-
The Swimmers
Zgodba o sirskih sestrah Mardini, Yusri (Nathalie Issa) in Sari (Manal Issa), odličnih plavalkah, ki se leta 2015 iz obleganega Damaska prek Sredozemlja prebijeta do Lezbosa (del poti dobesedno preplavata!) in potem naprej do Berlina, kjer se začne ena – ja, v slogu Rockyja – pripravljati na olimpijski nastop, medtem ko se druga kot aktivistka vrne na Lezbos, naj bi bila inspirativna (kot Lev, Prijatelja ali CODA), toda vse je tako generično, sladkobno, nenapeto in predvidljivo, da si film omisli kopico popevk (à la Titanium), s katerimi nas skuša motivirati (film traja skoraj dve uri in pol) in nam obenem nakazati, kaj naj čutimo. (Netflix)
-
Troll
Norvežani svojo linijo emmerichovskih filmov katastrofe – Val, Potres in Morje v plamenih – nadaljujejo s temle spektaklom, v katerem kopanje tunela skozi čudovite, nedotaknjene, mitske gore prebudi Trola, ekološko nezavedno, velikansko pošast, ki izgleda kot Godzila in ki se potem – jezna kot Greta Thunberg – tudi obnaša tako (klati helikopterje, gazi ljudi, pustoši Norveško, z Oslom vred), toda film tokrat za spremembo več kot Emmerichu dolguje Spielbergovemu Jurskemu parku ( junaško, empatično paleobiologinjo igra Ine Marie Wilmann) in japonskemu kaijuju. Če ne veste, kaj bi gledali za božič ... (Netflix)
-
Call Jane
Joy (Elizabeth Banks), predmestna gospodinja, zanosi, a noče še enega otroka. Splav pa je v Ameriki še prepovedan. To so »zlata« šestdeseta. Še več: to je »prelomno«, »protestno«, »revolucionarno« leto ’68. Ne za ženske. Do razsodbe vrhovnega sodišča, ki je legalizirala splav, je še kar nekaj let. Joy izve, da bi ji splav morda vendarle dovolili, če bi psihiater ocenil, da je mentalno neuravnovešena. Kul, vzklikne Joy. Pripravljena je biti »nora«. Toda »norost« lahko mirno odpove, ko nenadoma pade v vzporedni svet – izkaže se namreč, da obstaja originalni »vzporedni mehanizem«, emancipatorična podzemska mreža »Call Jane« (Pokliči Jane), ki so jo skrivaj organizirale ženske, da bi ženskam omogočile varen splav.
-
Lamborghini
Lamborghini – zgodba o tem, kako je Ferruccio Lamborghini (najprej Romano Reggiani, potem Frank Grillo), sin italijanskega kmeta, izdelal prestižnega lamborghinija, dirkal s ferrarijem in ustvaril traktorski imperij – je film, v katerem italijanski Italijani v Italiji govorijo angleško z italijanskim akcentom.
-
-
Priznaj, Fletch
Ker sem tale komični triler, posnet po romanu Gregoryja Mcdonalda, že recenziral, ko je prišel na digitalne platforme ( ja, čudna so pota sodobnih filmov), bi le še enkrat poudaril, da je tako duhovit in zabaven, da izgleda kot stand-up Jona Hamma, alias Fletcha, »nekoč uglednega preiskovalnega novinarja«, ki policijo – s samoironično vnemo in dikcijo Chandlerjevega detektiva Philipa Marlowa – prepričuje, da ni umoril ženske, ki jo najdejo v stanovanju njegovega italijanskega dekleta, da ni ugrabil njenega očeta in da ni ukradel Picassa, kar je obenem tudi priložnost, da pokaže na razredno noto kriminala, saj se dragocene umetnine – tako kot družbeno bogastvo – prerazporejajo le navzgor. (kino)
-
V ljubezni ni naključij
Sara (Juliette Binoche), voditeljica prestižne, angažirane radijske oddaje, že deset let živi z Jeanom (Vincent Lindon), nekdanjim rugbyjskim zvezdnikom, ki ima najstniškega sina z drugo žensko in ki je nekaj let presedel v ječi – ne vemo, zakaj. Toda očitno je dovolj karizmatičen, da Sara z njim vztraja. Nekoč je bil še usodnejši, saj je zaradi njega pustila Françoisa (Grégoire Colin), ki ga vsa ta leta ni videla, niti enkrat, zdaj pa ga je nenadoma bežno zagledala na ulici. Srečno naključje? Serendipity? O, več kot to – François, sicer Jeanov nekdanji prijatelj, namreč ravno ustanavlja novo športno »skavtsko« agencijo, k sodelovanju pa je povabil tudi Jeana. Zakaj? Da bi ji bil bližje? Da bi se jima maščeval? Da bi njun odnos destabiliziral? Hoče zapeljati Saro – ali oba? Ali pa jima hoče le pomagati – v imenu »dobrih starih časov«, ki so tako stari, da so lahko že dobri?
