-
Neznosno breme ogromnega talenta
Vsi dobro vemo, da je Nicolas Cage v zadnjih desetih letih igral v 100 ali 200 filmih, da je v glavnem igral v filmih, ki ga niso bili vredni, in da je le tu in tam pristal v kakem dobrem filmu (Mandy ali Pig). V filmskega stahanovca pa se je prelevil zato, da bi odplačal davčni dolg. Ker je dovolj trpel, se zdi, da je napočil čas, da mu sedma umetnost izkaže tudi malce ljubezni. In Neznosno breme ogromnega talenta je tak film – izbruh ljubezni, ognjemet cinefilije, fenovski film, metafilm. No, metafenovski metafilm.
-
Vesolje med nami
Veliki Vojko Duletič je leta 1985 posnel Doktorja, ki se dogaja med II. svetovno vojno, toda nič od tega, kar vidimo (gestapovsko mučenje in obešanje »Doktorja«, zloglasni govor Leona Rupnika ipd.), ni filmsko tako šokantno kot to, kar stori Ivo Barišič, ki igra fašističnega učitelja. Učencem skuša na vsak način – zlepa ali zgrda, raje zgrda – oprati možgane. Hoče, da ponovijo: »Viva Duce! Ponovite! Viva Duce! Viva Duce!« A ker se mu zdi, da dijaki ne sodelujejo, enega izmed njih divje zgrabi in davi, potem pa ga zvleče k tabli, ga z obrazom zarine vanjo in vpije: »Viva Duce!« Nakar ga srdito pljune.
-
Magične živali: Dumbledorjeve skrivnosti
Dumbledorjeve skrivnosti, ki ne kažejo kakšne sle po izvirnosti, s o izključno za tiste, ki se še niso naveličali Potterjevega kinematičnega vesolja (Potterja nadomešča Eddie Redmayne, alias Newt Scamander), zato ne pričakujte zgodbe, temveč le nove in nove podzgodbe, nove in nove digresije, nove in nove like, nove in nove »magične« kreature, nove in nove odtenke dizajnerskega mraka, nove in nove detajle, nove in nove skrivnosti, nova in nova kopičenja podatkov o »čarobni« čarovniški mitologiji, ki so jo prerasli že sami filmi o Harryju Potterju, tako da vam v tem panoptičnem ognjemetu nostalgije, v katerem vam je za Dumbledorjeve skrivnosti povsem vseeno, v oči najbolj skoči vzpon mračnjaškega čarovnika Gellerta Grindelwalda (Mads Mikkelsen), populističnega avtokrata, šampiona »sovraštva in nestrpnosti«, novega Hitlerja, pa še tu ni jasno, če film tudi v tem ne vidi nekaj »magičnega«. (kino)
-
The Bombardment
Lenin je menda rekel: včasih se leta in leta nič ne zgodi, potem se pa nenadoma v enem tednu zgodi več kot prej v nekaj letih. Nunam v danskem Bombardiranju (Skyggen i mit øje), ki ga je po resnični tragediji posnel Ole Bornedal, avtor kultnega šokerja Nočni čuvaj, se zdi, da živijo v takšnem času, ko se zgodovina silovito, krčevito, neznosno zgosti. Danska je leta 1945 še vedno pod nemško okupacijo, vojna se že povsem očitno bliža koncu, zavezniki so se že izkrcali v Normandiji, Danci se prepuščajo novi normalnosti, danski gverilci se še vedno upirajo, gestapovci še vedno terorizirajo odporniško gibanje, domobranci jim še vedno vneto asistirajo, Britanci pa medtem načrtujejo letalski bombni napad na kopenhagenski štab gestapa. Problem je le v tem, da so gestapovci talce prelevili v živi ščit.
