Marcel Štefančič jr.
-
11. 3. 2022 | Mladina 10 | Kultura | Film
Cédric (Philippe Lacheau), igralec, ki mu ne gre, nepričakovano dobi vlogo Badmana v superjunaškem spektaklu, toda ko ponoči v badmanskem kostumu doživi badmobilsko nesrečo, izgubi spomin, ker pa pri sebi opazi nenavadne gadgete in »nadnaravne« veščine, je prepričan, da je pravi Badman, batmansko spidermanski kick-ass maščevalec, resnični superjunak na nevarni misiji – gangsterjev, ki nadomeščajo Jokerja, je vedno na pretek. Tale energična francoska parodija holivudskih superjunaških superprodukcij je povsem generična, groteskno infantilna in predvidljiva, toda akcijski gegi – brez spoštovanja do rib in račk – so mestoma tako duhoviti in lucidni, da nam dajo slutiti, kaj bi ta film lahko bil. (kino)
-
11. 3. 2022 | Mladina 10 | Kultura | Film
Kempton Bunton (Jim Broadbent), ekscentrični borec proti krivicam iz Newcastla, je upokojen, a še vedno dela – kot taksist. Tudi njegova žena (Helen Mirren), upokojenka, še vedno dela – kot čistilka. Pa ga odpustijo – ker preveč govori. Zaposli se v pekarni. Tudi tam ga odpustijo – ker ne trpi delodajalčevega rasizma. BBC ga prav tako ne usliši – vse njegove drame, ki jih pošlje (in ki jih je očitno navdihnil Čehov), se vrnejo. Jezus kot ženska? Ne na BBC-ju! Zato je toliko bolj zaverovan v svoj glavni projekt – spremembo sveta. No, neplačevanje televizijske naročnine.
-
11. 3. 2022 | Mladina 10 | Kultura | Film
Batman, skoraj triurni reboot Batmana, izgleda tudi kot epski, retromoderni reboot Fincherjevega trilerja Sedem. Na začetku, ko se premaknemo na kraj strašnega zločina, ki ga je zakrivil igrivi, apokaliptični serijski morilec, Riddler (Paul Dano), in ko potonemo v zadušljivi slow-motion noči sveta, med osuple policaje, »instalirano« truplo in morilčevo »kriptično« sporočilo, imamo občutek, da bomo zdaj zdaj zagledali tudi detektiva Somerseta (Morgan Freeman) in Millsa (Brad Pitt), a ju dobro nadomestita Bruce Wayne, alias Batman (Robert Pattinson), in poročnik James Gordon (Jeffrey Wright), namesto Tracy (Gwyneth Paltrow) pa vleti Selina Kyle, alias Catwoman (Zoë Kravitz), sicer tatica, ki čudno privlači Batmana. Gotham je mračno, razdejano, gnilo, nervozno, grozljivo, grizlijevsko mesto, preplavljeno z nasiljem in korupcijo, Riddler, ki ne kanalizira le Johna Doeja, ampak tudi Jigsawa (iz Žage) in Zodiaka (iz Zodiaka), pa pobija stebre družbe, vodilne politike. Nasilje je sistematično – kot noč. In sence. In dež. In korupcija.
