Marcel Štefančič jr.
-
10. 6. 2022 | Mladina 23 | Kultura | Film
Ko vidite hladni, betonski, masivni, labirintni, brutalistični, distopični stanovanjski kompleks, prizorišče tega delikatnega norveškega hororčka, si rečete: katerega otroka pa tu ne bi zgrabila paranoja? Kateri otrok pa tu ne bi živel v večnem strahu za svoje preživetje? Kateri otrok pa tu ne bi razvil paranormalnih, »nadnaravnih« moči, tako rekoč superjunaških sposobnosti? Kakšne so možnosti, da ne postane nevarnejši in pošastnejši od tega kompleksa? Kakšne so možnosti, da De Palmova Carrie v tem kompleksu ne sreča Hanekejevega Belega traku? Ne, nič igrivega ni v vrtoglavi preciznosti teh nebotičnih bunkerjev. Otroci – mala Ida (Rakel Lenora Fløttum) in njena avtistična sestra Anna (Alva Brynsmo Ramstad), ki sta novi, ter Ben (Sam Ashraf) in Aisha (Mina Yasmin Bremseth Asheim), ki sta že »veterana« – so preveč zbegani, zanemarjeni, šikanirani in prepuščeni svoji iznajdljivosti, da bi lahko stegnili vrat in dognali, kaj je v tej noči sveta prav in kaj ne, zato se lahko zanesejo le na svoje skrivne, mračne, magične, telekinetične talente.
-
10. 6. 2022 | Mladina 23 | Kultura | Film
Jesmark (Jesmark Scicluna) je malteški ribič. Tudi njegov oče je bil ribič. Očetov oče prav tako. In očetovega očeta oče tudi. Ribe lovi z isto barko kot njegov oče, kot očetov oče in kot očetovega očeta oče. Tej – pisani, mavrični barki, ki jo vsake toliko popravi in zaflika in prepleska, se reče luzzu. Prenaša se iz roda v rod – kot produkcijsko sredstvo. Toda produkcijski odnosi so se zelo spremenili. Rib ni več toliko, kot jih je bilo – industrijski ribolov je morje precej osiromašil. Poleg tega je ribolov zategnila tudi Evropska unija – z novimi in novimi regulacijami. Jesmark ne ujame več dovolj – in če že ravno kaj ujame, to težko proda. Trg ni več na strani malih, neodvisnih ribičev. Hotele in restavracije oskrbujejo verige. Jesmark shaja vse težje – in njegov sinko, še čisto majhen, zelo bolan, potrebuje specialiste, ki stanejo. Socialni in zdravstveni sistem, ki so ga preorale neoliberalne politike, je hladen, brezoseben, »profesionalen«. Vsi so napeti, center ne drži več, družba ne tesni, pritiski so vse hujši, frustracije se kopičijo, soli ni več, kontejnerji – simboli novega globalnega kapitalizma – ravnodušno plujejo mimo.
-
3. 6. 2022 | Mladina 22 | Kultura | Film
Poletje, ko sem se naučila leteti
Srbski režiser Radivoje Andrić je najprej posnel tri zelo uspešne, tako rekoč kultne filme, Tri palme za dve bitange i ribicu (1998), Munje! (2001) in Kad porastem biću kengur (2004), potem pa za skoraj dvajset let izginil – zdaj se vrača s Poletjem, ko sem se naučila leteti, čudovito razigranim in razsijanim mladinskim filmom, v katerem Sofija (Klara Hrvanović), dvanajstletna Beograjčanka, v grozi ugotovi, da bo morala poletje preživeti z »zateženo« babico Marijo (Olga Odanović), in za nameček ne ob črnogorskem morju, kjer je pričakovala »prvi poljub«, temveč na hrvaškem Hvaru (internet ne dela! komarji!), pri njeni sestri Luciji (Snježana Sinovčić) in enigmatičnem bratu Nikoli (Žarko Laušević), potemtakem v »tujih« in »travmatičnih« krajih in med »tujimi« ljudmi, toda tuje (in travmatično) je tako domačno (in tako hipstersko in tako katarzično), da ji razpre krila, s katerimi preleti mučne relikte razpada Jugoslavije, a tudi odraščanje je plavanje pod gladino, potapljanje v travme, tesnobe in nevroze, odmotavanje skrivnosti, prebijanje skozi kaos, prerojevanje.