-
-
Tekmeca
Nekoč so ljudje v tej regiji sanjali o stricu iz Amerike, ki bi jim poslal denar. Danes filmarji sanjajo o stricu iz Amerike, no, magnatu, tajkunu, magari oligarhu, ki bi jim rekel: Tu imaš denar, pa posnemi, kar hočeš! Režiserka Lola Cuevas (Penélope Cruz), avtorica Praznine in Megle, je nagrajena filmarka, ki se ji izpolnijo sanje: Humberto Suárez (José Luis Gómez), ostareli farmacevtski magnat, lastnik »obscenega bogastva«, ki hoče pustiti sled in pred smrtjo ustvariti nekaj velikega in nepozabnega, ji da denar za ultimativni film. Kakšnega? Vseeno, samo da v njem nastopajo velike, največje zvezde. Logično – kdo pa? Lolin napuh je tako epski, da lahko ekranizira le roman, ki ga je napisal nobelovec – in že maha s Tekmecema, literarno umetnino, ki je tako globoka, da lahko tekmuje z briljantnostjo njene »poetike«. Itak jo bo priredila in prilagodila svoji notranji resnici. Tekmeca – v vseh smislih, filmskem, zunajfilmskem, metafilmskem in metametafilmskem – pa postaneta nekompatibilna igralska »brata«, zelo priljubljeni, izumetničeni, plehki, slavni, »nenaravni« Félix Rivero (Antonio Banderas) in prestižni, poglobljeni, smrtno resni, »naravni« Iván Torres (Oscar Martínez), ki pa ni nič manj domišljav, pretenciozen in pompozen od Félixa, še manj kakopak od Lole, fenice brutalnih, nekonvencionalnih metod, s katerimi jima skuša omogočiti prepričljivo vživljanje v lik.
-
Nemirni
Belgijski auteur Joachim Lafosse je pred desetimi leti posnel film Najini otroci, v katerem se dogajajo divje, hude, šokantne, neizrekljive reči. Nekatere reči so izrečene na neizrekljiv način, drugih pa sploh ni treba izreči, ker jih izrečejo kar same situacije, seksualna politika zahodne družbe in odnosi med osebami, ki se imajo za družino in ki že vnaprej mežikajo katastrofi. Film bi bil lahko posnet po Evripidovi Medeji, zgodbi o ženski, »strašni« maščevalki, ki jo zaradi moževe prevare pograbi tak bes, da pobije svoja otroka. Murielle, Medeja 2.0, ki začne po poroki mentalno razpadati, na koncu pobije svoje štiri otroke, tako da začutimo tako neuspeh družinske politike kot morbidnost prizadevanj, da bi ženske asimilirali v patriarhalni družbeni red. V Lafossovem filmu Nemirni družina prav tako mežika katastrofi.
-
Ježek Sonic 2
Ježek Sonic 2, ob katerem kar ne morete verjeti, da je nadaljevanje največjega hita, posnetega po videoigrici (320 milijonov dolarjev), se začne kot Tvegan posel, no, kot Sam doma: mali, modri, nadzvočni ježek, zunajzemeljska sirota ( ja, E. T.), obtiči v neki montanski vukojebini, a ko njegova posvojitelja odpotujeta na Havaje, ostane sam doma, tako da postane tarča dveh grotesknih »vlomilcev«, ne Joeja Pescija in Daniela Sterna, temveč Jima Carreyja, alias dr. Robotnika, in Idrisa Elbe, alias Knucklesa, ki se hočeta dokopati do »magičnega« smaragda, trendovskega orožja za množično uničevanje.
-
Cheaper by the Dozen
Nič, le svarilo, da je Disneyjev Količinski popust – himna velikim družinam – doživel absolutno brezosebni multikulti reboot, v katerem si vsi povprek čestitajo za povprečnost in ki ustvari vtis, da bomo »perfektne« družine lahko kmalu kupovali v trgovini, navsezadnje, Bakerjevi – »idealna« družina – izgledajo kot snažni, lepo zapakirani produkt s tekočega traku, kot nasmejana disneylandska atrakcija. (Disney+)
-
The Burning Sea
Norvežani so z nafto obsceno obogateli – in se že kesajo. Dokaz: The Burning Sea, alias Nordsjøen, alias Goreče morje. Tu morje – Severno morje, veliko nahajališče nafte – res zagori, ko se zruši ena izmed naftnih ploščadi, toda specialisti, ki naj bi se potopili v ekstremne globine in reševali morebitne preživele, v grozi ugotovijo, da morsko dno zeva in da je do Apokalipse – do zrušitve vseh naftnih ploščadi – le korak. Goreče morje, sklepni del norveške trilogije katastrofe, ki sta jo spočela Val in Potres, je spektakularni poziv k razogljičenju. (Amazon Prime Video)
