-
Črni Adam
Črni Adam izgleda kot napovednik zase – bombastičen, nasekan, brezglav, nenapet. Kvazigothamski Kahndaq, fiktivno bližnjevzhodno deželo (Irak?), okupira malopridna, represivna, tiranska korporativna tolpa, alias Intergang (Sadam Husein & the gang ali Halliburton?), ki pridno pleni lokalna naravna bogastva, predvsem mineral »eternium« (po naše verjetno »večnium«), toda na srečo mlada genialna arheologinja nehote prebudi Teth-Adama (Dwayne »The Rock« Johnson), genialnega antijunaškega superjunaka, ki je dremal pet tisoč let (mar se ni Kralj škorpijonov dogajal pet tisoč let pred Mumijo?) in ki poskrbi za shock & awe (»Sila je vedno nujna!«), tako da tale spektakel – sicer del DC-jevega razširjenega vesolja – kmalu izgleda le še kot derivat Marvelovega kaosa, ki ga dokončno zapečati prihod štirih kičasto generičnih superjunakov, genialnih »mirovnikov«, pripadnikov Družbe pravičnih ( ja, derivata Lige pravičnih), med katerimi je tudi »vidoviti« – res nadgenialni – Pierce Brosnan (alias dr. Usoda), ki je videti tako, kot da hoče raje kot When All Is Said And Done in Knowing Me, Knowing You zapeti Paint It Black in Bullet with Butterfly Wings. Toliko genijev, pa tako negenialen film. (kino)
-
Pr’Hostar 2‰
Danes vsi stokajo, kako težko je dobiti Slovence, ki bi hoteli delati v gostinstvu – saj veste, natakarje in sobarice. No, komedija Pr’Hostar 2‰ je ekranizacija tega stokanja. V resnici gre še dlje, saj pokaže, kako težko je danes v Sloveniji dobiti koga, ki hoče delati. Ali pa – ki se mu sploh še kaj ljubi. Pr’Hostar, »alpski biser«, je ves prašen, poln pajčevine, vidno propada, Tristan (Niko Zagode), glasbenik, ki mu ne gre, po novem menedžer (česarkoli! samo recite!), pa sklene, da ga bo obnovil in bajno monetiziral, toda ko skuša z majhno pomočjo svojega partnerja/ljubimca Marka (Mario Ćulibrk) zbrati ekipo, jasno, staro ekipo (Tatjano, Marjana, Matevža, Jerča, Jetrca ipd.), v grozi ugotovi, da jim mora zagotoviti delovne pogoje, ki jih predvideva zakon – redno plačo, plačan dopust, bolniško, regres. »Nihče ne bi več nič delal, vsi bi radi le še zaslužili,« slišimo. Šokantno! Zakaj ne bi vpakirali še tobogana za otroka – in službe za moža?
-
Kung fu tačke
Tale animacija o prvem pasjem »šerifu« v mačjem mestu na daleč spominja na Brooksova Vroča sedla, od blizu pa na Pobesnele pesti in Kung fu pando, toda vso progresijo rasne politike odpihne regresivni vihar nezaslužene sladkobe, zarjavelega humorja in lenobne »cinefilije«. (kino)
-
Kraljica smeha
»Zakaj ne moreš dati svinje v posvojitev? Ker bi bila potem to posvinjitev.« To je eden izmed vicev trinajstletne Sashe (Sigrid Johnson), ki hoče postati stand-up komedijantka. Ne, ne pričakujte kakega blaznega stand-upa, Sasha, ki ji je umrla mama, potrebuje le malce več ljubezni. A na srečo je že samo odraščanje – to nenehno čakanje na aplavz – tako komično, da izgleda kot stand-up. (Kinodvor/Kinobalon)
-
-
Hocus Pocus 2
Tri nadarjene, »magične«, nerazumljene, diskriminirane salemske najstnice (Whitney Peak, Lilia Buckingham, Belissa Escobedo), ki so pred svojim časom, na noč čarovnic nehote prebudijo sestre Sanderson (Bette Midler, Sarah Jessica Parker, Kathy Najimy), originalne salemske čarovnice ( junakinje kultne fantazijske farse Hocus Pocus), ki so bile prav tako pred svojim časom, kar je priložnost za trendovsko objemanje sestrstva, opolnomočenja, nostalgije in sitkomskega humorja, ki je za svojim časom. (Disney+)
-
Sissy
Nihče ne zna tako dobro stopiti na lobanjo kot žanrski filmi, zato tudi psihologijo nove spletne morale najbolje ujamejo prav žanrski filmi. Cecilia (Aisha Dee), alias Sissy, je imela mučno otroštvo – zdaj je vplivnica z 200.000 sledilci, specialistka za samopomoč, a brez skrbi, slej ko prej bomo izvedeli, kaj ji je uničilo otroštvo. Po dolgih letih namreč sreča Emmo (Hannah Barlow), s katero sta bili nekoč bestici in ki – sredi avstralske divjine – ravno pripravlja dekliščino, na katero je vabljena tudi Alex (Emily De Margheriti), njena nekdanja mučiteljica ( ja, bestici sta zdaj Emma in Alex), tako da teren postane spolzek, morbiden, boleč, obešenjaški in krvav, prizorišče Grand Guignola, kjer se spomini na »dobre stare čase« kopičijo s hitrostjo kopičenja trupel. Svet se je infantiliziral – vojne so le poravnave računov iz otroštva.
