Marcel Štefančič jr.
-
29. 7. 2022 | Mladina 30 | Kultura | Film
Dobre romantične komedije so redke, a tale izstopa – fant, ki mu prehod (v odraslost, neodvisnost ipd.) še ni uspel in ki se še ni odločil, kaj bi v življenju, se romantično zaplete z žensko, ki ji je prehod že uspel in ki je končno našla nekaj gotovosti. Oba to po malem straši. Andrew (Cooper Raiff) je 22-letni diplomiranec, ki še vedno živi doma, v očimovi hiši (mama, ki jo igra Leslie Mann, večna »mama«, je bipolarna), kjer spi v sobi z mlajšim bratom (Evan Assante), in ki honorarno – gig! – dela v hitri restavraciji (»Mesne palčke«), toda na bar mitzvahu nekega dečka s svojimi neizčrpnimi zabavljaškimi in motivacijskimi veščinami ter karnevalsko sočutnostjo tako navduši udeležence, da postane animator in hit vseh postmitzvahskih zabav. Tu spozna Domino (Dakota Johnson), starejšo ločenko, ki ima avtistično hčerko (Vanessa Burghardt) in prestižnega, dolgočasnega, zelo zaposlenega, pretežno odsotnega zaročenca (Raúl Castillo).
-
29. 7. 2022 | Mladina 30 | Kultura | Film
Jaume Collet-Serra, avtor šokerjev in trilerjev Hiša voščenih figur, Neznanec, Nočni lov, Nonstop in Nevarnost iz globine, je leta 2009 posnel Siroto, psihotriler s twistom, vrednim Rusheve Barve noči: za devetletno Esther (Isabelle Fuhrman), ki jo posvojita Kate in arhitekt John, zakonca iz Connecticuta, se na koncu – po številnih »nesrečah« in umorih – izkaže, da je v resnici triintridesetletna Leena, sociopatka iz Estonije. Sirota je svarila: ne posvajajte otrok iz nekdanjih komunističnih dežel! Lahko da so Esther! No, Esther ni bilo več mogoče posvojiti. Kate, ki jo igra Vera Farmiga, jo hladnokrvno ubije. Zlomi ji vrat. In potem jo še utopi. Da se ja ne bi vrnila. A takšni, kot je Esther, se vračajo. To vemo. Grozljivke – filmi groze, gorja in gravža – temeljijo na vračanju pošasti: Michael Myers je vedno navidez umrl, a se je potem vrnil. Kot Freddy, Jason, Chucky, celo Norman ( ja, Bates). A Esther je v Siroti tako prepričljivo umrla, da se je producentom verjetno zdelo, da bi bilo povsem nesmiselno in preveč za lase privlečeno, če bi se vrnila v nadaljevanju, zato so ji omogočili, da se vrne v predzgodbi. Ker za bolj ko ne zgodbo o izvoru, se vse skupaj začne v Estoniji – v psihiatričnem azilu, kjer imajo nepredušno zaprto enaintridesetletno Leeno (Isabelle Fuhrman), ki »izgleda kot otrok«, a je »izjemna prevarantka«.
-
22. 7. 2022 | Mladina 29 | Kultura | Film
Da je pomlajevanje lahko komično, groteskno, nevarno in pogubno, vemo – to se zelo dobro vidi pri lepotnih operacijah. Spomnite se le Renée Zellweger, ki jo je pomladitev prelevila v viralni vic. Tak kozmični vic je postal tudi Dorian Gray, protagonist Wildeove Slike Doriana Graya (1890), slavilec večne mladosti, ki si zaželi, da se ne bi nikoli postaral in da bi se postaral le njegov portret. »Izrekel je bil blazno željo, naj bi sam ostal mlad, slika pa naj bi se postarala; naj bi njegova lepota ne zbledela, temveč bi nosil obraz na platnu breme njegovih let in zablod; naj bi črte trpljenja in premišljevanja izgnale naslikano podobo, sam pa bi ohranil nežni cvet in ljubkost mladosti, ki se je je šele pravkar zavedel.« In kot veste, se mu blazna želja izpolni, toda groteskno: ostudno, ogabno, odvratno se namreč postara le njegov portret, na katerega se odtisne vsak njegov »greh«, vsako njegovo umazanijo, vsako njegovo patološko kaprico. Na eni strani sta torej »čisti, vedri, nedolžni obraz« in »neomadeževani sijaj večne mladosti«, na drugi strani pa so »skaženo telo«, »ostudni obraz«, »pešajoči udi« in »gnusoba starosti«.