-
The Good Nurse
Resnična zgodba o medicinski sestri Amy Loughren (Jessica Chastain), stravmatizirani ločenki in hudi srčni bolnici brez zdravstvenega zavarovanja, ki ugotovi, da njen anemično prijazni kolega in prijatelj Charlie (Eddie Redmayne), prav tako stravmatiziran in frustriran (truplo njegove matere so v bolnišnici za nekaj časa nepietetno izgubili), v newjerseyjski bolnišnici v maniri »usmiljenega« serijskega morilca »izklaplja« onemogle, hudo trpeče pacientke, bi lahko postala rutinska »šokantna« teledrama, toda Tobias Lindholm, danski auteur, režiser Vojne in Ugrabitve ter koscenarist Nažganih in Lova, jo prelevi v hladno, mračno, morbidno, trilersko, zelo trezno meditacijo o medicinski etiki, evtanaziji, dolgotrajni oskrbi, socialni državi in komercializaciji zdravstva, navsezadnje, Charlie se je selil iz bolnišnice v bolnišnico, vodstva teh bolnišnic pa ga – ko so dognala, da pacientke v njegovi oskrbi skrivnostno in serijsko umirajo – niso prijavila, ker so se bala civilnih tožb in ker so dajala profitu prednost pred ljudmi. »Niso me ustavili,« dahne Charlie. Le odpustili so ga, tako da se je lahko zaposlil v drugi bolnišnici – in nadaljeval z ubijanjem. V imenu profita so pustili, da ubija. (Netflix
-
Hrastovo srce
Ne boste verjeli, koliko življenja je v in na enem samem dvestoletnem hrastu – vsemogoče živali, od ptic in veveric do miši in insektov, se v tem bujnem, bučnem, razraščenem, kaotičnem, nevarnem ekološkem nebotičniku, babilonskem stolpu inkluzivnosti, v katerega se zaganjajo letni časi, borijo za priznanje in preživetje. Francoski doku Hrastovo srce je tako brutalno precizen in tako imerziven, da ne potrebuje ne dialogov ne naratorja.
-
Don’t Worry Darling
Film Ne skrbi, draga vas bo navdal s skepso do sreče, večne ljubezni in perfektnega življenja. Dogaja se v petdesetih letih prejšnjega stoletja – v idiličnem, razgledniškem, rajskem, kičastem puščavskem mestecu Victory, nekakšni pleasantvillski utopiji, optimistični metropoli ameriškega sna, simetrije in kontrole (»We move as one,« odmeva), v kateri so ljudje brez skrbi. Tu ni ne kriminala ne brezposelnosti. Ne kaosa ne zgub. Politika nikogar ne zanima. Možje delajo, žene jih čakajo. In to vsak dan počne tudi Alice (Florence Pugh) – čaka, da se njen mož (Harry Styles), ki je zamudil na avdicijo za Oglaševalce, vrne iz službe. Alice, ki plava v brezhibnem razkošju (hiška, prijateljice, zabave, trači, kvikiji ipd.), niti ne ve, kaj točno dela, ker ima v projekt, v okviru katerega moški, ki jih vodi gurujsko-muskovski Frank (Chris Pine), »razvijajo progresivne materiale«, še slabši vpogled kot Kay (Diane Keaton) v Botru, toda sanje, flešbeki, halucinacije in prazna jajca – rdeče tabletke – ji kažejo, da je s to idilo in srečo nekaj narobe. Je stepfordska žena, razočarana gospodinja v metavesolju – ali ženska verzija Trumana Burbanka? Film Ne skrbi, draga – bolj Vas ob gozdu kot Trumanov šov ali Matrica – je somračni puzzle, ki ne skriva, da je ljubezen le manipulacija in kontrola, sreča pa le oblika patriarhalne norosti in paranoje.