-
Je bila Amerika v času Hitlerja in Mussolinija zrela za fašizem?
Ko je bilo prve svetovne vojne konec, je bilo kmalu jasno, da ena svetovna vojna še ni dovolj in da bo za sprostitev vseh geopolitičnih napetosti, ki jih je nakopičil kapitalizem, potrebna še ena svetovna vojna. David O. Russell, avtor Treh kraljev in Ameriških prevar, nam to prikaže na satiričen, grotesken, karnevalski način.
-
Močno me objemi
Clarisse (Vicky Krieps) svojima otrokoma, sinu (Sacha Ardilly) in hčerki (Anne-Sophie Bowen-Chatet), pripravi zajtrk, možu (Arieh Worthalter) napiše, kaj vse naj kupi v trgovini, potem pa sede v avto in se odpelje od doma – in se ne vrne več. Brez pojasnila. »Najprej bo mislil, da me ne bo en teden.« Kdor je videl Coppolovo klasiko Deževni ljudje, v kateri dom in neobčutljivega moža na takšen način zapusti obupana, tesnobna, noseča Natalie (Shirley Knight), ve, kaj to pomeni: dovolj ima patriarhalnega reda, ki jo stiska in davi. Toda Clarisse, ki se ji nenehno prižigajo flešbeki, spomini na srečno, skoraj idilično družinsko življenje (živijo nekje na podeželju, v masivni stari hiši, utopično, že kar komunsko), ne odpotuje »nekam«, temveč »nikamor«. Ves čas le kroži in migrira, neprestano se giblje. Zdaj je na cesti, zdaj v baru, zdaj na snegu – v gorah. Zdi se, kot da skuša s tem gibanjem zanikati tisti ustaljeni, fiksni, destruktivni »domačni« svet, pred katerim je zbežala, in prodreti v paralelni svet, utopični »nomadski« prostor, ki je alternativa realkapitalizmu in patriarhatu, toda ta »novi« alternativni svet je tako izmuzljiv, protisloven in nelinearen kot kvantum fantazij o družinski sreči.
-
Section 8
Če ste nostalgični in se hočete dolgočasiti ob akcijskem filmu, kakršne so snemali v osemdesetih letih, si poglejte maščevalno-zarotniški Section 8, v katerem so akcijski prizori tako generični in tako inertni, monologi Mickeyja Rourkea, Dolpha Lundgrena in Dermota Mulroneyja pa tako katatonični in patriotsko statični, da se zdi, kot da je hotel auteur kanalizirati Andyja Warhola. (Amazon Video, Vudu, Microsoft, YouTube, iTunes)
-
Luckiest Girl Alive
Ani Fanelli (Mila Kunis), ostra, prestižna kolumnistka, je tik pred poroko, a se ji življenje zavrti nazaj, ko jo ekipa, ki snema doku o šolskem pokolu izpred desetletja, pozove, naj pove svojo »potlačeno« plat zgodbe – Ani namreč tega pokola ni le čudežno preživela, ampak naj bi bila celo v »sporazumnem« stiku z morilcem, ki se je maščeval svojim ciničnim mučiteljem. Ne le svojim.