-
22. 7. 2022 | Mladina 29 | Kultura | Film
Ko se ljudje poročajo, si obljubljajo večno zvestobo – dokler naju smrt ne loči. Harper (Jessie Buckley), mlada Londončanka, v Moških, ki jih je posnel metažanrski Alex Garland (Ex Machina, Annihilation), izkusi vso notranjo noč te obljube – ločitev pride v paketu s smrtjo njenega moža (Paapa Essiedu), ki – hote ali nehote, kdo ve – strmoglavi s stolpnice, v kateri živita. Kar jo tako travmatično potre, da bušne na odročno, pogansko, »srednjeveško« podeželje, kjer najame veliko, razkošno, starinsko hišo (Airbnb, se razume), da bi se umaknila, umirila in spočila. Toda nič ni bolj stresnega, morastega, perverznega, agresivnega in utrudljivega od narave, bližnjega gozda, polnega mračnih tunelov in zajčjih lukenj, ki Harper spreminjajo v Alice. Njena tesnoba je edino čustvo, na katerega se lahko tu zanese. In zvočni dizajn ji prikimava. To hišo si lahko sicer finančno privošči, ne pa tudi emocionalno in mentalno. Ne zato, ker bi bila ta hiša – kot v številnih grozljivkah – polna demonov neprebavljene in neodrešene preteklosti (saj veste, mrtve duše potem ječijo, škripajo, strašijo, težijo ipd.), temveč zato, ker ta hiša ženski ne more biti dom – to je hiša, ki jo ženska težko preživi.
-
15. 7. 2022 | Mladina 28 | Kultura | Film
Nič vas ne more pripraviti na tale indijski – no, tollywoodski – akcijski spektakel. Nič, res nič, niti vse Marvelove superjunaške superprodukcije. Okej, na RRR, najdražji indijski film vseh časov, vas lahko pripravita le prejšnja Rajamoulijeva akcijska spektakla, Bãhubali in Bãhubali 2, ki sta bila žanr zase. Tudi 188-minutni RRR (Rise, Roar, Revolt) – zgodba o indijskem osvobodilnem boju, ki ga pred stotimi leti vodita superjunaška antikolonialna revolucionarja, Ram (Ram Charan) in Bheem (N. T. Rama Rao Jr.), borca proti genocidni britanski kroni – je žanr zase: ringelšpilski, bučen, luciden, domiseln, kinetičen, ekscesen, šokantno flambojanten, štuparamski, sublimen, nezemeljski, veličasten.
-
15. 7. 2022 | Mladina 28 | Kultura | Film
Veliki francoski transcendentalist Robert Bresson je leta 1950 posnel Dnevnik vaškega župnika, film o mladem duhovniku (Claude Laydu), ki ima hude, mučne, strašne, neozdravljive trebušne bolečine. Kar zanaša ga – in odnaša. Tudi v župniji ima vse večje težave – ljudje so moralno in duhovno razštelani, čedalje bolj podli in manipulativni. Grešijo, da bi lahko rekli, da grešijo. Lokalna punca si ga privošči – reče mu, da ga med mašo tako gleda le zato, ker ima »lepe oči«. Hoče ga zmesti. Za stavo z vrstniki. Duhovnik, mučeniški in introvertiran, tipični ujetnik Božje agonije, ki ve, da so najlažje naloge najtežje, je zbegan. Občutek ima, da je njegovo delo nesmiselno. Izgubljati začne trdnost. In gotovost. Starejši duhovnik (Andre Guibert), njegov mentor, ga zato pozove, naj se pri »uničevanju Hudiča« ne trudi, da bi bil ljubljen (»Pravi duhovnik ni nikoli ljubljen! Cerkvi je malo mar, če si ljubljen!«), temveč naj raje skuša biti »spoštovan, ubogan«.
-
8. 7. 2022 | Mladina 27 | Kultura | Film
Najprej vidimo inserte iz Christensenovega lažnega dokuja Čarovnica (1921), v katerem mučijo, trpinčijo in sežgejo žensko, za katero trdijo, da je čarovnica. Takoj zatem vidimo še inserte iz Dreyerjeve klasike Dan jeze (1943), v katerem prav tako mučijo, ponižujejo in sežgejo žensko, za katero pravijo, da je čarovnica. Ah, jebena inkvizicija! Toda zgražanje nad tem femicidom, ki ga Noé imenuje »seksocid«, je povsem odveč – film, veliki seksist, ustvarjen za moški pogled, je zasenčil inkvizicijo. Zgodovina filma je namreč zgodovina »sežiganja« ženske. Filmi so ženske objektivirali, harasirali, fetišizirali, podrejali, mučili, poniževali, frustrirali, trpinčili, zlorabljali, serijsko ubijali. Ne, nihče jih ni znal tako demonizirati. Lepe ženske so lepo gorele. In ja, oba filma, Čarovnica in Dan jeze, res neskončno uživata v tem, da mučita, ponižujeta in sežigata ženske. Sam film Lvx Æterna – Noéjevih Osem in pol – je prepreden s citati/mednapisi velikih filmarjev, evropskih klasikov: Carla Theodorja Dreyerja, Jean-Luca Godarda, Luisa Buñuela in Rainerja Wernerja Fassbinderja. Toda ironično, vsi štirje so uživali v mučenju žensk – spomnite se le Trpljenja device Orleanske (1928), Živeti svoje življenje (1962), Lepotice dneva (1967) in Zakona Marije Braun (1979). Jasno, vsi ti filmi veljajo za klasike, mojstrovine, kulte.