-
Morbius
Morbius, evolucijski šoker, ki vsebuje dovolj dobro mutacijo, da pričakujete cinefilski dogodek, je le povsem brezosebna zgodba o izvoru dr. Michaela Morbiusa (Jared Leto), genialnega znanstvenika (iz Sonyjevega vesolja Marvelovih likov oz. Sonyjevega Spider-Manovega vesolja), nobelovskega eksperta za umetno, sintetično kri, ki pa ima tako slabo kri, da išče zdravilo (izgleda kot dr. House), kar ga pripelje med kostariške netopirje, ki ga začuda ne prelevijo ne v Batmana ne v ničelnega prenašalca covida, temveč v vampirja, bolj antagonista kot protagonista, toda brez humorja, ki Venoma, podobnega Marvelovega »osamelca«, naredi vsaj nedolgočasnega, medtem ko je Morbius – po novem sicer transformiran, »nadnaraven« in že kar kataloško obdarjen (hiter, močan, agresiven, lačen krvi ipd.) – tako dehidriran, monoton, nestrasten, neimpresiven in žanrsko izčrpan, da ga ne bi rešil niti Spider-Man, a se mora delati, da je protagonist, ko skuša ustaviti svojega najboljšega prijatelja, slabokrvnega detektiva Mila (Matt Smith), ki ga je njegov serum prelevil v serijskega Drakulo (s pridihom Patricka Batemana, »ameriškega psiha«), strah in trepet Gothama, le za nianso bolj živega od Morbiusa. (kino)
-
Black Crab
Black Crab – alias Svart krabba, švedski triler, posnet po romanu Jerkerja Virdborga – se dogaja v mračni, mučni, puščobni, ostri, vetrovni, ledeni, razčlovečeni distopični prihodnosti, ki jo muči vojna. Kdo se vojskuje? Ni čisto jasno. Kje se vojskujejo? Ne, ni povsem jasno. Morda tam, kjer je bila nekoč – pred metastazo podnebnih sprememb – Švedska. Zakaj se sploh vojskujejo? Oh, tudi to ni jasno, a si lahko mislimo, da so naravni viri izčrpani, da je kapitalizem odpovedal, da prevladuje nihilizem in da so možnosti preživetja majhne – in da se je treba za vsako stvar boriti, klati, vojskovati. Ta prihodnost je popolna nadloga, sitnost, motnja – volčja ura. To je prihodnost, ki je ljudje niso hoteli – prihodnost, ki so jo videli le v Netflixovih distopičnih, postapokaliptičnih filmih in serijah, recimo v Snowpiercerju.
-
Atlas ptic
Olmo Omerzu, slovenski gastarbajter, avtor finih filmov (Zimske muhe, Družinski film, Mlada noč), si v Atlasu ptic vzame uro in pol za uničenje kapitalizma. Ivo (Miroslav Donutil), ostareli lastnik češke tovarne, nenadoma kolapsne. Srce. Odpeljejo ga na kliniko in ga priklopijo na aparate. Videti je tako groteskno, kot bi se kdo iz njega norčeval. Kapitalizem smeši, ponižuje, ubija in uničuje tudi tiste, ki vanj najbolj verjamejo, ki ga najbolj slavijo in ki z njim najbolj profitirajo. In medtem ko se Ivo, kapitalist, ki ga je kapitalizem povsem izžel, bori za življenje, njegova sinova zarotniško oznanjata: Delati se je treba, kot da je živ! Kot da je vse v redu! Preprečiti je treba paniko. Kapital je plašna žival. Toda potem se izkaže, da je podjetje itak v rdečih številkah. Denar je izginil. Milijoni. Nekdo je izdajal lažne fakture. A kdo? Sinova? Računovodkinja? To je tako šokantno, da Ivo – kruti, ošabni, tiranski skopuh, neoliberalni Scrooge – vstane od mrtvih. Vedeti hoče, kdo ga je okradel. A mu računovodkinja (Alena Mihulová), osumljenka št. 1 (in osamljenka št. 1), očita, da je on kradel njej – da jo je le izkoriščal, izžemal.
-
Windfall
Windfall – po naše bolj Nepričakovan dobitek kot Od vetra podrto drevo – je neonoir abstrakcija: trije liki, ena jet-set lokacija – sredi puste, zapuščene kalifornijske krajine. Ne vemo, kako jim je ime. Jason Segel je Nobody. Nihče. Tako piše v odjavni špici. Ko ravno ropa neko vilo, se na lepem prikažeta njena lastnika, bogati Direktor (Jesse Plemons) in njegova Žena (Lily Collins), a si ju – s pištolo – tako hitro podredi, da jima ne preostane drugega, kot da ga zmamita v igre moči, ki mu obljubljajo pol milijona dolarjev.