-
Nasilna noč
Nasilna noč je božični film, v katerem cinični Božiček (David Harbour) najprej vse pobruha. Toliko – da sondira teren. Potem pa obtiči v dobro zastraženem dvorcu, v katerem »še en klinčev božič« praznuje bogataška družina Lightstone, ki jo ugrabijo teroristi. Ja, hočejo bogastvo, ki je v sefu. Ja, vse stražarje brutalno pobijejo. Ja, ubijejo tudi največjega strahopetca med družinskimi člani. In ja, kompleks družine Lightstone postane Nakatomi Plaza, Nasilna noč pa reimaginacija božične klasike Umri pokončno. Jasno, Brucea Willisa nadomešča Božiček, ki deluje kot Thor (njegovo izbrano orožje je kladivo), toda Nasilna noč, ki jo ustvari razredni resentiment (»Božič mi je uničil življenje,« sikne John Leguizamo, alias Scrooge, vodja teroristov, ki je imel težko, revno otroštvo), je tudi reimaginacija božične klasike Sam doma, le da malega Kevina, ki nenadoma ostane brez družine, zamenja mala Trudy (Leah Brady), ki si želi le, da bi bili spet družina.
-
One Piece Film: Red
Eiichiro Oda je leta 1997 napisal in narisal mango One Piece, ki je postala tak bestseller, da je spočel serijo, ki je eksplodirala v masivni fenomen. Doslej so izšli stoštirje zvezki, po teh mangah pa so posneli več kot tisoč televizijskih animejev in štirinajst celovečercev, ki so One Piece prelevili ne le v sago, temveč v čudovit – tako rekoč marvelesken – kinematični univerzum, v katerem revolucionarni pirati, ki se borijo proti tiranski Svetovni vladi (in mornarici, njeni globalni policiji), spominjajo na upornike (in vesoljskega pirata, Hana Sola), ki se v Vojni zvezd borijo proti tiranskemu Galaktičnemu imperiju, toda Red – fantastično bizarni, osupljivo psihedelični, fascinantno razigrani mjuzikl – se direndajsko stegne v vse presenetljive, neznane in absurdne smeri, ko na Elegiji – otoku glasbe – na koncertni oder stopi skrivnostna Uta, najpopularnejša pevka na svetu, v resnici hči Shanksa, najslovitejšega pirata, in prijateljica Luffyja, najnadarnejšega pirata (kandidata za Kralja piratov in večnega iskalca mitskega zaklada »One Piece«), ki skuša svet – distopičen, umazan, brutalen, represiven, sužnjelastniški (številne piratske frakcije so tako destruktivne kot sile Svetovne vlade) – odrešiti in združiti s svojim peklenskim nezemeljskim glasom.
-
Povabilo na večerjo z umorom
Meni – groteskna kritika ekonomske neenakosti, bogataškega hedonizma, pohlepnih apetitov, blagovnega fetišizma, sle po ekskluzivnosti, obsedenosti s kultom precenjenosti in ekstremnih »doživetij« – izgleda kot hitra holivudska reimaginacija Trikotnika žalosti skozi oči Agathe Christie in prešo korejskega Parazita. Tudi tu imate mlad parček, premožnega gurmana Tylerja (Nicholas Hoult) in njegovo ad hoc izbranko Margot (Anya Taylor-Joy), ki se znajdeta najprej na superjahti in potem na samotnem in samozadostnem (severnopacifiškem) otočku, le da tu glavno in edino prizorišče takoj postane ekskluzivna minimalistična transmichelinska restavracija (Hawthorne), v kateri teatralični, pompozni, pretenciozni, perverzno poetični chef Julian Slowik (Ralph Fiennes) – kralj molekularne haute cuisine, obdan z vdanimi, fanatičnimi pomočniki, kuhinjskim proletariatom (»Ja, chef!«), še najbolj podoben firerju kake sekte – gosti dvanajst oholih, narcističnih, samopomembnih bogatašev (nekateri so obogateli s finančnimi mahinacijami, drugi s pisanjem o kulinariki, tretji z odvetniškimi »storitvami«, četrti s filmi ipd.), dvanajst apostolov neoliberalnega kapitalizma, ki imajo za sabo dovolj umazanij, da jim jih lahko – za 1.250 dolarjev na glavo – servira v sprevrnjeni obliki.
