Marcel Štefančič jr.
-
23. 12. 2021 | Mladina 51 | Kultura | Film
Medtem ko so drugi eksali igrane serije, recimo The Pursuit of Love, sem sam zeksal The Beatles: Get Back, Jacksonovo monumentalno dokuserijo o tem, kako so se Beatlesi leta 1969 zaprli v studio, kjer so začeli 22-dnevne vaje za projekt Get Back, ki naj bi rezultiral bodisi v albumu, televizijskem šovu, koncertu ali dokumentarcu, a je na koncu postal vse to, album (Let It Be), koncert (na strehi studia Apple) in doku, najprej leta 1970 Let It Be (via Michael Lindsay-Hogg) in zdaj skoraj osemurni Get Back, tako da dobimo sijajen vpogled v kreativni proces tega benda (ponavljanje je mati originalnosti), ki je bil za pop to, kar je bil Shakespeare za literaturo (grobo rečeno: Shakespeare si je izmislil vse dramatične situacije, Beatlesi – nikoli dolgočasni – pa so si izmislili vse progresije akordov), a obenem dobimo tudi sijajen vpogled v razpad tega benda.
-
23. 12. 2021 | Mladina 51 | Kultura | Film
Ita Rina, prva slovenska filmska zvezdnica, je znala čudovito in prepričljivo ustvariti vtis, da je le tvoja – ne da bi sploh pogledala v kamero. V senzacionalnem Erotikonu, ki ga bodo 29. decembra – ob glasbi znamenitega Andreja Goričarja in spremljavi Orchestra of the Imaginary – zavrteli v Cankarjevem domu, igra Andreo, sramežljivo, deviško hčerko zakotnega železniškega uradnika, ki jo zapelje George (Karel Schleichert), elegantni, svetovljanski, gizdalinski šarmer. Neke deževne, viharne, ekspresionistične noči zamudi vlak ter obtiči in prespi pri njih doma, toda »zapelje« ni pravi izraz, kajti to, kar vidimo, je hotni, potni in motni seks, ob katerem se v glavi ne zavrti le Iti, ampak tudi kameri. Vse prši, migota, hlipa, trza in hrza – in po steni se kar cedi: to ni orgazem, ampak ekstaza. Kako odločno si njegovo glavo zarine med noge! Ko je režiser zavpil »Cut!«, ju je verjetno zmotil.
-
17. 12. 2021 | Mladina 50 | Kultura | Film
Zola, alias A’Ziah King, alias A’Ziah Wells, detroitska striptizeta, ultimativna urbana gverilka, je leta 2015 svojo življenjsko dramo povedala v dolgi seriji napetih, žargonskih, viralnih, kinetičnih, karizmatičnih tvitov, polnih preobratov in cliffhangerjev. »Hočete slišati zgodbo o tem, zakaj sva se s to prasico razšli???????? Je kar dolga, a napeta,« se je glasil njen uvodni pitch.
-
17. 12. 2021 | Mladina 50 | Kultura | Film
Mjuzikl Zgodba z Zahodne strani, ki sta ga leta 1961 režirala Robert Wise in veliki koreograf Jerome Robbins (in ki je pobral 10 oskarjev), se ni končal z glasbeno točko, ki bi zasenčila vse ostale glasbene točke (»Maria«, »America«, »Somewhere«, »Tonight« ipd.), ampak s smrtjo enega izmed junakov. In potem se vsi le začuda gledajo. In potem vsi to dejanje kontemplirajo. In obžalujejo. In objokujejo. In potem film zalije mučna tišina. In potem se vse skupaj zatemni – in prikaže se napis The End. Kar je presenetljivo. Mjuzikl, posnet po broadwayskem megahitu Leonarda Bernsteina in Stephena Sondheima (via Romeo in Julija), se namesto s showstopperjem – glasbeno točko, ki bi »ustavila« film – konča s tišino, ki izgleda kot ultimativna glasbena točka. Vprašanje je bilo le: ali bo tudi Steven Spielberg v svojem rimejku ohranil tak konec? Zanimalo me je tudi, kateri lik – Tony in Maria ali kdo tretji? – bo pel Somewhere. In seveda, zanimalo me je, kaj bo Spielberg naredil s famoznim štiklom America, »imigrantsko« glorifikacijo Amerike (in ameriškega sna, kreditov, pralnih strojev, kadilakov, nebotičnikov, industrije, lepega življenja, svobode, prostega trga ipd.), ki pa vsebuje tudi verze: »Življenje je lahko lepo v Ameriki, če se znaš boriti v Ameriki. Življenje je lahko dobro v Ameriki, če si ves bel v Ameriki.« Če nisi bel, so ti vrata zaprta – in vsako stvar ti dvojno zaračunajo, slišimo. »Vse polno je nesnage v Ameriki, vse polno organiziranega kriminala v Ameriki.«