-
Izgubljeno mesto
Nekateri filmi si lahko privoščijo le Sandro Bullock, drugi le Channinga Tatuma, tretji le Brada Pitta. Obstajajo tudi filmi, ki si lahko privoščijo le Daniela Radcliffea. Izgubljeno mesto – romantični screwball – si lahko privošči vse štiri. Ne brez razloga: Izgubljeno mesto je namreč povsem direktna in brezsramna predelava Zemeckisovega Lova na zeleni diamant (in Spielbergovega Lova za izgubljenim zakladom tudi), zato potrebuje veliko megazvezd, ki to »krajo« prikrijejo – ali pa ji dajo digniteto.
-
France
Francoski predsednik Emmanuel Macron ima tiskovno konferenco, na kateri je pripravljen odgovoriti na vsa vprašanja – logično, prvo vprašanje mu zastavi France de Meurs (Léa Seydoux), najslovitejša francoska novinarka, medijska atrakcija št. 1, bogata in prazna, puhla in domišljava, mati in žena, ljubica Francije. Ko poroča iz afriških vojn, je to njen film: ona je zvezda, ostali – domačini, žrtve vojne – so le statisti. Podobno je, ko poroča s čolnov, s katerimi se skušajo begunci čez Sredozemlje prebiti v Evropo – vedno jih zna zrežirati tako, da izgledajo kot specialni efekti. Vojne, begunske krize in druge tragedije – celo minorna prometna nesreča, ki jo zagreši – so le priložnost za njen ekshibicionizem, za njen patos, za njeno melodramo, za njene emocionalne manipulacije, za njeno katarzično monetiziranje situacije, za njene solze, ki so tako lažne kot solze Williama Hurta v Brooksovi klasiki TV dnevnik (1987).
-
Deep Water
Patricia Highsmith si je izmislila najperverznejše sociopate – najprej Charlesa Anthonyja Bruna, ki hoče v Neznancih na vlaku (Strangers on a Train, 1950) z arhitektom, naključnim mimoidočim, izmenjati umora (ti ubij mojega očeta, ki me muči, jaz pa bom tvojo ženo, da se boš lahko poročil z žensko svojih sanj!), potem Toma Ripleyja, ki v Nadarjenem gospodu Ripleyju (The Talented Mr. Ripley, 1955) umori bogataškega sina in prevzame njegovo identiteto, in ko se je že zdelo, da Ripleyjeve perverznosti ni mogoče preseči, je svetu predstavila zakonca Van Allen, Vica in Melindo, protagonista Globokih vod (Deep Water, 1957), ki jih je zdaj ekraniziral Adrian Lyne, režiser Usodne privlačnosti, Devetih tednov in pol, Nespodobnega povabila, Lolite in Nezveste. Kar pa je logično – Globoke vode so namreč vse to. Usodna privlačnost, Devet tednov in pol, Nespodobno povabilo, Lolita in Nezvesta. Vic (Ben Affleck), ki je izpopolnil drone (in jih naredil še preciznejše), in Melinda (Ana de Armas) živita od rente. Uspela sta. Ni jima treba več delati. Njuno življenje so počitnice, razkošne zabave. Popolna idila! Zdaj sta srečna, si mislimo. A spotoma sta se posušila. Vsaj tako kaže – Melinda, atraktivna, seksi, zapeljiva, kruta femme fatale, vedno v črnem, ima namreč mlajšega ljubimca. Vic to ve – in vidi. Malce negoduje, a le z grimasami. Dejansko pa nima nič proti. Ne ponori. Deluje celo apatično, naveličano – kot da se to ne dogaja prvič. Melinda se z ljubimcem, svojo novo igračko (da ne rečem play-boyem), zabava na odprti sceni, dokler ga ne najdejo mrtvega. Nesreča. A si hitro omisli novega ljubimca – spet mlajšega. In spet ga najdejo mrtvega – tokrat v bazenu. Nesreča. Pa dobi novega ljubimca, ki se mu bo prav tako zgodila »nesreča«. Neizbežno.