-
Goodnight Mommy
Kapitalizem od scenskih umetnikov in umetnic, ki jih starost pošilja po poti nekonkurenčnih delavcev, terja preveč, zato si mamica (Naomi Watts) v temle šokerju, rimejku avstrijskega šokerja Lahko noč, mamica (2014), omisli plastično operacijo, toda ko jo zagledata njena sinova (Cameron Crovetti & Nicholas Crovetti), ne verjameta, da je to res ona, še toliko bolj, ker po novem kadi, ker jima noče več peti najljubše pesmi in ker ima enega povsem očitno raje kot drugega. Rimejki odmevnih šokerjev lahko rimejkirajo zaplet, zgodbo in razplet, običajno pa ne morejo rimejkirati napetosti – intenzivnosti, grozljivosti – teh šokerjev.
-
Confess, Fletch
Komični triler Confess, Fletch, posnet po romanu Gregoryja Mcdonalda, je tako duhovit in zabaven, da izgleda kot stand-up Jona Hamma, alias Fletcha, »nekoč uglednega preiskovalnega novinarja«, ki policijo – s samoironično vnemo in dikcijo Chandlerjevega detektiva Philipa Marlowa – prepričuje, da ni umoril ženske, ki jo najdejo v stanovanju njegovega italijanskega dekleta, da ni ugrabil njenega očeta in da ni ukradel Picassa, kar je obenem tudi priložnost, da pokaže na razredno noto kriminala, saj se dragocene umetnine – tako kot družbeno bogastvo – prerazporejajo le navzgor. Jon Hamm, ki je zablestel v seriji Oglaševalci, blesti v vlogi, v kateri je nekoč blestel Chevy Chase, a film so na trg vrgli nespoštljivo – brez kakega posebnega oglaševanja. (Prime, Vudu, iTunes)
-
Noč čarovnic se konča
Laurie Strode (Jamie Lee Curtis), protagonistka neskončne sage o Noči čarovnic, predhodnica poročnice Ripley iz O smega potnika ( ja, O smi potnik je bil Noč čarovnic v vesolju), je sama doma, a se dobro zaveda, da doma nisi nikoli sam in da je dom past. Vrag je že vzel šalo. Stemnilo se je. Laurie v nekem trenutku odpre predal in izbira nož, ki ga bo uporabila – kamera se upre v te nože in za trenutek ali dva obvisi nad njimi. Tako se je kamera v prejšnjih Nočeh čarovnic pogosto uprla v nože, med katerimi je izbiral psihopatski Michael Myers. Jasno, vedno je izbral največjega, najbolj mesarskega. Tako kot tudi Laurie izbere največjega. Kot da bi nam hotel film reči: se vam ne zdi, da Laurie Strode malce spominja na Michaela Myersa? Mar ni Laurie Strode kot Michael Myers? V resnici je še huje: vsak lahko postane Michael Myers.
-
Tri minute – podaljšano
Tri minute – podaljšano je dokumentarec, esej, found footage, rekonstrukcija, dekonstrukcija, meditacija, forenzična preiskava, arhivski triler in film o ljudeh, ki živijo le tri minute. Glenn Kurtz je pred dobrimi desetimi leti na nekem floridskem podstrešju odkril turistični film, ki ga je posnel njegov ded, David Kurtz, Američan poljskega rodu, ko se je leta 1938 s kamero in Kodakovim barvnim trakom odpravil na potovanje po Evropi (Pariz, Amsterdam ipd.) in med drugim obiskal tudi rodni Nasielsk, poljsko mestece, nedaleč od Varšave, kjer je v judovskem delu posnel tiste tri minute, ki jih je nizozemska filmarka Bianca Stigter zdaj – z vokalom Helene Bonham Carter – podaljšala v vprašanje: kdo so vsi ti ljudje, ki jih je posnel? Kdo so vsi ti Judje, ki mahajo in se smejijo? Kdo so vsi ti otroci, ki se tako navdušeno nastavljajo kameri? Koliko jih je preživelo holokavst?
-
Do Revenge
Se spomnite komedije Nimaš pojma? No, film Do Revenge je Nimaš pojma v digitalni dobi – ciničen, farsičen, obešenjaški, samoironičen, pastelen, postavljen med privilegirance. Drea (Camila Mendes), ekstremno priljubljena najstnica, samozavestna kot soundtrack tega filma, rojena za Teen Vogue, se hoče ravno maščevati svojemu seksističnemu, toksičnemu fantu (njen »privatni« video je podružbil), ko spozna Eleanor (Maya Hawke), ki se hoče ravno maščevati homofobičnim sošolcem in sošolkam (stereotipizirali so jo kot lezbično »predatorko«), kar ju združi in prelevi v gibanje #MeToo s pridihom Podlih iger, Nevarnih razmerij in Žage.