-
Če bi gozdovi govorili, bi se od žalosti posušili
Če bi med II. svetovno vojno kdo snemal doku o partizanih, bi neizbežno poudaril, da se partizani skrivajo v gozdu, da jim gozd nudi zatočišče, da gozd terja potrpljenje, da v njem fašisti vohunijo za sanjami (o svobodi, sreči, blaginji ipd.), da partizani delajo vse, da bi bili čimbolj nevidni, da je nevidnost njihova oblika preživetja in da se v gozdu, ki ga prerašča kri, nenehno mojstrijo v izogibanju pogledu drugega. Ironija je v tem, da vse to, kar je nekoč veljalo za partizane, danes velja za migrante, ki se skrivajo v gozdovih. Doku Rdeči gozdovi namreč – dobesedno – poudari natanko to: da jim gozd nudi zatočišče, da terja potrpljenje, da v njem policija vohuni za sanjami (o svobodi, sreči, blaginji, če hočete), da migranti delajo vse, da bi bili čimbolj nevidni, da je nevidnost njihova oblika preživetja in da se nenehno mojstrijo v izogibanju pogledu drugega. Tista bodeča žica, s katero so fašisti med vojno obdali Ljubljano, se kakopak prelevi v rezilno žico, »tehnično oviro«, ki ločuje in izključuje, »popolno orožje za izvrševanje oblasti«. Ta žica reže roke in dlani, vedno je kdo ne more preplezati, vedno koga odnese reka. »Kri jo bo prerasla.«
-
Anne (Anamaria Vartolomei), študentka književnosti iz Angoulêma, leta 1963 zanosi, a ve, da si otroka ne more privoščiti – njenega študija bi bilo konec. Obtičala bi. Brez prihodnosti. Brez kariere. »Nekoč bi rada imela otroka, toda ne za ceno svojega življenja,« pravi Anne. Zato hoče splaviti. Toda splav je prepovedan. Noben doktor noče tvegati. Prijateljice začnejo nanjo gledati zviška. Kot da je kužna. Obsojena na smrt. Njena osamljenost je strašna. Zboli za »boleznijo, ki napade le ženske«. Prijatelj, ki jo hoče pofukati, ker je itak noseča, tako da je »varno«, pa je odlična metafora tedanje protiženske represije, ki pa vzbuja veliko nelagodje, saj ta pradavnina deluje neverjetno moderno – tudi danes se namreč ženskam vse bolj omejuje pravico do izbire.
-
Angela Childs (Zoë Kravitz) dela od doma. Po malem zato, ker se tudi Seattle utaplja v pandemiji, po malem zato, ker jo muči huda agorafobija, po malem pa tudi zato, ker je njeno delo »interpretke glasovnega toka« tako, da ga lahko v celoti opravi doma – analizira namreč komunikacijske motnje v delovanju Kimi, nove, blagoglasne, izpiljene, nadgrajene virtualne asistentke, ki ni produkt algoritmov, ampak ljudi, in ki naj bi zasenčila Alexo in Siri, a potrebuje pomoč pri prepoznavanju štiklov Taylor Swift (Me!). Angelino stanovanje je tako prostorno, tako galerijsko in tako odprto, da bi Alfred Hitchcock v njem zlahka posnel rimejk svojega Dvoriščnega okna, toda Kimi izgleda tako, kot da bi v to stanovanje dejansko vletel Brian De Palma, Hitchcockov imitator, in posnel rimejk svojega kultnega trilerja Strel ni bil izbrisan, alias Blow-Out, v katerem filmski snemalec zvoka (John Travolta) nehote posname »pok«, ki dokazuje, da je bila prometna »nesreča« v resnici atentat. Angela pa nehote ne »posname« strela, temveč krik, no, stream krika, ki kaže, da se je neki ženski zgodilo nekaj strašnega, morilskega, toda ko svoje odkritje prijavi »amazonski« korporaciji Amygdala, za katero dela, naleti na zid, tako da se sama prelevi v detektivko – v slogu Harryja Caula (Gene Hackman) iz Coppolovega Prisluškovanja in Leone Stevenson (Barbara Stanwyck) iz Litvakovega filma noir Oprostite, napačna številka.
-
Iskre v času – svetovni računalniški podvig
V dokuju Iskre v času izveste, kako je Iskra Delta – »organizirana anarhija, v kateri je lahko do izraza prišel vsak, ki je imel kako idejo«, kot pravi nekdo – kompjuterizirala socializem (ne le jugoslovanskega, temveč tudi kitajskega), potem pa postala trn v partijski in udbaški peti.