-
17. 12. 2021 | Mladina 50 | Kultura | Film
Locke, v katerem napeti, tesnobni, agonični inženir (Tom Hardy) med dolgo vožnjo prek avtofona izmenično razčiščuje s svojo ženo in svojo ljubico, je bil dober uvod v tale 30-minutni kvazibrechtovski komad, v katerem se igralka/ manekenka (Tilda Swinton) – »zmes norosti in melanholije« – s psom in sekiro zapre v dizajnersko »dogvillsko« stanovanje ( ja, dom je le še set, le še soundstage), ki postane bojišče njene izoliranosti in njenega teatraličnega drgetanja na robu živčnega zloma, torišče njene turbulentne tesnobe in njenega boja z zakonom želje, prepregališče njenega obupanega, agoničnega telefonskega obračuna z izgubljenim, fantomskim, neslišnim moškim (»Ženske moje starosti so spet v modi«) in ultimativno katarzično prizorišče Almodóvarjeve Gesamtkunstwerk, v kateri – ob Cocteaujevi monodrami La Voix humaine – drhtijo, šelestijo in ječijo Sirkove melodrame (Zapisano v vetru, Vse, kar dovolijo nebesa), Tarantinova vendetta Ubila bom Billa, Capotejev Zajtrk pri Tiffanyju, Fitzgeraldov roman Nežna je noč, Sternov roman Other Men’s Daughters ter novele Lucie Berlin (A Manual for Cleaning Women) in Alice Munro (Too Much Happiness), ekstatična svarila, da so naše ljubezni, naše strasti in naše obsesije strukturirane kot fikcije, kot romani in filmi, imitacije človeškega glasu. (Kinodvor)
-
10. 12. 2021 | Mladina 49 | Kultura | Film
Ko se Phil Burbank (Benedict Cumberbatch), nemirni kavboj z divjega zahoda leta 1925, lastnik velikega ranča, zazre v prečudovito hribovje Montane (sicer posnete na Novi Zelandiji), se njegov obraz ne spremeni – pošastna mešanica resentimenta, prezira, zariplosti, mraka, sadizma in jeze je njegov modus vivendi. George (Jesse Plemons), njegov brat, je pravo nasprotje, umit, obrit, vljuden, uglajen in prijazen, toda ko se nepričakovano poroči z Rose Gordon (Kirsten Dunst), ovdovelo pianistko z občutljivim, artističnim sinom (Kodi Smit-McPhee), in ko ju pripelje na ranč, odpre vrata pekla – iz Phila bušne vsa toksičnost. Svojo grobost, krutost in žaljivost le stopnjuje, kot da je Rose ubila tisto, kar mu je bilo najdražje – divji zahod, čarobno utopijo, v kateri so bili moški junaški, svobodni, privilegirani in srečni. Phila, prepričanega, da lahko vidi to, kar je skrito, dobesedno raznaša od nostalgije po teh časih, tej mitologiji in predvsem Broncu Henryju, svojem že davno umrlem mentorju, zadnjemu »pravemu« kavboju, legendi divjega zahoda, ki ga je izmojstril v tem »načinu« življenja, tej »možatosti« – in tej toksičnosti.
-
10. 12. 2021 | Mladina 49 | Kultura | Film
Ljubezen terja vajo. Ljubezen terja vožnje. Dolge vožnje.
Naloga filma je, da s svojimi solzami in svojim znojem ustvari presežni čas – da torej spremeni percepcijo časa. Hamaguchijev film Drive My Car – ultimativni film o teksturi ljubezni, sicer posnet po noveli Harukija Murakamija – mine v nekaj minutah, traja pa tri ure. Nobene emocije, nobenega šepeta, nobenega krika, nobene strasti, nobene obsedenosti, nobene tišine, nobene dvoumnosti, nobenega trenutka ali metatrenutka noče skrajšati, kaj šele poenostaviti, ne, ničesar noče zamuditi, navsezadnje, ozre se v agonična, morbidna, karierno zelo uspešna zakonca, Yûsukeja Kafukuja (Hidetoshi Nishijima), gledališkega režiserja/igralca, in Oto (Reika Kirishima), scenaristko/dramatičarko, ki sta izgubila hčerko in ki zdaj svoje inovativne, transgresivne zgodbe – igre, scenarije, fikcije – »pišeta« tudi med seksom, s seksom, z »robovi« orgazmov, kot pravi Oto, ki vse to običajno sproti narekuje v magnetofon, da ne bi pozabila. Včasih ga prevara s kakim drugim moškim. In Yûsuke to ve. Celo vidi. Nič hudega – toliko bolje za njun teater, si verjetno misli. Vsak ima pri pisanju svoje trike. Transgresivnost ne pade z neba. Besede so itak premalo. Potrebujejo oder, na katerem lahko divjajo.