-
Lou
Lou – produkcija JJ Abramsa – je povsem rutinski derivat Ugrabljene, le da 63-letna Lou (Allison Janney), nekdanja operativka Cie, mučeniška špartanka s »posebnim setom veščin«, ki zdaj živi sredi pacifiškega gozda in ki hoče rešiti ugrabljeno hčerko svoje sosede, bolj kot na Bryana Millsa (Liam Neeson) spominja na Arnolda Schwarzeneggerja, alias Komandosa. Film – okej, akcijska telenovela, saj »šokantnih« razkritij zlepa ne zmanjka – se trudi, da bi bil tehten, zato v njem stalno neusmiljeno dežuje in zato Lou, ki itak bolj ko ne »preudarno« molči, pogosto preglasi bend Toto. (Netflix)
-
Ostržek
Disney nadaljuje z igranimi verzijami svojih animiranih klasik, ki pa ne bodo nikoli klasike, še najmanj Ostržek, ki je popolno truplo – brezoseben, dehidriran, brezdušen, zafušan, moderniziran na staromoden način, pa še obupno dezinficiran. Pozabite na cigaro! To, da Pepeta, Ostržkovega stvarnika, igra Tom Hanks, ne pomaga, kakor tudi ne pomaga to, da je film posnel Robert Zemeckis, ki je Hanksa režiral v Forrestu Gumpu in Brodolomu – v Wilsonu je bilo več Ostržka kot v tem Ostržku. V Forrestu Gumpu tudi. (Disney+)
-
Nasmeh
»Nisem nora,« ponavlja Rose Cotter (Sosie Bacon), socialno precej ozaveščena terapevtka, zaposlena v neki psihiatrični bolnišnici. Da ni nora, dahne svojemu zaročencu, svoji sestri in svoji nekdanji terapevtki. Njeni pacienti počnejo čedalje bolj »nore« reči: najprej začnejo pripovedovati o tem, da se jim prikazujejo strašna, nevidna, zlovešča bitja, ki se smehljajo, potem se tudi njim na lica prikrade skrivnosten nasmeh, na koncu pa naredijo samomor – na grizlijevski način. In tudi Rose ima občutek, da se je »okužila« – da čuti neko »prezenco«, da ima privide, da halucinira in da se ta »entiteta«, ki spreminja obliko in izgled in ki je morda videla Zlo za petami (ali pa Jokerja), seli od ene osebe k drugi. Rose – zaročeno, pa vendar precej osamljeno in izolirano žensko – resda mučijo mladostne travme (materin samomor), ki kar kličejo mentalne probleme, s stresom, halucinacijami in tistim pošastnim nasmehom vred, toda mentalno začne razpadati, ker je edina, ki se angažira, edina, ki se poglobi, edina, ki premore empatijo do pacientov, edina, ki revnim pacientom zdravljenja ne bi zaračunala, edina, ki ni indiferentna do trpljenja pacientov, edina, ki se solidarizira z njimi, edina, ki jih razume in ki jih ne demonizira, edina, ki ve, kaj doživljajo, edina, ki – če naj uporabim ta izraz – zleze v njihove glave. Nesebičnost je pekel.
-
On the Count of Three
Film On the Count of Three – po naše: Ko rečem tri – izgleda kot morbidni, nihilistični stand-up. Val (Jerrod Carmichael) in Kevin (Christopher Abbott), najboljša prijatelja, stojita za nočnim klubom – podnevi. V rokah držita pištolo – vsak svojo. In merita drug v drugega. Dovolj imata. Preteklost je bila tako depresivna in črna, da ju prihodnost ne zanima, ker bo to le nadaljevanje preteklosti. Zato skleneta, da bosta naredila kolektivni samomor. Kot Romeo in Julija. Kar pa ne preseneča – Val in Kevin sta natanko Romeo in Julija.
-
Pot v raj
Julia Roberts je leta 1990 s Čednim dekletom redefinirala romantično komedijo, v devetdesetih potem srfala na valu te prenovljene romantične komedije (Moj bivši se poroči, Notting Hill, Pobegla nevesta), po Ameriških ljubljencih, posnetih pred dvajsetimi leti, pa se je romantični komediji povsem odpovedala. No, prav toliko časa je v Poti v raj že ločena od Davida, prestižnega arhitekta, ki ga igra George Clooney. Ona, Georgia, je galeristka, tako da imata dovolj denarja in dovolj prostega časa, da se lahko nenehno sarkastično zbadata in žalita in pretvarjata, da se sovražita, toda ko se njuna angelska hči (Kaitlyn Dever) na Baliju zaljubi v angelskega domačina (Maxime Bouttier), s katerim se hoče na vrat na nos poročiti, odpotujeta tja, da bi jo prepričala, naj tega ne stori, ker ne bo trajalo.