-
Werewolf by Night
Tale baročni hommage klasičnim grozljivkam studia Universal, v katerem vdova največjega lovca na pošasti – v slogu Povabila na večerjo z umorom, dobre stare farse o velikem shodu najslovitejših detektivov – zbere najboljše lovce na pošasti, ki naj bi na prestižnem lovu odločili, kateri je res najboljši, izgleda konceptualno in stilistično fantastično, a ne gre nikamor, sporočilo, da so lovci hujši od pošasti, pa je za tako ambiciozen projekt preprosto preveč generično, tako kot Jack, derivat Landisovega Ameriškega volkodlaka v Londonu, ki ga igra Gael García Bernal, kopija Barnabasa Collinsa (Johnny Depp) iz Burtonovih neogotskih Temnih senc. (Disney+)
-
Meet Cute
Ljubezen je zarota. Ko Sheila (Kaley Cuoco), odbita in duhovita, zvečer v nekem newyorškem baru nagovori, omreži in zapelje ležernega Garyja (Pete Davidson), se zdi, kot da se je to zgodilo spontano, toda v resnici je bilo to srečanje spretno režirano, celo nadrežirano, sploh pa se to ni zgodilo prvič, temveč se dogaja in ponavlja že vso noč – Sheila se namreč s pomočjo nizkotehnološkega časovnega stroja, parkiranega v salonu za teniranje telesa, stalno vrača iz bližnje prihodnosti za 24 ur v preteklost ter začenja in prekinja njuno romanco.
-
Ona ve
V Pakulovih Vseh predsednikovih možeh sta novinarja Washington Posta razkrinkala vsemogočnega moškega, toksičnega ameriškega predsednika Richarda Nixona, ki je zlorabljal nacijo, Ona ve pa je iteracija tega ultimativnega novinarskega trilerja, le da tu vsemogočnega moškega, toksičnega filmskega producenta Harveyja Weinsteina, ki je zlorabljal ženske, razkrinkata novinarki New York Timesa, Jodi Kantor (Zoe Kazan) in Megan Twohey (Carey Mulligan), ki počneta to, kar sta počela Woodward in Bernstein – veliko telefonarita, tudi sredi noči, moledujeta žrtve, naj spregovorijo, se nenajavljeni prikazujeta pred njihovimi vrati, padata v slepe ulice, živčno pogledujeta čez ramo in se pogajata z uredniki (ki so pravi angeli, anti-Bradleeji), toda film, dopolnilo Asistentke (in mimobežna vivisekcija kulture strahu), je na televizijski način nenapet, neurgenten in repetitiven, pa četudi povzema preiskavo, ki je sprožila gibanje #MeToo in spremenila svet.
-
Trikotnik žalosti
Östlundov satirični, groteskni, farsični Trikotnik žalosti, dobitnik zlate palme, ponuja končno rešitev kapitalističnega vprašanja. Carl (Harris Dickinson) in Yaya (Charlbi Dean), manekena in instagramska vplivneža, sicer par, se s prestižne modne revije, patetičnega, pretencioznega liberalnega performansa, vrednega Östlundovega Kvadrata, parade cinizma, maskiranega v optimizem (»Zdaj smo vsi enaki. Ljubite zdaj. V svet mode prihaja nova klima.« ipd.), preselita na intimno večerjo, na kateri potem – v duhu Östlundove Višje sile – polemizirata o tem, kdo naj jo plača. Carl, ki je plačal njuno zadnjo večerjo, se noče čutiti izkoriščanega (»Hočem, da sva enaka«), a s tem, ko ponovno plača večerjo (njena kartica ne dela), dobi priložnost, da jo poniža, da si jo torej podredi, Yaya, sicer bolje plačana kot on, pa je s to manipulacijo testirala teren: »Kaj če zanosim? Hotela sem videti, ali bi poskrbel zame.« Nič, Carl in Yaya spoznata, da je denar zelo povezan s spolnimi vlogami, da kapitalizem, stvarnik želje, terja neenakost in represijo – in da tudi v ljubezni podžiga logiko trga, kompeticijo, profit in presežno represijo.