-
Rešilec
Will Sharp (Yahya Abdul-Mateen II) je iraški veteran, ki je izgubil vse iluzije – za domovino je tvegal življenje, zdaj pa nima niti toliko denarja, da bi lahko svoji hudo bolni ženi plačal operacijo. Brez operacije bo umrla. Kapitalizem, alergičen na socialno državo in univerzalno zdravstvo, ni ne sočuten ne solidaren, temveč krut in sadističen – kot vojna. Na srečo je brez iluzij o kapitalizmu tudi njegov barabinski brat Danny (Jake Gyllenhaal), ki ravno načrtuje veliki rop – iz slabo varovane losangeleške banke kani odnesti 32 milijonov dolarjev, zato potrebuje dobrega vojaka. Will je voljan, a se izkaže, da banka ni ravno tako slabo varovana. Zgodi se jima Vročina. In ko ugotovita, da jima je rop eksplodiral v obraz, jima ne preostane drugega, kot da ugrabita rešilca, v katerem sta atraktivna bolničarka (Eiza González) in kritično ranjeni policaj, potreben operacije.
-
Kapitalizem je tako militanten, da potrebuješ orožje
Če hočete videti ultimativnega toksičnega moškega, potem si poglejte Kurzlov Nitram, film o fantu (Caleb Landry Jones), ki je leta 1996 v tasmanskem Port Arthurju pobil 35 ljudi. Poln je resentimenta. Srfer ne postane. Nič mu ne uspeva. Nič ni zanj. Družba ga zavrača. Vrstniki se mu posmehujejo. Starša sta utrujena od njegove nestabilnosti. Njegova depresija je vse hujša. Njegova glava vse težja. Njegova jeza vse grotesknejša. Tablete ne primejo več. Videti je kot pošast, ki skoči iz družine.
-
Fresh
Tinder udari povsem mimo, saj Noo (Daisy Edgar-Jones) poveže s tipom, s katerim ne sodita skupaj. In po »romantični« večerji mu to tudi pove – tip je precej brutalnejši. »Veliko sreče pri iskanju fanta, ti naduta prasica!« Hipster, a toksičen. Ne da to Noo, prepričano, da se ljudje v resničnem življenju sploh ne srečujejo več, ustavi.
-
Strawberry Mansion
Strawberry Mansion je sci-fi s sijajno premiso – v prihodnosti bo največji trg in najlukrativnejši naravni vir nezavedno. Sanje bo mogoče izkoriščati, monetizirati. Iz njih bo mogoče iztisniti vrednost. V njih bo mogoče celo oglaševati. James Preble (Kentucker Audley) je revizor, zategnjeni kafkovsko-gilliamski birokrat, ki v distopični prihodnosti pregleduje in obdavčuje sanje – če ljudje preveč bujno, preveč slikovito, preveč razkošno sanjajo, jih obdavči. To počne podnevi, a ponoči tudi on sanja – bujno, mučno, absurdno, fantazijsko.
-
Gospod Jones
Garethu Jonesu (James Norton), mlademu valižanskemu novinarju, uporniškemu prostemu strelcu, tipičnemu idealistu, ki ga nihče ne jemlje povsem resno, na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja uspe veliki met – intervju s Hitlerjem. Ko tik za tem zagori Reichstag, si zaželi še drugi veliki met – intervju s Stalinom. Odpotuje v Moskvo, da bi se poglobil v ruski gospodarski »čudež«, utopično »kolektivizacijo« in novo »petletko«, toda zelo hitro se mu zazdi, da se številke ne ujemajo. Walter Duranty (Peter Sarsgaard), sloviti dopisnik New York Timesa in dobitnik pulitzerja, ki se – kot ljubljenec boljševiškega režima – prepušča razkošni, cinični, rasputinovski dekadenci moskovskih noči, karikaturi Poejeve Maske rdeče smrti, ga skuša prepričati, da se moti, a to ga ne ustavi. Še preden dobro rečete Zelenski, se že skrivaj in tvegano odpravi v sivo, blatno, ledeno, distopično Ukrajino, kjer v grozi odkrije, da je Stalin tamkajšnje prebivalstvo – z diamatskim rušenjem »naravnih zakonov« in terorjem – povsem izstradal in pomoril. Odkrije pa še nekaj prav tako šokantnega in alarmantnega: ne le Stalin, ampak tudi zahodni novinarji, »koristni idioti«, bazirani v Rusiji, so to – ta apokaliptični pomor, holodomor, ki je v letih 1932–33 vzel nekaj milijonov ukrajinskih življenj (ostali so počeli in jedli neizrekljive reči, da bi preživeli) – prikrili. V rokah so imeli zgodbo stoletja, a so molčali.
