-
Črni mož
Vsak film, posnet po romanu ali noveli Stephena Kinga, bi bil lahko naslovljen Črni mož. In ta črni mož – nočni bavbav, vir groze in terorja – se vedno hrani s travmami, tesnobo, bolečino in žalovanjem. To ga vzburja, nosi, podžiga, opolnomočuje. King je bodisi iznašel formulo, od katere se ne more ločiti, ali pa je bil najbolj prestrašen otrok v zgodovini človeštva. V Črnem možu, ki je padel iz Kingove briljantne, kultne zbirke novel Night Shift, travmo, tesnobo, bolečino in žalovanje sproži smrt matere/žene, ki njenega moža (Chris Messina), sicer psihoterapevta, tako emocionalno ustavi, da svoji hčerki, najstniško Sadie (Sophie Thatcher) in desetletno Sawyer (Vivien Lyra Blair), ki ju začne zlagoma, a vztrajno in čedalje bolj teroristično mučiti, gnjaviti, gristi in glodati srhljivi, sadistični, peklenski črni mož, pošlje k drugemu psihoterapevtu (no, psihoterapevtki).
-
Zbogom, Leonora
Kolikokrat pokopljejo umetnika, preden dokončno »počiva v miru«? Slovitega italijanskega pisatelja in dramatika Luigija Pirandella, kralja metafikcije (Nocoj bomo improvizirali, Šest oseb išče avtorja), ki je umrl leta 1936, so pokopali trikrat. Film Zbogom, Leonora se začne s podelitvijo Nobelove nagrade, ki jo prejme leta 1934 (slava stane, umetnost terja žrtvovanje, poudari), njegovo smrtjo (skoraj citatom finala Kubrickove Odiseje v vesolju) in njegovim drugim pokopom – s povojnim prevozom njegovega pepela iz Rima, kjer je leta 1936 doživel fašistični državni pogreb, v sicilijanski Agrigento, kjer je hotel biti katoliški tradiciji navkljub upepeljen in raztresen.
-
Jesus Revolution
Film Jesus Revolution je posnet po resnični zgodbi, no, po resnični revoluciji, »Jezusovi revoluciji«, ki je hipije ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja – za kratek čas – prelevila v »Jezusove frike«. Pastor Chuck Smith (Kelsey Grammer), vodja precej anemične kalifornijske kongregacije (Calvary Chapel), ki v hipijevski generaciji vidi izgubljence in neobrzdance brez tradicije, avtoritete, omejitev, cilja in Boga, sreča pravega hipija, Lonnieja Frisbeeja (Jonathan Roumie), ki spominja bolj na Charlesa Mansona kot na Jezusa, a ga vendarle prepriča, da je njegovo psihedelično »ljudstvo« – hipiji, ki so »odpadli« od družbe (staršev, konformizma, potrošništva, vietnamske vojne ipd.) in ki zdaj iščejo »resnico«, »smisel«, »ljubezen«, »razširjeno zavest«, »prave stvari«, »prerojenje« – zrelo za doživetje Boga. Hipiji so bili le »nezavedni« kristjani, ki so čakali na nekoga, da jih »prebudi«. Pastor odpre vrata – in hipiji, ki krst doživljajo v Pacifiku, se začnejo množično »prebujati«.
-
The Covenant
Ameriški vojaki so v Afganistanu na tujem, neznanem, nevarnem terenu – imajo sicer novega prevajalca in interpreta »bistva«, Ahmeda (Dar Salim), precej trmoglavega Afganistanca, toda s tem teren razumejo le malce bolje, ne pa tako dobro, da ne bi imeli občutka, da so nenehno v nevarnosti. Afganistan je pač orjaško minsko polje. In le vprašanje časa je, kdaj bodo stopili na mino. In res stopijo – zgodi se jim celo Mali veliki rog. Tako kot nekoč generalu Custerju in njegovemu konjeniškemu polku. Na čelu z narednikom Kinleyjem (Jake Gyllenhaal) skušajo čim hitreje nevtralizirati čim več skrivnega talibanskega orožja, z »improviziranimi eksplozivnimi sredstvi« vred, a padejo v past: nenadoma ugotovijo, da so obkoljeni in da je talibanov bistveno več kot njih. Še malo, pa Kinley in Ahmed ostaneta sama. In ja, Kinleyja hudo ranijo, Ahmed – novodobni Gunga Din – pa ga rešuje.
