-
»Politike in aidsa ni mogoče ločiti«
Wojnarowicz, doku o Davidu Wojnarowiczu, newyorškem avantgardnem multimedijskem umetniku (slikarju, filmarju, performerju, pesniku, hustlerju, aktivistu ipd.), »rivalu« Jean-Michela Basquiata, Burroughsovem ljubljencu, enem izmed princev East Villagea, ki ga je na začetku devetdesetih vzel aids (»Ugotovil sem, da me je ob bolezni okužila tudi sama bolna družba«), me je spomnil na Velvet Underground, doku o bendu Velvet Underground, o katerem ni ravno preživelo prav veliko filmskih posnetkov, zato si je moral Todd Haynes izmisliti nadomestni vizualni jezik, s katerim je ujel prelomnost, globino in širino tega benda.
-
Izgubljene iluzije
Balzac je pisal v času, ko se je v Franciji vse obrnilo in prelomilo – zgodovina, religija, umetnost, pravo, običaji, razredi. Ostanki starega Imperija, ki je razpadel, so vztrajali in se mešali z novo buržoazno plutokracijo, ki je imitirala običaje in rituale stare aristokracije. Celo kralj Louis-Philippe je bil le artificielni buržoazni kralj. S padcem Napoleona, restavracijo in julijsko revolucijo je bilo herojskega obdobja Francije konec – heroje so zamenjali špekulanti, »uživalci kapitalističnega družbenega reda«, kot je rekel György Lukács. Vstajal je kapital – in to nezadržno, neodjenljivo, neubranljivo. Geslo dneva se je glasilo: »Enrichissez-vous!« Ja, geslo dneva je postal hedonizem – vsi so hoteli uživati, trošiti, bogateti.
-
Vzporedni materi
Douglas Sirk je v petdesetih letih prejšnjega stoletja posnel serijo pastelnih, sentimentalnih, kičastih, artificielnih melodram (Veličastna obsedenost, Vse, kar dovolijo nebesa, Zapisano v vetru, Imitacija življenja), ki so najprej zelo vplivale na Rainerja Wernerja Fassbinderja, potem pa še na Todda Haynesa in Pedra Almodóvarja, toda ko gledate Almodóvarjevo melodramo Vzporedni materi, imate občutek, da so jo navdihnile, intonirale in zapečatile še starejše holivudske melodrame, tiste iz tridesetih let, v katerih so ženske rojevale otroke, ki so jih morale skrivati, in ugotavljale, da moški niso na njihovi strani.
-
Ulica nočnih mor
Tyrone Power je v Gouldingovi Morasti aleji (1947), slovitem, kultnem, klasičnem filmu noir, posnetem po romanu Williama Lindsaya Greshama, igral Stantona Carlisla, socialnega outsiderja, ki skuša preskočiti razred – svojo razredno Usodo. Najprej obtiči v malem, zakotnem, drugorazrednem, dehidriranem cirkusu, zlagoma pa se prelevi v »Velikega Stantona«, showmana, mentalista in spiritualista, ki začne – s pomočjo psihologinje Lilith (Helen Walker), brezobzirne, strupene femme fatale – zabavati, navduševati in izkoriščati bogataše. Omogoča jim »stike« z mrtvimi, kot da bi skušal poudariti Marxov dictum, da je kapital »mrtvo delo«, toda bolj ko skuša kapitalu zagotoviti »duhovno udobje«, bolj je videti kot morbidna karnevalska karikatura mitov o ameriškem snu, iskanju sreče, odrešilnem podjetniškem individualizmu, drugi priložnosti, svobodi, neskončnem samoizumljanju, samoprenavljanju in samoizboljševanju ter socialni mobilnosti.
-
-
Obvoz
Al Roberts (Tom Neal), depresivni, obupani, zagrenjeni, vidno propadli, neobriti newyorški barski pianist, odštopa proti Los Angelesu, da bi se pridružil svoji punci (Claudia Drake), prav tako pevki, ki hoče narediti holivudsko kariero (»Saj sem talentirana!«), toda gostobesedni »biznismen« (Edmund MacDonald), ki mu ustavi, na lepem omahne, z glavo trešči ob tla in umre. Al si misli: policija mi že ne bo verjela, da je šlo za nesrečo! Zato truplo skrije, obenem pa prevzame Haskellovo identiteto. Natakne si njegova oblačila. In odpelje skozi dež – v puščavo. In proti zahodu. Zahod je puščava. Zahod je poceni motel. Zahod je pretveza. Mimo drvi Amerika. V vzvratnem ogledalu se prižigajo slike in glasovi iz preteklosti.