-
3. 12. 2021 | Mladina 48 | Kultura | Film
Will Smith je pred leti v filmu V iskanju sreče igral Chrisa Gardnerja, socialnega deklasiranca, ki Rubikovo kocko sestavi v sekundi, a ne dobi priložnosti, zato ostane socialni deklasiranec, ki hodi od vrat do vrat in prodaja težke medicinske aparate. Sinu in sebi hoče zagotoviti blaginjo, varnost, srečo, pa ga povsod le zavračajo.
-
3. 12. 2021 | Mladina 48 | Kultura | Film
Kapitalizem jih je pustil na cedilu: »Se ti ne zdi, da bi lahko to, da si živ, stalo manj?«
Jack Lemmon je leta 1973 v Avildsenovem filmu Rešite tigra igral Harryja Stonerja, malega, nervoznega, depresivnega, stresnega biznismena, veterana II. svetovne vojne, razvalino srednjih let. Zbuja se v znoju, v spanju kriči, »moderna« Amerika se mu gnusi – plinske napeljave puščajo, ljudje se pobijajo, kiti crkavajo, polucija je vse hujša, bejzbolisti so zanič, mediji so odvratni, otroci se ameriške zgodovine učijo na pokopališču, nihče ni več dvajset, ministrstva za logiko ni, pravil ni več, obstajajo le še sodniki. Film je pokazal troje: prvič, psihični stroški ameriškega sna so zelo visoki, drugič, vsi Američani prej ko slej postanejo odbleski Millerjeve Smrti trgovskega potnika, in tretjič, če se že ravno izmažejo Millerjevi Smrti trgovskega potnika, pa jih potem trešči Albeejevo Občutljivo ravnovesje, v katerem Agnes, ena izmed številnih udeleženk družinskega srečanja, opozori, da ljudje ponoči spijo zato, ker se bojijo teme – ker torej spustijo demone, znorijo svoj um in čakajo, da s svetlobo ponovno pride red.
-
26. 11. 2021 | Mladina 47 | Kultura | Film
Novi Izganjalci duhov, podnaslovljeni Zapuščina, se izredno lepo podajo covidskim časom, saj publiko neprestano prepričujejo: glejte, kako fajn je bilo nekoč! Glejte, kakšne filme so nekoč snemali! Ja, film Izganjalci duhov, ki ga je posnel Jason Reitman, je absolutni fen filma Izganjalci duhov, ki ga je leta 1984 posnel Ivan Reitman, Jasonov oče. Ko dr. Egon Spengler, eden izmed originalnih »ghost busterjev« (igral ga je pokojni Harold Ramis), umre, se na njegovo razpadajočo oklahomsko kmetijo preseli njegova obubožana hči Callie (Carrie Coon), oprtana z otrokoma, Trevorjem (Finn Wolfhard) in Phoebe (Mckenna Grace), ki nimata pojma, kaj je počel njun ded (in da se je »počutil kot pod taksija«), toda ko na YouTubu pogledata nekaj klipov iz originala, ko najdeta nekaj retro opreme in ko spoznata še dva vrstnika, Lucky (Celeste O’Connor) in Podcast (Logan Kim), dobimo novo, »mladinsko«, bolj ko ne spielbergovsko postavo izganjalcev duhov – po ženski iz leta 2016. Pred vrati je konec sveta. Vemo. »Paranormalni« sunki, ki prihajajo iz bližnjega rudnika, so očitno spremenili klimo, ki pa – nostalgična, kot je – komaj čaka, da citira original. Takšna je kot sam film: ko bi moral povedati kaj novega, pove nekaj starega.
-
26. 11. 2021 | Mladina 47 | Kultura | Film
Ker je drugi Južni veter precej bolj nadaljevanje istoimenske serije kot pa prvega Južnega vetra, ne bodite presenečeni, če Peter Maraš (Miloš Biković) ni več le avtomobilski tat, temveč že kar mali gospodar srbskega podzemlja, il patrino, ki skuša ruskemu Južnemu toku zagotoviti zemljišča, zato kmetom daje ponudbe, ki jih ni mogoče zavrniti, po malem pa že tudi počne to, kar je v drugem Botru počel Michael Corleone: konkurence drugih »družin« se znebi, mafijske posle – ilegalne projekte – pa skuša legalizirati. Ilegalno nagrabljeni denar spumpa v wellness center, čigar vodenje prepusti svojemu bratu Nenadu (Luka Grbić), ki pa je tako šibak, nerealiziran in poln resentimenta kot Michaelov brat Stan – ko začne skrivaj delati »zase« (heroin), ga bolgarski »kartel« ugrabi, kar je priložnost, da se Peter zaleti v Bolgarijo, ki je videti kot »vzporedna« mehiška divjina v Netflixovih Narcosih.