-
-
Mala morska deklica
Ko je George W. Bush rekel, da lahko človek in riba sobivata, se je zdelo, da le citira Disneyjevo Malo morsko deklico, ki mu je leta 1989 – že vnaprej – evforično prikimala: ja, človek in riba – princ Eric in morska deklica Ariel, najmlajša izmed petih hčera podmorskega kralja Tritona, disneyificirana Romeo in Julija – lahko sobivata! Under the Sea! Nekatere zgodbe dobro delujejo le zato, ker so animirane – Mala morska deklica je takšna. Deluje, ker je animirana. Zgolj zato. Prav zato. Ko jo je Disney lansiral, je pomenila pravo revolucijo, zdaj, v igrani preobleki, pa ne izgleda niti približno tako dobro, kaj šele revolucionarno. Au contraire: deluje kot popolni antiklimaks.
-
Moj fotr
Robert De Niro, ki bi lahko vse življenje igral ženitnega posrednika, igra stereotipnega Italoameričana, Salva, ki ni postal Il Padrino, temveč frizer. Kdo ve, morda je friziral trupla mafijcev – njegov smisel za humor je črn. »Izgledaš kot tip, ki je Johnu Wicku ubil psa,« dahne svojemu sinu (Sebastian Maniscalco), ki je tik pred priženitvijo v prestižno, bogato družino, ali natančneje – tik pred priženitvijo v Njene tastare. Jasno, De Niro hoče na vsak način spoznati njene tastare. To, kar potem gledamo, je sicer trk razredov, toda tale farsa, ki ima resda več duha kot De Nirova »Dedka«, Dedek uide z vajeti in Vojna z dedkom, ga preformulira v trk kultur – za vsak primer, saj razredni boj v Ameriki uradno ne obstaja. Elite so kul – njihovo bogastvo kaplja navzdol.
-
Nihče ni to, za kar se predstavlja, da je
Danny Rourke (Ben Affleck), nevrotični, obupani teksaški detektiv, čigar sedemletna hči je skrivnostno izginila (le za hip je pogledal stran), skuša preprečiti bančni rop, ki ga orkestrira karizmatični hipnotizer (William Fichtner) – nihče se mu ne more upreti. S hipnozo vse prelevi v svoje voljne sodelavce – tudi bančne uslužbence, policiste in varnostnike. Vse lahko pripravi, da delajo zanj. Vse lahko prepriča, da se postrelijo. Vse ima pod kontrolo – razen Rourkea. Ta je očitno imun. A hoče odgovore. Kot kralj Ojdip. Nekaj jih ve vedeževalka Diana (Alice Braga), ki postane njegova Ariadna. V Hipnotiziranem se nihče ne smeji – vsi so ves čas resni, smrtno resni. Gledajo grdo, srepo, zategnjeno. Njihovi pogledi ne blagoslavljajo. Nihče ni to, za kar se predstavlja, da je. Še huje: nihče ni to, kar misli, da je. O, še huje: nihče ni prepričan, da zares obstaja. A nevarni niso le ljudje – nevarna je tudi sama realnost. Dosjeji X lahko tu v vsakem trenutku srečajo Može X, Matrica pa lahko sreča Nolanov Izvor. In Nolanov Memento, če smo že ravno pri tem. Hipnotiziran, ki ga je posnel Robert Rodriguez (zato pričakujte masovni mehiški stand-off), je puzzle, ki ne pove vsega ali pa pove preveč, ko napetost ustvarja s kopičenjem negotovosti, dvoumnosti, skrivnosti, nevidnosti, subjektivnosti, izginotij, preobratov, paradoksov, ponovitev, fraktalov in non sequiturjev.