-
Veliki rdeči pes Clifford
V komediji Sam doma si mali Kevin zaželi, da bi vsi njegovi bližnji izginili. Želja se mu izpolni: res izginejo. Na perverzen način – nanj preprosto pozabijo. V Velikem rdečem psu Cliffordu, posnetem po otroških bestsellerjih Normana Bridwella, pa si mala Emily (Darby Camp) začeli, da bi Clifford, njen rdeči pes (Božičkovo darilo? prikriti komunist?), tako mogočno zrasel, da bi postal strah in trepet – in da bi jo lahko zaščitil pred bitchy sošolkami, ki jo maltretirajo.
-
Električno Življenje Louisa Waina
Filmskih biografij je vse več. Preveč. Inflacija filmskih biografij je posledica obsedenosti z »resničnostjo« resničnostnih šovov, kulture špeganja v »tuja« življenja, pompozne samopomembnosti, ki je vgrajena vanje, marketinških možnosti, ki jih nudijo (glejte, kako se je Tom Hanks prelevil v Walta Disneyja!), medijske pozornosti, ki jo avtomatično pritegnejo, a tudi preprostega dejstva, da so oskarjevski material, pa čeravno so običajno povsem ploske, enolične, enobarvne, razdišane – z barvito in odbito genialnostjo osebe, ki jo biografirajo, ne skušajo tekmovati.
-
Junak
Rahima (Amir Jadidi), naivnega, obupanega, melanholičnega iranskega jetnika, spustijo za nekaj dni na prostost – ja, končno se malce osvobodi. Toda s tem gre le z dežja pod kap – tudi kapitalizem je namreč ječa. V ječi je pristal zato, ker ni mogel izpolniti svoje »svete« kapitalistične dolžnosti – ni odplačal dolga. Pred nekaj leti se je zadolžil, da bi lahko ustanovil podjetje – da bi torej izpolnil svoj kapitalistični sen. Po prihodu iz ječe si izmišlja vse mogoče in nemogoče trike, da bi odplačal dolg, kar pa ni mogoče – kapitalizem je naštelan tako, da dolga ni več mogoče odplačati. Reši te lahko le čudež. In res – zgodi se »čudež«: ker zlatnike, ki jih najde (okej, v resnici jih najde njegovo dekle), navidez samaritansko vrne ženski, ki jih je izgubila, postane nacionalni junak, medijska atrakcija, nova televizijska »resničnost«.
-
Telesce
Še dobro, da obstajajo vraže, miti, folklora in fake news, si verjetno misli Agata (Celeste Cescutti), dekle iz Benečije, ki bi se ji leta 1900 zmešalo, če ne bi bilo vraž, mitov, folklore in fake news: ker rodi mrtvega otroka, je prepričana, da ne bo nikoli krščen, tako da ne bo šel v nebesa, ampak bo na vekomaj veke ostal v jebenih vicah, a izve, da je nekje v Karnskih Alpah posebna cerkev, v kateri lahko trupelce, telesce za hip »čudežno« oživi in zadiha – toliko, da ga lahko na hitro krstijo in odrešijo.
-
Križ-kraž
Steve Thompson (Burt Lancaster) se v Siodmakovem Križ-kražu (Criss Cross), kultnem filmu noir, enem izmed največjih, vrne domov – na losangeleški Bunker Hill, ki je bil dom filma noir. Tu – v tem »starem mestu, izgubljenem mestu, oguljenem mestu, sleparskem mestu«, kjer na verandah posedajo »starci z obrazi, ki izgledajo kot izgubljene bitke«, kot pravi Raymond Chandler v Visokem oknu – so se namreč dogajali številni filmi noir, recimo Visoko okno, Noč ima tisoč oči, Strah, Rop brez plena, Asfaltna džungla in Aldrichev Poljub smrti. Thompson, ki se preživlja kot stražar armiranega vozila, s katerim prevažajo denar, se Bunker Hilla patološko oklepa. Kot skrivnosti. Kot nezavednega zgodovine Los Angelesa. Kot fatalne Anne (Yvonne DeCarlo). Ko jo zagleda na plesišču nočnega kluba, je uročen. Spet ga je premamila, pa četudi ga je enkrat že prevarala. Ja, dobro jo pozna – z njo je bil poročen. Po ločitvi je odšel iz Los Angelesa – hotel si jo je izbiti iz glave. Pa si je ne more.