-
Natsuko (Fusako Urabe) na obletnici mature, ki se dogaja v času, ko je apokaliptični virus izbrisal vse računalnike, po dolgih letih spet sreča svojo nekdanjo prijateljico (Aoba Kawai). Veliko si imata povedati, spominjata se srečnih trenutkov, pa četudi se Natsuko sploh ne spomni, kako je ime njeni prijateljici, s katero sta nekoč hodili. V resnici je še huje: zlagoma namreč ugotovita, da sploh nista bili prijateljici, da nista hodili na isto šolo in da sta druga drugo zamešali za neki drugi sošolki, a sta kljub temu pripravljeni druga drugi impersonirati izgubljeno prijateljico.
-
Smrt na Nilu je nadaljevanje Umora na Orient ekspresu – vrne se detektiv Hercule Poirot (Kenneth Branagh), vrnejo se njegovi brki, ki dobijo celo zgodbo o izvoru ( ja, naredila jih je vojna – kot vse »prave« moške!), vrne se njegov zaupnik Bouc (Tom Bateman) in vrne se eksotična lokacija, le da predvojni Balkan, čez katerega drvi luksuzni jet-set vlak, zamenja predvojni Nil, po katerem pluje luksuzni jet-set parnik. Toda Smrt na Nilu je boljša od Umora na Orient ekspresu, morda tudi zato, ker jo gledamo drugače kot Umor na Orient ekspresu, navsezadnje, pri Umoru na Orient ekspresu smo vnaprej prekleto dobro vedeli, kdo je žrtev in kdo so morilci – ta roman Agathe Christie je pač tako pregovoren, da je bilo to nemogoče ne vedeti. Pri Smrti na Nilu pa tavamo v megli: če se že ravno spomnimo, kdo je žrtev, pa smo zagotovo pozabili, kdo je morilec.
-
Ruski vlak, s katerim se Laura (Seidi Haarla), finska študentka arheologije, razočarana po spodleteli aferi s svojo profesorico, na začetku še analognih devetdesetih iz Moskve odpelje proti ledenemu, sivemu, mračnemu, arktičnemu Murmansku, izgleda tako, kot da se bo na njem zdaj zdaj zgodil umor (ali pa »izbruh« zombijev), toda Ljoha (Jurij Borisov), zapiti, agresivni, mizoginični, obritoglavi rudar, s katerim obtiči v kupeju št. 6, začne zlagoma kanalizirati Jesseja, občutljivega protagonista Linklaterjeve študentske romance Pred zoro. Jasno, Laura začne kanalizirati Céline, protagonistko te romance. Kupe št. 6 polzi v ritmu cigaretnega dima. Francoski štikel Voyage Voyage (via Desireless), ki se oglasi tu in tam, povzema vrvež njunega notranjega potovanja. Pred njima pa ves tisti mrak, vsa tista megla, vsa tista sivina, ves tisti mraz, vsa tista distopija. Laura hoče videti petroglife na morskih skalah, ker misli, da bo imela iz preteklosti boljši razgled na sedanjost, toda želja, ki ima vedno revolucionarni potencial, je brez preteklosti. Nenehno prehajata od besed k besedam, da bi prešla od besed k dejanjem, toda veliko besed porabita, da od besed k dejanjem ne bi prešla. Kar pa ne preseneča: njuno melanholično arktično potovanje je dolgo naštevanje besed, ki so prišle med besede in dejanja. Ljubezen je kaos, črna luknja, tveganje, vdor nereda, stalitev družbenega tkiva, sprememba voznega reda, spodletelo naključje – ker je produkt tega, da ne vemo, kaj hočemo, in ker poveže osebi, ki sploh ne vesta, da sta kompatibilni.