-
Crater
Tale Disneyjev sci-fi, v katerem se mladi prijatelji, ki živijo v lunarni koloniji (zadnjem odcepu za rajski, naseljivi planet Omega), odpravijo iskat magični krater, si domišlja, da je kombinacija filmov Guniji in Ostani z mano, a ni ne eno ne drugo, temveč bolj dokaz, kako filmske korporacije podcenjujejo filme, posnete neposredno za streaming – ker ne bodo šli v kino in jih bodo ljudje gledali doma, so lahko površni, približni, nedomiselni, mučno generični.
-
The Mother
Film The Mother je zelo trendovski, kar pomeni, da je protagonistka – nekdanja ostrostrelka ameriške vojske, še vedno virtuozna specialistka (Jennifer Lopez) – brez imena in da vključuje body horror: Adrian (Joseph Fiennes), njen bivši partner, zdaj plačanec (in trgovec z orožjem), jo v visoki nosečnosti zabode v trebuh. Fetus sicer ta poskus »abortusa« preživi, rodi se deklica, a da je iznakaženi in maščevalni Adrian ne bi izsledil in likvidiral, jo FBI skrije v program za zaščito prič – ja, dajo jo v rejo.
-
Globoka hrepenenja bogov
Če ste videli Imamurovo Balado o Narayami, ki je pokazala, kaj se zgodi z evtanazijo, če jo prepustiš silam tradicije, potem si morate pogledati tudi epska in spektakularno odbita Globoka hrepenenja bogov, ki jih je Imamura posnel leta 1968 in ki so videti kot uvod v Balado o Narayami, kot njen bizarni, groteskni, rapsodični, novovalovski prequel (tako rekoč zgodba o izvoru), saj skupnost, ki se na Kurageju, tropskem otočku, polnem naravnih bogastev (sladkorni trs ipd.), prepušča tradiciji, predvsem incestu, eksploataciji otrok, vražam, animizmu in Bogu, spominja na tisto skupnost, ki se tradiciji prepušča pod Narayamo.
-
Metronom
Ko gledate romunski Metronom, si rečete: rokenrol so si gotovo izmislile zahodne tajne službe, in sicer zato, da bi zapeljale vzhodnoevropsko, komunistično mladino in s tem destabilizirale vzhodnoevropske, komunistične režime! Romunski gimnazijci se leta 1972, v času Ceaușescujeve vladavine, dobijo na hausbalu, na katerem norijo ob rokenrolu (ob Jimiju Hendrixu, Doorsih), ki ga vrti ameriški propagandni Radio Free Europe, a to počnejo skrivaj – poslušanje Radia Free Europe, posebej oddaje Metronom, ki jo vodi pobegli, kultni Cornel Chiriac, je v Romuniji prepovedano.
-
Still: A Michael J. Fox Movie
Šele ko sem se začel nekontrolirano tresti in trzati, sem našel notranji mir – tako nekako pravi v temle zelo kinetičnem dokuju Michael J. Fox, zvezdnik serijala Nazaj v prihodnost in serije Družinske vezi, ki ga je nenadna slava, vir stresa in negotovosti, prelevila v divjega alkoholika, Parkinsonova bolezen, ki je leta 1991 napadla vse, s čimer je briljiral, pa ga je potem ozemljila. Dolgih sedem let jo je skrival – po eni strani se kar ni mogel sprijazniti s tem, da se to dogaja njemu, po drugi pa ni hotel zapraviti svoje bajne kariere. Zato je igral in igral, vedno znova »čakal na avtobus« (na to, da je tabletka prijela) in mojstrsko skrival, da je zbolel. Ker previdnost ni bila dovolj, je tresenje in krčevito trzanje, simptomatična za Parkinsonovo bolezen, skrival tako, da je v filmih – in seriji Spin City – vedno nekaj živahno, bujno, hiperaktivno počel: vedno je nekaj držal v roki, gledal na uro, tolkel po mizah in pultih, mahal, jedel, se vrtel. Skrivanje Parkinsonove bolezni je prelevil v igralski slog. Kar niti ni bilo težko – njegov igralski slog je bil itak živahen, nemiren, bujen, hiperaktiven, igriv, pompozen, vihrav.