-
The Wasteland
Tale somračni, počasni, atmosferski, presenetljivo osupljivo posneti španski hororček, sicer zgodba o družini (atu, mami in malem, zvedavem, nedolžnem Diegu), ki jo sredi totalno izolirane puščobe (njihova kmetija izgleda kot geografsko središče distopije) obišče in loči fantomska pošast, ni nič prav zares posebnega (če ste videli odlični horor-vestern The Wind, ki ga je pred nekaj leti posnela Teresa Sutherland, se vam bo zdel le kot inferiorna verzija), toda finale – no, apokaliptično sporočilo, da mora otrok dom vendarle zapustiti, zlepa ali zgrda, raje zgrda – ga vsaj delno odreši. (Netflix)
-
355
Ko multikulturne in multijezikovne specialke, ki jih igrajo Jessica Chastain, Diane Kruger, Penelope Cruz, Lupita Nyong’o in Bingbing Fan, po bondovsko rešujejo svet, ki ga ogroža dolgočasna, niti malo karizmatična iteracija »orožja za množično uničevanje«, se zdi, kot bi padle v scenarij, ki je bil napisan za Stevena Seagala.
-
Zastoj
V korejskem Parazitu, ki je prikazal vso obscenost ekonomske neenakosti, se reveži infiltrirajo v dom bogataša. Zastoj pa je slovenska verzija Parazita, le da je tu bogataš ta, ki se »infiltrira« v dom revnih. Na vratih muslimanskega zakonskega para, Mejre (Mirjam Korbar) in Emirja (Peter Musevski), namreč neke deževne noči pozvoni rahlo zmedeni, a elegantni, urejeni neznanec (Uroš Fürst), ki noče in noče povedati, kaj hoče. Emirja ni doma, Mejra pa se prestraši. Nažene ga, a se vrača – znova in znova. Pred vrati celo poklekne in moleduje. »Samo minuto mi dajte! Spustite me noter, nekaj vam moram povedat!«
-
Krik
Krik, nadaljevanje – in reboot – Krikov, ki jih je med letoma 1996 in 2011 posnel Wes Craven, ne skriva: film ti lahko reši življenje. Začne se kot originalni Krik: v veliki, prostorni, labirintni, lepo razsvetljeni malomestni hiši se dekle, tokrat Tara Carpenter (Jenna Ortega), oglasi na telefon. Najprej misli, da je njena prijateljica, Amber (Mikey Madison), a se izkaže, da je to (spet) psihopat, ki jo začne zlagoma zastraševati, mučiti in terorizirati s filmskimi vprašanji, malim filmskim kvizom, vezanim na grozljivko Stab (Krik).
-
Jagnje
Jagnje je ultimativni božični film. V hlev nekje na Islandiji v adventnem času vstopi »nekaj« – ne vemo, kaj. Nevidno je, tako rekoč brezmadežno, kot »sveti duh«, a zgodi se čudež: rodi/skoti se »jagnje«, produkt ne ravno konsenzualnega seksa. Ko Maria (Noomi Rapace) in Ingvar (Hilmir Snær Guðnason), garaška lastnika te tihe, mirne, zakotne, dolgočasne hribovske kmetije (in »svetega« hleva), ki sta nedavno izgubila hčerkico, zagledata to »dete«, sta presrečna. Končno – otrok! Uslišana molitev! Božata ga, ljubkujeta, umivata, oblačita, slavita – posvojita. To je res »božji dar«. Zdaj so družina. Njuno gospodinjstvo deluje »blagoslovljeno«, dokler ju ne obišče Pétur (Björn Hlynur Haraldsson), Ingvarjev brat, nekdanji rocker in džanki. Z Ingvarjem imata napete odnose ( ja, Ovna), z Mario pa je obseden – in ne more se več zadrževati. Arhitektura njegove želje, ki bi se sicer zelo dobro podala filmu noir (Poštar zvoni vedno dvakrat, Dvojno zavarovanje ipd.), se prav tako sijajno poda tudi naravnost ledeni vsoti vseh morbidnosti, ki jih spotakne ta obešenjaški, kvaziapokaliptični psihotriler – pošastno ljubkemu »telescu«, božičnemu kanibalizmu, groteskni reviziji »brezmadežnega« spočetja, travmi »mučeniškega« materinstva, vse bolj ogroženi možnosti izbire, mraku družinskih vrednot, grozljivi ljubkosti starševskega pretiravanja, obsedenosti z otrokom-za-vsako-ceno in nelagodju posvojitve. Ni važno, kakšen je otrok – važno je, da odreši zakonski par, ki je brez otrok.