-
My Policeman
»Vi trije pa ogromno časa preživite skupaj,« pravi prijateljica Marion (Emma Corrin) brightonski učiteljici, ki hodi s Tomom (Harry Styles) in prijateljuje z njegovim prijateljem Patrickom (David Dawson), sicer galerijskim kustosom. In prijateljico zanima: »Je Tom kaj ljubosumen?« Zdi se ji namreč, da bi skupaj bolj sodila Marion in Patrick kot pa Marion in Tom – Tom je le proletarski policaj, ja, bobby. Umetnost ga dolgočasi. Toliko bolje – Marion vsaj ni treba paziti na slovnico in manire. Toda v petdesetih, iz katerih film skače v devetdeseta (kjer Marion, Toma in Davida igrajo Gina McKee, Linus Roache in Rupert Everett), od tam pa spet nazaj v petdeseta, morajo biti nekatere stvari skrite: Tom in David sta skrivna ljubimca. In Tom se zdi perfekten obema – tako Marion kot Davidu. Z Marion se celo poroči, pa četudi odnosa ne more konzumirati (»Naslednjič bo bolje«), toda vprašanje, ali si drug drugega tako absolutno želijo, da si bodo voljni drug drugega deliti (in da se bodo zlili s prihodnostjo, fluidnostjo spolov in emocij), začnejo kmalu mučiti otroške bolezni ljubezni – ljubosumje, posesivnost, ideologija »normalnosti«, manipulacije, izsiljevanje, maščevanje, strupena pisma.
-
Na zahodu nič novega
Nemški pisatelj Erich Maria Remarque je leta 1929 objavil Na zahodu nič novega, roman o agoniji prve svetovne vojne, ki je postal orjaški globalni bestseller, nacisti pa so ga takoj po prihodu na oblast prepovedali, kakor tudi holivudski oskarjevski film, ki ga je leta 1930 posnel Lewis Milestone. Roman je leta 1979 doživel še solidno ameriško televizijsko verzijo, zdaj pa so ga končno ekranizirali tudi Nemci, ki so prvo svetovno vojno katastrofalno izgubili – Bergerjeva verzija, ki jo je navdihnila tudi Pabstova klasika Westfront 1918 (1930), je dolga (dve uri in pol), a konsistentno spektakularna, kinetična, šokantna, ekstremna in peklenska, pa tudi konsistentno angažirana in protivojna. Niti za trenutek ne ustvarja vtisa, da je vojna fajn, nekaj dobrega ali koristnega – ne, nima iluzij, da je vojna priložnost za »zorenje« mladeničev, za preizkuse solidarnosti, tovarištva, patriotizma, humanosti ipd., še manj pa, da je sodelovanje v tej vojni, totalnem fizičnem in mentalnem izčrpavanju, brutaliziranju in uničevanju evropske mladosti, popolnoma nesmiselni in distopični klavnici, ujeti v absurdne jarke, blato, meglo, izprane možgane in neskončni teror, nekaj častnega. Ni dvoma: vojna je tovarna smrti. Toliko trupel že dolgo nismo videli. A jim sproti slačijo uniforme, ki jih potem operejo in zašijejo – in dajo novim in novim vojakom.