-
Odraščanje je vedno strašljivo, nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo
Tiho dekle je tih film. Tih kot revščina. Tih kot obup. Tih kot ponižanje. Tih kot zapuščenost. In tih kot odtujenost. Ko hočemo videti odtujenost, gledamo Antonionijeve filme – od Avanture do Rdeče puščave. Ali pa si pogledamo Scorsesejevega Taksista, Jarmuschevo dramo Bolj čudno od raja, Andersonove Veličastne Tenenbaume ali Wendersov Pariz, Teksas. Povsem samoumevno se pač zdi, da je odtujenost nekaj, kar doživljajo odrasli – nekaj, kar je poteza odraslih. Irsko Tiho dekle ima o tem ločeno mnenje: zelo odtujeni so lahko tudi otroci. Takšna je devetletna Cáit (Catherine Clinch), tiha deklica iz revne irske kmečke družine, ki jo je pustila na cedilu – mama (Kate Nic Chonaonaigh) serijsko in živčno rojeva otroke, tako da zanjo nima časa (na poti je itak nov otrok), oče (Michael Patric) pa je takšna zguba, da revščino in socialno smrt te družine le poglablja. Cáit nihče ne opazi. Kot da je ni. Tako je tudi v šoli, kjer ji ne gre in kjer jo imajo za »čudakinjo«. In se do nje tudi tako obnašajo – zlobno, toksično, nasilno. Včasih jo »ponesreči« polijejo z mlekom. Včasih jo le užalijo. V glavnem pa jo ignorirajo. Osamljena je, zapostavljena, ustavljena – nevidna. In monumentalno odtujena. Še huje, Cáit, ki ne govori prav dosti, izgleda tako, kot da je odtujenost izumila – odtujenost jo obsede. Nanjo se nalepi kot duh.
-
V 80 dneh okoli sveta
Tele belgijsko-francoske animirane verzije Vernovega bestsellerja, v kateri je Phileas Fogg žaba, Passepartout pa opica, ne bi niti omenil, če ne bi na odprti sceni demonstrirala toksične arogance sodobnih adaptacij literarnih klasik: ekranizira klasični roman Julesa Verna, a črta vse najboljše dele! Kar je tako, kot če bi ekranizirali Romea in Julijo ter črtali vse najboljše dele, češ da so že preveč zdrsani. (kino)
-
Ko ljubezen spet potrka
Film Ko ljubezen spet potrka, posnet po nekem nemškem bestsellerju, izgleda kot ekranizacija Lacanovega dictuma, da pismo vedno pride na pravi naslov: Mira (Priyanka Chopra Jonas), ilustratorka otroških knjig, na telefon svojega fanta, ki se je smrtno ponesrečil, še vedno pošilja zaljubljena sporočila, toda na tej številki zdaj »stanuje« glasbeni kritik Rob (Sam Heugan), ki pa je ravno začel dejtati – z Miro.
-
Clock
Ella (Dianna Agron), 37-letna dizajnerka judovskega rodu (zgodbe o preživetju holokavsta so del njenega družinskega kurikuluma), ki je še brez otrok in ki ji razbija biološka ura, ne razmišlja o materinstvu, toda vsa okolica čedalje bolj pritiska nanjo. V prokreacijo in materinstvo jo skušajo vsi skupaj tako rekoč prisiliti, še toliko bolj, ker je Judinja, pri Judih pa je nadaljevanje rodu prav v luči holokavsta, ki je rodove prekinil, toliko pomembnejše.
-
Cherry
Cherry (Tom Holland), mladenič iz Clevelanda, nesmrtno zaljubljen v sošolko Emily (Ciara Bravo), se kot medico odpravi v Irak, ki naj bi ga opolnomočil, po vrnitvi domov, kjer ga pričakata hlad domovine in aroganca oblasti, pa se najprej prelevi v džankija s posttravmatsko stresno motnjo ( jasno, Emily gre za njim) in potem v serijskega, a relativno vljudnega bančnega roparja. Opioidi pač stanejo. Bank ni škoda – imenujejo se Shitty Bank, Bank Fucks America in Credit None. Kaj je rop banke v primerjavi z ropom Iraka?