-
Mother/Android
Oh, in toliko da veste: za tale obetavni distopični triler, v katerem se umetna inteligenca tako silovito in tako krvoločno upre, da se mesta stalijo in da ljudje – z nosečo Chloë Grace Moretz vred (ker je sveta konec, je abortus nepotreben) – zbežijo v gozd, se izkaže, da ni Ex Machina redux, temveč le naivni remiks tehnofobije, anekdot o zatonu Zahoda, darwinistične panike, poklona K-Popu in vrnitve k Naravi. (Hulu)
-
Vse je bilo v redu
Vse je bilo v redu je hladnokrvna zgodba o evtanaziji, za katero na švicarski kliniki zaračunajo 10.000 evrov. Ko André (André Dussolier), tipični pariški buržuj, doživi strahovit infarkt, ki ga delno paralizira, in ko kaže, da se ne bo več pobral (in da ga vse tiste elitne restavracije ne bodo več videle), si zaželi, da bi mu Emmanuèle (Sophie Marceau), njegova hči, pomagala umreti.
-
The King’s Man: Začetek
Lenin in Hitler se nista nikoli srečala, toda v filmu The King’s Man: Začetek, zgodbi o izvoru tistega krojaškega butika v filmih Kingsman: Tajna služba in Kingsman: Zlati krog ( ja, »superjunaška« Harry Hart in Eggsy Unwin bi lahko okrepila Maščevalce ali Večne, magari Varuhe galaksije), se srečata. Kar pa ne preseneča: film skuša monetizirati trenutno obsedenost z divjo konspirologijo, zato nas pošlje na začetek prejšnjega stoletja, kjer »pacifistični« in zeligovski oxfordski vojvoda Orlando (Ralph Fiennes) s pomočjo svojega sina Conrada (Harris Dickinson) in svojih dveh služabnikov, Polly (Gemma Arterton) in Shole (Djimon Hounsou), razkrinkava tajno, nevidno, zarotniško kabalo, ki režira zgodovino – organizira atentat na prestolonaslednika Franca Ferdinanda, torpedira britanskega vojnega ministra Herberta Kitchenerja, preprečuje, da bi Amerika vstopila v I. svetovno vojno (Woodrowa Wilsona »zjebe« Mata Hari), rekrutira Lenina in sproži oktobrsko revolucijo.
-
Don’t Look Up
Končno je Hollywood ekraniziral Slavoja Žižka! Pikantni, satirični, našpičeni Don’t Look Up, ki Kubrickovi farsi Dr. Strangelove in Lumetovi satiri Televizijska mreža dolguje toliko kot Lubitschevi komediji Biti ali ne biti, je namreč povsem očitna ekranizacija Žižkovega dictuma, da bo prej konec sveta kot konec kapitalizma. Randall Minty (Leonardo DiCaprio) in Kate Dibiasky (Jennifer Lawrence), rahlo pozabljena, izgubljena, odpisana astronoma, nenadoma ugotovita, da proti Zemlji drvi pogubni, apokaliptični, armagedonski komet, alias »Planet Killer«, in da je konec sveta neizbežen, toda trumpovska predsednica (Meryl Streep), njen sin (Jonah Hill), sicer šef njenega kabineta, televizijski voditelji (Cate Blanchett & Tyler Perry), jobsovsko-muskovski turbotajkuni (Mark Rylance), estradnice (Ariana Grande) in profetski skejterji (Timothée Chalamet) si konca sveta ne znajo predstavljati, ali natančneje – konec sveta razumejo kot vic, kot dober šov, kot dobro poslovno priložnost, kot ultimativno kapitalistično darilo, kot dokaz, da je kapitalizem, ki revnim priporoča več sreče pri izbiri loterijskih številk, na pravi poti. Hej, komet bo ustvaril nova delovna mesta!