-
Bam! Kot bi nekdo silovito treščil po gongu ali bobnu. Memoria je film, ki se začne z velikim pokom. Slišimo ga le mi in Jessica (Tilda Swinton), škotska botanistka, ki ne more spati in ki skuša v Kolumbiji ugotoviti, zakaj se ji stalno ponavlja ta strašen, morast, iritanten, vedno znova šokanten prisluh. Kot »grmenje iz jedra Zemlje«. Kot »betonska krogla, ki trešči ob kovinski zid, obdan z morsko vodo«. Kot »orjaška skala, ki pade v vodnjak, obdan z morjem, in ki potem eksplodira«. Občutek ima, da ji bo razneslo glavo. Ker pa ji zdravniki ne morejo pomagati (bi xanax?), se iz Medellina odpravi v Bogoto, kjer upa, da bo Hernán Bedoya (Juan Pablo Urrego), zvočni tehnik, možev nekdanji študent, v glasbenem, zvočnem studiu – no, v knjižnici filmskih zvočnih efektov – »arheološko« izkopal, rekreiral in sprocesiral ta zvok, ki je tako fantomski, skrivnosten in neopisljiv, kot je invaziven, grozeč in zavojevalski.
-
Shakespeare je hotel, da bi bile njegove drame več kot le teater – Joel Coen pa hoče, da bi bili njegovi filmi več kot le filmi. V črno-beli Macbethovi tragediji, polni ekspresivnih senc, morastih ujed, mračne megle, senzualne atmosfere, labirintnih hodnikov, morbidne obsedenosti, okrutnih mahinacij, norosti, brezizhodnih emocij, »krvavega biznisa« in »trohljive smrti«, se končno srečata totalni teater in totalni film, v celoti posnet v studiu – kot nekoč filmi noir.
-
Na začetku gledamo filmček, ki so ga skrivaj posneli na nekem nemškem javnem stranišču: Hans Hoffman (Franz Rogowski), brkati moški srednjih let, se tam seksualno srečuje in zapleta z različnimi moškimi – včasih analno, včasih oralno, včasih pasivno, včasih aktivno. Toda vedno konsenzualno. A ne ve, da ga policija snema. In kot se izkaže, filmček gledajo na sodišču, ki ga potem strogo kaznuje – 24 mesecev ječe (brez možnosti pogojnega izpusta). Piše se leto 1968, čas revolta, kontrakulture in seksualne revolucije, toda Hans zaradi svoje homoseksualnosti pristane med morilci, roparji in drugimi kriminalci – v Nemčiji namreč še zmeraj velja člen 175, ki so ga uvedli leta 1871 in ki so ga z neizmerno vnemo uveljavljali predvsem nacisti. Kar je izkusil tudi Hans – nacisti so ga med vojno poslali v koncentracijsko taborišče. Tudi »žigosali« so ga. Ironija je v tem, da ga po istem členu zaprejo tako nacisti kot antinacisti.
-
Alexia (Agatha Rousselle), titanska protagonistka Titana, serijska morilka, »kiborška« morilska mašina, plesalka na avtomobilskih razstavah, se v nekem trenutku znajde v hiši, v kateri začne napol ritualno pobijati – moškega ubije s stolom, žensko s špriklo, potem steče po stopnicah navzgor, da bi ubila še neko drugo, pobeglo žensko, a iz sosednje sobe nepričakovano stopi moški. »Joj, koliko vas je,« vzdihne Alexia. In ga ubije. Hladnokrvno, brutalno, profesionalno. Čas je za redefinicijo bolečine, ugodja – in spola. Titan, brezhibno groteskna ekstaza body-horrorja, splatterja, punka in porno chica, ne dela kompromisov. Ko Alexii po prometni nesreči, ki jo prikrajša za družino, v glavo vstavijo titansko ploščo, postane telo prihodnosti – bizarno, fluidno, divje, morasto, transformativno, transgresivno, blasfemično in posthumanistično, popolni fetišistični remiks biologije, tehnologije in teorije spola, perverzija Terminatorjevih fantazij.