-
The Forgiven
The Forgiven, ki ga je posnel John Michael McDonagh, avtor Policista, v katerem je blestela Katarina Čas (in brat Martina McDonagha, avtorja Duš otoka), je triler, pri katerem stalno, sistematično in konsistentno veš, da se bo zgodilo nekaj hudega, a ne veš, kaj. Zahodne elite, med katerimi sta tudi zakonca David (Ralph Fiennes) in Jo (Jessica Chastain), doktor in otroška pisateljica, si v Maroku – nekje v gorovju Atlas – omislijo dekadentno, hedonistično, dionizijsko, kokainsko počitnikovanje, ki spominja na zahodna kolonialna »počitnikovanja« pred stotimi leti. Film se dogaja danes, a izgleda tako, kot da se dogaja v kolonialni preteklosti ali pa vsaj v turističnem mehurčku, ki nudi »avtentično« kolonialno doživetje: zahodnjaki, kralji sebičnosti in ošabnosti, ki jih vodi dandyjevski Matt Smith in ki kar pokajo od kolonialne nostalgije, se delajo superiorne (v svoji privilegirani zdolgočasenosti brezmejno uživajo), domačini pa se delajo, da uživajo v ponižnosti in vljudnosti.
-
Hitri in drzni X
Avtorji Hitrih in drznih X so očitno gledali Spielbergov Lov za izgubljenim zakladom in si ob prizoru, v katerem Indiano Jonesa preganja orjaška krogla, rekli: kaj bi lahko naredili s to kroglo? Tole: ko hitre in drzne – Dominica Toretta (Vin Diesel) in njegovo razširjeno družino (»sekto z avtomobili«, kot pripomni nekdo) – pošljejo na misijo v Rim, iz blindiranega vozila, ki ga skušajo oropati, plane orjaška krogla, de facto masivna bomba, ki se začne valiti po Rimu in gaziti vse pred sabo – avti in motorji letijo po zraku, kot bi jih katapultirali. Krogla bombastično drvi proti Vatikanu, Dom pa naredi vse, da bi jo zabremzal. Vatikan ne sme pasti! V Hitrih in drznih X, ki očitno – kot vsak grand finale velikih franšiz – prihajajo v dveh delih (ta del se konča s cliffhangerjem, s kakršnim so se nekoč, v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja, zaključevale epizode holivudskih akcijskih serijalov, originalnih predhodnikov sodobnih akcijskih filmov), je pač vse orjaško, velikansko, monumentalno, rekordno.
-
Mizoginija je viralna, patriarhat je živ
Patriarhat, čedalje militantnejši alter ego kapitalizma, terja red, podreditev, kri: v francoskem trilerju Dvanajstega ponoči, dobitniku šestih césarjev, posnetem po knjigi Pauline Guéna, podalpski detektiv Yohan Vivès (Bastien Bouillon), sicer samski, osamljeni, tesnobni, fanatični kolesar, preiskuje grizlijevski umor mladenke, ki jo je – 12. oktobra 2016 v neki vasi, nedaleč od Grenobla – nekdo zažgal, toda kot se izkaže, umora ženske ni mogoče tako lahko preiskovati. Budžet je prenizek, motivi so prešibki, policijska – moška – apatija je prehuda, predsodki so preveliki, seksizem je preveč nalezljiv. Itak je dobila, kar je iskala! Kaj pa ponočuje! Umor ženske preiskujejo sami moški. Kakega entuziazma pa med njimi ni – žene jih varajo in puščajo. Vivès in njegovi osumijo številne moške, a vse to so le slepe ulice – nikogar ne primejo, nikogar ne privijejo. Eden izmed njih je polomil svoje dekle, nekemu njenemu bivšemu ljubimcu gre ob novici, da so jo našli umorjeno, na smeh, neki reper »poje« o tem, kako jo je hotel zažgati. »Vsak izmed njih bi jo lahko umoril,« dahne Vivès. In v nekem smislu jo je vsak izmed njih res umoril – mentalno.