-
Sladičeva pica
Leta 1973, ko v dvoranah vrtijo Ameriške grafite, film o dozorevanju in zaljubljanju, ko Don DeLillo objavi Great Jones Street, roman o rockerju, ki hoče zbežati slavi, ko televizijska mreža PBS prikaže American Family, prvi resničnostni šov v zgodovini, in ko so pred bencinskimi črpalkami tako dolge vrste (»To je konec sveta!«), da Bowiejev štikel Life on Mars? zveni kot obljuba utopije, alternative tuzemskemu kapitalizmu, se v San Fernando Valleyju, »predmestju« Hollywooda, zgodi nekaj transformativnega: Gary Valentine, ki ga igra Cooper Hoffman, sin pokojnega Philipa Seymourja Hoffmana, zagleda Alano Kane, ki jo igra Alana Haim, rock zvezdnica, članica benda Haim (Anderson je posnel številne njihove spote). Takoj plane – začne jo osvajati, zapeljevati, pecati. Nezadržno. Ne pusti je mimo. “Kako to, da te še nisem nikoli videl?” Ne, noče je zamuditi. Le malo manjka, pa bi Sonny & Cher stopila izza zavese in zapela But You’re Mine. Alana, ki ga ne jemlje resno, dahne: »Saj se me sploh ne boš zapomnil.« Gary, ki ni zaman Valentine, odvrne: »Ne izgovarjaj se na čas.« In čas je tu res relativen: Alana jih šteje 25 (morda celo 28), Gary pa le 15. Njej se zdi, da jih šteje šele 12, toda obnaša se tako, kot da jih je pravkar dopolnil 30. Zna narediti vtis, zelo je podjeten, prepričan, da je kul, ekstremno samozavesten, gostobeseden, zabaven in bister, po malem hustler, po malem showman, po malem krošnjar, po malem sanjač (»V sodobnih filmih je preveč realnosti«), eksponat nove narcistične »me« dekade.
-
Francoska depeša
Vprašanje je na dlani: ali je v Andersonovi Francoski depeši kaj subverzivnega? Za začetek, v njej je toliko offov kot v najbolj gostobesednih filmih noir, toliko vizualne vrtoglavice kot v najboljših filmih Tonyja Scotta, toliko pripovednih perspektiv kot v Bolanovem romanu 2666 ali Calvinovem romanu Če neke zimske noči popotnik, toliko gagov kot v Tatijevih komedijah, toliko non sequiturjev kot pri zgodnjem, nadrealističnem Buñuelu, toliko detajlov kot v Boschevem Vrtu zemeljskih naslad, toliko potujitvenih efektov kot v Brechtovih komadih, toliko fetišizma in obsesij kot pri Brianu De Palmi, toliko nostalgije po nostalgiji kot pri J. D. Salingerju, toliko koreografije kot v najboljših mjuziklih, toliko zvezd kot v filmih katastrofe in toliko suverene sofisticiranosti kot v sloviti reviji New Yorker, ki jo kanalizira tale komedija, tudi sama sformatirana in rubricirana kot revija, »French Dispatch«, francoska edicija prestižnega ameriškega tednika.
-
Igra sovraštva
On – Josh (Austin Stowell) – je zapet in zatežen, totalni control freak, ki se nikoli ne smeji. Ona – Lucy (Lucy Hale) – je igriva in spontana, polna življenja. On je korporativni vojščak – ona je vojščakinja umetnosti, »prave« književnosti. Zaposlena sta v prestižni založbi, ki se je po sovražnem prevzemu skomercializirala, sedita drug poleg drugega, a se sovražita. Ja, to je netfliksovska romantična komedija, pri kateri pa si – ironično! – želite, da med Lucy in Joshem ne bi nikoli kliknilo.