-
Taurus
Kontroverzni reper Colson Baker, alias Machine Gun Kelly, ki je v filmu The Dirt igral Tommyja Leeja, bobnarja benda Mötley Crüe, igra reperja/altrockerja, ki mu je ime Cole in izgleda kot Kurt Cobain, a to naj vas ne zavede – Cole je bolj ko ne Bakerjev alter ego (slišimo nekaj njegovih štiklov, vidimo nekaj posnetkov z njegovega koncerta, Megan Fox, njegova zaročenka, igra njegovo eks). Njegovi dnevi so črni, njegove noči bele. Ko gledamo, kako se impresionistično opoteka od svoje holivudske vile do studia in koncertnih prizorišč (in od nočnih klubov do call girls), se zdi, da gledamo sodobno verzijo Kristusovega pasijona, fjorde mučene psihe. Cole, le še igralec v svojem življenju, je zvezdnik v krizi – zasvojen, ločen, nestabilen, obupan, avtodestruktiven, hladen, toksičen, stopljen s slavo, pritiski glasbene industrije, protislovji ameriškega sna, patologijo fenov in kakofonijo livestreamov, polni trolov, ki pa mu v nihilizmu ne sežejo do peta. Še telefonski pogovori so le performansi. Tragedije tudi. Vsi v njegovem življenju, od zmedene hčerke do empatične asistentke (Maddie Hasson) in nadarjene pevke (Naomi Wild), so le stranski igralci – ja, supporting actors.
-
Črni panter: Wakanda za vedno
Chadwick Boseman, ki je v Črnem panterju igral T’Challo, Črnega panterja, kralja idilične, utopične, neosvojljive Wakande, je kmalu po premieri Črnega panterja nepričakovano umrl – za redko boleznijo. Zato se Wakanda za vedno, nadaljevanje Črnega panterja, začne s pogrebom in »vnebovzetjem« T’Challe, ki nepričakovano umre – za redko boleznijo. »Kralj je mrtev. Črnega panterja ni več. Wakanda je izgubila zaščitnika,« vzklikne njegova sestra Shuri (Letitia Wright), znanstvenica, bojevnica in diplomatka, ki se mora sama naglo preleviti v zaščitnico Wakande, saj skušajo anonimni »komandosi« iz državnega laboratorija ukrasti vibranium, ekskluzivni mineral s skrivnostno močjo, ultimativno naravno bogastvo Wakande, energetski vir njene samozavesti in suverenosti. Shuri in njena mati Ramonda (Angela Bassett), kraljica Wakande, mislita, da se skušajo njihovega naravnega bogastva polastiti običajne kolonialne osumljenke, večne plenilke (Amerika, Francija, Britanija ipd.), zato se pritožita Združenim narodom, a se izkaže, da vibranium ne poganja le Wakande, ampak tudi rajsko, utopično podvodno kraljestvo Talokan, ki mu kraljuje militantni Namor (Tenoch Huerta).
-
See How They Run
Med stoto westendsko reprizo Mišnice, gledališkega whodunita Agathe Christie, se zgodi umor – takšen, kakršen se zgodi v Mišnici. Kdo je divje umoril holivudskega režiserja (Adrien Brody), ki je hotel ekranizirati Mišnico, skušata ugotoviti prevejani detektiv (Sam Rockwell) in idealistična policistka (Saoirse Ronan), velika filmska fenica. Osumljeni so vsi – od menedžerjev, producentov, scenaristov in igralcev do Richarda Attenborougha (Harris Dickinson) in tega, čigar »resnična zgodba« je navdihnila Mišnico. Film See How They Run – nekaj med parodijo Mišnice, Johnsonovim Nožem v hrbet in Branaghovo Smrtjo na Nilu – je sofisticiran, izumetničen in smrtno resno farsičen, a tudi retro, meta in post, zato ne preseneča, da se pojavi celo Agatha Christie (Shirley Henderson), tako »nerodna« kot depalmovski finale in sporočilo, da morilec ni vedno butler in da je entertainment le zloraba. (HBO Max)
-
Hudičev plen
Se še spomnite Friedkinovega Izganjalca hudiča, v katerem sta iz male obsedenke, »hudičevega plena«, hudiča izganjala dva moška, dva duhovnika? V Hudičevem plenu, katakombsko morbidnem, nerazburljivem, kadaversko neduhovitem derivatu Izganjalca hudiča, ki ga je posnel Daniel Stamm, avtor Zadnjega eksorcizma, pa iz male obsedenke (Posy Taylor) hudiča izganja ženska, mlada nuna, sestra Ann (Jacqueline Byers), hči »demonične« – shizofrenične – ženske, potomka Sv. Katarine iz Siene (prve eksorcistke), ki jo iz nekega samostana preselijo v novo cerkveno »eksorcistično šolo«, katoliško »Bradavičarko«, v kateri lahko mojstri svoj eksorcistični talent in ga obenem tudi preizkuša na »demoničnih« pacientkah, ki kremžijo svoja telesa in žrejo svoje lase.