-
Ghosted
Chris Evans je Cole, astmatični kmet, ki na sejmu sreča Sadie (Ana de Armas), samsko in osamljeno kuratorko (»Moja hladna, prazna hiša ima hladen, prazen hladilnik«), a ne opazi, da med njima obstaja seksualna napetost. Na to ga mora opozoriti branjevka. Še celo tega, da flirtata, ne opazi. In še preden rečete romantična komedija, že eksplozivno vrtita globus, saj se izkaže, da je Sadie v resnici tajna agentka, francoski trgovec z orožjem (Adrien Brody), citat Ernesta Stavra Blofelda, pa misli, da je Evans sunil ekskluzivno orožje za množično uničevanje. Kar se začne v pakistanskem magic busu, ki se prelevi v citat Hitrih in drznih, se konča v atlantski vrtljivi restavraciji, ki se prelevi v centrifugo – brez magičnih trenutkov. Varnostni pas ni nujen – tako je več priložnosti za prepadno visenje iz avta.
-
Marlowe
Ko privatnega detektiva Philipa Marlowea (Liam Neeson) leta 1939 obišče bogata dedinja (Diane Kruger), tipična »osupljiva blondinka«, ki hoče, da najde njenega »pogrešanega« ljubimca, rekviziterja nekega holivudskega studia, se odpre portal v losangeleški babilonski labirint, ki ga spletajo medejske fatalke (Jessica Lange), dilerji (Alan Cumming), lastniki nočnih klubov (Danny Huston), politiki (Mitchell Mullen), dekadentne elite, pokvarjeni policaji, mehiški gangsterji in matere, ki hočejo to, kar hočejo njihove hčere, toda vsi so tako medli, sterilni, brezdušni, inertni in voščeni, kot da bi padli iz muzeja noir ikonografije.
-
Varuhi galaksije: 3. dejanje
James Gunn je posnel Varuhe galaksije (in nadaljevanje), ki so bili tako osebni, da so osvežili Marvelovo kinematično vesolje, toda leta 2018, ko naj bi posnel drugo nadaljevanje, so desničarji, razkrinkovalci antitrumpovskih liberalcev, obelodanili njegove stare politično nekorektne »šale« o pedofiliji, posilstvu, aidsu, 11/9 in holokavstu, tako da ga je Disney, lastnik Marvela, odslovil. Potem si je premislil: Disney je pač korporacija, ki noče razočarati svoje klientele, klientela Varuhov galaksije pa je hotela Gunna. Ko je začel vendarle snemati drugo nadaljevanje, Varuhe galaksije: 3. dejanje, je bilo že jasno, da bo kariero nadaljeval pri Warnerju, v DC-jevi superjunaški galaksiji, zato ne preseneča, da tretji Varuhi galaksije izgledajo kot film nekoga, ki je z eno nogo in mislimi že drugje. Vsi sladki, gladki, patetični Varuhi vesoljskega miru – od zapitega, depresivnega Petra Quilla (Chris Pratt) in Draxa (Dava Bautista) do Nebule (Karen Gillan), Mantis (Pom Klementieff) in Groota (Vin Diesel) – se vrnejo, tudi Gamora (Zoe Saldaña), no, njena nova, amnezična, precej ciničnejša verzija (v filmu Maščevalci: Brezmejna vojna jo je ubil njen oče, Thanos), genialni rakun Raketa (Bradley Cooper) – Space Oddity, okej, Creep – pa dobi celo travmatično zgodbo o izvoru, ki je povezana z Visokim evolucionarjem (Chukwudi Iwuji), norim znanstvenikom z božjim kompleksom (kozmični dr. Moreau), njegovim stvarnikom in stvarnikom novega »utopičnega« planeta (Counter-Earth), s katerim se hoče nahraniti tudi destruktivni, diabolični in distopični Adam Warlock (Will Poulter), toda od tiste afinitete do outsiderjev in alternativnosti, tiste lucidne nagnetenosti in tistega finega »bartonfinkovskega« toucha ostaneta le še disneyjevsko opevanje družinskih vrednot (družina je v hladnem, ravnodušnem vesolju vse) in še iskanje prizorov, ki bi se dobro podali štiklom bendov Radiohead, Flaming Lips, The Beastie Boys in The Mowgli’s ter stoprvemu comebacku Sylvestra Stallonea.