-
26. 11. 2021 | Mladina 47 | Kultura | Film
V nekem trenutku v ateljeju stojita Paolo Gucci (Jared Leto), divji, zapostavljeni, pompozni, idiotski sin Alda Guccija (Al Pacino), enega izmed dveh vladarjev Guccijevega imperija, in Rodolfo Gucci (Jeremy Irons), njegov vzvišeni, ošabni, aristokratski stric, drugi vladar Guccijevega imperija. Paolo mu kaže svoje načrte za novo Guccijevo modno linijo. Rodolfo – po malem stric Scar iz Levjega kralja, po malem general Korchnoi iz Rdečega vrabca, po malem Rodrigo Borgia iz Borgijcev, po malem Antonio iz Beneškega trgovca – si te načrte ogleduje. Ne skriva svoje navdušenosti, celo očaranosti. To dobro skrij – tega nikomur ne pokaži, dahne. In ko že mislite, da je Paolo narisal novo modno mojstrovino, Rodolfo doda, da so njegovi načrti, polni »rjavih« in »pastelnih« (netipičnih za Guccija), le »triumf povprečnosti« in dokaz njegove »popolne nesposobnosti«. Ne, nad njegovimi načrti ni navdušen, še manj očaran, ampak zgrožen – celo šokiran. Ko odhaja, s prstom pokaže na šal, njegovo prestižno kreacijo, ki visi nedaleč stran: »Vrat so si z njim grele Jackie O., Elizabeth, Sophia.« Ha. Ko odide, Paolo – sam, nepriznan, grotesken – krikne: »Jaz sem Gucci! Naredim lahko, kar hočem!« In potem to tu naredi: z gnusom prime šal, ga spusti na tla – in poščije.
-
19. 11. 2021 | Mladina 46 | Kultura | Film
Če hočete videti popoln vihar konstruiranja spolne, rasne in razredne identitete, potem si poglejte delikatni črno-beli Passing, ki ga je slovita igralka Rebecca Hall, sicer mulatka (njen ded je bil črnec), posnela po romanu, ki ga je leta 1929 napisala Nella Larsen, mulatka, velikanka »harlemske renesanse«, in ki govori o dveh mulatkah, Irene »Rene« Redfield (Tessa Thompson) in Clare Kendry Bellew (Ruth Negga), nekdanjih sošolkah, ki se po dolgih letih spet nenadoma – v segregiranem hotelu – srečata. Irene, ki je poročena z doktorjem (André Holland), s katerim živita v prestižni harlemski hiši s služabnico (Ashley Ware Jenkins), ima svetlo polt, tako da tu in tam kdo misli, da je belka, kar ji sicer po malem imponira, a tega ne izkorišča, kaj šele zlorablja, zato je še toliko bolj zgrožena, ko ugotovi, da Clare počne natanko to – dela se, da je belka. Še več: poročena je z nič hudega slutečim rasistom (Alexander Skarsgård), seksističnim, patološkim, res toksičnim bogatašem, s katerim ima hčerko (Irena ima dva sinova) in ki nima pojma, da je njegova žena v resnici tudi črnka. Da ima torej dvojno identiteto, a se je odločila, da bo afirmirala svojo belsko identiteto, črnsko pa prikrila, potlačila. V nasprotju z Irene, ki afirmira svojo črnsko identiteto, a nima nič proti, če jo ima kdo za belko.
-
19. 11. 2021 | Mladina 46 | Kultura | Film
V filmu Grace Monaška se v Monte Carlo pripelje Alfred Hitchcock, ki Grace Kelly (Nicole Kidman), zdaj monaški kneginji, nekoč filmski zvezdi, ponudi vlogo v filmu Marnie. »To bo tvoja življenjska vloga,« dahne. »A se ti zdim nesrečna,« vpraša Grace. »Ne, utrujena,« odvrne Hitchcock. »Boljšega od tega ni,« pravi Grace – in pokaže na stene palače, v kateri živi, toda malce kasneje, ko začne vendarle listati scenarij in ponavljati repliko »Če se me še enkrat dotakneš, bom umrla«, zveni kot Diana (Kristen Stewart), ki v filmu Spencer tridnevni božični vikend leta 1991 preživi v Sandringhamu, kjer je med stenami kraljevske podeželske palače in ledenimi obrazi kraljevske družine videti nesrečna in utrujena, napeta in izgubljena, depresivna in agonična – in če bi se je njen mož, princ Charles (Jack Farthing), še samo enkrat dotaknil, bi umrla. Itak se ločujeta – Charles si je že omislil drugo žensko. Ko si je drugo žensko omislil kralj Henrik VIII., je dal svojo ženo, Anne Boleyn, obglaviti.