-
Prasica, slabšalni izraz za žensko
Nekje na Metelkovi sedijo in kramljajo mlade konceptualne umetnice: prva ne more prehvaliti instalacije brazilske umetnice, ki uporablja mehke organske barve, jih vstavlja v vagino in potem pleše, druga hoče s svojimi slikami opozoriti na splošno zgrešenost percepcije ženskega telesa, tretja slika spolno prenosljive bolezni. Ja, nekaj za Janeza Janšo, antifena »izrojenih« in »parazitskih« konceptualnih umetnic. A film Prasica, slabšalni izraz za žensko, veliki zmagovalec Festivala slovenskega filma, ki ga je posnela Tijana Zinajić, se takoj zatem ponorčuje tudi iz splošne zgrešenosti percepcije ženskega telesa: ko se Eva (Liza Marijina), ena izmed teh umetnic, pofuka z Jakobom (Jure Henigman), mentorjem te slikarske skupine, ostane napol oblečena, ves gol – s tičem v ospredju – pa pristane Jakob. V filmih je bilo vedno ravno nasprotno: pri seksu je napol oblečen ostal moški, kamera pa je objektivirala in fetišizirala golo žensko telo – kot da je film ustvarjen za moški pogled. In kot da menstruacija ne obstaja.
-
V senci zarote
Tole je akcijski triler. Ali bolje rečeno: to naj bi bil akcijski triler. Toda povsem očitno se dogaja v vzporednem svetu, v katerem napetosti – saj veste, suspenza – še niso odkrili ali izumili. Liam Neeson igra Travisa Blocka, prostega strelca FBI-ja, ne bi pa nas presenetilo, če bi namesto njega zagledali Stevena Seagala ali Brucea Willisa, kralja cenenih, hitro narejenih, generičnih, totalno predvidljivih akcijskih filmov brez nians. Neeson, ki ga je Ugrabljena leta 2008 prelevila v novega akcijskega junaka, gre namreč za njima. Ja, spet je videti tako, kot da je ravno prišel s pogreba (zato deluje tako jebeno samozadovoljno in obenem prepričljivo). Ja, spet ima težave z družino – tokrat s hčerko, kateri se je preveč odtujil (in njeni hčerki tudi). Ja, spet bo moral reševati svojo družino. Ja, spet je v preteklosti počel »grozne« reči. Ja, spet ima razburljiv avto (mustanga). Ja, spet ne prenese ruralnih rasistov. Ja, spet »ureja« reči, ki jih organi pregona – policija, FBI ipd. – niso sposobni »urediti«.
-
Gospod Bachmann in njegov razred
Ker sem tale epski doku o nemškem učitelju, ki izgleda tako, kot bi stopil iz Društva mrtvih pesnikov ali Hollandovega opusa, in ki ga ne more res nihče nadomestiti, izdatno popisal že v prejšnji številki Mladine (ob uvodu v Festival dokumentarnega filma), bi zdaj le še namignil, da prihaja tudi na redni spored. (Kinodvor & VOD)
-
The Ledge
Če hočete videti res toksične moške, si poglejte tale triler, v katerem štirje prijatelji (na čelu z dominantnim, sadističnim, psihopatskim Benom Lambom), sicer plezalci, nekje v Dolomitih, posnetih v Srbiji, brutalno pokončajo mladenko (ta overkill morate videti, da bi verjeli!), njeno alpinistično prijateljico (Brittany Ashworth), ki je vse to posnela, pa potem manično zasledujejo v steni. Izgledajo kot razkačeni, totalno vzburjeni feni, ki hočejo avtogram oboževane zvezde.