-
1. 7. 2022 | Mladina 26 | Kultura | Film
Neil Bennett (Tim Roth) z ženo Alice (Charlotte Gainsbourg) in najstniškima otrokoma letuje v mehiškem Acapulcu – ležerno, rajsko in razkošno, ob bazenu, med dominom, pevci, klifi in margaritami. Zdi se, da se imajo fino. Pa se nimajo. Neil skoraj ne govori. Deluje povsem apatično. In poleg tega – Alice sploh ni njegova žena, temveč njegova sestra, otroka pa sta njegova nečakinja in nečak. Sončni zaton, ki se mu nikamor ne mudi in ki ga je posnel mehiški režiser Michel Franco, avtor Novega reda, perfektne študije razrednega maščevanja (bolj distopične svatbe zlepa ne boste videli), je puzzle, v katerem videz res vara. Ko Alice izve, da je z njuno mamo zelo slabo, se odpeljejo proti letališču, a že med potjo tja izvejo, da je mama umrla. Neil se na letališču pretvarja, da je potni list pozabil v hotelu – prišel bo za njimi, z naslednjim letom, pravi. A se zlaže.
-
1. 7. 2022 | Mladina 26 | Kultura | Film
»Jaz sem človek, ki je dal svetu Elvisa Presleyja,« dahne polkovnik Parker (Tom Hanks), Elvisov menedžer in navigator, narator Elvisove biografije (od rojstva do smrti), ki je prepričan, da je Elvisa ustvaril, navsezadnje, kontroliral in superviziral je vsak njegov gib, vsako njegovo potezo, vsak njegov nastop, vsako njegovo pesem, vsako njegovo pogodbo, vsako njegovo preobrazbo – odkril ga je, nagonsko je dojel njegovo revolucionarnost, zagotovil mu je pogodbo z založbo RCA Records in sponzorje, zapakiral je njegove televizijske nastope, spravil ga je v Hollywood (»Spremenil sem ga v najbolje plačanega igralca v zgodovini Hollywooda«) in vojsko (da bi ga rešil pred moralno policijo), peglal je njegov imidž, zaprl ga je v slonokoščeni Las Vegas (1969–76), stiskal ga je, gnal, prodajal, izkoriščal, zlorabljal, izžemal, tržil, izsuševal, deprimiral in ubijal. Elvis – belski pevec s črnskim glasom, idealni »črnec« za belski srednji razred, kreator ultimativnega nebelskega belskega zvoka, izumitelj »kulturne prisvojitve« (črnski rhythm & blues je zblendal z belskim bluegrassom, črnski gospel z belskim countryjem) – je bil njegov proizvod, njegovo podjetje, njegova manipulacija, njegova fantazija, njegova usoda.
-
24. 6. 2022 | Mladina 25 | Kultura | Film
Mlada angleška turistka (Leticia Roman) pride v Rim, ki ga ravno terorizira neznani manijak – svoje žrtve pobija po abecedi. Tudi turistka vidi umor, toda truplo izgine, tako da policija njeni zgodbi potem ne verjame. Trupla pa še naprej padajo – in to v njeni bližini. Na lepem policija oznani, da je zadeva ad acta, kajti morilec je naredil samomor, pred tem pa vse priznal. No, na koncu se izkaže, da je serijska morilka njena gostiteljica (Valentina Cortese), ki je v resnici klinično nora. Tako se je odvrtel slasher Dekle, ki je preveč vedelo, morbidni giallo, ki ga je leta 1962 vizualno efektno, elegantno, črno-belo posnel baročni fantazist Mario Bava. V njem najdete vse situacije, rituale in fetiše, ki bodo postali zaščitni znak gialla, špagetitrilerjev: odprte, javne, prazne, hladne prostore (ulice, trge, parke), ki se prelevijo v smrtno nevarne labirinte, misteriozne, srhljive telefonske klice, dolge, grozeče hodnike, tesnobne lifte, nemočno, nejeverno policijo, halucinacije, perverzno, morasto, irealno atmosfero, počasne, ritualne umore, ekspresionistične chiaroscuro kontraste in dementnega, mentalno povsem zblojenega, popfreudovskega morilca, ki spretno skriva svojo norost. Vse se odvrti v ritmu sanj, ki zlagoma mutira v ritem nočne more.