-
3. 6. 2022 | Mladina 22 | Kultura | Film
Vladimir in Estragon, protagonista slovite Beckettove drame Čakajoč Godota (1953), »tragikomedije v dveh dejanjih«, sta z Godotom pod drevesom dogovorjena v soboto zvečer, toda ne vesta, katero soboto, to, naslednjo ali prejšnjo, če sploh v soboto – in če sploh pod tem drevesom. Sploh pa ne vesta, če je danes sobota – in če sobota sploh še obstaja. Vladimir in Estragon bi sicer odšla drugam, a ne moreta, ker sta dogovorjena z Godotom. Ko je ravnatelj Kumle, švedske strogo varovane ječe, igralca in režiserja Jana Jönsona leta 1985 pozval, naj v Kumli z jetniki uprizori kako gledališko predstavo, se je ta takoj odzval in začel z jetniki pripravljati Čakajoč Godota, toda le prvo dejanje, ker so mu Beckettovi agenti prodali le pravice za prvo dejanje. Vaje so trajale eno leto, Jönson, ki je iz množice kandidatov izbral najprepričljivejših pet (tiste, ki so najbolje obvladali nesmiselne monologe in tišine), pa je en passant srečal Becketta, ki je stanoval nasproti pariške ječe La Santé in ki je v trenutku, ko je izvedel, kaj se dogaja, zgrabil prtiček in nanj napisal, da mu daje pravice za obe dejanji – za celotno dramo.
-
27. 5. 2022 | Mladina 21 | Kultura | Film
»Ne da sovražim – da ljubim, sem na svetu,« vzklikne Antigona, ki hoče na vsak način pokopati svojega brata Polinejka, izdajalca, čigar pokop je Kreon, vladar Teb, prepovedal. Toda Antigona, prepričana, da izpolnjuje voljo Bogov, vztraja – ne glede na strašne posledice. Hajmon, Kreontov sin (in Antigonin ženin), se nasadi na meč, Evridika, Kreontova žena, tudi, Antigona pa se obesi. Ne da sovraži – da ljubi, je na svetu! Slavoj Žižek, ki je pred nekaj leti tudi sam napisal svojo verzijo Antigone (in ki ne bi imel nič proti ženski voditeljici v slogu »okrutne« Device Orleanske), pravi, da je bilo osemnajsto stoletje Antigonino, devetnajsto Ojdipovo (kar je pogruntal tudi Freud), dvajseto pa spet Antigonino. Antigona je mit, nekaj dobrega, pozitivnega. Nič čudnega: ne da sovraži – da ljubi, je na svetu! »Nihče si ne drzne problematizirati Antigone. In to bi morali storiti,« pravi Žižek. Antigona je srečna, ne pa tragična oseba. »Umreti hoče častne smrti in želja se ji izpolni.« Antigona ni glas zatiranih. Ali kot slišimo: »Predraga Antigona, izključeni prav nič ne rabijo sočutja in skrbi privilegiranih. Nočejo, da drugi govore namesto njih. Ko si zanje govorila, si jih izdala še bolj kot tvoj stric – vzela si jim njihov glas.” Kreon “bolj pristno zastopa voljo in mnenje večine.« Kdo ali kaj bi bil danes Kreon? Bruselj, pravi Žižek: po eni strani deluje razsvetljeno (za abortus, poroke istospolnih ipd.), po drugi pa predpisuje strogo varčevanje – Kreon/ Bruselj je »globalni kapitalizem s človeškim obrazom«. Kdo ali kaj pa bi bila danes Antigona? Populistka, fundamentalistka – bila bi proti priseljencem, nastopala bi v imenu neke ožje identitete. Ja, tu bi bila, da ljubi, ne pa sovraži.
-
27. 5. 2022 | Mladina 21 | Kultura | Film
Ko se v vojaški topgunski bazi zberejo najboljši ameriški vojaški piloti, pa potrebujejo učitelja, ki bi jim pokazal, kako napasti in uničiti tajni obrat za bogatenje urana (»pod nadzorom odpadniške države«), ki ga ni mogoče napasti in uničiti (in pri tem preživeti), koga pokličejo? Točno – Petea Mitchella, alias Mavericka (Tom Cruise), »najboljšega med najboljšimi«, »najhitrejšega človeka na svetu«, zdaj testnega pilota, ki je na koncu Top Guna (1986) Stingerju, svojemu nadrejenemu, rekel, da hoče postati učitelj. Stinger je vzkliknil le: »Bog nam pomagaj!« Mavericku je že po nekaj mesecih vse padlo iz rok, a ostal je maverick – teliček, odpadnik, upornik. In ko ga zdaj, v Mavericku, imerzivnem kot spomin na mladost, vsi ti najboljši piloti zagledajo, ga ne gledajo le tako, kot da vidijo Boga, temveč tako, kot da vidijo Toma Cruisea. Vanj strmijo. Še vedno bi lahko prodal veliko pilotskih jaken, sončnih očal, kawasakijev in topless plakatov. Še vedno je zaletav, prebojen, neustrašen, nadzvočen, nepokoren, ravnodušen do hierarhij, tekmovalen, eksperimentalen, brezmejen, nevaren.