-
Letos božič odpade
Dekle za božič ugotovi, da oče hodi z njeno nekdanjo sošolko. Vau! Film je naslovljen Letos božič odpade, toda ko ga vidite, si rečete – zakaj raje ne odpade ta film? (kino)
-
Volk in lev
Mladenka (Molly Kunz) po vrnitvi v kanadsko prostranstvo reši levjega in volčjega mladiča, ki postaneta njena nadomestna družina, zato se ji zdi, da lev in volk bolj »naravno« sodita k njej kot v cirkus ali živalski vrt, toda nenehno moraliziranje tega filma zasenči »naravo«, še bolj pa vprašanje, kaj je sploh to »narava«, tako da si gledalec vedno bolj želi, da bi bil animiran. (kino & Kinodvor/Kinobalon)
-
Bertov dnevnik
Bertov dnevnik je švedska romantična komedija, v kateri igrajo otroci – Bert (Hugo Krajcik) se zatreska v Leilo (Yussra El Abdouni), ki pa je malce starejša od njega, zato skuša do nje priti prek njene mlajše sestre Amire (Julia Pirzadeh), toda glavno vlogo prevzame Murphy, ki poskrbi, da gre narobe vse, kar gre lahko narobe. Bert na simpatično televizijski način ugotovi to, kar so že pred njim ugotovile Julia Roberts, Meg Ryan in Sandra Bullock – da je ljubezen nezgoda in da terja veliko podjetnosti. (Kinodvor/Kinobalon)
-
Belfast
»Mamica, mamica,« vpije devetletni Buddy (Jude Hill): »Plenimo supermarket! Plenimo supermarket!« Ko mama (Caitriona Balfe), sicer protestantka, priteče dol in odpre vrata, ji pokaže pralni prašek, ki ga je ukradel med »protestantskim« kolektivnim plenjenjem »katoliškega« supermarketa. Mama ponori, Buddy pa dahne: »Saj je biološki!« Buddy ne ve, kaj je prav in kaj ne, ampak gre le s tokom – z maso, ki jo v Belfastu leta 1969 polarizira, radikalizira in militarizira verska vojna, protestantsko-katoliški razkol.
-
Matrica: Obuditev
Za začetek, v Obuditvi, nadaljevanju – ali pa rebootu – prvih treh Matric, je vse, kar je definiralo Matrice: obe tabletki, modra in rdeča (»One pill makes you larger, and one pill makes you small,« poje Grace Slick, ko v štiklu White Rabbit opeva Carrollovo/Aličino »čudežno deželo«, no, simulacijo), vzporedni svetovi, tekanje po stenah, seganje v tekoča zrcala, agenti s sončnimi očali, bežanje pred specialci, eksplozivni pregoni, bullet time, strmoglavljanje v globino in matrico, ponovno rojevanje za kuliso (v »resnici«), črna mačka in podobni déjà vuji (ki se »zgodijo, ko v matrici kaj spremenijo«, slišimo v prvi Matrici), neonski noir, Zion in tako dalje. Poleg tega je tudi vse polno flešbekov iz prvih treh Matric. Rečete lahko: zgodovina se ne ponavlja, le nostalgija, ta veliki antidepresiv!
-
The Unforgivable
Sandra Bullock, alias Ruth, se vrne iz ječe – pred dvajsetimi leti je ustrelila šerifa. Njen izraz na obrazu pove vse – trpim! In potem trpi naprej – in še in še. Njen izraz se ne spremeni. Kot bi ji ga prilepili na obraz. To najprej izgleda mučno, potem komično, na koncu groteskno.
-
Spider-Man: Ni poti domov
V filmu Yesterday nenadoma vsi pozabijo, da so kdaj obstajali Beatlesi – v novem Spider-Manu, Ni poti domov, pa si Peter Parker (Tom Holland) zaželi, da bi vsi pozabili, da je Spider-Man. V prejšnjem Spider-Manu, Daleč od doma, je namreč Mysterio (Jake Gyllenhaal) razkrinkal njegovo skrivno identiteto, tako zdaj vsi vedo, kdo je, česar pa sam noče, zato dr. Strangea (Benedict Cumberbatch) pozove, naj ljudi s svojimi »čudežnimi« močmi tako uroči, da bodo pozabili, kdo je.
-
A Cop Movie
Teresa, mehiška policistka, se ponoči odzove na klic v sili – neka ženska je tik pred porodom. Ker je prepozno za bolničarje, mora sama vzeti stvari v svoje roke. Ni lahko biti policistka v nevarnem Mexico Cityju, ki izgleda kot nervozna vojna cona – posebej ponoči. A Cop Movie – alias Una película de policías – izgleda kot dokumentarec, pa ni. Tereso igra Mónica Del Carmen, Montoyo, njenega partnerja, pa Raúl Briones. In film posvoji kopico pripovednih tehnik, s katerimi lahko poudari, da le igrata – da je potemtakem »policist« oz. »policistka« nekaj takega kot lik ali vloga. Ja, filmska vloga. Policijska akademija je bolj ko ne igralska akademija. Filmska šola. Policisti zdaj itak vse – svoje akcije, svoje intervencije ipd. – snemajo.