-
Zapu$čina
Zapu$čina skuša biti politično korektna, a se potem svoje politične korektnosti ustraši, tako da nanjo pozabi, ko bi jo najbolj potrebovala. Toni Collette in Anna Faris, kombinacija empatije in anarhije, sta sestri, ki jima ne gre – njuna kavarna je tik pred bankrotom. Dolgov ne moreta odplačati. Povsem mogoče je, da bosta pristali v tovarni, za tekočim trakom – če bosta imeli srečo. Ni nujno, da jo bosta imeli. Ko namreč izvesta, da njuna groteskna, premožna, samska teta Hilda, ki jo igra Kathleen Turner, umira za rakom, se na vrat na nos odpeljeta k njej, da bi se ji lahko prilizovali in postali njeni dedinji, a tam, v New Orleansu, v grozi ugotovita, da so na isto idejo prišli tudi nekateri drugi sorodniki, predvsem odločna, dominantna sestrična (Rosemarie DeWitt) in gizdalinski, pohotni bratranec (David Duchovny). Nepričakovano družinsko srečanje se prelevi v obupano, neokusno zapeljevanje tete, nekdanje femme fatale – njeni nečaki in nečakinje kar tekmujejo, kdo ji bo bolj ustregel. In pri izmišljanju načinov, kako ji ustreči, so blazno kreativni. Najdejo ji celo ljubimca za »zadnji fuk«. Problem je le v tem, da se hoče teta potem poročiti z njim. In tudi on se hoče poročiti z njo – pa četudi je pedofil. Da bi »preživeli«, morajo v koalicijo.
-
Terrifier 2: Masaker klovna Arta
Vsak praznik ima svojega mesarja. Klovn Art (David Howard Thornton), alias Terrifier, ki je debitiral pred šestimi leti ( ja, v šokerju Terrifier), je novi Michael Myers – manični, pikantni, grizlijevski, totalno nekonvencionalni psihopat, ki pride z nočjo čarovnic. Ponovno oživljeni Art počne le eno – s torbo, polno vsemogočih nožev, bodal, rezil, žag in kladiv, išče ljudi, ki bi jih lahko na Halloween učinkovito in obešenjaško stilizirano likvidiral, a nabaše na Sienno (Lauren LaVera), najstnico, ki ima tako veliko travmo, da mutira v superjunaški meč.
-
Doba Armagedona
Irving Graff (Jeremy Strong), vodovodar iz newyorškega Queensa, v nekem trenutku s pasom brutalno in sadistično premlati svojega enajstletnega sina Paula (Banks Repeta), zvedavega, sanjavega, idealističnega, »umetniškega« dečka (postati hoče slikar), ker je v šoli – na stranišču – s črnskim sošolcem in prijateljem Johnnyjem (Jaylin Webb), dečkom iz geta, ki hoče postati astronavt, kadil travo. Za kazen ga iz javne šole, ki jo pilotira rasistični učitelj (Andrew Polk), preselijo v prestižno zasebno, katere sponzor je nepremičninski magnat Fred Trump, Donaldov oče, in v kateri ni črncev.
-
Vesela pošastna družina 2
Nič, Wishboneovi – ata, mama in dva otroka – ponovno mutirajo v vampirja, Frankensteinovo pošast, mumijo in volkodlaka. To je edini način, da preživijo vse »pustolovščine«, ki jih čakajo. Sporočilo tegale nemškega – okej, »mednarodnega« – derivata Neverjetnih je na dlani: da bi sodobna družina preživela vse strese in ujme kapitalizma, se mora obnašati kot pošast. Pošasti imajo tiste energetske presežke, ki omogočijo preživetje. (kino)
-
Hellraiser
Clive Barker, kultni britanski pisec grozljivk, je leta 1987 po svoji zgodbi posnel Hellraiserja, ki je dobil devet nadaljevanj, zdaj pa še rimejk (ali reboot, če hočete), ki bo spet dobil kopico nadaljevanj – ja, postal bo adiktiven. Tako kot tista skrivnostna škatla, ki jo lahko odkleneš le z rešitvijo ugank in ki vedno znova prebudi spačene, humanoidne, ekstradimenzionalne Kenobite in njihovo ekstremno »pinheadsko« svečenico (Jamie Clayton), ki se hrani s človeškimi željami, strastmi in obsesijami, z vsem, kar ljudi vleče in navleče. In prav ta škatla – polna bolečin, travm, nasilja in drugih grotesknih »daril« iz Pekla – ljudi navleče, zasvoji, obsede.