-
Klub zadovoljnih žensk: Naslednje poglavje
Diane Keaton, Jane Fonda, Candice Bergen in Mary Steenburgen, najboljše prijateljice in članice knjižnega kluba, ki jih ne loči niti kovidski lockdown (hvala, Zoom!), se pod vplivom svojih najljubših knjig, Coelhovega Alkimista in Normalnih ljudi, ki jih je napisala Sally Rooney, odpravijo na once-in-a-lifetime romantično komični trip po Italiji, pri čemer »najlepša mesta na svetu«, Firence, Rim in Benetke, naskočijo tako strastno, kot da so jih pravkar odkrile – tako kot nekoč Krištof Kolumb Ameriko. Pričakovali bi, da jih bo – tako kot njihova vzornika, Sally Rooney v Normalnih ljudeh in Paula Coelha v romanu Veronika se odloči umreti – zaneslo v Ljubljano, »najlepše mesto«, kar bi se morda tudi zgodilo, če bi jim Turistična zveza Slovenije za filmski »obisk« dobro plačala: film Klub zadovoljnih žensk: Naslednje poglavje namreč izgleda kot dolg, plačan oglas za Italijo. In to res zelo dobro plačan, saj popotnice, ki o staranju vedo toliko vicev, kot jih ve Cyrano de Bergerac o dolgem nosu, in ki bi se druga z drugo poročile, če ne bi bile fanatične heteroseksualke (vsaka fraza – tudi »gnetenje testa« – je double entendre, vsaka italijanska beseda je metafora »tiča«, celo cucina, kuhinja), nenehno poudarjajo, da jih je tja pripeljala »Usoda«, v vsem pa vidijo »Znamenje«.
-
Zveri
V Zvereh se galicijska vas prelevi v bojišče, ko se vanjo preseli francoski meščanski par (Denis Ménochet & Marina Foïs), ki hoče tam prakticirati svoj idealistični, ekološki, organski lifestyle, a pri tem ne naredi ničesar, zaradi česar se deklasirani, zakotni, zapuščeni, deprivilegirani domačini, ki komaj shajajo, ne bi čutili ponižane in izkoriščane, še toliko bolj, ker hočejo zemljo dobro prodati podjetju, ki hoče tam postaviti vetrno elektrarno, in se odseliti, na bolje, toda »kupčija stoletja« bi prišla v poštev le, če bi zemljo prodali vsi, tudi Francoza, ki pa se delata Francoza, saj tega tipa razredne solidarnosti ne priznavata. Dovolj premožna sta, da se jima ni treba solidarizirati.