-
20. 5. 2022 | Mladina 20 | Kultura | Film
»Mamica, mamica,« vpije devetletni Buddy (Jude Hill): »Plenimo supermarket! Plenimo supermarket!« Ko mama (Caitriona Balfe), sicer protestantka, priteče dol in odpre vrata, ji pokaže pralni prašek, ki ga je ukradel med »protestantskim« kolektivnim plenjenjem »katoliškega« supermarketa. Mama ponori, Buddy pa dahne: »Saj je biološki!« Buddy ne ve, kaj je prav in kaj ne, ampak gre le s tokom – z maso, ki jo v Belfastu leta 1969 polarizira, radikalizira in militarizira verska vojna, protestantsko-katoliški razkol.
-
20. 5. 2022 | Mladina 20 | Kultura | Film
V filmu Vse povsod naenkrat je vsega preveč – na briljanten, osupljiv, čudovito čudaški, originalen, unikaten način. Preveč je svetov, realnosti, detajlov, spominov, gegov, trikov, preobratov, pospešitev, naracij, ugank, fragmentov, verzij protagonistk in protagonistov, emocij, obžalovanj, perspektiv, zank, zgodovin, alternativ. To je borgesovski film, ki hoče vse videti in biti povsod – v pradavnini, med prakamni civilizacije, in v prihodnosti, v vsakem trenutku zgodovine, obenem pa hoče imerzivno izkusiti tudi vse potencialne verzije vsakega trenutka zgodovine. Ničesar noče zamuditi. Ničesar noče zgrešiti. Vsega se hoče dotakniti. Vsakega vzporednega sveta. Vsake vzporedne časovnice. Vsakega pripovednega vrtinca. Vsakega viličenja. Vsake intimnosti. Vsake ekstimnosti. Občutiti hoče vse odločitve, ki jih lahko človek sprejme. Vsak trenutek, vsako permutacijo hoče spremeniti v Rašomon.
-
13. 5. 2022 | Mladina 19 | Kultura | Film
Doktor Strange v multivesolju norosti
Doktor Strange v multivesolju norosti – bolj animiran kot igran – je film o moškem, ki skuša zaščititi zelo nadarjeno, opolnomočeno, neodvisno dekle. A pojdimo po vrsti. Doktor Strange (Benedict Cumberbatch), ki je moral izgubiti vse, da bi dobil transformativno mistično moč, sanja, da je padel v multivesolje, da je tam srečal najstniško Americo Chavez (Xochitl Gomez) in da je ne more rešiti – in potem se zbudi. In odide na poroko. Ne, ni ženin, temveč le svat – moži se Christine (Rachel McAdams), njegova eks. Toda še preden bi si lahko povedala, koliko sta si pomenila, se zunaj začne cirkus – orjaško hobotniško oko terorizira Americo Chavez. Ne brez razloga: America je namreč superjunakinja z res magično nadnaravno sposobnostjo – skače lahko iz enega vzporednega sveta v drugega. Le ona. Nihče drug. Zato je neprecenljiva. Zato je orožje prihodnosti – ultimativno orožje za množično uničevanje. Če bi padla v napačne roke (svoje megasposobnosti nima pod kontrolo!), ne bi uničila le tega sveta, temveč tudi samo multivesolje. In če ga že ravno ne bi uničila, bi ga zasužnjila. Kar pa je isto. Suženjstvo je smrt – vsaj v superjunaških filmih, velikih slavilcih ameriškega tipa svobode.
-
13. 5. 2022 | Mladina 19 | Kultura | Film
Joaquin Phoenix igra Johnnyja (Joaquin Phoenix), newyorškega radijskega novinarja, ki potuje po Ameriki in otroke sprašuje, kako si predstavljajo prihodnost, toda sam izgleda kot odgovor na vprašanje: Johnny, kako si predstavljaš preteklost? Njegova mama je nedavno – po hudem, mučnem alzheimerju – umrla, a z njo že leta prej sploh ni govoril. Preteklost ga je stravmatizirala, introvertirala in osamila. Tudi z Viv (Gaby Hoffmann), svojo sestro iz Los Angelesa, nima kakih silnih stikov, njen nekdanji mož (Scott McNairy), bipolarni glasbenik, pa je v tako manični fazi, da potrebuje oskrbo. Čeravno jo je življenje z njim izčrpalo, ustavilo in destabiliziralo, sklene, da bo sama poskrbela zanj, zato se odpravi k njemu, v San Francisco, Jesseja (Woody Norman), svojega devetletnega sina, pa prepusti Johnnyju, ki otroke pozna le iz fikcij.