-
24. 6. 2022 | Mladina 25 | Kultura | Film
Črni telefon, naslonjen na Beli trak, Visokega moža, Ostani z menoj in Tisto (okej, pa tudi Stranger Things), a posnet po noveli Joeja Hilla (umetniško ime Josepha Hillströma Kinga, sina Stephena Kinga), pokaže, kako sanje in filmi ne morejo več tekmovati s krutostjo in nasilnostjo resničnega sveta. Ne morejo ga dohiteti. Finneyju (Mason Thames), trinajstletnemu fantu iz primestja Denverja, sošolec – Robin, kung fu pretepač – leta 1978 pove, da je videl Teksaški pokol z motorko. To bi moral videti! Hudo! Ni boljšega filma! In res, Teksaški pokol z motorko je tedaj veljal za ultimativni grizlijevski šoker, ognjemet krutosti in nasilja. Toda Robin potem doživi nekaj hujšega od Teksaškega pokola z motorko – ugrabi ga moški, ki se pretvarja, da je čarovnik. Nikoli več ga ne vidijo. Ni prvi ne zadnji. Skrivnostni maskirani psycho, alias Grabež (Ethan Hawke), namreč serijsko ugrablja in pobija dečke. Kmalu zatem ugrabi tudi Finneyja. Najprej ga omami in zvleče v kombi – pri belem dnevu.
-
17. 6. 2022 | Mladina 24 | Kultura | Film
Sloviti mjuzikl Kabaret (1972) se dogaja v berlinskem klubu Kit Kat, dekadentnem mikrokozmosu predvojne weimarske civilne družbe, kjer ne registrirajo srhljivega vzpona Hitlerja in nacizma. Goste še vedno pozdravljajo v treh jezikih: »Willkommen, Bienvenue, Welcome!« Šov se kljub povsem očitni fašizaciji družbe nadaljuje – kot da ni nič. »Življenje je kabaret,« poje Sally, medtem ko master of ceremonies (Joel Grey) evforično oznani: »Kje so zdaj vaše težave? Rekel sem vam. Tu nimamo težav. Tu je življenje lepo. Celo orkester je lep.« Nič, entertainment, nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, je le priprava na pokol. In natanko to se zgodi tudi v sagi o Jurskem parku: v Spielbergovem Jurskem parku (1993) je škotski entrepreneur John Hammond (Richard Attenborough) na eksotičnem karibskem otočku Nublar postavil zabaviščni park, v katerem so bili glavna atrakcija klonirani dinozavri vseh vrst, oblik in apetitov.
-
17. 6. 2022 | Mladina 24 | Kultura | Film
Film Pariz, 13. okrožje se dogaja v pariškem brutalističnem »olimpijskem« stanovanjskem kompleksu, nebotičnih falosih, v katerih milenijci in milenijke pri dobrih tridesetih kanalizirajo Johna Waynea – najprej se pofukajo in šele potem zastavljajo vprašanja. Emilie (Lucie Zhang) objavi oglas – išče sostanovalko. Služba v klicnem centru ji ne vrže dovolj. Ja, v klicnem centru – pa v tako dobre šole je hodila! Preveč izobražena je – tipična milenijka. Okrog pasu si zavija polivinil – da je videti vitkejša. Na njen oglas se javi Camille, za katero pa se izkaže, da ni dekle, temveč zelo seksi, sproščeni, temnopolti fant (Makita Samba), ki je skoraj doktor filozofije, a dela “le” na gimnaziji. Tipični milenijec. Ravno dovolj sta osamljena (in ravno dovolj drug drugemu neznana), da se pofukata. Brez obveznosti. V trenutku sta fakbadija. A nočeta se preveč spoznati. Prehude intime ju je strah. Kaj šele zaljubljenosti. Strast te lahko zanese – in lahko obtičiš z luzerjem. Dva luzerja skupaj – ponižanje! Anonimnost je v teh hipermedijskih časih, ko je vsakdo nekdo in nekaj in ko je težko biti nihče, dobra le pri seksu, sicer pa ne. Si pač omislita še druge fakbadije. Pa rejv. Ekstazi. Tinder.