-
Koroška / Kaj se zgodi, če rečeš, da govoriš slovensko
»Napisi padajo, padajo v blato, v dno naše stvarnosti, na tla sebičnosti, v prepad,« je pel Tomaž Pengov v pesmi Napisi padajo. Potem je omenil »blato našega časa« in »široka usta obljub« ter nadaljeval: »Napisi padajo, padajo, padajo.« In končal: »Napisi padajo – kdaj bomo mi?« Kaj vse to pomeni? Za kakšne napise gre? Pesem je izšla leta 1978 na singlici pri založbi ŠKUC – na drugi strani je bila Črna pega čez oči, uglasbitev pesmi Frana Milčinskega Ježka. Napisi padajo pa je bila uglasbitev pesmi koroškega pesnika Andreja Kokota, ki je lepo ujel tedanjo tesnobo koroških Slovencev in strahovlado koroškega Heimatdiensta, skrajno desničarske organizacije, slavilke etnično čiste Koroške. Napisi, ki padajo, so krajevne table z dvojezičnimi napisi – Heimatdienst zanje ni hotel slišati, kakor tudi ni hotel slišati za Slovence. Če ste vprašali Heimatdienst, potem so se koroški Slovenci leta 1920 na plebiscitu odločili za ponemčenje. Še huje: če ste vprašali Heimatdienst, potem na Koroškem sploh ni Slovencev. Obstajajo le tisti, ki so Windisch – »dobri«, »pridni« Slovenci, ki so se asimilirali in ponemčili. A to ni bilo še nič: Heimatdienst je hotel na vsak način ustvariti vtis, da Slovenci izvorno niso živeli na Koroškem, da torej niso tam doma (in avtohtoni), ampak da so se tja priselili – kot neko divje, barbarsko, parazitsko pleme.
-
Mama mafia
Tale farsa, skoraj groteska, že kar burleska, v kateri ameriška predmestna gospodinja (Toni Collette), ki masturbira na kuharske šove in ki jo mož prevara s feministko (»Podpiram vašo pravico do jeze«), podeduje »nevidno družino«, mafijsko kraljestvo v Italiji, in postane doña Balbano, hoče biti feministična (toksični mafijci si bodo želeli, da doña ne bi imela tako visokih pet) in tarantinovska (tem brutalnejše, ko je nasilje, tem komičnejše je), a ne ve, kaj bi z Monico Bellucci, še manj pa, kaj bi s sloganom »jej, moli, fukaj«. (kino)
-
Trije mušketirji
V Franciji se leta 1627 kopičijo smeti: napetosti med katoličani in protestanti se zaostrujejo, državljanska vojna se levi, vojna z Anglijo je pred vrati, kardinal Richelieu (Éric Ruf ) rovari, polarizacija je čedalje eksplozivnejša, kraljica Ana (Vicky Krieps) skrivaj flirta z buckinghamskim vojvodo (Jacob Fortune-Lloyd), fatalna Milady (Eva Green) že leze v Machiavellija, zarot je več kot teorij zarot, kralj Ludvik XIII. (Louis Garrel) pa je tako izgubljen in nemočan, da ga lahko rešijo le trije mušketirji, Athos (Vincent Cassel), Porthos (Pio Marmai) in Aramis (Romain Duris), ki jih nepričakovano okrepi D’Artagnan (Francois Civil), podeželski Clouseau, na katerega se lepijo čudeži. Če je treba, se pred kroglo, ki leti proti njemu, vrže Biblija.
-
Nekega lepega jutra
Sandra, ki jo igra Léa Seydoux, nekdanje »Bondovo dekle«, je pariška mučenica samozatajenosti: ovdovela prevajalka s hčerkico, nebogljenim očetom (Pascal Greggory), nekdanjim profesorjem filozofije, levičarsko materjo (Nicole Garcia) in zakrnelim libidom – spolnih odnosov ni imela že pet let. Ko sreča Clémenta (Melvil Poupaud), svojega starega, poročenega prijatelja, sicer kozmokemika, in mu to pove, ga to vidno vzburi (hej, ker ni toliko časa, je spet devica!), toda vzburjenje je vzajemno, saj tudi on deluje tako, kot da ni fukal že pet let. Pariz postane njun »Bergmanov otok«.
-
Brata Super Mario Film
Leta 1993 so posneli igrano verzijo Nintendove igrice Super Mario Bros. ( ja, japonske igrice o dveh ameriških vodovodarjih), a je povsem propadla – ker je bila povsem brez duha. Trideset let kasneje smo dobili animirano verzijo te Nintendove igrice – ker je povsem brez duha, je postala velik hit. Vidite, kako so se časi spremenili. Pa še nekaj: iz te animacije, ki si celo domišlja, da je po malem reimaginacija Homerjeve Odiseje, ne boste nikoli razbrali, zakaj je igrica Super Mario Bros. postala tak fenomen. (kino)