-
6. 5. 2022 | Mladina 18 | Kultura | Film
V času kitajske kulturne revolucije (1966–1976), ko so skušali s terorjem obnoviti revolucionarne procese ter jih očistiti »štirih starin« (starih idej, stare kulture, starih šeg, starih navad) in ko je umrlo ogromno ljudi (od 400.000 do milijon), so se rdeči gardisti – dijaki in študenti, »prikrajšani za heroizem« svojih staršev, otroci »junaške generacije«, »mali rdeči roboti«, gnani z »versko gorečnostjo« in Maovimi slogani (»Človek ima zmeraj razlog, da se upira«, »Nočemo prijaznosti, hočemo vojno«, »Kapitalistični razred je koža. Intelektualci so dlake, ki rastejo iz kože. Kadar koža umre, ni več dlak«) – ob popolni imuniteti sadistično znašali nad »sovražniki ljudstva«: oblačili so jih v smešne stare obleke, natikali so jim oslovske klobuke, silili so jih v groteskne in mučne položaje, morali so lajati kot psi (na vseh štirih), zemljiške posestnike so vpregli v plug, ki so ga morali vleči, stari pisatelji so morali do izčrpanosti »delati avione«, šanghajskega župana so pretepli in obesili na kavelj žerjava, profesorji so morali jesti travo, številni so od vsega hudega delali samomore, skakali skozi okna – eden izmed njih se je celo vrgel v izvir vrele vode.
-
6. 5. 2022 | Mladina 18 | Kultura | Film
Boris Robič (Radoš Bolčina), protagonist morilsko precizno spletene Inventure, posnete po romanu Karla Čapka, je tipični mali, upogljivi, nevidni človek, kafkovsko-musilovski mož brez posebnosti, ki se zgrozi, ko okno njegovega stanovanja na lepem ponoči streseta dva strela. Saj je dober človek, nima sovražnikov, z nikomer ni v sporu, vsi ga imajo radi – zakaj bi ga hotel kdo ubiti? Toda ko mu detektiv (Dejan Spasić) naroči, naj naredi spisek vseh ljudi, s katerimi je v stiku, da bi jih policija lahko malce preverila, takoj sestavi spisek, ki je daljši, kot bi moral biti. Nekatere da na spisek namerno – ta ga je čudno gledal, oni je iz Amerike prišvercal »malce elektronike«, tisti je prestrog do njega. Zdijo se mu sumljivi. Ob njih ima »čuden občutek«. Naj jih policija preveri – za vsak slučaj. In ker so storilci običajno bližnji sorodniki, dopiše še njih. Le zakaj ne – to so ljudje, ki so ga prehiteli. Frustrirali. Onemogočili. Užalili. In ustavili. Inventura, rahlo distopična reimaginacija Antonionijeve Povečave, cinična kot Id, je slika sveta, v katerem so streli resnični, strelci pa fantomski (Blow-Out, de Palmovo reimaginacijo Povečave, so pri nas naslovili Strel ni bil izbrisan).
-
29. 4. 2022 | Mladina 17 | Kultura | Film
Petnajstega aprila 2019 ob 18.17 se je v pariški katedrali Notre-Dame, »kroni gotske arhitekture« in »enem izmed najbolj obiskanih monumentov na svetu« (kot slišimo v vseh jezikih sveta), prižgal rdeči alarm. Evakuirali so jo, a ker ognja – ne dima – niso videli, so vernike spustili nazaj k maši, prepričani, da je dotrajani varnostni sistem, ki ga stalno lomi, spet poslal lažni alarm, toda podstrešje je tedaj že gorelo, kar je videlo približno pol Pariza. Varnostnik je preživljal prvi delovni dan v novi službi, šef varnosti je imel hudo astmo, do podstrešja pa je bilo 300 stopnic. Zakaj je zagorelo, ni jasno, zato Jean-Jacques Annaud, odlični ilustrator bestsellerjev (Bitka za ogenj, Ime rože, Medved, Ljubimca, Sedem let v Tibetu), pusti le nekaj namigov: cigaretni ogorek ... iskrice, ki jih sprožajo delavci ... kratki stik ... slaba napeljava ... nemarno vzdrževanje ... ISIS. Katedrala je tehnološko ostala v 12. stoletju – v nasprotju s state-of-the-art gasilskim komunikacijskim centrom, ki izgleda kot »možgani« ameriške vojske pred napadom na Irak. In ko Notre-Dame zagori, gasilci ne skrivajo, kaj jih čaka – vojna! »Napadite ogenj od spodaj,« slišimo.
