvo, Sutjesko ipd.), tokrat ne napadejo Trsta, temveč nemško trgovsko podjetje, ki hoče nekje ob Soči postaviti svoj supermarket (Kaufdorf ). Nemci so nacisti – spet stegujejo kremplje, slišimo. »Tako kot pred sedemdesetimi leti si hočejo prisvojiti nekaj, kar jim kulturno in zgodovinsko ne pripada.« Ja, nemški okupator je spet aktiven. »A bojo Nemci vašim otrokom jogurte prodajali?« Ne, vzklikne France (Primož Pirnat), agonični poveljnik te vojske, ki vse to jemlje smrtno resno.
-
3. 11. 2023 | Mladina 44 | Kultura | Film
Ne pričakujte preveč od konca sveta
Nina Palček (Maren Eggert), ločena dirigentka, ki se v Berlinski filharmoniji pravkar pripravlja na koncert Mahlerjeve Simfonije št. 5, odpelje Larsa (Jona Levin Nicolai), svojega čedalje bolj tesnobnega, depresivnega, jeznega, napetega in travmatiziranega trinajstletnega sina na morje, da bi ga spravila k sebi, saj se mu povsem očitno trga. Samopoškodoval se je, padel ali skočil je skozi šolsko okno, morda je poskušal narediti samomor. Ločitve staršev ne more predelati, še manj smrt sošolke. Toda morje – itak zimsko, hladno, sivo, turobno, morbidno – ju ne zbliža. Au contraire: mali postaja čedalje agresivnejši. Napadalnejši. Vnetljivejši. Nasilnejši. Kot vreme. Kot vulkan v Stromboliju. Kot Smrt v Benetkah. Kot Kevin, o katerem bi se morala pogovoriti.
-
27. 10. 2023 | Mladina 43 | Kultura | Film
Ljubezen, ki je ponotranjila vse slabe plati kapitalizma
Kaj so vesterni, vemo – zgodbe o tem, kako so belci med svojim osvajanjem »divjega zahoda« pobijali Indijance, kako so jim zaplenjali zemljo, kako so jih brisali, kako so jih zastrupljali, kako so jih iztrebljali. Indijanci so bili prikazani bodisi kot »divjaki«, pošasti, »živali«, ki ogrožajo »nedolžne« civiliste, tako da jih je treba likvidirati ( ja, osvajalci »divjega zahoda« imajo pravico do samoobrambe), ali pa kot ponosno staroselsko ljudstvo, ki ga je povozil čas, tako da je prišel njegov čas – čas je, da se umakne s prizorišča, da torej kolektivno odmre in izgine. Indijanci so bili prikazani kot ovira razvoju in napredku. Podton je bil na dlani: če hočemo, da bo kapital na »divjem zahodu« res svoboden in da se bo kapitalizem tam končno »normaliziral«, je treba Indijance poslati v rezervate – ali pa v smrt.
-
27. 10. 2023 | Mladina 43 | Svet
Palestinci ponavljajo, da so okupirani in da izraelska okupacija traja že 75 let. Kar pomeni dvoje. Prvič, da so že 75 let v »liku« okupiranca. In drugič, da na svojo sedanjost, preteklost in prihodnost – na vse, kar se dogaja in se je dogajalo v Gazi in na Zahodnem bregu – gledajo skozi specifične oči okupiranca, koloniziranca.
-
20. 10. 2023 | Mladina 42 | Svet
»Hoteli ste pekel – dobili ga boste!«
Ko so hamasovci 7. oktobra vdrli v Izrael ter brutalno pobili približno tisoč Izraelcev, civilistov, žensk in otrok, so od vseh, ki sicer simpatizirajo s Palestinci, zahtevali, da to palestinsko nasilje obsodijo. Ali brezpogojno in nedvoumno – brez sklicevanja na Netanjahujeve skrajno desne norosti, nečloveške razmere v Gazi in izraelsko vztrajno koloniziranje Zahodnega brega – obsojate Hamasov pokol, se je glasilo vprašanje, za katero bi lahko rekli, da se je napisalo samo (in da je logično, samoumevno ipd.), če se ne bi pojavilo vsakič, ko se udarijo Palestinci in Izrael. Vprašanje je vedno isto: ali brezpogojno obsojate Hamas? Ali brezpogojno obsojate Palestince? In od tega, ki mu postavljajo to vprašanje, vedno terjajo, da odmisli Netanjahujeve skrajno desne norosti, nečloveške razmere v Gazi in izraelsko vztrajno koloniziranje Zahodnega brega. Jasno, vprašanje, ali obsojate Izrael, ne obstaja. Kot da nasilje, ki ga v Gazi in na Zahodnem bregu izvaja Izrael, ni nasilje, temveč le abstrakcija.