-
Zmajev jezdec
Tale nemški animirani film se zelo trudi: neustrašnega srebrnega zmaja s prijateljema, škratinjo in siroto, pošlje na “čarobni” trip okoli sveta, angažira travme, prerokbe, alkimiste, Indiane Jonese, djinne in imperialne, genocidne plenilce naravnih bogastev, stegne se v Indijo in Himalajo, še več, pokaže nam nebesa (“Rob neba”), a ne more skriti, da je le nanavdahnjena, čudno statična, nenapeta, dehidrirana imitacija animiranega hita Kako izuriti svojega zmaja. (kino)
-
The Immaculate Room
Moški, sin bogataša, vse življenje materialno razvajen, in ženska, hči pijanca, vse življenje materialno prikrajšana (igrata ju Emile Hirsch in Kate Bosworth), vstopita v veliko belo sobo – vsa srečna sta. In navdušena. In razposajena. Tu, v popolni karantenski izolaciji bosta za potrebe velikega socialnega eksperimenta preživela 50 dni. Če bosta drug z drugim vzdržala vseh 50 dni, ju čaka nagrada – 10 milijonov dolarjev. Zavedata se velike priložnosti. Nista brez velikih načrtov. V kopalnico ne bosta smela skupaj, uživati bosta morala hrano brez vonja in okusa, toda vsa ta pravila ju ne motijo – takšni eksperimenti niso pač nikoli brez kapric. Sama sebi se zdita kot mentalna pacienta, a desetim milijonom ne gledata v zobe. Prepričana sta, da bosta vzdržala tistih 50 dni. Jasno, ne vzdržita. Izolacija ju začne mučiti, žreti in lomiti. Moškega popadejo teorije zarote – malce kasneje se začne pogovarjati z insektom, ki ga ženska mirno pohodi.
-
Vorteks
Vedno šokantni Gaspar Noé si za Vorteks – zgodbo o razpadanju dveh ostarelih in osamljenih zakoncev, vse bolj dementne psihiatrinje (Françoise Lebrun) in vse bolj onemoglega filmskega kritika (Dario Argento, kultni italijanski auteur, kralj gialla), specialista za povezavo med filmom in nezavednim – vzame skoraj dve uri in pol, toda film, tipično karantenski in minimalističen, omejen na eno stanovanje (polno knjig), dejansko traja dvakrat dlje, saj Noé ekran s črno črto razcepi, tako da hkrati – tako rekoč v “realnem času” – spremljamo življenje in razpadanje obeh, njega in nje. Film ju loči. Kot da bi hotel reči: zdaj je vsak prepuščen sebi! Ker sta ločena, odcepljena drug od drugega, pridejo bolj do izraza njuni strah, tesnoba, negotovost, bolečina in dezorientiranost. Vse deluje kot labirint.
-
Veliko vlog je potreboval, da je preživel na Zemlji
Gotovo se spomnite Carpenterjevega kultnega šokerja Stvor, v katerem Zemljo obišče zunajzemeljska pošast, ki se potem utelesi v vse, kar vidi. Nenehno mutira, nenehno spreminja obliko in identiteto, nenehno se na novo izumlja. David Bowie je bil takšna pošast: zunajzemeljski, padel je na Zemljo, kjer se je potem utelešal v vse, kar je videl. Ja, spoznati je hotel vse, kar je videl. Nenehno je mutiral in skakal v neznano, nenehno je spreminjal obliko in identiteto, nenehno je doživljal metamorfoze in transformacije, nenehno je izumljal in ustvarjal nove like, nove persone, nove alter ege.