-
Jaz, rdeča panda
Meilin, živahna, razigrana, odločna, briljantna trinajstletnica azijskega rodu, živi v multikulti Torontu. S prijateljicami, evforičnimi pripadnicami azijske diaspore, odkriva male in velike užitke »zahodnega« odraščanja (divjanje, zabave, fantovske bende ipd.), doma pa jo – pod taktirko stroge, dominantne matere, prave »tigrice« – čakajo azijski, precej tradicionalnejši prijemi vzgoje, ki jih povzemajo posterska gesla: »Študiraj«, »Delaj« in »Poslušaj«. Nič hudega – tudi to, soočanje z represijo, tradicijo, kulturo perfekcionizma, templjem, lotosovim cvetom ipd., je del odraščanja, si misli Meilin, ki se nekega jutra zbudi kot velika, kosmata, rdeča panda. Kar jo šokira, zgrozi, zaprepade. Teror, si misli. Počuti se kot doktor Jekyll, ko postane gospod Hyde.
-
Odpuščanje
Leta 2013 sta Gëzim in Fran, že dolgo sprta soseda in bratranca, delala vsak na svojem polju – nekje v albanskem hribovju. Potem sta si na lepem divje skočila v lase, Fran je dvakrat na slepo ustrelil, toda ni zadel Gëzima, temveč Gjyste, njegovo osemnajstletno hčer, ki je umrla. Fran je pristal v ječi – za dobrih 14 let. Gëzim ob tem ni čutil nobenega zadoščenja, zato je posegel po Kanonu, starodavnem albanskem pravu, ki reševanje časti in uveljavljanje pravice prepusti krvnemu maščevanju. Kri za kri. Zob za zob. Ker pa je Fran v ječi, bi bil lahko ob zob, kri in življenje njegov brat Pjetër. To bi bolelo. Navsezadnje, namesto bratranca bi v imenu krvnega maščevanja usmrtili njegovega sina. Toda: ali bi to prineslo zadoščenje? In seveda: bi bilo to prav – v skladu z moderno vladavino prava? Je zadoščenje sploh mogoče? Še več: bi do zadoščenja prišlo, če bi obe logiki, logika krvnega maščevanja in pravne države, logika tradicije in moderne družbe, »čudežno« sovpadli, če bi torej pravna država – v duhu Cone somraka – izpolnila logiko krvnega maščevanja in Frana obsodila na smrt ter ga usmrtila? Ne, ostal bi tisti srhljivi, tesnobni, mučni občutek izgube, iracionalni tragični moment, nezvedljivi in neobvladljivi presežek čustev, s katerim se je nemogoče spraviti, a kliče natanko to – spravo, odpuščanje. Ja, politiko. In performans.
-
The Weekend Away
Ko gledate tale triler, ki ženskam odsvetuje najboljše prijateljice in neznance in zakonske zveze in hrvaške »galebe« in ki skuša povsem očitno monetizirati to, kar so za sabo pustili »ženski« trilerji Dekle na vlaku, Dekle v oknu in Ni je več, se sprašujete, hej, koga ali česa je tu več, preobratov ali osumljencev, toda ko se Beth (Leighton Meester), mati in žena iz Londona (z možem ni fukala že eno leto), na hrvaški obali priključi dekadentni prijateljici (Christina Wolfe) in ko ta po divji, zadeti noči skrivnostno izgine, se Hrvaška prelevi v Orient ekspres, na katerem so osumljeni vsi, celo sirski taksist, kar pove vse o zapredsodkanosti tega filma. (Netflix)
-
Charli XCX: Alone Together
Tole pa je zamujena priložnost. Britanski zvezdnici Charli XCX je glasbena kariera ravno lepo stekla. Ker pa ji je na lepem vse pokvarila pandemija, je sklenila, da bo v času tistega prvega velikega lockdowna – v času popolne izolacije in popolne odrezanosti od fenov – napisala in posnela nov album (How I’m Feeling Now). Jasno, obenem je tudi sklenila, da bo ves ta kreativni proces v svojem losangeleškem domu sproti snemala in ga samooglaševalsko predvajala svojim fenom.
-
Tudi miši gredo v nebesa
Junaki animiranih filmov se pogosto odpravijo na čarobno, transformativno, katarzično potovanje, tako da je vse skupaj že dolgčas, toda trik tele češke stop-motion animacije je v tem, da se glavna junaka, miška Hopka, ki izgleda kot »sestra« Meride iz Poguma, in lisjak Beloprsec, odpravita na potovanje po onostranstvu – ja, umreta! Odideta v nebesa! Kot psi v Bluthovi klasiki Vsi psi gredo v nebesa.