-
The Stranger
V številnih kriminalkah imate detektive, ki se infiltrirajo v podzemlje, kjer potem spoznajo, kako sladek in zapeljiv je kriminal – kako čarobno in hipnotično je Zlo. Vedno je velika verjetnost, da bo detektiva odneslo, da se torej Zlu ne bo mogel upreti. Spomnite se le, kako je v filmu Rush odneslo detektiva (Jason Patric) in detektivko (Jennifer Jason Leigh), ki sta se infiltrirala med dilerje ( ja, oba se navlečeta), ali pa, kako je v Mannovem Lovcu na ljudi odneslo FBI-jevega profilerja Willa Grahama (William Petersen), ki se pretirano vživi v možgane serijskega morilca Hannibala Lecterja (Brian Cox). Lecter mu zmeša možgane. Mentalno ga zmelje, zlomi, uniči. Mark (Joel Edgerton) noče, da se mu to zgodi, ko se prilepi na Henryja (Sean Harris), bradatega, razcapanega klateža, ki naj bi ugrabil in umoril nekega dečka. Mark seveda ni Mark, temveč detektiv Peter Worley, ki skuša pridobiti Henryjevo zaupanje, zato dela vse, da bi tega demona navezal nase – in iz njega potegnil priznanje. Avstralski psihotriler Tujec, alias The Stranger, posnet po resnični zgodbi, je dolga, intenzivna, stilizirana igra zaupanja. Peter, ki se pretvarja, da je kriminalec, ve, da na silo ne bo šlo – potrebnega je veliko teatra (in veliko fikcije, veliko skupnih potovanj in voženj, veliko skupnih motelskih bivakiranj ipd.), pri čemer pa mora ves čas paziti tako na to, da se ne izda, kot na to, da se vanj preveč ne »zaljubi«.
-
Gorska mrzlica
Michaela (Freddie Thorp), fanatičnega plezalca, zgrabi »gorska mrzlica«: poleti hoče s prijatelji (Michel Biel, Ryan Phillippe, Hannah New) osvojiti »velike tri« alpske vršace – Matterhorn, Eiger in Mont Blanc. Ni prvi ne zadnji. Tudi ni prvi ne zadnji, ki potem tam, v Alpah, sreča žensko svojih sanj, smučarsko učiteljico (Mathilde Warnier), toda prepričati nas skuša, da je prvi in zadnji, ki ga srečanje z žensko navda z dvomi v goro. Film se namreč »do ušes« posveti romanci, vendar o tem nima kaj povedati (kot da romance niso tako nevarne kot Eiger!), zato se ustavi.
-
Significant Other
Nič ni bolj invazivnega od zahteve »poroči se z mano«. Ruth (Maika Monroe) in Harry (Jake Lacy) se odpravita na treking. Pacifiški severozahod, v katerega zakorakata, je tesnoben, jesenski in morbiden – tako kot Ruth, ki v tem trekingu ne uživa. Ko pa še Harry nad prepadom – razgled je res čudovit – pade na kolena ter jo zasnubi, se ji zgodi to, kar se na koncu Cvetja v jeseni zgodi zasnubljeni Meti – hiperventilira. Jasno, ko pride k sebi, ga zavrne. Ne more. Ni še pripravljena. Harry jo razume. Njegovi čustveni odzivi so pravilni, tako rekoč brezhibni. In že odpešačita naprej. Po ogledu mistične jame pa si Ruth premisli: »Ali me lahko zasnubiš še enkrat, kot da je prvič?« Ja, Harry jo zasnubi. In ja, zasnubi jo na originalni lokaciji – nad prepadom. A tedaj se zgodi nekaj nepričakovanega – Ruth ga butne v prepad. Spoiler?Nehajte – to je šele uvod v precej, precej bolj nepričakovane stvari.