-
Najboljši rojstni dan
Reanimacija Rdeče kapice, le da se skozi mračni gozd k babici ne odpravi Rdeča kapica, temveč petletni zajec, ki ne more preboleti, da njegova sestrica pri starših dobiva več pozornosti kot on (na rojstni dan). Mala – počasna in diskretna – študija moškega narcizma, da ne rečem moške toksičnosti. Ja, #MeToo-lekcija za petletno populacijo. (Kinodvor – Kinobalon)
-
Bojevnik
Če se vam zdi današnja Evropa strašna, grozna, mračna in kaotična, potem si poglejte robustnega Bojevnika, najdražji češki film v zgodovini, ki se dogaja v srednjeveški Evropi, postlani s trupli – visijo na drevesih, ležijo na tleh, vlačijo jih s konji, natikajo jih na kole. Tako je kot v kaki elizabetinski tragediji – liki nimajo več kam stopiti. Ne da to preseneča: Evropa, blatna, morbidna, kaotična in distopična, ima dva papeža, enega v Rimu, drugega v Avignonu, a tudi prestol Svetega rimskega cesarstva ima dva kralja – češkega kralja Vaclava IV (Karl Roden), ki naj bi ga zasedel, in njegovega polbrata Sigismunda (Matthew Goode), ki mu ga skuša – z majhno pomočjo makiavelističnega lorda Rosenberga (Til Schweiger) – speljati. Boj za oblast – no, igra prestolov – iztiri Evropo.
-
Politični zapornik
Tu se ustavi čas, tu izgubiš stik z zunanjim svetom, tu se govori brez dlake na jeziku, tu pozabiš svojo telefonsko številko (in besede), tu povsod vidiš le kocke, tu je tako, kot bi stopil v Trumanov šov, tu je dan enak dnevu, tu se pokaže, kdo si, tu presenetiš sebe – še celo najstrastnejši kadilec tu neha kaditi. Tako trije zaporniki v dokuju Dolina solz, posejanem s štikli Matjaža Pikala in benda Autodafé, opisujejo Zavod za prestajanje kazni zapora Dob, alias »Dolino smrti«. Prvi je umoril dve osebi, drugi je na UKC-ju poneveril denar, tretji je spolno zlorabil svoji hčerki (z eno ima otroka). Vsi trije eksistencializirajo in komentirajo sloviti verz Johna Donna, da »noben človek ni otok«.
-
Najdražji protikapitalistični film
Predstavljajte si svet, v katerem še ni filma. Če si seveda morete, kajti zdi se, da je film tu že od pamtiveka in da svet brez filma ni nikoli obstajal. Toda vemo, da je obstajal – in vemo, da se je film pojavil zelo pozno, šele ob koncu 19. stoletja. In dobro veste, o čem razmišljajo ljudje, ko se izteka stoletje – o apokalipsi, o koncu sveta, o tektonski spremembi, o novem redu ali pa novem neredu. Jasno, tudi film je izgledal apokaliptično, zato ne čudi, da so filme razglašali za »hudičeve podobe«. Še več, mnogi so ljudi svarili: če boste gledali filme, boste oslepeli! Tega niso vedno izrekli, toda podton je bil prav ta, tudi malce kasneje, ko so filmi postali bolj drzni, bolj pikantni, bolj kočljivi, bolj divji, bolj sekularni, bolj senzacionalistični: oslepeli boste! In še enkrat: oslepeli boste!
-
End of the Road
Številni filmi se šlepajo na gibanje #MeToo, tale – generični, povsem nepresenetljivi turistični triler, v katerem ovdovelo medicinsko sestro (Queen Latifah) in družino (Ludacris ipd.) med potjo v Teksas terorizirajo rasistični degeneriranci, neonacistični jokli, sociopatski dilerji in morilski šerifi – pa se šlepa na gibanje #BlackLivesMatter, a nezasluženo.
-
Me Time
Nič ni hujšega in bolj frustrirajočega od ženske s kariero, nas uči tale Netflixova »komedija«, v kateri Kevin Hart igra moža, ki ostaja doma, pere, kuha, čisti in gospodinji, medtem ko njegova žena – Regina Hall – blesti kot prestižna, zelo uspešna arhitektka. Hart, ki v svoji hiši nima kje drkati (razen pod tušem), se počuti vse slabše in čedalje bolj pomanjšanega ( ja, Incredible Shrinking M an) , zato se pridruži »gorečemu« puščavskemu kampu svojega starega prijatelja (Mark Wahlberg), kombinacije Huckleberryja Finna in Petra Pana, ki obljublja opolnomočenje. Stara prijatelja se lahko tako prepuščata vsemogočim bebavim avanturam, traparijam, vicepokanjem in norostim, ja, infantilnosti in regresivnosti, kar pomeni – pot do opolnomočenja vodi prek infantilizacije. Če hočeš naprej, se moraš znoreti in infantilizirati! In že poješ s Sealom. Iskreno rečeno,
